Borut Mekina

28. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Politika

Neonacisti na varnem

Epilog slovenskega boja proti skrajnim desničarjem: pripadniki vojske lahko v prostem času urijo neonaciste s protioklepnim orožjem

27. novembra 2012 je prišlo do ljudske vstaje v Ljubljani. In do verjetno največjih izgredov, ki so jih slovenski skrajneži, pred očmi vse Slovenije, pripravili pred parlamentom. Organizirana skupina črnosrajčnikov je metala doma izdelane bombe, bakle in se spopadla z policisti. Kot se je izvedelo kasneje, je policija ob tem aretirala tudi dva pripadnika Slovenske vojske. A uradno stališče generalne policijske uprave je še zmeraj bilo, da je bil tudi ta incident »spontano organiziran«.

27. novembra 2012 je prišlo do ljudske vstaje v Ljubljani. In do verjetno največjih izgredov, ki so jih slovenski skrajneži, pred očmi vse Slovenije, pripravili pred parlamentom. Organizirana skupina črnosrajčnikov je metala doma izdelane bombe, bakle in se spopadla z policisti. Kot se je izvedelo kasneje, je policija ob tem aretirala tudi dva pripadnika Slovenske vojske. A uradno stališče generalne policijske uprave je še zmeraj bilo, da je bil tudi ta incident »spontano organiziran«.
© Miha Fras

Šestega septembra 2011 naj bi bivši direktor Slovenske obveščevalne agencije (Sova) Sebastijan Selan prišel na pogovor k tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Na njem naj bi ga še ustno seznanil z aktivnostmi ekstremističnih skupin v Sloveniji, predvsem neonacistične skupine Blood & Honour. Po oceni Sove naj bi delovanje ekstremističnih skupin že pomenilo grožnjo nacionalni varnosti. Skrajneži naj bi se povezovali s podobnimi skupinami iz Slovaške, Nemčije, Madžarske in še nekaterih drugih držav, njihovo delovanje v Sloveniji pa naj bi bilo po oceni Sove že precej odkrito. Tukaj naj bi se čutili precej varne. Povezovali naj bi se celo s slovenskim državnim vrhom.

Selan naj bi tedaj Pahorja obvestil, da je Sova prestregla pismo, ki ga je Anders Breivik poslal desetim naslovnikom v Sloveniji. Tisti Breivik torej, ki je bil prepričan, da smo Evropejci okuženi s komunistično mentaliteto, ki je bil prepričan, da so za vse gorje v Evropi krivi komunisti, ki je na slikah poziral z avtomatsko puško, opremljeno z laserskim namerilnikom, in v uniformi z našitkom »Marxist killer«, tisti, ki je leta 2012 na otoku Utoya pobil 77 članov norveške socialdemokratske mladine. Selan naj bi Pahorja seznanil z nekaterimi konkretnimi aktivnostmi slovenskih desnih ekstremistov, kot je organizacija izleta in kopanja v Portorožu za člane ene od slovenskih parlamentarnih strank; obvestil naj bi ga tudi o izsiljevanju kriminalistov in posameznih politikov.

Poleg tega naj bi Selan Pahorja tedaj seznanil tudi z urjenjem članov teh skupin na vojaškem vadbišču Škrilj na Dolenjskem. Urili naj bi se z vojaškim protioklepnim orožjem, ročnim netrzajnim raketometom RWG-90, ki je namenjen uničevanju tankov in drugih oklepnih ciljev ter utrjenih objektov, ter s 64 mm ročnim protioklepnim raketometom M-80 Zolja. To orožje naj bi si skrajneži »izposodili« od Slovenske vojske. Ker naj bi pri urjenju ekstremističnih skupin sodelovali tudi pripadniki Slovenske vojske, čeprav v svojem prostem času, je Selan Pahorja prosil, naj ta opravi pogovor s tedanjo obrambno ministrico Ljubico Jelušič. Šlo naj bi za skupaj 21 vojakov, deloma iz stalne sestave, deloma iz pogodbene rezerve, po činu podčastnikov, a tudi častnikov. Med njimi naj bi bil celo eden od varnostnikov, ki je tedaj delal za vladni vrh.

Zakaj je moral Selan k Pahorju? Tudi zato, ker obrambno ministrstvo v svojih vrstah po oceni Sove, očitno, ni naredilo reda. Sova je sicer zaprosila ministrstvo za preiskavo s pomočjo Obveščevalno-varnostne službe (OVS) ministrstva za obrambo, ki jo je takrat vodil Damir Črnčec, tisti Damir Črnčec, ki je vodenje OVS prevzel pod prvo vlado Janeza Janše. A ta preiskava, kot nam je sporočil Črnčec kasneje, na naše vprašanje, ki smo mu ga iz Mladine poslali februarja 2012, ni ugotovila ničesar: »Navedbe o domnevni vpletenosti pripadnikov Slovenske vojske v kazniva dejanja z obeležjem terorizma oziroma urjenja ekstremističnih skupin je preiskala pristojna služba Ministrstva za obrambo. V preiskavi ni bilo ugotovljeno, da bi posamezni pripadniki Slovenske vojske sodelovali v kaznivih dejanjih, ki se preganjajo v skladu s kazenskim zakonikom,« je zapisal.

V tistem obdobju, med letoma 2010 in 2011, naj bi Sova napisala skupaj 12 poročil o tej temi. Prejeli so jih predsednik države Danilo Türk, predsednik vlade Borut Pahor, predsednik parlamenta ter policijski in pravosodni minister. Sova je kasneje dobila tudi dovoljenje za prisluškovanja, v katerih naj bi ujeli celo telefonske pogovore o nabavljanju pištol. In ugotovili naj bi, da je bilo precej ekstremistov članov ene od parlamentarnih strank, ta stranka pa naj bi po oceni Sove imela tudi svojega predstavnika za stike z njimi (ime poslanca hranimo v uredništvu). Vse zapisano so sicer neuradne informacije, saj so morali naslovniki dokumente, fotografije in poročila Sovi vrniti. Obstaja pa javna izjava predsednika države Danila Türka o teh poročilih. Dejal je: »Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb zbujajoča.«

Damir Črnčec, šef vojaške in civilne obveščevalne službe iz SDS, ki je oviral preiskavo desnega ekstremizma, je danes nagrajen. Je svetovalec načelnika generalštaba.

Türk, kot vrhovni poveljnik vojske, naj bi še v času vlade Boruta Pahorja v pogovoru z obrambno ministrico Jelušičevo zahteval »ničelno toleranco« do tega pojava v vojski, a Jelušičeva se je leta 2011 na svojem blogu spravila na prinašalce informacij, na vire in novinarje, ki bi naj blatili njo in vojsko. Zapisala je, da je nekdo »v stari kontraobveščevalni maniri« v medije lansiral dezinformacijo, da so pripadniki slovenske vojske in policije urili desne skrajneže: »Proti taki laži se je bilo težko boriti … Komentatorji Dnevnika in Mladine skrbijo za to, da se laž še kar naprej ponavlja in da se vse bolj pripisuje vojski in ministrici za obrambo in vse manj ostalim omenjenim v tej dezinformaciji.« V tem primeru bi ostalo zgolj pri besedi proti besedi. A je nato prišlo do druge Janševe vlade. In do ljudskih vstaj po vsej Sloveniji.

Dobra organiziranost, občutek varnosti in odkrito delovanje skrajnežev so bili sicer že prej očitni. Leta 2010 so neonacisti vdrli na Filozofsko fakulteto in se prerivali s študenti, pretepli so gejevskega aktivista Mitjo Blažiča in celo varuhinja človekovih pravic se je leta 2012 uradno obrnila na Sovo glede informacij, da ekstremistične skupine novačijo otroke in mladostnike v svoje vrste. Nato pa je 27. novembra 2012 prišlo do znane ljudske vstaje v Ljubljani. In do verjetno največjih izgredov, ki so jih slovenski skrajneži, pred očmi vse Slovenije, pripravili pred parlamentom. Organizirana skupina črnosrajčnikov je metala doma izdelane bombe, bakle in se spopadla z policisti. Kot se je izvedelo kasneje, je policija ob tem aretirala tudi dva pripadnika Slovenske vojske. A uradno stališče generalne policijske uprave je še zmeraj bilo, da je bil tudi ta incident »spontano organiziran«.

Predsednik Danilo Türk naj bi v času vlade Boruta Pahorja od obrambne ministrice zahteval »ničelno toleranco« do teh pojavov v vojski. A Pahor in Jelušičeva nista ukrepala.

Črnčec, ki je danes eden glavnih organizatorjev protestov pred sodišči v podporo Janezu Janši, kot vodja vojaških obveščevalcev v preiskavi delovanja članov vojske ni našel nič nezakonitega. Ko ga je nato druga Janševa vlada imenovala za vodjo Sove, pa je pol leta zavlačeval s pisanjem poročila o desnem ekstremizmu, ki bi ga moral pripraviti za parlamentarno komisijo. Ko je kratko, štiristransko poročilo končno sestavil, je v njem delovanje skrajnežev opravičeval. Zapisal je, da je težko potegniti ločnico med »patriotizmom, domoljubjem, desnim ekstremizmom in nasilnim desnim ekstremizmom«. Nato pa je vložil še ovadbo proti novinarki Dela Anuški Delić, ki je pisala še največ o povezavah med ekstremisti in stranko SDS. Bil je uspešen. Delićevi sedaj tožilstvo grozi s tremi leti zapora zaradi objave tajnih podatkov. Proces proti njej naj bi se začel čez nekaj tednov.

Res je, v Sloveniji novinarji seveda ne smejo objavljati strogo zaupnih dokumentov ali informacij. Je pa v skladu z ustavo to dovoljeno, če novinar presodi, da je objava informacij v interesu javnosti. Kot še piše v obtožnem predlogu proti Delićevi, naj bi bilo zaradi njenih člankov onemogočeno »nadaljnje izvajanje prikritih ukrepov«, saj naj bi skrajneži za nadzor izvedeli iz časopisa. Gre za resen očitek. A ta bi bil utemeljen zgolj v primeru, če bi pred tem Pahor, ministrica Jelušičeva, policija, druga Janševa vlada in Črnčec opravili svojo nalogo in izvedli ukrepe proti skrajnežem. Deličeva pa v svojih člankih ni razkrila le, da omenjeni svoje naloge niso opravili. Ampak da lovke desnega ekstremizma segajo visoko v državni vrh. Preiskave v resnici ni ogrozila, ker resne preiskave nikoli ni bilo. In medtem ko se zdaj tožilstvo spravlja nad novinarko, je Črnčec, ki je preiskavo dejansko oviral, nagrajen.

Črnčec je takoj lani, ko je bil pod vlado Alenke Bratušek razrešen s položaja vodje OVS, postal svetovalec načelnika generalštaba, Dobrana Božiča. V prostem času, ob protestih za izpustitev Janeza Janše, Slovenijo primerja s Severno Korejo in Belorusijo. Zakon o obrambi sicer prepoveduje članstvo zaposlenih v vojski v političnih strankah, prav tako prepoveduje politično udejstvovanje v času službe. A uradno seveda Črnčec ni član politične stranke. Slovenski vojaki pa v svojem prostem času lahko še naprej, če to želijo, na vojaškem vadbišču urijo skrajne desničarje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.