Etični vladar

Kaj bi moral storiti Miro Cerar

Dvanajsti predsednik vlade: Dovolj je bilo stanja na glavi – čas je, da se postavimo na noge. To bi bilo etično.

Dvanajsti predsednik vlade: Dovolj je bilo stanja na glavi – čas je, da se postavimo na noge. To bi bilo etično.
© Borut Krajnc

V Sloveniji poznamo rek Beseda ni konj. Bolj se ne bi mogli motiti. V resnici je namreč ravno nasprotno: beseda je konj. Beseda je konj, ki te lahko pohodi. Zgazi. Pomendra. Če bi radi vedeli, kako se to zgodi, vam ni treba daleč. To se je recimo zgodilo ob koncu leta 2010, ko je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble lansiral frazo »živeti preko svojih zmožnosti«. V članku, ki je naglo obšel svet in se prav tako naglo prelevil v manifest trojke, evropske birokracije, kriznih vlad in ostalih advokatov finančnih elit, je zapisal, da so številne države »zadnja desetletja živele preko svojih zmožnosti« in da so »vlade predolgo trošile več, kot so ustvarile«, obenem pa dodal, da je treba »zmanjšati stroške socialne države«, da »državno zadolževanje ne bo stimuliralo rasti« in da si morajo vlade »povrniti zaupanje finančnih trgov«.

Sporočilo je bilo jasno: da države ne bi več živele preko svojih zmožnosti, da vlade ne bi več trošile več, kot ustvarijo, in da bi si povrnile zaupanje finančnih trgov, je treba takoj preiti na strogo varčevanje – kleščenje, sekanje in rezanje javnih izdatkov. Brez debate! Alternative ni! Schäubla bi bilo treba zabetonirati v temelje Evropske unije.

Njegove fraze – »živite preko svojih zmožnosti«, »trošite več, kot ustvarite«, »zmanjšajte stroške socialne države« – niso postale le refren, ampak konj, ki je pohodil Evropo. Konj, ki je začel gaziti, mendrati in šokirati. Konj, ki je začel trgati in cefrati družbo, sekati in rezati evropski socialni model, klestiti vse, kar je bilo v Evropi dobrega, velikega in umnega, ubijati demokracijo in življenje. Schäublove besede so ustvarile konje katastrofalnih razsežnosti. In bolj ko so konja spuščali z uzde, bolj so ljudem spuščali kri. Politika strogega varčevanja je bila pogubna za zaposlene, brezposelne in mlade, pa tudi za male in srednje velike podjetnike. Neoliberalizem ni kapitalizem – neoliberalizem je ta, ki je kapitalizem uničil!

Besede so torej zaživele, ljudje pa so umirali, da bi si povrnili zaupanje finančnih trgov. In umirali so v imenu pučistične neoliberalne ideologije, sestavljene iz nekaj populističnih fraz. Podobno so v imenu ideologije umirali Kitajci v času Maovega »Velikega skoka naprej«. Beseda vendarle je konj.

Problem je kakopak v tem, da so bile te Schäublove besede lažne in za lase privlečene, popolne izmišljotine. Države Evropske unije namreč pred krizo niso živele preko svojih zmožnosti in niso trošile več, kot so ustvarile. Thomas Fazi, avtor knjige Bitka za Evropo (Kako je elita ugrabila kontinent in kako ga lahko dobimo nazaj), je lepo pokazal, da sta bila proračunski primanjkljaj in javni dolg članic Evropske unije pred krizo – leta 2007 – v okviru maastrichtskih smernic, po katerih lahko proračunski primanjkljaj znaša največ tri odstotke BDP-ja, javni dolg pa največ 60 odstotkov BDP-ja. Leta 2007 je povprečni proračunski primanjkljaj v EU znašal 0,7 odstotka BDP-ja, povprečni javni dolg pa 66 odstotkov BDP-ja. Recimo: španski javni dolg je leta 2007 znašal le 36 odstotkov BDP-ja, irski pa le 25 odstotkov. Nemški: 65 odstotkov. Proračunski primanjkljaj in javni dolg sta se v letih pred krizo celo vztrajno zmanjševala.

Ne potrebujemo še ene vlade, ob pogledu na katero se bomo spraševali: je kdo umrl? Ne potrebujemo še ene vlade, ki bo govorila »ne izplača se«, »ne da se« in »nimamo nobenega manevrskega prostora«.

Da so vlade trošile več, kot so ustvarile, in da so države živele preko svojih zmožnosti, torej ne drži. Ravno nasprotno: v resnici so živele pod svojimi zmožnostmi. V resnici so bile fiskalno odgovorne.

Velika čarovnija

Zakaj je Schäuble lansiral te magične fraze? Trošite več, kot ustvarite! Živite preko svojih zmožnosti! Iz preprostega razloga: da bi krivdo za veliko krizo prenesel s finančnega sektorja na države, vlade. Čira-čara! S temi frazami je res izvedel čarovnijo. Samo pomislite: ko je Schäuble lansiral tiste fraze in ko so se ljudje ozrli okrog sebe, so res ugotovili, da so njihove države hudo zadolžene. Leta 2010 je povprečni javni dolg v EU znašal 85 odstotkov BDP-ja, proračunski primanjkljaj pa šest odstotkov. Schäuble ima povsem prav, so si rekli. Res smo trošili več, kot smo ustvarili! Res smo živeli preko svojih zmožnosti! Za vse so krive vlade, ki so preveč trošile in se preveč zadolževale, ne pa finančni trgi! Za krizo smo krivi mi, ker smo živeli preko svojih zmožnosti, ne pa finančni sektor!

Schäuble ni imel prav.

Zakaj je javni dolg med izbruhom krize in letom 2010 tako dramatično narasel? Ker so vlade reševale banke, finančni sektor, finančne trge. Samo leta 2008 so Velika Britanija, Nemčija, Francija, Avstrija in Nizozemska v finančni sistem zmetale 1,7 bilijona evrov. In dalje: med letoma 2008 in 2011 so dežele Evropske unije v finančni sistem skipale 4,6 bilijona evrov. To je bila dokapitalizacija strašnih, neizmernih, nepredstavljivih razsežnosti. To je bil bailout, ki je izgledal kot Big Bang – z njim bi lahko na novo ustvarili svet.

Ker pa države denarja za to veliko reševanje finančne industrije niso imele, so se morale zadolžiti. Ironično: da bi torej lahko rešile finančno industrijo, ki je povzročila krizo, so se morale same mastno zadolžiti. Še bolj ironično: da bi rešile finančne trge, so se morale zadolževati prav na finančnih trgih – in to z oderuškimi obrestmi. Izgube in dolgove finančnih trgov so tako naprtili davkoplačevalcem – pač tistim, ki jih je Schäuble rokohitrsko prelevil v krivce za veliko krizo. Tistim, ki so trošili več, kot so ustvarili. Tistim, ki so živeli preko svojih zmožnosti. Bogastvo se je tako v obliki javnega dolga preselilo od spodaj navzgor, k finančnim elitam. Čarovnija!

Prav res: žrtve krize so po novem veljale za vzrok krize! Kar je smešno, da ne rečem groteskno. Do leta 2010 je veljalo, da je veliko krizo povzročila finančna industrija, ki so jo desetletja deregulacije in (neo)liberalizacije prelevila v povsem nepregledno in neobvladljivo pošast. Hej, 98 odstotkov transakcij na finančnih trgih je bilo špekulativnih, družbeno povsem nekoristnih! Denar ni več ustvarjal nobene vrednosti, ampak le še samega sebe. Družba je bila le še stranski produkt kazina. Težko bi rekli, da je še obstajala. Neoliberalizem je pač delal vse, da ne bi več obstajala. Med začetkom sedemdesetih let, ko so začeli neoliberalci majati povojno finančno-ekonomsko arhitekturo sveta (deregulacija kapitalskih tokov, deregulacija bank, financializacija realne ekonomije), in letom 2007 je bilo v svetu 124 bančnih kriz, 208 monetarnih kriz in 63 dolžniških kriz. Finančna industrija je rokohitrsko ustvarjala denar, ki zares sploh ni obstajal: leta 2007, tik pred izbruhom krize, je bilo v obtoku štirikrat več finančnih sredstev, kot je znašal celotni svetovni BDP. Še leta 1980 je bilo teh sredstev približno toliko, kot je znašal svetovni BDP. Finančni sektor je bil tako dereguliran, da so lahko finančni trgi – in kakopak megabanke, tiste famozne to-big-to-fail banke – počeli nore reči. In so jih počeli.

Za krizo niso krive banke, ampak vlade, ki so trošile več, kot so ustvarile: to je bila zdaj nova uradna verzija. In glej, no – še en čudež, še ena čarovnija: namesto radikalne reforme finančnega sistema smo dobili radikalno reformo družbe. In ta družba se je morala podrediti diktatu finančnih trgov, ki so povzročili krizo in ki jih je ta družba reševala. Noro. Finančni industriji so »priporočili« le malce boljše samoreguliranje – in več poslovne etike, heh. Obenem pa so vanjo zmetali bilijone in bilijone evrov – brez kakršnihkoli obveznosti! Pa četudi je bilo povsem jasno, da se finančna industrija sama ne more regulirati. To je bil »verjetno največji moralni hazard v zgodovini«, kot pravi britanski ekonomist Mervyn King, nekdanji guverner Bank of England.

Dvanajsta slovenska vlada: Čas je za ambicioznost. To bi bilo etično.

Dvanajsta slovenska vlada: Čas je za ambicioznost. To bi bilo etično.
© Uroš Abram

Če kdo, potem so prav banke pred krizo živele preko svojih zmožnosti – trošile so več, kot so ustvarile. Na mednarodnih finančnih trgih so si sposojale bistveno več, kot so si lahko privoščile, in tudi posojale so bistveno več, kot so ustvarile. Toda leta 2010 so nam rekli: živeli ste preko svojih zmožnosti! Trošili ste več, kot ste ustvarili! Žurke je konec! In da je žurke konec, so nam začele govoriti finančne elite, ki so bile pred krizo na non-stop žurki – in ki so na non-stop žurki ostale tudi po izbruhu krize in med samo krizo. Morale so najti le nekoga, ki bo to non-stop žurko plačal. Od tod strogo varčevanje, zategovanje in kleščenje javnega trošenja. Če so hoteli finančni trgi ostati na non-stop žurki, so nas morali prisiliti v drastično varčevanje, zategovanje in rezanje.

Denar, ki smo ga tako »privarčevali« (recimo s kleščenjem socialnih pravic in drugimi zujfanji), so v obliki javnega dolga pokasirali finančni trgi, kar pomeni, pravi Fazi, da je bilo varčevanje le način, kako so finančni trgi javni denar speljali k sebi. Varčevanje je bilo največji transfer javnega denarja v zasebne roke, največja privatizacija javnega denarja v zgodovini. Popolna čarovnija. Finančne elite smo potemtakem reševali dvakrat: najprej, takoj po izbruhu krize, z vsemi tistimi bailouti in dokapitalizacijami, potem – po letu 2010 – pa še s strogim varčevanjem in javnim zadolževanjem.

Ja, finančni trgi so napadli države, ki so jih rešile. In ja, finančni sektor se je obrnil proti družbi, ki ga je dokapitalizirala. To ni bil le kriminal, to ni bil le zločin proti človeštvu – to je bilo neetično.

Kaj bi moral storiti Miro Cerar

Mi pa smo zdaj dobili četrto krizno vlado – vlado moralne neoporečnosti. Vlado, ki jo vodi Miro Cerar, mož visokih etičnih standardov. Zato je ravno pravi čas, da se vprašamo: kaj bi bilo zdajle etično? Kaj bi moral zdaj narediti človek, če bi hotel biti etičen?

Za začetek, takoj bi moral opustiti frazi »ne smemo živeti preko svojih zmožnosti« in »trošiti ne smemo več, kot ustvarimo«. To bi bilo etično. Ti frazi sta lažni in pogubni. Ti frazi sta sovražni govor. Ti frazi sta ustvarili politiko zategovanja, ki se je izkazala za katastrofalno ekonomsko politiko – povzročila je recesijo, stagnacijo, humanitarno katastrofo. »Vsi so ravnali tako, kot da hočejo povzročiti krizo,« pravi nobelovec Paul Krugman. Globalno svetovalno podjetje Oxford Economics je izračunalo, da bi bil grški BDP za 14 odstotkov višji, če bi bilo fiskalno zategovanje med letoma 2010 in 2013 le za polovico manjše, kot je bilo (španski BDP bi bil za 10 odstotkov višji ipd.), in da bi bilo v evropskih »svinjah« (Italija, Španija, Grčija, Portugalska, Irska) več kot milijon manj brezposelnih, če bi bilo fiskalno zategovanje le malce manj strogo.

Dalje, takoj bi moral opustiti frazo, da si moramo »povrniti zaupanje finančnih trgov«. Kakšnih finančnih trgov? Kaj so to finančni trgi? Raziskava švicarskega Zveznega inštituta za tehnologijo kaže, da večino svetovnega gospodarstva obvladuje le 147 mogočnih transnacionalnih korporacij, ki nastopajo kot blok, kot »superentiteta«. In med 50 najmogočnejšimi je kar 45 finančnih korporacij (Barclays, JP Morgan, Merril Lynch, Goldman Sachs, Deutsche Bank ipd.). Vidite, te mogočne finančne korporacije so tisti famozni finančni trgi, katerih zaupanje si moramo povrniti – te korporacije so tisti finančni trgi, ki se jim moramo prilagoditi in podrediti. Finančni trgi so skupina neizvoljenih ljudi. To je vse. Za prioriteto ne moreš več razglašati interesov finančnih elit, ampak interese družbe, v kateri te finančne elite delujejo. To bi bilo etično. Zastraševanje ljudi s finančnimi trgi je treba ustaviti. To bi bilo etično.

Za začetek bi Miro Cerar takoj moral opustiti frazi »ne smemo živeti preko svojih zmožnosti« in »trošiti ne smemo več, kot ustvarimo«. To bi bilo etično. Ti frazi sta lažni in pogubni.

Dalje, takoj bi moral spremeniti retoriko o slovenski nekonkurenčnosti. Ali to pomeni, da je Slovenija konkurenčna? Ne, ni. A po drugi strani: le kako bi lahko bila? Pazite: Globalno poročilo o konkurenčnosti, ki ga izdaja Svetovni gospodarski forum, pri oceni konkurenčnosti upošteva tudi stanje infrastrukture, tehnološke pripravljenosti, zdravstva in šolstva. Če javno trošenje stalno klestiš, če bogate stalno razdavčuješ in če jim pustiš, da kapital selijo v davčne oaze in off-shore, potem nimaš denarja za infrastrukturo, tehnološke posodobitve, zdravstvo in šolstvo, kar pomeni, da ne moreš biti konkurenčen. Konkurenčen si lahko le, če vlagaš v infrastrukturo, tehnologijo, zdravstvo in šolstvo. Pika. Da bo davčna razbremenitev bogatih in kapitala Slovenijo naredila bolj konkurenčno, je le mit. Ravno nasprotno: naredila jo bo manj konkurenčno. Bogati bodo le bogatejši, družba pa bo le revnejša, ker denarja za vlaganje v infrastrukturo, tehnologijo, zdravstvo in šolstvo ne bo. Vlaganje v infrastrukturo, tehnologijo, zdravstvo in šolstvo: to bi bilo etično.

Dalje, fiskalno pravilo bi moral takoj zavreči. Vsilile so nam ga neizvoljene institucije (ECB, evropska komisija, MDS) in neizvoljene finančne elite, s čimer so nas obsodile na večno fiskalno zategovanje, na večno življenje v krizi. Proč s fiskalnim pravilom: to bi bilo etično.

Dalje, takoj bi moral zavreči zahteve po kleščenju socialnih pravic in transferjev, nižanju minimalne plače, nižanju plač v javnem sektorju, strožjih pravilih upokojevanja, lažjem odpuščanju, skrajšanju dopusta, zmanjšanju nadomestila za brezposelnost, sekanju kolektivnih pogodb, širitvi začasnih delovnih razmerij ter privatizaciji javnih storitev, infrastrukture in državnega premoženja. Le kdo bi te izvolil, če bi govoril tako? Tako govori trojka. Trojka pa nas in Slovenijo vidi tako, kot Amerika vidi Islamsko državo – kot pošast brez vizije. Če nam hoče vladati trojka, naj gre na volitve. Trojkino retoriko in politiko je treba opustiti. To bi bilo etično.

Kakšno vlado potrebujemo

Ko je Evropska centralna banka – del trojke – leta 2011 italijanski vladi poslala pismo, v katerem ji je izsiljevalsko zapovedala, kaj mora nujno, takoj in brez debate storiti (masivne privatizacije, popolna liberalizacija javnih storitev, znižanje plač v javnem sektorju, strožja pravila za upokojevanje, reforma trga dela ipd.), je Giulio Tremonti, tedanji minister za gospodarstvo in finance, rekel, da so tisti dan dobili dve pismi: eno je poslala neka teroristična skupina, drugo pa Evropska centralna banka. »In pismo Evropske centralne banke je bilo hujše.«

Tudi nova vlada kani očitno nadaljevati hitro razprodajo državnega premoženja. Bilo bi etično, če je ne bi. Toda dosedanjih postopkov ne moremo ustavljati, bo rekla vlada. Dali smo zavezo! Dali smo besedo! Ne moremo je prelomiti! Kar je skrajno neetično razmišljanje. Ne gre namreč za to, da daš besedo, ampak za to, komu jo daš! To je smisel etike.

Neoliberalizem, ki je povsem koloniziral zahodni mentalni ustroj, je ljudi prepričal, da vladam pri denarju ni mogoče zaupati, zato se morajo s trga umakniti, vse privatizirati in se podrediti disciplini finančnih trgov. Jasno, finančnim trgom je treba podrediti tudi demokracijo, ki je v očeh neoliberalcev le strošek, le nepotrebna komplikacija. Demokracija je prepočasna – tržne rešitve so hitre! Nujno ni več to, kar se zdi družbi nujno, ampak to, kar se zdi nujno finančnim elitam, ki jim moramo brezmejno zaupati! Ne, ni res, finančne elite je treba podrediti demokraciji. To bi bilo etično.

Neoliberalno politiko trojke, ki zadnja leta ni delovala, je treba zavrniti. To bi bilo etično.

Dovolj je bilo stanja na glavi – čas je, da se postavimo na noge. To bi bilo etično.

Gospodarska rast se vrača – naglo. Gospodarska klima se izboljšuje. Ekonomski kazalci se popravljajo. Čas je za ambicioznost. To bi bilo etično.

Ne potrebujemo še ene vlade, ob pogledu na katero se bomo spraševali: je kdo umrl? Ne potrebujemo še ene vlade, ki bo govorila »ne izplača se«, »ne da se« in »nimamo nobenega manevrskega prostora«: kakšno pa je življenje brez manevrskega prostora? In ne potrebujemo še ene vlade, ki nam bo govorila, da je brezposelnost naravni pojav, potemtakem nekaj magičnega in mističnega, nekaj, kar pade z neba. Ne, brezposelnost je posledica političnih odločitev. Opustiti je treba te pravljice o divjanju narave. To bi bilo etično.

Prihodnost ni predestinirana – odvisna je od političnih odločitev. In to je nekaj, o čemer se zdaj vsi strinjamo – čakamo le še, da se bo s tem strinjala tudi vlada.

In ja, preden gremo obračunat z islamskim fundamentalizmom na Bližnji vzhod, bi morali obračunati z neoliberalnim fundamentalizmom pri nas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Franci Gerbec, Kremenica

    Etični vladar

    Kar zmore velik slovenski esejist ne zmore vrsta ekonomistov, izgubljenih v visokih teorijah. Prav to se kaže tudi v sedanji vladi, ki še vedno ne razume, da je osnovno zlo in največji del koruptivnih dejanj povezanih z dejanji politike, ki še naprej vztraja na zgrešeni gospodarski zakonodaji in prepričanju, da sami nimajo nič pri izčrpavanju gospodarstva. Več