Nejc Černigoj

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Družba

Ljubljansko barje

Kako iz zanemarjenega dvorišča narediti privlačen predvrt glavnega mesta

Na podlagi razstavljenega projekta realizirana parkovna ureditev med avtocestnim priključkom Ljubljana-Center in Ljubljanico. Stroški ureditve so znašali okoli 250 tisoč evrov.

Na podlagi razstavljenega projekta realizirana parkovna ureditev med avtocestnim priključkom Ljubljana-Center in Ljubljanico. Stroški ureditve so znašali okoli 250 tisoč evrov.
© Nik Rovan

Ljubljansko barje ima v podobi slovenske prestolnice protislovno vlogo. Od nekdaj je imelo vse značilnosti neuglednega mestnega obrobja, kamor se legalno in nelegalno že stoletja odlagajo odpadki, skupaj z njimi pa so tu našle mesto tudi nekatere druge manj prijetne dejavnosti in manj zaželene družbene skupine. Nasproti temu izrazito negativnemu slovesu se postopoma vzpostavlja povsem drugačno gledanje, po katerem je Barje neverjetno naravno bogastvo in občutljiv, varovanja vreden ekosistem ter hkrati velik razvojni potencial za Ljubljano.

Ljubljana se je iz zgodovinskega jedra širila predvsem proti severu, saj so barjanska tla slabo nosilna in zato neugodna za pozidavo, rečni nanosi savskega proda na severu pa so za gradnjo tako rekoč idealni.

Arhitekt in urbanist mag. Vladimir Braco Mušič je zato na območju med Bežigradom in Črnučami snoval novo urbano središče, »mesto na Savi«, pendant zgodovinskemu »mestu na Ljubljanici«. Kljub temu se je predel urbaniziral večinoma stihijsko, nekoliko boljšo izrabo prostora je prinesla le soseska Ruski car. Ob spoznanju, da nadaljnja pozidava ravninskega severa ni več dopustna, saj bi s tem ogrozili glavni vodni vir prestolnice in prvovrstna kmetijska zemljišča, se je pogled ponovno usmeril proti jugu. Barjansko območje zaradi omenjenih geomehanskih razlogov dotlej ni bilo zanimivo, tradicionalno je tu prevladovala nižja pozidava. Izkazalo pa se je, da sodobna tehnologija gradnje s temeljenjem na pilotih, zabitih do trdne glinene podlage barjanskih tal, omogoča gradnjo večjih objektov, visok strošek takšnega temeljenja pa uravnovesi nižja cena zemljišč. S tem se je pokazala možnost, da se razvojna priložnost, ki smo jo zamudili na severu, uresniči na jugu, seveda ob zavedanju, da je treba zaradi ekološke pomembnosti tega območja vse posege načrtovati čim preudarneje, celovito in z vizijo, kaj naj Ljubljansko barje prispeva mestu Ljubljani.

Doslej največji poseg v ljubljanski del Barja (ki zemljepisno sicer obsega več občin) je bila južna obvoznica. Čeprav je grobo zarezala v prostor, je bila za Barje odrešilna, saj je kot težko premostljiva fizična ovira upočasnila širjenje neorganizirane in večinoma črnograditeljske pozidave v naravni prostor. Določila je mentalni rob urbanega dela mesta. Vendar s tem nevarnost stihijske uzurpacije barjanskega prostora ni minila; odročna lega in zamirajoče kmetijstvo sta idealna zanjo. Že dalj časa tu opazujemo neurejeno vrtičkarstvo, ki ponekod prerašča v prava barakarska naselja, predvsem pa množico ilegalnih deponij odpadkov. Barje je tudi vedno priročno »odlagališče« za različne manj ugledne mestne storitve in infrastrukturo (avtomobilski sejem, azilni dom, socialna stanovanja ...).

Zato se že nekaj desetletij pojavljajo različne zamisli, kako južno obrobje Ljubljane združiti z mestom tako, da bi se ustavili negativi prostorski procesi in izkoristili njegovi potenciali. Kot posebej pomembna točka je bil prepoznan iztek glavne ljubljanske urbane osi Dunajska-Slovenska-Barjanska cesta, ki se danes žalostno konča z avtocestnim priključkom. Tu naj ne bi bil le fizični vstop na Barje, temveč naj bi lokaciji dali vsebino višjega pomena.

Edvard Ravnikar, vodilni ljubljanski urbanist povojnega obdobja, je v študijski skici na tem mestu predvidel univerzitetni kampus, zasnovan na odprti ortogonalni mreži, ki je nakazovala možnost nadaljnje širitve v okolico. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se v dolgoročnem urbanističnem načrtu Ljubljana 2000 tu pojavi krožna parkovna zasnova, obdana s podkvijo poslovno-storitvenih površin. Zamisel je nato prerasla v projekt za Center Barje Ljubljana, ki so ga kot priložnost za razvoj poslovne, storitvene, raziskovalne, sejmiščne in podobnih dejavnosti tržili tudi tujim vlagateljem. Obravnavala se je celo možnost preselitve Gospodarskega razstavišča, vendar je celoten projekt ostal na stopnji zamisli.

Nov park ob južni ljubljanski obvoznici je bil urejen v sklopu projekta Povezava mesta s Krajinskim parkom Ljubljansko barje. Odstranili so tristo ton gradbenih odpadkov, 15 ton azbestnih odpadkov ter veliko količino pnevmatik in drugih komunalnih odpadkov. Poleg tega so odstranili tujerodne rastlinske vrste, obrezali drevesa po žledu, v nadaljnjo predelavo so odpeljanih 150 kubičnih metrov biomase, obstoječe betonske plošče pa so uporabili za piknike. Zasadili so 90 dreves, sanirali travnato površino, na obstoječe poti nasuli pesek, postavili so premostitveni mostiček čez kanal na vhodu v krajinski park, zaščitno ograjo na vhodnem mostu, namestili so informativne table ter postavili urbano opremo - od klopi do igrišča za otroke.

Nov park ob južni ljubljanski obvoznici je bil urejen v sklopu projekta Povezava mesta s Krajinskim parkom Ljubljansko barje. Odstranili so tristo ton gradbenih odpadkov, 15 ton azbestnih odpadkov ter veliko količino pnevmatik in drugih komunalnih odpadkov. Poleg tega so odstranili tujerodne rastlinske vrste, obrezali drevesa po žledu, v nadaljnjo predelavo so odpeljanih 150 kubičnih metrov biomase, obstoječe betonske plošče pa so uporabili za piknike. Zasadili so 90 dreves, sanirali travnato površino, na obstoječe poti nasuli pesek, postavili so premostitveni mostiček čez kanal na vhodu v krajinski park, zaščitno ograjo na vhodnem mostu, namestili so informativne table ter postavili urbano opremo - od klopi do igrišča za otroke.
© Nik Rovan

Leta 1992 so z anketnim urbanističnim natečajem iskali zamisli za oblikovanje uličnega prostora Barjanske ceste, saj je njena trasa v predmestno tkivo zarezala nov koridor, katerega obrobje je bilo še neizoblikovano (in je tako večinoma še danes). Kot širše območje se je obravnaval tudi predel južno od obvoznice, kjer so številni sodelujoči arhitekti upoštevali v dolgoročnem načrtu predlagano krožno zasnovo in ji dali različne formalne oblike in vsebine. Skupina dr. Ilke Čerpes in sodelavcev je predlagala krožišče in vzdignjen razgledni paviljon, Vojteh Ravnikar večji krožni drevored. Dr. Fedja Košir je oblikoval gostejšo poslovno-stanovanjsko zazidavo, ki bi obdajala park s Slovensko Belo hišo, z galerijami in muzeji, predvidel je tudi potencialno lokacijo za postavitev Plečnikovega parlamenta. Z osamosvojitvenim duhom navdihnjeno vsebino je predlagal tudi mag. Andrej Černigoj, ki je zasnoval večji krožni državniški park, obdan z najpomembnejšimi državnimi objekti (parlament, predsedniška palača) in nacionalnimi spomeniki, po zgledu parka National Mall v Washingtonu v ZDA, s čimer bi simbolno zaznamovali prehod v novo obdobje. Ta projekt je bil kasneje še dopolnjen in predstavljen na razstavi Društva arhitektov Ljubljana kot Park slovenske državnosti.

Z lokacijo se je ukvarjala še skupina krajinskih arhitektov pod vodstvom mag. Maje Simoneti in predlagala, da se širše območje nameni različnim športno-rekreativnim dejavnostim, od urbanega parka in igrišča za golf do sprehajalnih poti v naravnem zaledju. Močnejših oblikovnih potez projekt sicer ne vsebuje, naveže se predvsem na sedanje poti in parcelacijo. Golf je bil medtem uspešno umeščen na opuščeno polje odlagališča komunalnih odpadkov.

Ker nobeden od širše zastavljenih projektov ni bil udejanjen, je novo rešitev konec lanskega leta nakazala vsakoletna problemska razstava Vizije so v Galeriji Kresija. Skupina študentov arhitekture in krajinske arhitekture in njihovih mentorjev je predstavila zamisel, da se z minimalnimi, investicijsko nezahtevnimi posegi (drevoredi, klopi, otroška igrišča, paviljoni ...) prostor odpre in nameni javnosti, s čimer bi ustavili negativne razvojne procese. Ureditev različnih mikroambientov bi dopolnila že zdaj uporabljene poti in dejavnosti in s tem med meščani uveljavila podobo Barja kot naravnega zaledja mesta, kjer je mogoče dejavno preživljati prosti čas.

Obujeno zanimanje za barjansko obrobje Ljubljane je nadvse dobrodošlo, predvsem z ugotovitvijo, da medtem ko zamisli in projekti ostajajo na risalnih deskah, spontani procesi degradacije okolja napredujejo. Z njimi Barje počasi, a zanesljivo izgubljamo. Delovanje po načelu majhnih korakov – prvi od njih so bili nedavno uresničeni – je zato pravi način, da se degradacija ustavi. S tem ko bi prostor postopoma zavzemali in odpirali za javnost, bi preprečili uzurpacijo in privatizacijo, ki sta najpogubnejša dejavnika. Tako bi se pozitivna podoba Barja sčasoma vzpostavila tudi v splošni zavesti meščanov.

Vendar je treba dodati, da navkljub dolgoletni pozabi Ljubljansko barje ostaja velika razvojna priložnost za Ljubljano, ki je ne bi smeli kar tako opustiti. Rekreacija in šport sta dejavnosti, ki barjanskemu prostoru gotovo ustrezata, vprašati pa bi se morali, ali lahko tu vendarle iščemo »kaj več«, v oblikovnem in vsebinskem smislu. Torej ustrezno pomemben program, združljiv s športno-rekreacijskim, ter urbano potezo, ki bi primerno sklenila glavno os Ljubljane. Posegi v Barje bi morali biti taki, da bi bila vsaka mikroureditev premišljen mozaični delček, vsi skupaj pa bi ustvarili »veliko sliko«. Elizejske poljane v Parizu so nastale tako, da so v 17. stoletju na tedaj še povsem neposeljenih poljih zasadili drevored, ta pa je sčasoma prerasel v po mnenju Francozov »najlepšo ulico na svetu«, ob kateri se vrstijo palače in najpomembnejši nacionalni spomeniki. Podobno je Plečnik z zasaditvijo kostanjev zastavil ljubljansko Jakopičevo sprehajališče, ki je različne prostore Parka Tivoli povezalo med seboj in s središčem mesta. Kasneje je ljubljanske četrti povezala Pot spominov in tovarištva, ki je poleg dragocene rekreacijske površine tudi spomenik pomembnemu obdobju mestne zgodovine.

Primerno bi bilo torej nadaljevati razpravo in poiskati zasnovo, ki bi smiselno sestavila in nadgradila nove in pretekle zamisli. Pregled teh pokaže, da se je nabralo veliko dobrih predlogov, ki bi jih bilo mogoče brez večjih težav povezati v celoto in uresničiti stopenjsko. To so na primer informacijska točka Krajinskega parka Ljubljansko barje, povezava čez Ljubljanico do Plečnikove cerkve sv. Mihaela v Črni vasi, pot ob nabrežju Ljubljanice s pristani za čolne, vozlišče P + R ob avtocestnem priključku, večji odprt prostor za balonarstvo in spuščanje zmajev, morda tudi simulacija koliščarske naselbine ali celo katera od predlaganih državotvornih funkcij. Prednostna naloga bi morala biti izboljšava za pešce in kolesarje nevarnega nadvoza čez obvoznico, saj je to prvi pogoj za dostopanje do tega prostora.

Reintegracija z mestom, ki se je začela s posegi, ki prostor odpirajo širši javnosti, mora postati stalen proces, podprt s smelo vizijo, da bo Ljubljansko barje iz zanemarjenega dvorišča postalo reprezentativni predvrt naše prestolnice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.