Na pomoč!

Aerodrom gre Nemcem. To ni ne prvo ne zadnje državno podjetje, ki bo šlo Nemcem. Tudi Telekom naj bi šel Nemcem. Und so weiter. Logično, boste rekli, komu pa, če ne Nemcem? Nemci so dobri gospodarji. Resda hladni in vzvišeni, toda odgovorni, racionalni, produktivni in učinkoviti. Poznajo red in disciplino. Ne trošijo več, kot ustvarijo. Ne počnejo neumnosti. Ne padajo na korupcijo. In ne delajo sranja – kot naši.

Michael Lewis, ameriški finančni žurnalist, avtor številnih bestsellerjev (Liar’s Poker, Moneyball, Flash Boys itd.), je v knjigi Boomerang popisal svoje popotovanje po novem tretjem svetu – po kriznih deželah Evropske unije. Obiskal je tri najhujše krizne cone, tri največje žrtve finančne krize, tri najhujše in najneodgovornejše grešnice – Islandijo, Irsko in Grčijo, ki so mislile, da so tako pametne kot Wall Street. V času, ko se je izkazalo, da tako kot Wall Street ni več pameten niti sam Wall Street, so lahko končale le kot Lehman Brothers.

Potem pa je obiskal še Nemčijo, evropsko superjunakinjo, zgled finančno pametne države, pojem odgovornosti in discipliniranosti, novo vzgojiteljico Evrope, megadeželo, ki je doživela krizo brez krize, krizo brez posledic. Ko je leta 2011 prišel v Nemčijo, so že vsi v Evropi plesali tako, kot je igrala Nemčija, edina vrhovna moralna razsodnica – odločala je o tem, kaj je prav in kaj ne, katero finančno obnašanje je sprejemljivo in katero ne, kdo bo živel in kdo umrl. Odločala je o vsem.

Ja, prišel je v čisto deželo. V deželo, ki ni počela neumnosti. Ki je z denarjem ravnala modro. Ki ni živela prek svojih zmožnosti. In ki ni delala sranja. Vsi so delali sranje, Islandci in Irci, Grki. in Portugalci, Španci in Italijani, celo Slovenci, toda Nemci so ostali čisti.

Kako je to mogoče, se sprašuje Lewis, ki je prebral knjigo Life Is Like a Chicken Coop Ladder (1984), v kateri je ameriški antropolog Alan Dundes popisal prav nemško obsedenost s sranjem, drekom, govnom, fekalijami, izločki. Nemška folklora je prepojena s skatologijo in analnim pompom, Martin Luther se je protestantske reformacije domislil, ko je sedel na stranišču, Mozart se je utapljal v brezmejnih fekalnih fantazijah, Hitler je stalno brskal po svojih ekskrementih.

Nemci se torej javno zgražajo nad umazanijo, zasebno – skrivaj – pa jo ljubijo, je ugotovil Dundes, folklorist z univerze Berkeley: »Kombinacija čistoče in umazanije – čiste zunanjosti in umazane notranjosti oz. čiste oblike in umazane vsebine – je v precejšnji meri del nemškega nacionalnega karakterja.« Kar se je potrdilo, ko si je pred leti v hamburški »rdeči coni« ogledal tedanjo novo nemško obsesijo – rokoborbo v blatu. V blatnem ringu so se ravsale ženske, blato je letelo na vse strani, toda Nemci so mirno stali in gledali – s plastičnimi pokrivali na glavah, neke vrste naglavnimi kondomi. »Tako lahko publika ostane čista, medtem ko uživa v umazaniji,« je poantiral Dundes.

»In to je odličen opis nemške vloge v sedanji finančni krizi,« pravi Lewis. Nemci so anti-Grki: niso »goljufali« in »lenarili«, v javnem sektorju si niso izplačevali trinajstih in štirinajstih plač, niso živeli prek svojih finančnih zmožnosti, niso se brezglavo zadolževali, niso pridelovali deficitov, niso se utapljali v fiskalni neodgovornosti. Zato so od »umazanih« Grkov zahtevali, da se disciplinirajo, da vpeljejo strukturne reforme, da posekajo javni sektor, da oklestijo javne izdatke, da vse privatizirajo, da prodajo svoje otoke (in letališča, igrišča za golf ipd.), da postanejo produktivni in učinkoviti. Z eno besedo: od Grkov so terjali, da postanejo Nemci. A ne le od Grkov – to so terjali od vseh. Postanite Nemci! Ne delajte več sranja!

Nemci doma resda niso delali sranja, pravi Lewis, toda delali so ga drugod – v tujini. Ali bolje rečeno, nemške banke so bile doma disciplinirane in čiste, v tujini pa ne: kreditirale so drugorazredne ameriške kreditojemalce, irske nepremičninske barone in islandske bančne tajkune ter kupovale grške obveznice. Mastno so špekulirale – in mastno izgubile. Na stotine milijard!

Vse, česar so se dotaknile, se je spremenilo v sranje. Kot nore so kupovale tiste mistične obveznice, alias CDO-je, ki jih je Wall Street – recimo Morgan Stanley – zdizajniral zato, da bi lahko potem sam stavil proti njim in mastno zaslužil, medtem ko bi kupci, očarani s trojnim A (ni tveganja!), ki so ga tem obveznicam prilepile bonitetne agencije, mastno izgubili – potreboval je le idiote, ki bodo to igro sprejeli, pač nekoga, ki res uživa v sranju. Nemške banke so bile ti idioti. Brezglavo so kupovale te mistične »magične« obveznice, za katere se je potem izkazalo, da so sranje. In celo ko ni tega sranja nihče več kupoval, nihče na svetu, so nemške banke še vedno vztrajale in kupovale, tako da so te obveznice nazadnje izdajali le še zaradi njih – niso jim hoteli odtegniti užitka v sranju.

Ko si navzven obseden s čistočo, navznoter pa fasciniran z umazanijo, za sabo slej ko prej pustiš veliko sranja. Tega, kar so nemške banke med letoma 2003 in 2008 z denarjem svojih investitorjev počele v tujini, v sami Nemčiji ne bi mogle početi, pravi Lewis. »Nemške banke, ki so se hotele malce umazati, so morale to početi v tujini.«

In Slovenija je tujina.

Revščina tujih investicij

Tuje investicije in transnacionalni kapital so Slovencem – in le njim – predstavljeni kot motor in zadnje upanje zgodovinskega razvoja, napredka in splošne blaginje, kot sila v službi človeštva. Transnacionalni kapital je rešitev, ne pa problem. Z njim ne morete izgubiti. Hočete odpraviti revščino? Državo prepustite transnacionalnemu kapitalu! Transnacionalni kapital je win-win, kot pravijo. Tuje investicije so zato tako rekoč moralni imperativ vsake sodobne nacije, znak njene zrelosti, dovzetnosti in modrosti. Država, ki se ne prepusti »blagohotnosti« tujih investicij in »naprednosti« transnacionalnega kapitala, ne živi le v grehu, ampak tvega katastrofo.

Tuje investicije so prikazane kot nekaj čudežnega in mesijanskega, pa četudi statistike govorijo povsem drugače – da namreč prav države, ki se prepustijo »blagohotnosti« tujih investicij in »naprednosti« transnacionalnega kapitala, tvegajo katastrofo. Samo pomislite: tretji svet, alias »globalni jug«, ki že desetletja »uživa« tuje investicije, je poln slumov in revščine, družbeno bogastvo se vse bolj seli k vse ožji finančni eliti, s tem »mesijanskim« reševanjem človeštva znova in znova profitirajo le elite, transnacionalni kapital povsod sistematično povečuje brezposelnost in družbeno neenakost, ljudstvo – tistih 99 odstotkov – gospodarske rasti v resnici sploh ne čuti, najbogatejši odstotek prebivalstva pa ima v lasti že skoraj polovico svetovnega premoženja. Leta 2000 je bilo 553 milijarderjev, dobrih deset let kasneje pa že 1226.

Tuje investicije bogatijo le same sebe – najbogatejši odstotek, finančno elito, novi razred. In prav ta novi razred je, pravi John Hilary, avtor knjige Revščina kapitalizma (The Poverty of Capitalism), glavni motor, oznanjevalec in sponzor neoliberalnega evangelija o »blagohotnosti«, »nujnosti« in »naprednosti« tujih investicij in transnacionalnega kapitala.

Čudno pri tem je dvoje. Prvič, četudi države vidijo, kaj se dogaja, ko svojo usodo prepustijo tujim investicijam, svojo usodo še vedno – povsem mirno in vztrajno – prepuščajo tujim investicijam. In drugič, nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi tuje investicije razglasil za »ogrožanje nacionalne varnosti«. Kajti ne pozabite: transnacionalni kapital v države vstopa pod svojimi pogoji, imeti hoče popolno svobodo, prosto pot, nobenih ovir in regulacij, predvsem pa nobenih obveznosti in nobene odgovornosti do države, ki ga gosti. Počne lahko, kar se mu zljubi – ker je »magičen«.

Samoumevnost novega razreda

Kako to, da se ljudje tako razveselijo tujih investicij, prihoda transnacionalnega kapitala? Iz preprostega razloga: transnacionalni kapital je ideologija, ki prihaja z nasmehom. Ideologija, ki se te razveseli. Ideologija, ki ljudi sili v to, da se je razveselijo. V resnici bi se je morali ljudje razveseliti tako, kot se človek razveseli mrtveca: ta ideologija bi morala biti po vseh zakonih zdaj že mrtva.

Ne pozabite: prav ta ideologija – transnacionalni kapital naj bo svoboden, povsem dereguliran in brez družbenih obveznosti! vse mu je treba prodati in podrediti! počne naj, kar hoče! nima alternative! – je leta 2008 svet in še posebej Evropo butnila v veliko finančno krizo. Ja, morala bi biti mrtva, mrtve pa bi morale biti tudi vse institucije (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija ipd.), ki so vsa ta leta slavile zveličavnost in magičnost transnacionalnega kapitala ter vsem po vrsti predpisovale in vsiljevale tisto originalno trojko (privatizacija, liberalizacija, deregulacija), tajno orožje transnacionalnega kapitala.

Toda transnacionalni kapital je vse te institucije vrnil v življenje, tako da so zdaj izključno njegovo orodje – bolj kot kadarkoli. Ironija je v tem, pravi Hilary, da ta elitni lobi, ki pakira in poganja ideologijo transnacionalnega kapitala, s katero skušajo »harmonizirati« svet, v vsakem trenutku šteje le nekaj sto oseb (!), ki se sestajajo, križajo in mrežijo na elitnih, strogo varovanih, tajnih, za javnost zaprtih shodih, konferencah in forumih – na shodih skupine Bilderberg, Trilaterale, Svetovnega ekonomskega foruma (»duh Davosa«), Transatlantskega poslovnega dialoga, Evropske okrogle mize industrialcev ipd., kamor lahko pridejo le preverjeni kadri, pa še ti le na povabilo. Tudi Margaret Thatcher, Bill Clinton in Tony Blair so med bilderberge prišli na povabilo.

Christine Lagarde, šefica Mednarodnega denarnega sklada, Robert Zoellick, šef Svetovne banke, in Super Mario – Mario Monti, vsiljeni italijanski premier – so bili redni udeleženci bilderberških in trilateralnih kabal. Lobisti transnacionalnega kapitala lahko navijajo za različne nogometne klube, toda brez napake ali skušnjav – z neusmiljeno vnemo »inženirjev duš« – morajo uveljavljati elitistični konsenz o prihodnosti sveta.

Kako to počnejo, vemo. Prvič, delajo vse, da bi transnacionalni kapital čim bolj deregulirali, da bi mu torej odstranili vse uzde, ovire, regulacije in davke. Drugič, tujim investitorjem omogočajo ožemanje države, ki jih gosti – zakonodajo in direktive prirejajo tako, da tuji investitorji do države, ki jih gosti, nimajo nobenih obveznosti (niti finančnih niti socialnih). Tretjič, identificirajo in »odpirajo« nacionalna gospodarstva, ki še niso dovolj »odprta«. Četrtič, poskrbijo, da se tuji investitorji nemoteno gibljejo med zasebnim in javnim sektorjem in da so vrata med transnacionalnim kapitalom in državo vedno na stežaj odprta. In petič, transnacionalnemu kapitalu odpirajo vrata v javne sektorje in družbene sfere, ki so bili prej zanj nedotakljivi (z vodo vred).

Z eno besedo: transnacionalni lobi tujim investitorjem omogoči »spontano« vlogo pri oblikovanju javnih politik te ali one države, kar se konča tako, da država vse svoje nacionalne interese »spontano« podredi interesom transnacionalnega kapitala, potemtakem teh famoznih in priljubljenih tujih investitorjev. Vse pa izgleda tako »spontano« in »naravno«, da v vsem tem nihče ne vidi konflikta interesov. Peter Sutherland je bil član Trilaterale in skupine Bilderberg (pa še predsedujoči banke Goldman Sachs), a je lahko kljub temu postal evropski komisar za konkurenco. Lahko si član največjih in najbolj netransparentnih lobijev, pa si lahko še vedno komisar za konkurenco – to izgleda povsem »naravno«. Nobenega konflikta interesov.

Jasno, to ni nič naravnega, samoumevnega ali pa spontanega. To, kar izgleda spontano in naravno, je le konstrukt tega elitnega lobija, le iluzionistična fabrikacija tega novega razreda, ki ga prepoznate po tem, da stalno prireja nekakšne globalne summite, na katerih potem sprejema vsemogoče multilateralne in bilateralne sporazume (npr. Splošni sporazum o trgovini s storitvami ali pa Sporazum o trgovinskih vidikih naložbenih ukrepov), ki krepijo le kapital, državo pa slabijo. Kaj je tu »naravnega« ali »samoumevnega«?

Toda pazite: tuji investitorji s temi rokohitrskimi sporazumi niso izsilili le privatizacije sektorjev, ki so bili prej v javni, državni domeni, ampak so izsilili tudi to, da jim pri poslovanju v tej ali oni državi ni treba vključevati lokalnih dobaviteljev in podizvajalcev (toliko o tujeinvesticijskem stimuliranju lokalnega gospodarstva!), in kakopak zagotovilo, da v tej ali oni državi ne bodo trpeli posledic (finančnih) kriz lokalnega gospodarstva. Kaj je tu »naravnega« ali »samoumevnega«?

»S temi sporazumi so skušali državam, ki gostijo tuje investicije, preprečiti, da bi tuje investicije pozitivno uporabljale za svoj nacionalni razvoj, obenem pa so korporativnim investitorjem še dodatno omogočili, da s svojimi profitirajo, ne da bi gospodarstvu, ki jih gosti, karkoli prispevali,« pravi Hilary.

Svetovna trgovinska organizacija vsaki državi, ki se tem navodilom in direktivam ne ukloni, zagrozi s sankcijami, zato ni čudno, da države te direktive tako voljno in tako »spontano« sprejemajo, češ da bo to dobro za domače gospodarstvo. Pa ni. Država nad tujimi investicijami nima več nobene kontrole (kar je seveda produkt dobro znane fraze »država naj se umakne iz gospodarstva«). Še huje: tuji investitorji imajo kontrolo nad državo. O, še huje: vso javno politiko v neki državi lahko sodno rušijo. Še mnogo huje: državo prisilijo, da sprejme novo zakonodajo, ki je pisana njim na kožo, pri čemer pa sami nimajo nobenih obveznosti do države, ki jih gosti. Kaj je tu »naravnega« ali »samoumevnega«?

Transnacionalni kapital ni država, toda v državi, ki jo gosti, nastopa kot država – kot država proti državi. Kot država, ki ugrabi državo. Kaj je tu »naravnega« ali »samoumevnega«?

Sporazumi o nesporazumu

»Transnacionalni kapital je z vsem tem dobil pravni status, ki je enakovreden pravnemu statusu suverene države,« pravi Hilary. Zato se ne moremo čuditi, da so vsi ti bilateralni in multilateralni sporazumi tuje investitorje obdarili s pravico, da državo, ki jih gosti, tožijo, če se jim zazdi, da so na njenem teritoriju »neupravičeno« – recimo zaradi neenakopravnega položaja na trgu ali oteževanja dostopa do trga – pretrpeli izgubo. Trik je na dlani: država je po neoliberalni logiki vedno vnaprej kriva. Če ne bi bilo države, potem itak ne bi bilo izgub – če ne bi bilo države, potem bi bil trg povsem prost, prosti trg pa se obnaša pametno in racionalno in genialno, tako da izgub sploh ne more biti.

Toda tuji investitor ima še dve »naravni« in »spontani« pravici. Prvič, da toži državo, s katero sploh ni v nikakršnem pogodbenem razmerju. In drugič, državo lahko toži na privatnih mednarodnih tribunalih in forumih, recimo na tribunalu Svetovne banke in Mednarodne gospodarske zbornice ali Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu, kar pomeni, da se mu ni treba »mučiti« na sodiščih držav, ki ga gostijo.

Ameriška korporacija Ethyl je famozno tožila Kanado, ameriška korporacija Metalclad je tožila Mehiko in tako dalje, da ne govorim o Argentini, ki so jo tožile številne korporacije (CMS, National Grid, Vivendi, Azurix ipd.). Zakaj? Ker v Argentini v času krize niso imele več takih dobičkov kot pred krizo. Vsem tem tujim investitorjem so kakopak prisodili orjaške – večstomilijonske – odškodnine.

Sodniki, ki v teh zadevah razsojajo, niso niti zdaleč neodvisni, nikomur niso odgovorni, vedno pa so na strani tujih investitorjev, tako da izgledajo kot njihove najete roke. Legitimnost teh »kengurujskih« tribunalov in arbitraž, ki si jih je izmislil lobi transnacionalnega kapitala, je več kot sporna. Logika je na dlani: tuji investitorji se sami odločijo, na katerem tribunalu bodo tožili državo, zato je za tribunal dobro, da presodi v njihovo korist, saj sicer svojih tožb ne bodo več vlagali na tem tribunalu. Še huje: ker sodniki nimajo stalnega mandata, ampak jih določajo za vsak primer posebej, sodnik, ki ne razsoja v korist tujih investitorjev, vedno tvega, da ga ne bodo več angažirali. To, da v večini teh primerov razsoja klika kakih petnajstih »superarbitrov« in da je večina teh »arbitraž« izpeljana skrivaj, za zaprtimi vrati, pove vse. Kaj je tu »naravnega« ali »samoumevnega«?

Toda vse te strašne pravice, ki jih imajo tuji investitorji, ne ogrožajo le demokracije in suverenosti držav, pravi Hilary, ampak tudi same javne politike – socialna, ekonomska in okoljska prizadevanja države, saj jih lahko tuji investitorji vedno sodno spodbijajo in rušijo, pa četudi so bila ta prizadevanja dobra za socialno, ekonomsko in okoljsko blaginjo ljudstva. Država zato potem »spontano« sprejema politike in zakone, ki so dobri za tuje investitorje, ne pa za ljudstvo, navsezadnje, tuji investitorji lahko vsak zakon in vsako javno politiko razglasijo za razlog svojih izgub – in tožijo. In dobijo. In nikoli ne izgubijo. Kar je »naravno« in »samoumevno«.

Večni nasmeh ideologije

Tega transnacionalnega lobija, tega novega razreda, ki samemu sebi podeljuje neizmerne pravice in brezmejne pristojnosti, ni nihče izvolil, nihče mu ni dal mandata, nobene javne podpore nima, toda nenehno usmerja in določa potek javne razprave, s tem pa tudi usmeritev sveta. O usodi sveta torej za zaprtimi vrati odločajo ljudje, ki jih nihče ne bi nikoli niti izvolil, ljudje, ki nastopajo kot alternativa »tiranski« državi, ljudje, ki do samega sveta nimajo nobenih obveznosti, ljudje, ki so znano Friedmanovo krilatico, da se mora biznis upirati skušnjavi kakršnekoli družbene odgovornosti, vsilili kot opis naravnega stanja sveta.

Kar pa ne pomeni, da se nad lobi transnacionalnega kapitala ne zgrinjajo črni oblaki. Na eni strani imate antiglobalistične proteste in gibanje »Okupirajmo!«, ki udrihajo po kapitalizmu, na drugi krizo, ki je kompromitirala ta lobi in demaskirala njegovo ideologijo, na tretji vse večje nasprotovanje vsem tistim tribunalom, arbitražam in sporazumom, na četrti nespodbitne statistike, ki kažejo vse večje poglabljanje ekonomske in socialne neenakosti ter vse hujši prepad med kapitalom in družbo, na peti pa vse glasnejše pozive k strožjemu in odločnejšemu reguliranju finančne industrije, transnacionalnega kapitala in tujih investicij.

Nič hudega. Nič ni namreč tako črno, da ne bi moglo imeti prešernega nasmeha, zato je propagandna mašina tega lobija takoj prešla v protiofenzivo. Spomnite se: korporacije, še posebej transnacionalke, so se začele nenadoma razglašati za »odgovorne globalne državljanke«, zagotavljati so začele, da so v službi človeštva in da si prizadevajo za iste reči kot družba, pleteničiti so začele o »korporativni družbeni odgovornosti«, »etičnem« in celo »humanem« kapitalizmu, izmišljati so si začele vsemogoče »kodekse obnašanja« (kodekse etičnosti, poštenosti, transparentnosti ipd.), predstavljati so se začele kot skupno dobro, celo kot novi partner države in civilne družbe v prizadevanjih za »globalni trajnostni razvoj«, kot nepogrešljivi donatorji in kakopak filantropi.

Vse to govori o tem, kako zelo se lobi, ki živi in deluje v popolni divjini, boji civilizacije – državnih regulacij. S tem stoji in pade. Sporočilo vse te silne propagandne protiofenzive je na dlani: Ni nas treba regulirati, saj se bomo samoregulirali! In to spet sporočajo z nasmehom – z blagohotnim nasmeškom humanista, donatorja in filantropa.

Toda to je le trik, s katerim skušajo rešiti svojo ideologijo – nič ni bolj ideološkega od donatorstva in filantropije. Nič ni bolj ideološkega od nasmeha, s katerim prihajajo. Svojo ideologijo – privatizirajte! deregulirajte! liberalizirajte! – stalno odevajo v nasmeh, tako da izgleda kot nekaj spontanega, naravnega in samoumevnega. In bolj ko izgleda kot nekaj naravnega in spontanega, boljše rezultate daje.

V Sloveniji žanje res čudovite rezultate: Slovenci tuje investitorje sprejemajo z nasmehom, obenem pa si vsak dan znova čestitajo, da so se znebili svojih podjetij in da so jih prepustili tujim investitorjem, ki jim bodo koristila – njim samim ne.

Slovenci so prepričani, da se kapital obnaša drugače, če ima transnacionalni ali pa nemški obraz, v resnici pa je Slovenija zanj le tujina, v kateri lahko dela vse tisto sranje, ki ga doma ne more.