Borut Mekina

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Politika

Kobilice prihajajo

Slovenska podjetja so postala plen znanih mednarodnih špekulantov

Glavni uspeh vlade Alenke Bratušek je, da trojka v Slovenijo ni prišla. Toda Slovenija je danes država, od katere Evropska komisija zahteva privatizacijo; drugod to pogojuje le trojka.

Glavni uspeh vlade Alenke Bratušek je, da trojka v Slovenijo ni prišla. Toda Slovenija je danes država, od katere Evropska komisija zahteva privatizacijo; drugod to pogojuje le trojka.

Pred desetimi leti je v Nemčiji vzniknila žgoča javna razprava o kobilicah. Tako imenovana Heuschrekendebatte. Kobilice Sveto pismo omenja kot eno izmed največjih nesreč: »Iz dima so se usule na zemljo kobilice in dana jim je bila oblast, kakršno imajo škorpijoni na zemlji. Rečeno jim je bilo, naj na zemlji ne škodujejo ne travi ne zelenju ne drevju, ampak samo ljudem, ki so brez Božjega pečata na čelih,« je napovedal v Razodetju apostol Janez Evangelist. Ker so v pohlepu, ki ga biologi opisujejo kot obliko kanibalizma, sposobne opustošiti cele pokrajine, požreti pridelek do zemlje in se odseliti naprej, so nekateri v Nemčiji tedaj v njih videli primerno prispodobo za novo obliko skrajnega kapitalizma – za sklade tveganega kapitala, ki so vdrli v Nemčijo okrog leta 2000 ter požrli vrsto podjetij.

Poleg Siemens - Nixdorfa, ki ga je leta 1999 pomagal opustošiti Goldman Sachs, je bil tedaj v središču razprave primer telekomunikacijskega podjetja Telenorma, ki ga je leta 2002 prevzel sklad KKR (Kohlberg Kravis Roberts). Čeprav so se delavci v upanju, da jim bo uspelo obdržati službo, sami odpovedali delu plač, so v KKR-u po enem letu odpustili polovico od 6000 zaposlenih. Ker jim to še ni bilo dovolj, so podjetje zadolžili in iz njega s pomočjo finančnih malverzacij in navideznih podjetij izčrpali ves denar. Čez leto dni je nemška Socialdemokratska stranka (SPÖ) sprožila Heuschreckendebatte. Ta se je začela z izjavo tedanjega predsednika SPÖ Franza Münteferinga, češ da si »nekateri finančni investitorji ne belijo glave z ljudmi, katerih delovna mesta uničujejo – ti ostajajo anonimni, nimajo obraza, nad podjetja planejo kot roji kobilic, jih uničijo in gredo naprej. Mi si takšnega kapitalizma ne želimo«.

Skladi tveganega kapitala, ki jih je nemška politika pred desetimi leti označila s »kobilicami«, danes v Sloveniji po tajkunsko kupujejo Helios, Telekom, Mercator in banke.

V javni razpravi, ki je vodila tudi v spremembo nemške zakonodaje, je postalo jasno, da kampanja ni bila naključna. Müntefering jo je začel na podlagi strankine interne analize z naslovom »Tržni radikalizem namesto socialnega tržnega gospodarstva – ali kako zasebni skladi izkoriščajo podjetja«. V tem, kasneje javno objavljenem dokumentu so bili skladi kobilice, ki so imeli na vesti več nemških podjetij, tudi konkretno omenjeni. To so bili Apax, BC Partners, Carlyle Group, Advent International, Permira, CVC Capital Partners, Saban Capital Group (SCG) in Blackstone Group. Zanimivo pri tem seznamu je, da gre za praktično iste družbe, ki danes kupujejo slovenska, predvsem državna podjetja. In katerih poslovne poteze so enake tistim, ki jih je politika v Nemčiji pred desetimi leti že obsodila.

Blackstone opustoši Helios

Zadnji primer je Helios, prva izmed 15 družb na privatizacijskem seznamu vlade Alenke Bratušek. Helios je minuli mesec dokončno prevzelo od njega manjše podjetje s sedežem v Avstriji – Ring. Domnevno naj bi šlo za strateškega partnerja, kot sporočajo novi lastniki, dejansko pa sta ključna financerja tega podviga ameriška sklada Blackstone in Templeton. Rezultat je na dlani. Helios konec lanskega leta svojih nepremičnin ni imel zastavljenih, skupina je imela le 102 milijona evrov dolgov in na računih 20 milijonov evrov gotovine. Poslovni izid družbe matere, Heliosa iz Količevega, je bil v skladu z načrti. Zaključili so s 6,2 milijona evrov dobička. Kljub dobrim poslovnim rezultatom so v procesu prevzemanja v Heliosu s 1300 zaposlenimi (v Sloveniji) odpustili 155 delavcev, češ da je podjetje v težavah. Pred približno mesecem dni so nato zastavili vse nepremičnine in podjetje zadolžili na okrog 300 milijonov evrov.

Prevzem Heliosa je stal 145 milijonov evrov, a cene zanj dejansko ni plačal Ring – temveč sam Helios in njegovi delavci. Pred leti smo se v Sloveniji zgražali nad takšnimi prevzemi. V času vlade Boruta Pahorja je parlament zato sprejel tudi t. i. protitajkunsko zakonodajo, s katero je država poskušala prepovedati kupovanje podjetij brez ficka v žepu. A so v Heliosu novi lastniki pravila izigrali s pomočjo bivše uprave, ki jo je vodil Uroš Slavinec in ki je v času prevzema očitno sprejemala odločitve v korist bodočih, novih lastnikov.

V uredništvu hranimo zanimiv dokument. Teden dni pred prevzemom, 28. marca letos, je finančni direktor Ringa Gerland Martens od starih Heliosovih nadzornikov želel pridobiti formalno soglasje za najem kreditov v višini 305 milijonov evrov. To je želel, čeprav Heliosa še ni imel v lasti, jim pa je v zameno za dvig roke obljubil »razbremenitev odgovornosti«. Nadzorniki so predlog zavrnili. Toda nato je Slavinčeva uprava kredite vendarle vzela mimo nadzornega sveta. Tako so ameriški holdingi in Ring prišli do Heliosa. Bivšega člana uprave Aleša Klavžarja so posledično nagradili – postal je novi predsednik uprave.

Klavžar napoveduje, da bo v družbo prinesel »energijo, strast in nove ideje«. Nedavno je delavce obvestil, da se želi dogovoriti o 3,25-odstotnem znižanju plač in o novem »načinu obvladovanja tveganj«. Iz sindikata so novemu vodstvu Heliosa sporočili, da so tokrat pripravljeni na stavko. »Ceno prevzema smo vsi zaposleni močno preplačali … DOVOLJ JE BILO. Ni etično, da se strošek vseh tveganj vali izključno na najšibkejše deležnike, zaposlene ... Za vas nismo več sogovorniki in upravljavci, temveč le številke, s katerimi preračunavate in sledite svoji viziji glede višine ustvarjenega dobička, ki pa navzgor nima omejitve. Nihče nima pravice popredmetiti ljudi in jim jemati človeško dostojanstvo!« so zapisali.

Leta 2011 so se delavci Heliosa zbrali pred NLB in protestirali proti nenavadni prodaji podjetja. Vzklikali so “Lopovi, lopovi...” Banka in politika jih je mirila, a imeli so prav.

Leta 2011 so se delavci Heliosa zbrali pred NLB in protestirali proti nenavadni prodaji podjetja. Vzklikali so “Lopovi, lopovi...” Banka in politika jih je mirila, a imeli so prav.
© Daniel Novaković, STA

Telekom, Mercator, banke ...

Helios ni edini. V skupini paradržavnih podjetij skladi kobilice trenutno naskakujejo še Mercator, Telekom, Novo KBM in NLB. Mercator poskuša hrvaški Agrokor kupiti s pomočjo sklada Blackstone in One Equity Partners (JP Morgan). Način je enak. V Black-

stonu predvidevajo, kot je ta teden objavil Dnevnik, da bi se nakup Mercatorja splačal že v dveh letih. In sicer tako, da bi odpustili od 1200 do 1600 zaposlenih, da bi izrinili slovenske proizvajalce hrane ter podaljšali plačilne roke. Tako bi lahko Agrokor do Mercatorja prišel praktično brez plačila kupnine – to bi dejansko plačala Slovenija. Analiza, ki jo je pred časom naredil ekonomist Velimir Bole, je pokazala, da bi v primeru podaljšanja plačilnih rokov in delne zamenjave slovenskih dobaviteljev hrane s hrvaškimi propadlo okrog 400 slovenskih podjetij. Posledično bi na cesti ostalo okrog 10 tisoč ljudi, na banke pa bi padlo za milijardo evrov novih, slabih terjatev.

»Ti skladi znajo predvsem nižati stroške. In to po mesarsko, s sekiro. Do kosti. Tako, da odrežejo špeh in zraven še mišico.« – Marko Golob, bivši član AUKN

V primeru prodaje Telekoma in NKBM pravkar poteka zbiranje nezavezujočih ponudb. Minuli teden smo lahko neuradno izvedeli, katere nestrateške družbe, poleg Deutsche Telekom, so zainteresirane za prevzem Telekoma. Med tistimi, ki so doslej oddali ponudbe, so skladi Apax, Apollo Alobal Management, Bain Capital, Cinven, CVC Capital Partners, Providence Equity Partners in PPF Group. Vsaj dva izmed njih, Apax in CVC, lahko najdemo na nemškem seznamu kobilic. Od teh pa so se SAC, Apax in CVC že zanimali za nakup NLB in NKBM. Borut Jamnik, predsednik uprave Modre zavarovalnice, pravi, da velik interes skladov tveganega kapitala za naložbe v Sloveniji kaže, da so cene v tem trenutku zelo ugodne: »Vsak vstop v takšne posle za njih ni poceni. Treba je oblikovati ekipe in podpisati svetovalne pogodbe. Dejstvo, da je interesa veliko, kaže, da ta podjetja sedaj verjamejo v resnost privatizacije. Drugič pa to kaže tudi na splošno stanje na trgu. Trenutne cene so glede na naš potencial rasti očitno razmeroma nizke.«

Narava kobilic

Pohlep skladov tveganega kapitala je razumljiv. Ti skladi, kot je recimo Blackstone, razlaga ustanovitelj skupine KD Matjaž Gantar, ne delujejo z lastnim denarjem, ampak so zgolj posredniki. Investirajo sredstva, ki jim jih zaupajo ogromni, sicer pasivni pokojninski skladi ali skladi državnih upravljavcev premoženja, s katerimi sklenejo do največ petletne pogodbe. V tem času so navadno upravičeni do letne provizije v višini dveh odstotkov premoženja, ki ga upravljajo. A je to za njih zgolj »žepnina« – glavna nagrada jih čaka šele na koncu. Navadno jim pripada 20 odstotkov od razlike v ceni, ko podjetje prodajo naprej. Zaradi tega morajo v petih letih narediti vse, da iz podjetja dobijo kar največ. »Podjetje stisnejo kot limono,« pravi Gantar. Standardni način je, da kapital podjetja izplačajo ali zastavijo za kredite, da odpuščajo zaposlene in ukinjajo manj dobičkonosne programe. Trik, kako na videz dosežejo visoko profitabilnost investicije, je tudi v tem, da financiranje prevzetih podjetij povežejo s svojimi izpostavami v davčnih oazah.

»Posli, ki se jih gredo, morajo seveda vrniti veliko več dobička, kot če bi ta denar naložili v banke, saj gre za sposojen denar. Pri nas so sicer ti, tako imenovani tajkunski prevzemi zakonsko prepovedani – toda ti skladi drugače sploh ne znajo delati. Posla, ki jim ne prinese izredno velikega dobička, veliko višjega, kot znašajo obrestne mere, se sploh ne gredo. Če bomo v Sloveniji dobili te sklade, boste imeli novinarji zelo veliko dela pri razmišljanju, kaj počnemo. Ker, če bi to, kar oni počno, naredil kak Slovenec, bi ga gotovo zaprli,« pravi Gantar. Sam ima izkušnje z vsaj dvema skladoma z nemške črne liste. In sicer s CVC-jem, s katerim se je pred približno desetimi leti, še v času prve Janševe vlade, dogovarjal o prevzemu NLB. In z ameriškim SAC, s katerim se je pogovarjal o vstopu v skupino KD Group. Pogovori so propadli, pravi Gantar, predvsem zaradi njihovih preveč agresivnih želja.

Tudi Marko Golob, solastnik podjetja LTH Ulitki iz Škofje Loke in bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb, ima za seboj bitko s skladi tveganega kapitala, ki so bili pred leti lastniki LTH Ulitkov (tedaj še TCG Unitech Lth): »Ti skladi znajo predvsem dvoje. Znajo nižati stroške. In to po mesarsko, s sekiro. Do kosti. Tako, da odrežejo špeh in zraven še mišico. Pogosto tudi tisti del, ki skrbi za dolgoročni razvoj podjetja. In drugič, znajo maksimirati denarni tok na kratki rok. Poslujejo praviloma z zelo visokim finančnim vzvodjem. Na račun njihove finančne velikosti jim je to v času pred finančno krizo dobro uspevalo, kasneje bistveno manj.«

Posledično, pravi, so takšna podjetja potem izredno občutljiva na finančne šoke. Ko so v času krize LTH Ulitkom naročila padla za več kot 40 odstotkov, so želeli prodati nepremičnine, denar transferirati v tujino, slovenske banke pa prisiliti v 50-odstotni odpis kreditov. Slovenskemu vodstvu LTH Ulitkov, pravi Golob, je uspelo to preprečiti in podjetje odkupiti. Na roke pa jim je šla tudi odločitev nemškega Daimlerja in drugih kupcev, da sodelujejo le še s podjetji, ki niso v lasti teh skladov, oziroma s podjetji, ki so v stabilni ali v družinski lasti. V Daimlerju so se za to odločili prav v času nemške Heuschrekendebatte.

Zadovoljna vlada

»Mislim pa, da bi morala država nemudoma preprečiti načrtovani val prevzemov slovenskih podjetij. Denarja ima v KAD-u, SOD-u, bankah in zavarovalnicah več kot dovolj. Če bomo dovolili prevzeme, bodo ta podjetja iz razvojnih jeder postala hčerinske družbe ali celo podružnice multinacionalk in sčasoma se bodo preselila tja, kjer je večji trg, cenejše delo, energija, surovine. Postala bodo skratka del footloose globalnih podjetij,« pravi bivši finančni minister France Križanič. Opozarja na Madžarsko. Tam se plače ne povečujejo, davka na dobiček ni, DDV je ekstremno visok, država pa ne more normalno financirati družbene reprodukcije na sodobni ravni. »Gledano z vidika preprostega človeka prevzem podjetja, kjer dela, pomeni zelo verjetno izgubo službe.«

»Če bi to, kar počno ti skladi tveganega kapitala, naredil kak Slovenec, bi ga gotovo zaprli.« – Matjaž Gantar, skupina KD.

Zaradi prej opisanih prevzemov, četudi so se ti zgodili med zasebniki, je politika v Nemčiji dvignila glas, se uprla in spremenila zakonodajo. Po letu 2008 je treba v Nemčiji pri nakupu več kot 10 odstotkov nekega podjetja, ki kotira na borzi, razkriti finančne vire in namen nakupa. Treba je pojasniti in dokazati, ali gre za strateški prevzem ali za finančno naložbo, katere namen je zgolj čim višji dobiček. V Sloveniji pa Helios in druga podjetja prodaja država, celo na način, da si pomaga izigravati lastno, protitajkunsko zakonodajo. In vidi v tem celo pozitivno sporočilo. »Vlada je zadovoljna, da so se stvari premaknile naprej in da ima prve rezultate,« se je na prodajo Heliosa odzval finančni minister Uroš Čufer; podobno Alenka Bratušek, ki je na ustanovnem kongresu svoje nove stranke obljubila, da »ne bodo na slepo privatizirali«.

So doslej privatizirali z odprtimi očmi? Dovoljenje za prodajo NLB in NKBM so poslanci recimo dali leta 2012 po nujnem postopku, čez noč, ko so razpravljali o njim nerazumljivih CoCo obveznicah in potrebi po vzdrževanju CoreTier1 kapitala ... Obljubo o prodaji Telekoma in preostalih podjetij, kot je nedavno priznal kmetijski minister Dejan Židan, je dal kar sam finančni minister Čufer. Slovenija je danes država, od katere Evropska komisija zahteva privatizacijo; drugod to pogojuje le trojka. Glavni uspeh vlade Alenke Bratušek pa bi naj bil ravno v tem, da trojka v Slovenijo ni prišla.

Lobisti z Jazbečevo podporo
Ameriški sklad bi rad prevzel upravljanje slovenskih naložb

Matjaž Schroll, zagovornik ideje, da naj bi s slovenskim premoženjem gospodarili tujci

Matjaž Schroll, zagovornik ideje, da naj bi s slovenskim premoženjem gospodarili tujci
© Uroš Hočevar, Delo

Na vprašanje, ali naj Slovenija proda svoje premoženje, je ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli ponudil zelo diplomatski odgovor. Dejal je, da se sam navdušuje nad kompromisom, »ki ga predlaga guverner vaše centralne banke. In sicer da bi vaše banke in ostala državna podjetja ostala v državnem lastništvu, a bi jih upravljal kdo iz tujine. S tem bi torej dobili profesionalne, tuje menedžerje, ki ne bi bili politično zavezani levici ali desnici in ki bi lahko profesionalno vodili vse postopke«.

Koga je Mussomeli mislil in koga je imel v mislih guverner centralne banke Boštjan Jazbec? Edina evropska država, ki je doslej upravljanje svojega premoženja zaupala tujcem, je Romunija. Romunija je to je morala storiti zaradi pritiska EU, preden se je vključila v povezavo, predvsem zaradi očitkov o koruptivnem upravljanju njenega premoženja. Pri čemer tudi zdaj korupcijskih zgodb ne manjka. V Romuniji je nadzor nad državnim premoženjem seveda prevzel ameriški sklad Templeton. Tisti, ki je avstrijskemu Ringu pomagal prevzeti Helios.

Zakaj pa je nad to idejo tako navdušen Boštjan Jazbec? Morda zaradi osebnega, ideološkega prepričanja. Toda po drugi strani je v slovenskih medijih v zadnjem letu precej pozornosti dobil Matjaž Schroll. Schroll, ki seveda tudi zagovarja, da bi Slovenija svoje premoženje zaupala kakšnemu tujemu upravljavcu, je izvršni direktor v dunajski hčeri ameriškega sklada Templeton. Ki hkrati sedi tudi v upravnem odboru romunskega sklada za upravljanje z naložbami države, Fondul Proprietatea, kot predstavnik Templetona. Templeton za svoje delo zaračuna 0,48 kapitala na leto – kar bi v Sloveniji na leto stalo okrog 40 milijonov evrov.

In ne samo to. Matjaža Schrolla je junija leta 2012 druga vlada Janeza Janše postavila tudi za nadzornika NLB, kjer je delal mesec dni in je nato skupaj z Janko Medjo odstopil.

Stihijsko o privatizaciji
Odločitve čez noč, na nočnih sejah

November 2007, vrsta ob državni prodaji delnic NKMB-ja. Sedem let kasneje je večina malih delničarjev ostala brez denarja, država pa sedaj prodaja celotno banko.

November 2007, vrsta ob državni prodaji delnic NKMB-ja. Sedem let kasneje je večina malih delničarjev ostala brez denarja, država pa sedaj prodaja celotno banko.
© Irena Herak, Finance

Kako smo lahko prišli do položaja, ko Evropska komisija od Slovenije zahteva privatizacijo najpomembnejših državnih podjetij? Kako smo prišli do položaja, da lahko katerakoli vlada, brez soglasja parlamenta, proda obe državni banki? Na kak zmeden način se je doslej Slovenija odločala o teh vprašanjih, kaže primer NLB.

Izhodišče razprav o privatizaciji NLB pred letom 2000 je bila namreč zamisel, da bi banko privatizirali oziroma dokapitalizirali v razmerju 33 : 33 : 33. Po tej zamisli, ki so jo tedaj zagovarjali slovenski bančni strokovnjaki, bi tretjino banke imeli v lasti domači zasebni lastniki, recimo najboljša podjetja, varčevalci in zaposleni, tretjino bi imela v lasti država prek družb SOD in KAD, preostalo tretjino pa bi prodali tujcem.

Prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM je nastal leta 2001, štiri leta po državni sanaciji bank. Ta je že predvideval, da bi država v NLB obdržala samo 25-odstotni delež plus eno delnico. A temu je bilo dodano neko pomembno določilo. Kot je zapisalo finančno ministrstvo v sektorski politiki, bi »zaradi stabilnosti in nadzora nad finančnim sistemom« morali vsi nadaljnji lastniki NLB imeti manjše deleže od države Slovenije.

Nato je prišla druga vlada Janeza Janše, ki je mimo javne pozornosti, na nočni seji parlamentarnega odbora in v vzdušju izrednih razmer, prisilila parlamentarce, da so ti leta 2012 privolili v popolno prodajo NKBM in prodajo NLB, kjer bi državi ostal le še 25-odstotni delež. Poslanci, ki so tedaj razpravljali o dokapitalizaciji NLB s tako imenovanimi CoCo obveznicami, so kasneje priznali, da dejansko niso točno vedeli, o čem odločajo.

Na tej razgrajeni podlagi je vlada Alenke Bratušek nato nadaljevala delo. Telekom danes prodajamo v celoti, čeprav je recimo strategija do leta 2011 predvidevala, da mora sedež družbe ostati v Sloveniji, saj da je njegova infrastruktura ključna za državo, za njeno varnost, za gospodarsko aktivnost Slovenije in za razvoj drugih panog, zaradi česar mora država v njem ohraniti vsaj 25-odstotni delež.

Še aprila lani je bila Slovenija uradno proti prodaji NKBM. Evropska komisija je v prvem poročilu o makroekonomskih neravnotežjih od Slovenije zahtevala, naj »hitro nadaljuje s privatizacijo NKBM ter pripravi časovni načrt za umik iz ostalih bank«. A so jim s finančnega ministrstva tedaj odgovorili, da Slovenija ni »naklonjena privatizaciji državnih deležev v bankah za vsako ceno«, nato, 19. novembra lani, pa je Evropska komisija v zadnjem poročilu že zapisala, da glede privatizacije NKBM in drugih bank »potencialni investitorji čakajo na rezultat stresnih testov in prenos slabih terjatev na slabo banko«.

Zakaj se je strategija spremenila? Ali res zato, ker je julija lani parlament določil seznam 15 podjetij za prodajo?

Kmetijski minister Dejan Židan je v nedavnem intervjuju za Mladino dejal, da so bili v vladi pri sestavljanju seznama »brez izhoda«. Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister za finance Uroš Čufar naj bi v tujini, med pogajanji, ko naj bi Sloveniji grozil prihod trojke, obljubila, da bo Slovenija prodala nekatera podjetja. »Obljubljeni seznam v vladi ni bil nikoli usklajen ... Ko smo bili potem v vladi s tem seznamom seznanjeni, smo bili zelo slabe volje. Sam recimo ne morem razumeti, zakaj se je na seznamu teh podjetji znašel Telekom, dobro podjetje, ki posluje z dobičkom.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Po pooblastilu Uroša Slavinca, odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki d.o.o.

    Kobilice prihajajo

    Spoštovani, Več