Igor Mekina

26. 8. 2014  |  Ekonomija

Cena boja za centralizem

EU bo v boju za zmago centralizma v Ukrajini plačala zelo visoko ceno

Načela, v imenu katerih države EU sedaj trpijo nov udarec krize,so  v Evropi prve poteptale številne članice EU.

Načela, v imenu katerih države EU sedaj trpijo nov udarec krize,so v Evropi prve poteptale številne članice EU.
© RIA novosti

Michael Franzese, nekdanji mafijski šef kriminalne združbe Colombo iz New Yorka, je v intervjuju za CNBC, dejal, da je vse v zvezi z delnicami danes »balon, ki bo v nekem trenutku počil in ko se bo to zgodilo, ne bo dobro«. Še prej je v podobnem intervjuju dejal, da je njegov nasvet, naj ljudje raje kupujejo zlato, kajti pri zlatu bo zmeraj nekaj ostalo, v primerjavi z delnicami, ko se v »naši državi lahko odpravite spat in vsi vam povedo, da je vse čudovito, potem pa se zbudite in vse je šlo«. VEČ>>

Čeprav prihaja iz neobičajnih krogov, omenjeni nasvet lepo kaže, kaj se v tem trenutku dogaja na svetovnih trgih. Podatki kažejo, da velike centralne banke držav BRICS pospešeno kupujejo zlato in devizne rezerve kopičijo v obliki valut ostalih držav iz omenjene skupine, zaradi česar odstotek sredstev, ki so na svetovni ravni naložena v obliki dolarjev, stalno upada. Po drugi strani tudi ukrajinska kriza in razmere na bližnjem vzhodu pogosto pretresajo evropske in ameriške trge, kjer so opazni občutni padci vrednosti delnic pomembnih podjetij. Sankcije, ki si jih izmenoma uvajajo ZDA in EU na eni strani ter Rusija na drugi strani, prav tako opazno upočasnjujejo gospodarsko rast. Za Evropo je položaj še posebej nevaren zato, ker se evropsko gospodarstvo še vedno nahaja sredi globoke ekonomske krize, stagnacije, deflacije in kronične recesije.

To ne velja samo za države južne Evrope, pač pa vse bolj tudi za nordijske države, še posebej za Finsko, za Poljsko, Češko, Madžarsko in druge najpomembnejše ekonomske partnerje Slovenije. Recesija je zajela celo največje trge v Evropi, torej Nemčijo, Francijo in Italijo, proces dezinvestiranja, ekonomskih sankcij in zaostrovanja vojaških napetosti pa se še vedno poglablja. Nemško gospodarstvo je v drugi četrtini upadlo za 0,2 odstotka, čeprav bodo pravi rezultati sankcij vidni šele v tretjem in četrtem trimesečju letošnjega leta. Vkolikor v nekaj tednih, kot napoveduje nemška kanclerka Angela Merkel, res ne bo odkrita formula za rešitev ukrajinske krize – ki se, glede na to da uporniki začenjajo z novo ofenzivo, očitno ne bo kočala preprosto s porazom separatistov – potem ne zgolj Rusijo, pač pa tudi vse članice EU čaka nov, morda najhujši udarec krize.

V naslednji fazi zaostrovanja bodo sankcije resneje prizadele tudi Nemčijo, katere industrijski izvoz v Rusijo znaša 36 milijard evrov. Sankcije bodo izničile tudi 20 milijard neposrednih tujih investicij evropskih podjetij. Ob tem je v državah EU okoli 400.000 delavcev zaposlenih v podjetjih, ki večinoma izvažajo v Rusijo. Joe Kaeser, predsednik uprave Siemensa, je zato utemeljeno opozoril, da »politične napetosti predstavljajo resno tveganje za rast v Evropi letos in naslednje leto«. V posameznih panogah so prodaje od meseca junija pa do danes upadle za 15 odstotkov. Izgube ruskega trga se ne da preprosto nadomestiti, ker so v recesiji tudi drugi svetovni trgi: Nemški izvoz v Brazilijo se je na primer zmanjšal za 20 odstotkov. Prizadeti bodo tudi kmetje. V Nemčiji proizvajalci mesa in mesnih proizvodov izvozijo v Rusijo letno za 276 milijonov blaga oziroma 21 odstotkov svojega izvoza na trge izven EU. Proizvajalci mlečnih izdelkov izvozijo za 160 milijonov evrov blaga ali 14 odstotkov svojega izvoza na trge izven EU. Še hujše je stanje v drugih državah, na primer v Italiji, ki se v recesiji nahaja že pet let in se lahko 'pohvali' z najnovejšim padcem bruto družbenega proizvoda za 0,2 odstotka, kar pomeni, da je njen BDP danes že manjši kot tisti leta 2000. Sankcije proti Rusiji Italijo ob vsem tem stanejo še dodatno milijardo evrov izvoza, kar je najbolj prizadelo severni, industrijski del Italije, kjer se že dalj časa razplamtevajo separatistične težnje.

V Franciji nezaposlenost presega 11 odstotkov, rast bruto družbenega proizvoda pa je med nič in 0,5 odstotka. Sankcije proti Rusiji bodo dodatno prizadele obrambni sektor ter proizvajalce mesa, mlečnih proizvodov in zelenjave. Ob tem je zelo intervencionistično razpoložen socialistični predsednik Hollande francosko vojsko poslal v vojne na tri kontinente, kar je bistveno obremenilo še obrambni proračun. Tudi zato je več kot 82 odstotkov francoskih volivcev glasovalo za druge politične stranke, predvsem za nacionalno fronto, kar v državi povzroča resne politične napetosti. Grčijo, ki se otepa z 26 odstotno nezaposlenostjo, je še posebej prizadela prepoved izvoza kmetijskih pridelkov in zelenjave v Rusijo, zelo podoben pa je tudi položaj v Španiji, kjer vlada 16 odstotna brezposelnost. Španski kmetje bodo samo zaradi prepoveda izvoza sadja in zelenjave v Rusijo izgubili najmanj 158 milijonov evrov, grški pa 107. Španski proizvajalci mesa bodo ob tem izgubili še 111 milijonov evrov zaradi prepovedi izvoza mesnih proizvodov v Rusko federacijo.

Evropska diplomacija se je na te sankcije odzvala panično – z demaršami, ki jih je poslala državam, ki bodo lahko povečale svoj izvoz v Rusijo. V Srbiji so se obvezali, da ne bodo dajali subvencij svojim proizvajalcem hrane, vendar izvoza ne bodo omejevali, ekvadorski predsednik Correa pa je na evropske pritiske hladno odgovoril, da Ekvadorju »ni potrebno spraševati kogarkoli, kadar želimo izvažati v prijateljske države. In kolikor vem Latinska Amerika ni del Evropske Unije«. Na podoben način so se odzvali tudi v Egiptu in Turčiji.

Evropski politiki prepričujejo svojo javnost, da je vse to pač nuja zaradi obrambe načel. Vendar je neizpodbitno dejstvo, da so ta načela, v imenu katerih države EU sedaj trpijo nov udarec krize, v sami Evropi prve poteptale številne članice EU. Ukrajinska kriza je očitno rešljiva, vendar le pod pogojem, da vzhod države dobi večjo avtonomijo, da se država federalizira, pravica do uporabe ruskega jezika pa zaščiti. To niso nemogoče zahteve, še posebej v primeru, če bi separatisti pristali na obstanek v okviru ukrajinske države. To, kar je običajno v vseh večnacionalnih evropskih državah, pa je očitno predvsem za ameriške stratege, ki jim pohlevno sledijo evropski politiki, nekaj povsem neprimernega.

Zmaga ukrajinskih enot, ki se borijo za centralizirano državo, je zaradi nenadnega vdora logike hladne vojne v evropsko zunanjepolitično doktrino nenadoma postala nujen cilj, čeprav je že nekdanja EZ, predhodnica današnje EU, že v začetku devetdesetih let ob osamosvojitvah številnih držav v Evropi dajala bistveno večji poudarek pravici do samoodločbe. Še sreča, da sedanja politika EU ni bila v veljavi leta 1991, v državah EZ – če bi bila, potem Brionskega sporazuma danes ne bi ocenjevali kot prvo diplomatsko stopnico na poti v osamosvojitev države, pač pa kot prvi korak v smeri zmage unitarnega centra države nad slovenskimi in ostalimi separatisti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.