Peter Petrovčič

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Politika

Politika pred sodiščem

Protesti pred sodišči so politično in ne pravno vprašanje

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Podpredsednik SDS in nekdanji minister Zvonko Černač

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Podpredsednik SDS in nekdanji minister Zvonko Černač
© Uroš Abram

Ko so se z odhodom Janeza Janše v zapor začeli protesti pred sodišči, so bili vsi tisti, katerih naloga je, da se oglasijo, tiho. Tudi po tem, ko se je prižiganje sveč stopnjevalo v besedne in celo telesne napade na predstavnike pravosodja. Oglasil se je le predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in o razmerah spregovoril v govoru na dnevih slovenskega sodstva ter zaradi tega pristal na predvolilnem plakatu SDS kot glavni negativec predvolilne kampanje. Vsi drugi so tiho še danes, ko člani Odbora 2014 pred sodiščem poimensko navajajo sodnike, ki naj bi bili kršili človekove pravice, ter z izbranimi in prirejenimi podatki dokazujejo obstoj zarote zoper Janeza Janšo. Ker so tiho, ko bi se morali oglasiti, smo vse tiste, ki so po funkciji in s tem po zakonu in ustavi prvi poklicani k skrbi za pravno državo, za mnenje prosili mi. Obrnili smo se na predsednika republike, predsednika ustavnega sodišča ter sedanjega pravosodnega ministra in njegovega naslednika. Predsednik vrhovnega sodišča je že dejal, da gre za neprimeren politični pritisk na sodstvo.

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko
© Odbor 2014

Zakaj bi se omenjeni sploh morali oglasiti? Ker zborovanja pred sodišči niso posledica trpljenja marginalizirane skupine ljudi, ki se jim godi krivica, pač pa politična propaganda. Na teh zborovanjih, uradno v organizaciji civilne družbe oziroma Odbora 2014, zbrane nagovarjajo strankarski funkcionarji in celo poslanci SDS. Vendar vse manj govorijo o podpori Janši in vse bolj hujskajo proti sodnikom in pravosodju nasploh. Protesti so že davno prerasli zgolj pozive k razveljavitvi ene sodne odločbe, saj predstavniki Odbora 2014 poimensko in selektivno navajajo posamezne vrhovne sodnike in pozivajo, naj bodo klicani na odgovornost. Kakšno odgovornost? To vprašanje ostaja brez odgovora, saj je sodni sistem zaradi večnivojskosti verjetno državni sistem, kjer poteka najtemeljitejši notranji nadzor vsebinskega odločanja. A zbrani pred sodišči so razumeli, kaj jim hočejo povedati govorci, saj jim v en glas vzklikajo: »Lustracija, lustracija, lustracija …!«

Ali razveljavljena sodna odločba res pomeni, da je sodnik kršil človekove pravice oziroma ustavo? Če je pri svojem delu ravnal v skladu z zakonodajo, potem ne.

Koga bi bilo po njihovem treba lustrirati, torej mu odvzeti pravico do opravljanja javne službe? Sodnike seveda, čeprav je edinole v sodstvu v Sloveniji dejansko bila izpeljana mehka oblika lustracije, drugod, tudi v politiki, pa ne. Zato lahko te ljudi s položaja poslanca podžiga dr. Vinko Gorenak, ki je v komunistični partiji vztrajal celo po tem, ko se je osamosvojitvena ideja v narodu že povsem razcvetela. Tudi politik, katerega obsodba je sprožila zborovanja pred sodišči, je bil nekoč dejaven član partije. A to ne pomeni nič, odbor je doslej poimensko navedel le osem vrhovnih sodnikov, katerih sodbe so bile v zadnjih desetih letih na ustavnem sodišču razveljavljene. Vprašanje je, ali je bil kateri izmed njih član komunistične partije. Na seznamu odbora so se znašli na podlagi podatkov, ki so jih v sodelovanju z dr. Lovrom Šturmom zahtevali in prejeli od vrhovnega sodišča. Zahtevali pa niso vseh podatkov, pač pa po grobi oceni le dve tretjini. Merilo ni znano. Prav tako ni jasna metodologija Šturmove raziskave, ki je pokazala, da slovenski sodniki »sistematično kršijo človekove pravice«, čeprav primerjava z Nemčijo pokaže, da so slovenske sodbe rednih sodišč celo manjkrat razveljavljene pred ustavnim sodiščem kot nemške. In seveda ni znano niti merilo izbire vrhovnih sodnikov, ki so bili pred ljubljansko sodno palačo razglašeni za sistematične kršilce človekovih pravic. Navedli so predsednika Maslešo, ki je v tem obdobju sodeloval v 14 senatih, katerih odločitev je bila na ustavnem sodišču razveljavljena. Niso pa omenili vodje kazenskega oddelka na vrhovnem sodišču in neformalnega vodje Janševe obrambe na vrhovnem sodišču Marka Šorlija, ki je, po njihovem štetju, sodeloval v 13 senatih, katerih sodbe so bile razveljavljene, in vsem razen enemu celo predsedoval (Masleša le trem). Med navedenimi sodniki, za katere, kot je dejal Aleš Primc, zahtevajo, da »tega dela enostavno ne bi smeli več opravljati«, tudi ni Barbare Zobec, ki se je želela sama izločiti iz zadeve Patria, ker se je njen mož, ustavni sodnik Jan Zobec, že javno postavil na Janševo stran. Pa je sodelovala v desetih senatih, katerih sodbe so bile razveljavljene na ustavnem sodišču. In seveda ni bil omenjen niti Zobec, ki mu je ustavno sodišče razveljavilo pet sodb. Prav tako ne njegov kolega ustavni sodnik dr. Mitja Deisinger (šest razveljavljenih sodb), ki se je za Janšo tudi že vnaprej izrekel.

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Poslanec SDS in nekdanji minister Vinko Gorenak

Govorci na zborovanjih civilne družbe pred ljubljanskim sodiščem: Poslanec SDS in nekdanji minister Vinko Gorenak
© Odbor 2014

Ali razveljavljena sodna odločba res pomeni, da je sodnik kršil človekove pravice oziroma ustavo? Če je pri delu ravnal v skladu z zakonodajo, potem ne. Prav zato, ker gre za presojo v konkretnih primerih, ki vplivajo na usode ljudi, tudi slovensko sodstvo pozna odločanje na več stopnjah. Prvi dve sta redni. Na prvi se opravi večina selekcije, saj sodniki oprostijo obdolžence, katerih človekove pravice so kršili organi pregona in odkrivanja, in tiste, zoper katere ni dokazov. Na drugi stopnji sodišče popravi večino napak, ki v zvezi s tem uidejo sodnikom na prvi stopnji. Vrhovno sodišče popravlja napake, ki jih storijo tudi višji sodniki, in nazadnje ustavno sodišče popravi napake vrhovnega. Teh ni veliko, po štetju dr. Lovra Šturma oziroma Odbora 2014 je ustavno sodišče v desetih letih razveljavilo 63 odločb vrhovnega sodišča. V povprečju zgolj šest na leto. In navsezadnje, tudi ustavni sodniki se lahko zmotijo, zmotili so se že v sedanji sestavi, recimo v zadevi poslanec Prijatelj proti tedniku Mladina. Ustavni sodniki, ki so glasovali za odločitev, ki jo je pozneje razveljavilo evropsko sodišče za človekove pravice, so bili Mitja Deisinger, Jan Zobec, Marta Klampfer, Jasna Pogačar ter prejšnji in sedanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič in Miroslav Mozetič.

Za komentar aktivnosti Odbora 2014 smo zaprosili predsednika republike Boruta Pahorja, saj je verjetno prvi, ki bi se moral oglasiti in stvari postaviti na svoje mesto. Čeprav je pred časom presenetil z odločitvijo, da se z vodjo sodne veje oblasti, predsednikom vrhovnega sodišča, ne bo sestal, dokler vrhovno sodišče ne razsodi o zadevi Patria, je tokrat vendarle pokazal nekoliko poguma: »Predsednik republike Borut Pahor vedno znova poudarja, da je potrebno odločitve ustanov pravne države sprejeti in spoštovati, pa naj se z njimi strinjamo ali ne.« Tudi predsednik ustavnega sodišča dr. Miroslav Mozetič je (vsaj med vrsticami) stvari postavil na svoje mesto. Sporočil je, da je vedno na strani pravne države, katere sestavni del je tudi spoštovanje avtoritete sodstva, in dodal, da se on in ustavno sodišče odločata o (ustavno)pravnih vprašanjih. Zaradi tega mora biti zadržan in se ne more opredeljevati do ravnanja posameznikov in civilnih združenj pred sodišči, zlasti »če z njimi uresničujejo svoje ustavne pravice (svoboda zbiranja, svoboda javnega izražanja svojih stališč) in pri tem delujejo v okviru ustavnih in zakonskih norm«. Podrobneje, pravi Mozetič, tega ne more komentirati, saj se mora pri delu »vedno v največji mogoči meri vzdržati komentarjev dnevnopolitičnih dogodkov«. Drži, zbiranje pred sodišči pač nima dosti opraviti s pravom, pravnimi vprašanji in pravno državo, veliko pa s politiko.

Ustavno sodišče v povprečju razveljavi le okoli šest odločb vrhovnega sodišča na leto.

Podobne besede smo na zaslišanju pred državnozborskim odborom za notranje zadeve dan pred tem slišali od bodočega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča. Demonstracije pred sodišči, pravi, v demokratičnih družbah niso nekaj povsem nevsakdanjega, »je pa ena pomembna razlika. Take demonstracije, dogajale so se v Ameriki, dogajale so se v Nemčiji, dogajale so se v Angliji, tudi pred časom v Franciji, vendar so bile dejansko vodene s strani neke civilne družbe, medtem ko je bila politika relativno zadržana pri njih.« Jasen je bil tudi glede branja imen sodnikov, ki naj bi bili kršili ustavo: »Vsi tukaj, ki ste že bili poslanci, ste sprejemali zakone, ki so bili kasneje razveljavljeni s strani ustavnega sodišča. Jaz si ne želim živeti v državi, kjer ustavno sodišče ne bi razveljavilo nobene sodne odločitve ali pa nobenega zakona. Rusija zelo malo zakonov razveljavi, verjemite. Tako da reči, preprosto, da so sodniki, ki so odločili tako, da je potem instanca, pa najsi bo ustavnosodna, to razveljavila, kršitelji človekovih pravic, na to logiko ne pristanem.« Precej manj zgovoren je bil nekaj dni pred primopredajo poslov sedanji minister za pravosodje dr. Senko Pličanič. Odločil se je, da zdaj, ko opravlja le tekoče posle, ne bo več izrekal mnenj. Še dobro, ko je bil minister z vsemi pooblastili, se je na obsodbo Janeza Janše v zadevi Patria odzval z besedami, da ga skrbi za pravno državo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.