Intervjuji pred eksekucijo

TV-mreža Fox je serijo Sleepy Hollow nedavno oglaševala s pikantnim sloganom: »Nacionalni praznik obglavljenja.« Da bi bilo oglaševanje čim učinkovitejše, je pošiljala tudi spletne razglednice, ki so napovedovale »Brezglavi dan«, s čimer je merila na Brezglavega jezdeca, glavnega junaka te serije, zadela pa nekaj povsem drugega: prav tisti dan je PR Islamske države sporočil, da so obglavili ameriškega reporterja Stevena Sotloffa. Slab timing. Katastrofalno slab.

Novica o obglavljenju in posnetki tega obglavljenja so stresli, osupnili in šokirali Zahod. Kaj takega! Grozno! Odvratno! Srhljivo! Nepojmljivo! Fox se je začel na dolgo in široko opravičevati, posipati s pepelom in zaklinjati, da tega ni hotel in da ni vedel, kaj se bo zgodilo. V resnici se mu ne bi bilo treba opravičevati: hotel je natanko to! Ali bolje rečeno, hotel je to, kar hoče njegova publika – splet je bil v trenutku poln fotografij in videoposnetkov obglavljenja. In drugih obglavljenj. Kmalu se je začel šibiti od obglavljenj. In še vedno se šibi. Zdaj, po novih obglavljenjih, še bolj kot prej. Spletne strani kar tekmujejo v prezentaciji teh obglavljenj – v pikantnosti in grafičnosti. Zdi se, kot da so islamisti izpolnili njihove sanje in fantazije. Kot da so udejanjili vse najskrivnejše, najperverznejše, najbizarnejše in najmorbidnejše želje zahodne publike.

Videi obglavljenj so čisti snuff. In mar ni zahodna publika vsa ta leta hlepela prav po snuffu, ki bi ga lahko prilepila v svoje spletne foto- in videogalerije? Mar niso vsi nenehno iskali snuffa? Saj veste, filmov, v katerih ljudi – »igralce«, »nastopajoče« – zares pobijajo. In res, od časa do časa se je kje pojavil kak film, za katerega so začeli govoriti, da je snuff, toda potem se je vedno znova in znova izkazalo, da gre le za fejk, le za igrani film, le za specialne efekte ali pa za spretno uporabljene inserte iz kakega torture porna (Kanibalski holokavst, Guinea Pig ipd.).

Tudi za Snuff, razvpiti film, ki je dal tej reči sploh ime (in ki so ga v New Yorku leta 1976 propagirali s sloganom »Film, ki so ga lahko posneli le v Južni Ameriki, kjer je življenje poceni«), se je izkazalo, da je zgolj fejk. Leta 1977 je bil eden izmed največjih hitov pri nas italijanski šokumentarec Zadnji kriki iz savane, ki je ljudi obnorel in vrgel s stolov: ljudje so dobesedno drli gledat prizor, v katerem levi v angolskem nacionalnem parku požrejo nekega turista, jasno, pred očmi njegove družine, žene, devetletne hčerke in dveletnega sina. Tedaj še niso vedeli, da je šlo le za fabrikacijo, za fejk, za igrani prizor. Nič drugače ni bilo nekaj let kasneje, ko so drli gledat šokumentarec Ta Amerika II., v katerem je bila glavna jed eksekucija na električnem stolu, posneta v neki ameriški jetnišnici. Mislili so, da gledajo snuff, vendar so gledali le fejk.

Toda posledica ugotovitev in razkritij, da ne gre za snuff, ampak le za fejk, ni bilo olajšanje, ampak gromozansko razočaranje, ker ni šlo za snuff. Razočaranje, ker »nastopajočih« niso zares pobili. Razočaranje, ker so le igrali in preživeli. Ljudje so se čutili izigrane in prevarane.

Mar ni britanskega premiera Davida Camerona najbolj šokiralo to, da je zakrinkani rabelj britanskega humanitarnega delavca Davida Hainesa govoril z britanskim naglasom?

No, videi obglavljenj niso fejk. Tu ni reklamacij. Ravno nasprotno. Spletna nacija triumfira. Neka spletna stran vabi: »Najnovejše Isisovo obglavljenje! Vsi nejeverneži – zanikajte to, če morete! Nobenih trikov s kamero, nobenih montažnih rezov, le celotno obglavljenje! Svarilo: zelo grafično!« Glejte, tu vas čaka happy end – človek res umre! Zahod se zgraža, obenem pa je fasciniran. Islamisti so očitno v zahodnjakih prižgali »teroristično domišljijo«, za katero je Jean Baudrillard v Duhu terorizma rekel, da je »naseljena v vseh nas«. In brez tega »strinjanja« sam Dogodek – video obglavljenja – ne bi imel takega odziva, kot ga je imel. Brez tega »strinjanja« dogodek sploh ne bi bil Dogodek. »V svoji simbolni strategiji teroristi prav gotovo vedo, da lahko računajo na to soudeleženost, ki si je ni mogoče priznati,« pravi – v prevodu Barbare Pogačnik – Baudrillard. Mediji so pač »sestavni del terorja«.

Islamisti so Zahodu dali to, kar je iskal (snuff), in to v obliki krvoločnega viralnega videa, potemtakem v resničnostnem jeziku, ki ga Zahod razume. Frikovski spletni naciji so dali nekaj, kar bo lahko vključila v svoje »Top 10«, recimo med »Reality TV’s 10 Most Shocking Moments Ever« ali pa med »100 Most Outrageous Moments in Reality TV«. Prav zares – »Most Extreme Elimination Challenge«.

Vrnitev resničnosti

Kaj pa je bila zadnje čase največja obsesija zahodne civilizacije? Točno: prav resničnostni šovi. Televizijske postaje so kar tekmovale, katera bo obelodanila ekstremnejši resničnostni šov – v enem so »grdim« ženskam obraz spreminjali in lepšali s plastičnimi operacijami, v drugem naj bi magnat svoj ranč prepustil tistemu, ki se bo pustil najbolj poniževati, v tretjem so se poročali popolni tujci, v četrtem so nastopale družine obsojencev. Sta res fukala ali le fejkala, so se spraševali gledalci Velikega brata. Bear Grylls, veliki avstralski ekspert za preživetje v divjini, zvezdnik resničnostnega šova Man vs. Wild, pa je spil svoj lastni urin. Razumete, ne: v divjini je tako ekstremno, da ti ne preostane drugega, kot da piješ svoj urin! »Zmanjkuje mi vode, zato moram spiti svoj urin!« In to pove gledalcem, preden spije urin. Gledalcem? V resnici to pove ekipi, ki ga snema. Ali to pomeni, da je tudi ekipa pila urin? Če je hotela preživeti, ga je morala, saj je bila v isti situaciji kot Bear Grylls. Nehajte. Bear Grylls je hotel biti le ekstremnejši, bizarnejši in šokantnejši od drugih, recimo od Kourtney Kardashian, ki je v eni izmed epizod resničnostnega šova Keeping Up with the Kardashians otroka kar sama potegnila iz vagine, ali pa od serije dvojčkov, ki so v resničnostnem šovu Fear Factor pili oslovo spermo. V porničih temu rečejo money shot.

In zdaj pomislite: kateri resničnostni šov je veljal za največjo in najekstremnejšo fantazijo tega novega resničnostnega mindseta? Kateri resničnostni šov bi veljal za ultimativnega, če bi se pojavil? Točno: resničnostni šov, v katerem bi ljudje lahko gledali eksekucije. Neposredni prenosi eksekucij. Eksekucije v obliki resničnostnega šova. To bi bil money shot resničnostne televizije in resničnostne mentalitete. To bi sam format resničnostnega šova pripeljalo do konca. Do vrhunca. Do rekordnih ratingov.

Mnogi so prodajali ta koncept, ta format, to ultimativno obliko »nepotvorjene«, »nefiltrirane« in »necenzurirane« resničnosti, toda najdlje so prišli Kitajci. Kitajski televizijski kanal, ki deluje v provinci Henan, je pet let – vsak teden, vsako soboto zvečer – predvajal resničnostni šov Intervjuji pred eksekucijo. Ding Yu, voditeljica tega šova, »Lepotica z zvermi«, kot so ji rekli, je intervjuvala obsojence in obsojenke, ki so bili tik pred eksekucijo, potemtakem tik pred tistim slovitim strelom v tilnik (ali pa injekcijo v tovornjaku, mobilnem morišču). Jasno, pred njo, ki je kar pršela od nasmeškov, stylinga in glamurja, so sedeli vklenjeni – v oranžnih jopičih (kot obglavljena ameriška reporterja). In ko je z njimi opravila, je z njimi opravil še rabelj, le da publika tega ni videla. Ratingi so bili kljub temu strašni, ja, rekordni. Vsako epizodo si je ogledalo 40 milijonov ljudi – v Henanu živi sto milijonov ljudi.

Ogorčenje Zahoda nima nobene prave moralne podlage: Zahod je sam s svojim lastnim početjem na Bližnjem vzhodu vnaprej legitimiral strašno početje islamistov.

Šov so oglaševali kot nekaj, kar bo ljudem omogočilo, da bodo bolj cenili »vrednost človeškega življenja«. Mar ne bi tudi islamisti obglavljenj lahko oglaševali s sloganom: »Zdaj boste bolj cenili vrednost človeškega življenja!« Mar navsezadnje ne pravijo, da to počnejo prav zato, ker Zahod ne ceni vrednosti muslimanskih življenj? In mar ne pravijo, da to počnejo v svarilo in opomin? »S tem vlade, ki so se z Ameriko zlonosno povezale v boju proti Islamski državi, svarimo, naj se umaknejo in pustijo ljudi pri miru.« Tudi kitajske oblasti so resničnostni šov Intervjuji pred eksekucijo odobrile prav zato, ker so v njem videle svarilo vsem tistim, ki bi se jim zahotelo grešiti. Vsako epizodo je moralo najprej odobriti sodišče, a tudi državni urad za propagando, zato ni čudno, da je »svarilo« postalo huronski hit resničnostne televizije.

V resničnostnem šovu Intervjuji pred eksekucijo so na smrt obsojene Kitajce posneli tik pred eksekucijo, toda same eksekucije niso pokazali. Islamisti so posneli oboje, tisto tik pred eksekucijo in samo eksekucijo, toda zahodni mediji zdaj svojo moralno vzvišenost izkazujejo tako, da pokažejo le posnetke pred eksekucijo, same eksekucije pa ne, kar pomeni, da v imenu vsesplošne »pravice do obveščenosti« počnejo natanko to, kar je počel resničnostni šov Intervjuji pred eksekucijo – zahodni mediji bi lahko te posnetke mirno naslovili Intervjuji pred eksekucijo.

Uradnih statistik o smrtni kazni na Kitajskem ni, saj kitajske oblasti nočejo razkriti, koliko smrtnih kazni na leto izvršijo, toda nekatere mednarodne organizacije trdijo, da jih na leto izvršijo več kot tisoč, morda celo nekaj tisoč. V svarilo? Leta 1966 sta Gualtiero Jacopetti in Franco Prosperi posnela šokumentarec Zbogom, Afrika, v katerem je bilo mogoče videti tudi, kako južnoafriški plačanec Ben Louw z brzostrelko pobije tri mlade afriške upornike, reč pa je postala škandalozna, ko je v javnost pricurljalo, da naj bi bil Louw oba filmarja pred eksekucijo nekajkrat vprašal, ali je kamera pripravljena. In menda so na njuno zahtevo lokacijo celo zamenjali – zaradi preslabe svetlobe.

Bi Louw pobil tiste tri Afričane, če tega ne bi snemali? Bi se Američani tako znašali nad Afganistanom, Irakom in sploh Bližnjim vzhodom, če se to ne bi dobro podalo televiziji? Pravo vprašanje v tem smislu zato ni, koliko smrtnih kazni izvršijo na Kitajskem, ampak – ali so jih v tistih petih letih izvršili več, da bi resničnostni šov Intervjuji pred eksekucijo dobil dovolj atraktivnih »nastopajočih«, da bi imel torej višje ratinge, boljšo zasedbo in močnejše sporočilo?

Nadaljevanje Zahoda

Kitajske oblasti so zagotavljale, da je resničnostni šov Intervjuji pred eksekucijo ljudi odvračal od zlih dejanj, a natanko to zagotavljajo tudi privrženci smrtne kazni na Zahodu, recimo v Ameriki: da smrtna kazen ljudi odvrača od zlih dejanj. Kako bi šele ljudi odvračala od zlih dejanj, če bi jo lahko snemali in prikazovali, recimo v resničnostnem šovu! To je podton te zahodne filozofije smrti, destrukcije in poniževanja: kako fajn bi bilo, če bi lahko smrtna kazen postala zabava, entertainment! Kako fajn bi bilo, če bi lahko to gledali!

Islamisti so to sprevrženo logiko prignali do konca: Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Islamisti so veliko zahodno obsesijo obrnili proti samemu Zahodu: Saj ste nam sami pokazali, kako se to počne! Saj ste nam sami pokazali, kako biti strašen in srhljiv! Saj ste nam sami pokazali, kaj hočete!

Če eksekucija ljudi odvrača od zlih dejanj in če bi filmanje eksekucije ljudi absolutno odvračalo od zlih dejanj, potem vas bodo tile videi obglavljenj odvrnili od zlih dejanj, od invazij na Bližnji vzhod, od zavojevalskih osvajanj muslimanskih dežel! Ne le da so islamisti ustvarili vrtoglavi »presežek« resničnosti, ki očitno jemlje dih (Top 10!), ampak so Zahodu spregovorili v jeziku, ki ga razume. Zahodu so spregovorili s sredstvi in dominantnimi orodji samega Zahoda. Mar videi obglavljenj ne izgledajo kot grozljive imitacije youtubskih, viralnih videov, kot morbidne simulacije tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi Zahod? In mar ni britanskega premiera Davida Camerona najbolj šokiralo to, da je zakrinkani rabelj britanskega humanitarnega delavca Davida Hainesa govoril z britanskim naglasom?

Ironično, viralni videi obglavljenj bodo odlična reklama prav za diktatorje in despote: Kako lepo je bilo, ko so bili tam na oblasti diktatorji.

Islamisti so Zahodu spregovorili v jeziku Zahoda, obenem pa ustvarili vtis, kot da je to nekaj, kar Zahod počne samemu sebi. Zahodu so dali ultimativno zahodno vsebino, snuff, nekaj tako šokantnega, strašnega, nezaslišanega, neizrekljivega in senzacionalnega (smrt v živo, eksekucije v živo), da bo zanesljivo klikano in v nedogled reprizirano, to ultimativno zahodno vsebino pa so posredovali v ultimativni zahodni obliki – v obliki youtubskega, tehno-hedonističnega, viralnega videa, zadnjega krika družbe spektakla. Zahod je z Vzhoda dobil svoje lastno sporočilo v obrnjeni, sprevrnjeni obliki. Ali bolje rečeno: Zahod je z Vzhoda dobil to, kar je tja – z vojnami, invazijami, okupacijami, uničevanjem, prevzgajanjem, kulturnim imperializmom, policijsko globalizacijo popkorna, glorifikacijo bliskovitosti in nadučinkovitosti podob ter tistimi famoznimi »osvajanji src in glav« – sam prinesel.

Zdi se, kot da je Zahod v teh morbidnih viralnih videih zagledal svojo lastno popačeno podobo. Ali natančneje, Zahod spominja na kozmonavte iz filma Solaris, »sovjetskega odgovora na Kubrickovo Odisejo v vesolju«, ki ga je posnel Andrej Tarkovski. Kozmonavti pridejo na vesoljsko postajo Prometheus, ki kroži okrog planeta Solaris, skrivnostne, fluidne, psihedelične, halucinantne, hipnotične substance, ki začne popačeno in pogubno preslikavati njihove strahove, travme, nevroze, tesnobe, frustracije, inhibicije, defekte, mučne spomine in občutke krivde, potemtakem vse tisto, kar je že v njih in kar tja gor, v vesolje, prinesejo sami.

Tu, v tujem, oddaljenem svetu, torej dobijo le to, kar so prinesli s sabo – in Solaris vse, kar so prinesli s sabo (strahove, travme, mučne spomine ipd.), le simulira, hiperbolično, pornifikacijsko poudari in popači, zaradi česar potem vse te njihove zrcalne podobe učinkujejo tako srhljivo, strašno, pošastno in nečloveško. Solaris jim vrti njihove lastne filme.

Tudi islamisti Zahodu vrtijo le njegove lastne filme v popačeni obliki, le njegove zrcalne podobe – zato izgledajo tako srhljivo, strašno, pošastno, nečloveško. A po drugi strani: tudi popačenost je nekaj, kar je Zahod sam prinesel na Bližnji vzhod, navsezadnje, Bližnji vzhod je kraj, na katerem se Zahod ni samocenzuriral in na katerem je počel vse tisto, česar doma, na Zahodu, ni mogel in smel.

Tam, na Bližnjem vzhodu, je vedno vse stekle pse resničnostnega šova spustil z verige, da bi lahko Bližnji vzhod prelevili v nadaljevanje Zahoda. Tudi v Solarisu vesolje izgleda le kot nadaljevanje Zemlje. In islamistični videi obglavljenj sporočajo natanko to: Saj ste hoteli, da bi Bližnji vzhod izgledal kot nadaljevanje Zahoda?!

Zahodni resničnostni šovi s temi viralnimi videi obglavljenj ne morejo tekmovati. Resničnost ne zavida več fikciji.

Islamisti trdijo, da skušajo s tem Zahod odvrniti od zlih dejanj, od vseh nadaljnjih posegov na Bližnjem vzhodu. Zahod pa se zgraža: Nezaslišano – kakšne svinjarije si izmišljajo, da bi legitimirali svoja gnusna, pošastna, nečloveška dejanja! A samo pomislite, kakšne zastraševalne »trike« je uporabljal Zahod, da bi Iračane in Afganistance odvračal od zlih dejanj, od napadov na okupacijske enote. Faludžo so zravnali z zemljo – v poduk in svarilo. Glejte, kaj se zgodi s tistimi, ki se nam upirajo! V javnost so spustili posnetke mučenja v Abu Grajbu – v poduk in svarilo. Glejte, kaj se zgodi s tistimi, ki se nam upirajo! V javnost so poslali posnetke eksekucije Sadama Huseina – v poduk in svarilo. Glejte, kaj se zgodi s tistimi, ki se nam upirajo! Iraška in afganistanska trupla je bilo dovoljeno snemati in razkazovati – v poduk in svarilo. Glejte, kaj se zgodi s tistimi, ki se nam upirajo!

Ogorčenje Zahoda nima nobene prave moralne podlage: Zahod je sam s svojim lastnim početjem na Bližnjem vzhodu vnaprej legitimiral strašno početje islamistov. To, kar je počel, je počel, pa četudi se je zavedal strašnih posledic svojega početja. To je počel, pa četudi se je zavedal, kaj se bo zgodilo. Ameriški privrženci smrtne kazni pravijo, da je smrtna kazen dobra prav zato, ker ljudem jasno pokaže, kaj se jim bo zgodilo, če bodo počeli zla dejanja. Amerika zato res ne more reči, da ni vedela, kaj se bo zgodilo. Vprašanje je bilo le, kdaj se bo to zgodilo.

Konec mučeništva

In ko je prišel 11. september, dan spomina na 11. september 2001, je Barack Obama, ki dober mesec pred kongresnimi volitvami noče veljati za strahopetca in mevžo, napovedal vojno Islamski državi, stvarnici tistih videov obglavljenj – novo vojno proti terorju. Vojno proti terorju 2.0. To je zdaj že kar pavlovski refleks: ko pride 11. september, je treba nekomu napovedati vojno, permanentno vojno, večno vojno, neskončno vojno brez možnosti zmage in odrešitve. Tudi Cameron jo napoveduje. In že pakirajo novo koalicijo.

Al Kaida ni bila še nič, pravijo. Islamska država je hujša od Al Kaide. Vsekakor. In zdaj pomislite: Amerika je lansirala dve veliki vojni, Irak in Afganistan je okupirala, tja je poslala na stotisoče vojakov, izvedla je na tisoče racij, v zadnjih 13 letih je izvedla sto tisoč bombardiranj, pobila na tisoče in tisoče ljudi ter jih na milijone razselila, uporabljala je drone in druga tehnočudesa, zagonila je milijarde, z verige je spustila vse pse, toda Al Kaide ni uničila, kaj šele premagala. Še huje: z vsem tem ni uničila nobene teroristične organizacije. Ravno nasprotno: s tem »popolnim viharjem« je ustvarila razmere in moralni kontekst, v katerih je lahko Al Kaida mutirala v Islamsko državo.

Toda teror 2.0 se razlikuje od terorja 1.0. Teror Islamske države je koncipiran drugače kot Al Kaidin teror. Al Kaidini teroristi so se mučeniško, samomorilsko žrtvovali – umrli so skupaj s svojimi žrtvami, zastavili so svoje življenje in svojo lastno smrt, na katero ni bil mogoč noben odgovor, kot bi rekel Baudrillard. (Izraz »strahopetci« je res preslabo opisal to, kar smo videli 11. septembra 2001.)

Niti jim ni treba več zrušiti Svetovnega trgovinskega centra – dovolj je, da obglavijo novinarja ali pa humanitarnega delavca in da potem video spektakularizirajo s hitrostjo borzne špekulacije.

Isisovi teroristi pa ne umirajo skupaj s svojimi žrtvami, ne žrtvujejo se, ampak pustijo, da umrejo le žrtve, sami pa preživijo. Nobenega samomorilskega mučeništva, nobenega samorazstreljevanja. Fraza »Naši možje si enako močno želijo umreti, kot si Američani želijo živeti«, ne velja več. Da bi sprožili Dogodek, se jim ni treba več žrtvovati. Niti jim ni treba več zrušiti Svetovnega trgovinskega centra – dovolj je, da obglavijo novinarja ali pa humanitarnega delavca in da potem video spektakularizirajo s hitrostjo borzne špekulacije.

Njihovo glavno orožje ni več njihova lastna smrt, ampak sama modernost, v kateri resničnost ne more brez virtualnosti, teror spektakla pa ne brez spektakla terorja.

Toda Zahod očitno še vedno verjame, da lahko teroristično organizacijo uničiš z vojno, pa četudi je že prva, Busheva vojna proti terorju pokazala, da lahko z vojno proti terorju uničiš le državo in regijo, sprožiš državljanske in verske vojne, okrepiš fanatizem in ustvariš novo – še brutalnejšo in še kreativnejšo – teroristično organizacijo, ki dela vse (videi obglavljenj), da bi jo imenoval Pošast. In ko jo razglasiš za Pošast, ji nič več ne moreš – le bojiš se je, in to tako zelo, da uničiš regijo, s čimer sam postaneš Pošast, ki ne poskrbi le za novo veliko rekrutacijo džihadistov, temveč džihadističnemu početju – magari le v regiji – zagotovi tudi legitimnost.

Ko skuša Zahod obračunati s Pošastjo (Islamsko državo), skuša dejansko obračunati s posledicami svojega lastnega početja, svoje lastne vojne proti terorju, s katero je v Iraku zamenjal diktatorski režim. Toda ironično, viralni videi obglavljenj bodo odlična reklama prav za diktatorje in despote: Kako lepo je bilo, ko so bili tam na oblasti diktatorji! Pa glejte, kaj se zdaj dogaja! Cilj vojne proti terorju 2.0 ne bo zamenjava diktatorskih režimov, ampak prav instalacija diktatorskih režimov, ki Islamsko državo najbolj motijo. Islamska država je zdaj ta, ki hoče zamenjati režime.