Nada Vodušek  |  foto: Ana Hribar

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Družba

Čuvarji zgodb

Butični hotel Pr’ Gavedarjo

V podkorenskem butičnem hotelu je veliko pozorosti namenjene detajlom. Zanje je poskrbela Almira Sadar s svojimi unikatnimi kvačkanci, preprogami, pregrinjali, blazinami, ki se navdihujejo pri tradicionalnih etnomotivih tega območja.

V podkorenskem butičnem hotelu je veliko pozorosti namenjene detajlom. Zanje je poskrbela Almira Sadar s svojimi unikatnimi kvačkanci, preprogami, pregrinjali, blazinami, ki se navdihujejo pri tradicionalnih etnomotivih tega območja.

Spomnim se klopi in dolge mize v veliki sobi, »hiši«. Zakonske postelje, nad katero je visela poročna fotografija. Črno-bela. Le ustnice so bile rdeče pobarvane. Spomnim se vonja hrušk in sliv, ki so se sušile na vrhu omare. Glinene peči, v kateri se je pekel črni kruh in na kateri smo si pozimi greli pordela lica in tajali otrple prste. Spomnim se kmečke hiše svojih starih staršev. Ni je več. Njene podobe in zgodbe živijo le še v spominu. In spomini, ja, spomini bledijo. In se, prepredeni z domišljijo, tudi spreminjajo. Ostanejo, če jih negujemo.

Prav poseben način ohranjanja spomina, tradicije in družinskih zgodb je izbrala Martina Gregori, ko se je odločila domačijo s stoletno zgodovino v vasi Podkoren, imenovano Pr’ Gavedarjo, spremeniti v butični hotel. Ne kakršenkoli hotel, temveč takega, ki ohranja lokalno kulturno dediščino in tudi zanimive zgodbe družine in njenih članov. Hišo je želela prenoviti spoštljivo in dosledno, kot bi šlo za muzej, in jo hkrati narediti sodobno, opremljeno z vsem udobjem za prijetno bivanje gostov.

Privlačna in hkrati zahtevna naloga za arhitekte. »V vsak projekt vedno na tak ali drugačen način vneseva zgodbo, ki se ponuja. Tokrat pa je bilo vseeno drugače. Tu je zgodba večja od arhitekture. Treba je bilo podpreti zgodbo in ne obratno. Ohraniti je bilo treba prav vse gradnike, ki so ležali naokoli kot neurejeni družinski albumi, jih povezati v samostojne zgodbe, ki jih sedaj nosi vsaka soba. Želeli smo ustvariti pobeg v preteklost s komoditeto sedanjosti,« pravi arhitektka Špela Leskovic iz arhitekturnega biroja AKSL arhitekti, ki je skupaj z Alešem Košakom poskrbela za prenovo. Ta jima je popolnoma uspela. Ambient deluje sodobno, izčiščeno, sveže, hkrati pa so vanj subtilno, dovršeno vpisani drobci kmečke tradicije. Ne samo tradicije, temveč tudi osebne družinske zgodovine.

Za prenovo domačije v etnohotel sta poskrbela arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak iz biroja AKSL arhitekti

Za prenovo domačije v etnohotel sta poskrbela arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak iz biroja AKSL arhitekti

Hotelske sobe so več kot to: so hkrati spominske sobe, posvečene nekdanjim in sedanjim prebivalcem hiše. In prav osebne zgodbe ljudi, ki se jih je v stoletni zgodovini hiše nabralo veliko, naredijo iz sob pripovedi, nekakšne predmetne, prostorske novele, ki jih beremo. In, saj veste, branje spodbuja domišljijo. Četudi njihovih protagonistov iz preteklosti nismo poznali, si jih lahko naslikamo v domišljiji. Kako je živel hlapec Jaka, kakšna je bila teta Silva? Kaj vse sta doživela nekdanja gospodarja, babica Marija in tata Franc? Ena od sob je posvečena tudi zgodbi sedanjega gospodarja, velikega karenškega okoljevarstvenika tatka Janeza.

Odgovorna drža do okolja je seveda vplivala tudi na koncept prenove domačije: uporaba naravnih materialov, energijska učinkovitost in čim manjši vpliv na okolje.

Kot pravi Špela Leskovic, so notranjost domačije prenovili tako, da so ohranili materiale, ki so bili že prisotni. Ohranili so tudi večino starega pohištva in z njim opremili sobe. Hotelska soba seveda potrebuje kopalnico. Tudi to so rešili brez večjih posegov: »Kopalnice smo zasnovali kot unikaten pohištveni element, ki ga postavimo v sobo na enak način kot posteljo, mizo ali omaro. Tako soba še vedno ohrani prvotni videz, kopalnica pa je kos opreme.« In kako imenitno se k temu sodobnemu kosu pohištva poda star leseni okvir za ogledalo!

Tudi pri drugih elementih notranjosti so skušali ohraniti kar največ avtentičnosti: kjer je bilo mogoče, so ohranjene poslikave, nekje cela soba, drugje ena izmed sten ali bordura. Ja, ležati na stari postelji in ob moderni nočni svetilki brati slikarije na steni.

»Kot nalašč je v zgodbo padla Cvetnoetno kolekcija pohištva, ki sva jo z Almiro Sadar naredili že pred časom in je lepo dopolnila manjkajoče stole in mize v sobah,« dodaja Špela.

Butični hotel Pr’Gavedarjo, Podkoren; arhitektura: AKSL arhitekti

Butični hotel Pr’Gavedarjo, Podkoren; arhitektura: AKSL arhitekti

Veliko pozornosti je namenjene detajlom, vsem tistim drobnim predmetom in dodatkom, ki pocrkljajo dušico nepoboljšljivega esteta in uživača. Vsak predmet, od vazice, prtička do blazine, zavese, posteljnega pregrinjala, se zdi narejen posebej za to zgodbo.

Zanje je poskrbela Almira Sadar s svojimi unikatnimi kvačkanci, preprogami, pregrinjali, blazinami, ki se navdihujejo pri tradicionalnih etnomotivih tega območja. Stopati po preprogi, posuti z gorenjskimi nageljni. Nasloniti glavo na s križci izvezeno blazino. Odložiti kavno skodelico na izvezen pogrinjek z ljubkimi cofki. In kava je tukaj posebna zgodba, zgodba iz pravične trgovine, iz katere izvirajo tudi brisače in posteljnina.

Podkorenski etnohotel je več kot odlično zamišljen in izpeljan koncept. Do zadnje podrobnosti.

Tradicija in sodobnost. Dom in svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.