Igor Mekina

16. 8. 2014  |  Ekonomija

Samomorilski plinski embargo

Ukrajina si je pripravila zakonodajni teren za popolno zaustavitev transporta ruskega plina v države EU

Medtem ko se diplomatska bitka med Kijevom in Moskvo glede usode belega konvoja z rusko humanitarno pomočjo Lugansku in Donecku bliža vrhuncu, je ukrajinski parlament sprejel zakon, ki omogoča sprejem 25 različnih predsedniških dekretov, s katerimi bo mogoče v popolnosti prepovedati vse poslovanje Ukrajine z Rusijo in prav tako tudi ves promet plina do Evrope. Ukrajinska vlada je ob tem pripravila seznam 172 državljanov Rusije in drugih državljanov ter 65 ruskih podjetij, ki jim bo prepovedano poslovati v Ukrajini zaradi 'financiranja terorizma'. VEČ>>

Čeprav je plinski embargo zaradi vpliva EU na oblast v Kijevu bolj ali manj propagandna poteza brez možnosti uresničitve, je v Evropi vendarle sprožila val zaskrbljenosti. Ukrajini bi namreč embargo, če bi se res ureničil, ob vseh drugih težavah takoj prinesel minus v višini sedmih milijard dolarjev in bi glede na prihodke iz tranzita plina za državo po oceni analitikov pomenil pravi samomor, hkrati pa bi se lahko Evropa pripravila na nekaj zelo dolgih in mrzlih zim, bistveno povečanje cen energentov in poglobljeno recesijo, v kateri se je sicer znašla celo brez ukrajinske državljanske vojne.

Odstopljeni in znova na čelu vlade potrjeni Arsenij Jacenjuk je dejal, da bodo poslanci s sankcijami ruskim podjetjem »dokazali, da se država lahko zaščiti«. Vendar je to zelo vprašljivo – večina industrije na vzhodu države je vezana za izvoz v Rusijo, zato pomenijo ti ukrepi še en korak države v uničenje vzhoda države, kar bo seveda znova okrepilo zahteve po posebnih zvezah z Rusijo. Ukrajina se ob tem zanaša na to, da bi evropske države lahko namesto Ukrajine kupovale plin od Rusije in ga nato v obrnjenem toku pošiljale v Ukrajino. Vendar nič ne kaže, da bi bila Rusija pripravljena pristati na takšen dogovor.

Gazprom je zaradi več milijardnega dolga Ukrajine za že dobavljen plin Ukrajini junija ustavil vse dobave plina. V Kijevu in še nekaterih drugih mestih so zato že ukinili ogrevanje tople vode, da bi na ta način uspeli s sedanjimi zalogami vzdržati čim dlje, vendar bo najpozneje z nastopom zime teh količin plina zagotovo zmanjkalo. Tudi zato ima ukrajinska vojska nalogo, da čim prej in ne glede na ceno zasede uporni pokrajini, po možnosti še avgusta ali septembra.

Vendar pa rožljanje s plinskimi sankcijami v Evropi ni naletelo na ugoden odziv. Slovaški predsednik vlade Robert Fico je na primer postavil naslednje retorično vprašanje: »Ali ni nenavadno, da država, ki je podpisala sporazum o pridružitvi, država, ki ji želimo pomagati, sprejema korake, ki bi lahko ogrozili interese posameznih evropskih članic? Ne želimo biti talci rusko-ukrajinskega spopada, ne moremo žrtvovati naših interesov v imenu nekega spopada,« je dejal Fico. Njegove besede se nanašajo na plinski embargo, saj je Slovaška že v preteklih letih utrpela velike posledice zaradi sporov med Ukrajino in Rusijo glede cene plina.

Ukrajina je ob tem s predsedniškim dekretom prvega avgusta dvignila tudi davke za proizvajalce plina v Ukrajini – po novem bo davek na proizvodnjo plina 55 odstoten. Doslej je bil davek 28 odstotkov. Povečan je tudi davek na vrtanje nafte – vse to pa tuji investitorji že precej kritizirajo. Očitno je, da z napovedjo plinskega embarga Ukrajina pritiska predvsem na članice EU in zahteva odločnejšo podporo pri svojem osvobajanju vzhoda države. Diplomatska bitka pa poteka tudi glede usode ruskega belega konvoja. Ruski in ukrajinski predstavniki so o tem, kakšna naj bi bila njegova usoda, dali vrsto kontradiktornih izjav. Ruska stran je sprva pristala na to, da avtomobili zamenjajo tablice in se napotijo v področje Harkova, ki je izven nadzora upornikov, toda ko so ukrajinski predstavniki podali še nekaj dodatnih zahtev in zavrnili prestop meje tam, kjer mejo nadzirajo kijevske oblasti, se je konvoj usmeril proti jugu, v smer obkoljenih mest Luganska in Donecka.

Ukrajina je zagrozila, da bo v tem primeru konvoj ustavila z vsemi sredstvi, verjetno pa je, da je Rusija to reakcijo že predvidela, saj naj bi bili ob konvoju že iz Moskve tudi raketni sistemi S-300, ki precej učinkovito sestreljujejo letala. Kopensko ustavljanje konvoja na nekaj sto kilometrih meje, ki jo nadzorujejo uporniki, verjetno ne bi bilo uspešno, še posebej zato, ker so ukrajinske sile, ki so bile namenjene blokadi meje, v zadnjih mesecih izgubile tudi do štiri petine vojakov: iz obroča se je od preko 5.000 vojakov 72. brigade deloma v smer Rusije, deloma v smer zahodne Ukrajine, prebilo le okoli tisoč vojakov brez tehnike.

Ukrajina se pri svojih zahtevah, s katerimi zavrača beli konvoj, sklicuje na mednarodno pravo in označuje rusko potezo kot »provokacijo ciničnega agresorja«. Ukrajinski predsednik vlade je celo predlagal, da naj Rusija pošlje 300 praznih tovornjakov in nanje naloži »svoje bandite«, ker nato ne bo potrebno pošiljati nobene humanitarne pomoči. Po drugi strani pa je seveda res, da Rusijo kljub zadržanemu stališču Rdečega križa prav nič ne onemogoča v tem, da svoje tovornjake pripelje do meje z Ukrajino in nato prepusti predstavnikom lokalnih oblasti z druge strani meje. V tem primeru bi bila vsaka ukrajinska vojaška akcija zoper humanitarni konvoj, ki so si ga ogledali tudi tuji novinarji in v njem niso opazili nič drugega kot hrane in zdravil, zelo zgrešena in nevarna.

Ruski predsednik Vladimir Putin je medtem v priključenem Krimu predsedoval zasedanju ruskega Sveta za nacionalno varnost, ki je odločal o vojaškem proračunu v višini 552 milijard dolarjev v naslednjih šestih letih. Glede sankcij evropskim državam pa je dejal, da Rusiji ne bodo škodile, ker bodo samo ugodna vzpodbuda ruskemu gospodarstvu. Zanimivo je tudi, da Vladimirju Putinu kljub sankcijam popularnost narašča – trenutno ga podpira 84 odstotkov državljanov, kar je največ v njegovi karieri. V vzhodnem delu Ukrajine so se medtem nadaljevali boji, po zadnjih podatkih pa je mrtvih že 2086 ljudi. Samo v Donecku je bilo v zadnjih treh dnevih v obstreljevanju ukrajinske vojske ubitih 74 civilistov, 116 pa jih je bilo ranjenih.

Te žrtve so bistveno višje od števila žrtev v Račku in drugih mestih na Kosovu, zaradi katerih je zveza NATO leta 1999 brez odločitve VS OZN začela z nezakonito intervencijo proti ZRJ, ki se je končala s kršitvijo ozemeljske integritete Srbije s strani izvajalk intervencije. Vendar pa v primeru Ukrajine iste države ravnajo popolnoma drugače in ukrajinsko vsakodnevno neselektivno obstreljevanje civilnih ciljev odobravajo kot legitimno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.