Urša Marn

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Politika

Zgodovinski ne!

Nemški diktat o omejitvi zadolževanja uničuje evropsko gospodarstvo. Francija in Italija se temu diktatu že upirata. Se mu bo uprla tudi Slovenija?

© Borut Krajnc

Uravnotežen državni proračun ali celo proračun s presežkom je v času gospodarske krize utopija. Oglejmo si problem z gospodinjsko logiko. Ko ste še imeli stalno zaposlitev in visoko plačo, ste najeli kredit, da ste si kupili stanovanje. Nato ste službo izgubili in zdaj opravljate le še priložnostna dela. Kredit za stanovanje še vedno odplačujete, a z muko. Da bi v teh razmerah družinski proračun spravili v presežek, je misija nemogoče. Enako je z državo. Država lahko brutalno zategne pas, vendar tega ne more storiti, ne da bi prizadela prebivalstvo. Uravnoteženega proračuna, kaj šele proračuna s presežkom, v času krize ni mogoče doseči brez znižanja življenjskega standarda prebivalstva, posega v socialne pravice, nagle razprodaje državnega premoženja.

Razlog je enostaven. V času krize se priliv davkov, ki so vezani na gospodarsko aktivnost, to pa so vsi najpomembnejši davki, skrči, hkrati pa se zaradi potrebe po socialnih transferjih prebivalstvu povečajo javni izdatki. »V kriznih razmerah hitro zmanjšanje javnih izdatkov ne le, da ni mogoče, je tudi škodljivo, saj zmanjšuje povpraševanje, kar zmanjšuje gospodarsko aktivnost in tudi prilive v državno blagajno. Tako gre iz kroga v krog, gospodarstvo se ustavi, kar se nam je zgodilo,« pojasnjuje ekonomist dr. Jože Mencinger.

Francozom je to jasno. Francoski finančni minister Michel Sapin je zavrnil dodatne varčevalne ukrepe in osupnil Bruselj. Francija je, enako kot Slovenija, pod poostrenim nadzorom Evropske komisije zaradi presežnega primanjkljaja. Toda francoska vlada ni pripravljena žrtvovati lastnega prebivalstva za to, da bi presežni primanjkljaj odpravila v obljubljenem roku, se pravi, da bi ga že v letu 2015 spravila pod predpisano mejo treh odstotkov BDP-ja. To namerava storiti šele leta 2017. Slovenija pa, nasprotno od Francije, v Bruselj pošilja osnutek proračunskega načrta za leto 2015, v katerem evropski komisiji obljublja, da bo javnofinančni primanjkljaj že v prihodnjem letu spravila na 2,8 odstotka BDP-ja. Slovenska vlada tako ostaja zavezana svojemu osnovnemu fiskalnemu cilju, francoska vlada pa svoj osnovni fiskalni cilj preprosto ignorira. Zanimivo bo videti, kako se bo na francoski upor odzvala evropska komisija, sploh če bo imel o tem eno glavnih besed, ironično, bivši francoski finančni minister Pierre Moskovici, ki je predviden za novega evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve. Bo komisija francoski proračun zavrnila in ali to sploh sme storiti? Francoski premier Manuel Valls se je na ugibanja odzval po francosko nonšalantno: »Samo en parlament lahko potrdi francoski proračun ... in to je francoski parlament. Evropska komisija francoskega proračuna ne more zavrniti, lahko samo predlaga dopolnitve.«

Razpad kompozicije

Nemčija je v svojih zahtevah po samoomejevanju držav, po hitrem zmanjšanju zadolženosti, vse bolj osamljena. Francija z nemško-francoskega vlaka izstopa. Odločila se je obračunati s fiskalnim paktom, ki ga je območju evra pred tremi leti, v zameno za stalni mehanizem reševanja evra oz. reševanja ’problematičnih’ članic, vsilila nemška kanclerka Angela Merkel. In Francija ni osamljena. Sledita ji Finska in Italija, skeptična je tudi Irska. Italijansko gospodarstvo je v recesiji in dodatno radikalno varčevanje bi bilo samomorilsko. Predsednik italijanske vlade Matteo Renzi se je javno postavil v bran Francozov: »Če se je Francija odločila, da bo cilj v zvezi z javnofinančnim primanjkljajem dosegla šele v dveh letih, ima za to razloge. Sem na strani predsednika Françoisa Hollanda in premiera Manuela Vallsa.« Slovenija na vlaku vztraja, boji se sankcij, ki bi jo doletele, če bi se evropski komisiji uprla, in pa negativnega odziva finančnih trgov, ne sprevidi pa, da vlak drvi proti prepadu.

»Fiskalni pakt gospodarske krize ne rešuje, temveč jo poglablja. K sreči pa ga države, ki imajo vsaj malo moči in samozavesti, ne upoštevajo, zato povzroča manj škode, kot bi jo sicer,« pravi Mencinger. Fiskalni pakt, ki ga je podpisalo 25 držav članic EU, naj bi zagotovil večjo proračunsko disciplino in pomagal preprečiti prihodnje dolžniške krize. Določa, da morajo biti proračuni držav uravnoteženi ali pa v presežku, kar pomeni, da strukturni primanjkljaj – to je primanjkljaj, ki ne upošteva konjunkture in recesije – na letni ravni ne sme preseči pol odstotka BDP-ja. Ta cilj je verjetno mogoče doseči v času debelih krav (vendar ga v času pred krizo evropska komisija ni zahtevala), popolnoma nerealno pa je pričakovati, da bi ga države lahko dosegle med krizo ali v času okrevanja po njej.

»Ekonomista Domer in Pasinetti sta že zdavnaj pokazala, da državne praktično niso sposobne zmanjšati tako imenovane primarne zadolžitve, če so obrestne mere za državni dolg visoke in gospodarska rast zelo nizka. Prav to se je zgodilo tudi Sloveniji po letu 2008. Preprosto povedano: obresti požrejo ves dodatno proizveden BDP in se zajejo še bolj ali manj v tekoči BDP oziroma v prihodke državnega proračuna. Če država tedaj zniža davčne odhodke, da bi uravnotežila državni proračun, še dodatno ustavlja rast. To pa ustavlja tudi državne prihodke in problem državnega primanjkljaja in zadolževanja se iz leta v leto poglablja,« pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar. Dokler je gospodarska rast nižja od obrestne mere na javni dolg, ali pa se gospodarstvo celo krči, javni dolg samodejno raste. Povečevanje javnega dolga naj bi zmanjšali s primarnim proračunskim presežkom, to je s saldom prihodkov in odhodkov, od katerega odštejemo obresti. Toda, opozarja Mencinger, primarnega proračunskega presežka, s katerim bi lahko nevtralizirali samodejno rast javnega dolga, v krizi ni mogoče ustvariti. »Zato je edino smiselno povečati BDP, kar pa lahko naredimo le, če s primanjkljajem povečamo povpraševanje.«

Mencingerju se tudi ne zdi nič škodljivo, če bi fiskalno pravilo iz naše ustave črtali. »Fiskalno pravilo ne odpravlja nikakršnih problemov, ne na kratki in ne na dolgi rok. Gre za neumnost. Kriza ni nastala v javnem sektorju in nima nič odpraviti z deležem javnega sektorja v BDP-ju in celo ne z višino javnega dolga. Kriza je nastala v zasebnem finančnem sektorju, z njegovim reševanjem pa so jo prenesli v javni sektor.«

Mencingerjevo stališče je radikalno. Niso pa vsi ekonomisti v svojih stališčih tako radikalni. »Izbris fiskalnega pravila na vrat na nos bi bil enako slab kot njegov vpis, spremembo bi bilo treba izpeljali postopno, v naslednjih dveh letih,« predlaga ekonomist dr. Bogomir Kovač. Možno je, da bo EU do takrat spremenila svojo politiko glede fiskalne discipline. »Fiskalno pravilo je seveda politična napaka, toda pomembno je, kako to interpretirati. Za zdaj obstajajo pomembne izjemne okoliščine, ki rok in način izpeljave fiskalnega pravila odmikajo in to je domet domače politike do EU,« še dodaja Kovač. »To tudi pojasnjuje zadržanost finančnega ministra dr. Mramorja glede spektakularnih rezov in načrtovanja proračunskega rebalansa za letošnje in prihodnje leto, ki bo ponudil potrebna odstopanja.« Država lahko spoštuje pravila igre na tak ali drugačen način. Lahko besno reže plače v javnem sektorju in znižuje socialne transferje. Lahko pa poseže po subtilnejši metodi. »Lahko recimo ponudi rešitev, kako srednjeročno iz proračuna umakniti sredstva za pokojninsko blagajno, in to poveže s pokojninsko reformo, ki je nujna, saj je hitro staranje prebivalstva največja srednjeročna in dolgoročna grožnja proračunski vzdržnosti Slovenije.«

Testiranje temperature

Dobra plat fiskalnega pakta je, da brzda apetite politikov, sploh pred volitvami, pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. A tudi on na kratki rok ne vidi pozitivnih učinkov pretirano stroge fiskalne discipline: »Kratkoročno fiskalni pakt krizo le še poglablja, saj ne upošteva, da so države v različnih razvojnih fazah. Nemčija nima fiskalnih težav in je ključne strukturne reforme že izvedla v prejšnjem desetletju, zato je razumljivo, da vztraja pri strogi fiskalni disciplini. Žal vrsta držav članic stopica v ozadju in jih te boleče reforme še čakajo, sploh sredozemski jug, kar pomeni, da so te države v popolnoma drugačnem položaju in bi za njih vztrajanje pri strogih fiskalnih pravilih pomenilo le nadaljevanje poti v prepad.«

Ekonomist dr. Tine Stanovnik, član strokovne skupine ustavne komisije, ki je pripravila podlago za zapis fiskalnega pravila v slovensko ustavo, trdi, da bi bil izbris tega pravila iz ustave, k čemur je Cerarjevo vlado že pozvala Združena levica, prvovrstna neumnost. »To je skrajno neresno, da ne rečem infantilno. Zakaj ne bi potem še Janševa SDS izpodbijala sodbe strasbourškega sodišča za človekove pravice glede izbrisanih? Ali bomo v Sloveniji imeli ’leve’ in ’desne’ Balkance, ki priznavajo samo tisto, kar jim ustreza?« Stanovniku je sicer jasno, da zategovanje pasu ni najbolj modra makroekonomska politika v času krize. »Vendar je treba pazljivo pogledati, kaj je alternativa. Gledati moramo širši kontekst krize: soočeni smo z velikim potrebami po dokapitalizaciji bančnega sektorja, enormnim povečanjem stroškov zadolževanja, ob dokaj omejenem mandatu Evropske centralne banke.« Informacije, da nekatere večje članice nameravajo ignorirati fiskalni pakt, po njegovem niso točne. »Gre v veliki meri za ’testiranje temperature’ in hkrati za zelo smiseln pritisk na podaljšanje prehodnega obdobja. Pričakujem, da se bo – ne nazadnje prav zaradi pritiska Francije in Italije – našla rešitev pri aplikaciji fiskalnega pravila, ki bo bolj ustrezala zahtevam evropskega ’juga’. Možno je, da se bodo prehodna obdobja podaljšala, ali pa da bo prišlo do dogovorov o posebnem obravnavanju zadolževanja za investicije v javno infrastrukturo, kar bi bilo sicer v skladu s tako imenovanim zlatim fiskalnim pravilom, ki dovoljuje tvorbo primanjkljaja zaradi javnih investicij. Sicer pa: pravilo iz fiskalnega pakta se tako rekoč ne izvaja, ker je triodstotni javnofinančni primanjkljaj še vedno osnovni kriterij in nisem slišal prav veliko govoriti o strukturnem primanjkljaju.«

Naj pojasnimo. Fiskalni pakt govori o strukturnem javnofinančnem primanjkljaju in ne o tekočem javnofinančnem primanjkljaju. Slovenija ima težave s strukturnim primanjkljajem od davčne reforme leta 2007. V tem letu smo z znižanjem stopenj pri dohodnini in davku od dohodka pravnih oseb ter z odpravo davka na izplačane plače izgubili po dobrih 900 milijonov evrov na leto. V letu 2012 je bila izvedena še tako imenovana mini davčna reforma in z nadaljnjim znižanjem stopnje davka od dohodka pravnih oseb smo izgubili še dodatnih 170 milijonov evrov. »Vse, kar smo izgubili z veliko in malo davčno reformo, smo do neke mere nadoknadili z dvigom trošarin in povečanjem stopnje DDV-ja. Vendar pa strukturni primanjkljaj ne more kar trajati in trajati, slej ko prej ga je treba odpraviti,« opozarja bivši finančni minister dr. France Križanič. »Vprašanje je le, kdaj je to smiselno izvesti in kakšna naj bo takrat kreditna politika.« Čeprav ima Slovenija še eno žarišče strukturnega primanjkljaja v staranju prebivalstva, je Križanič optimist: »Narodno gospodarstvo, ki ima na tekočem računu plačilne bilance presežek šestih odstotkov BDP-ja, bi moralo strukturni primanjkljaj odpraviti brez večjih težav. Pesimist sem glede razprodaje Slovenije. Ta bo imela brez dvoma velike negativne posledice na zaposlenost in na poglobitev strukturnega primanjkljaja.« Zaradi krčenja dejavnosti, do katerega bo zelo verjetno prišlo med preoblikovanjem prej samostojnih podjetij v podružnice tujih korporacij, se bodo namreč zmanjšali javnofinančni prihodki in povečali javnofinančni izdatki.

»Fiskalni pakt je namenjen vzdržnim javnim financam na srednji in dolgi rok in je s tega vidika koristen, saj lahko fiskalna neravnotežja in naraščajoči javni dolg prej ali slej vodijo v druge gospodarske probleme, od naraščajočih stroškov obresti (Slovenija bo letos za obresti plačala več kot milijardo evrov) do finančnih in likvidnostnih teža in v končni fazi tudi gospodarske stagnacije,« opozarja ekonomist dr. Vasja Rant. »Težava fiskalnega pakta torej ni v njegovi vsebini, ampak hitrosti in sočasnosti njegove aplikacije v vseh državah EU, kar lahko v obdobju krhkega okrevanja po krizi deluje zaviralno na gospodarsko rast in povečuje breme obstoječega dolga.«

Rantu se ne zdi pametno, da bi Slovenija fiskalna pravila ignorirala. »Takšna strategija bi se nam lahko hitro maščevala. Po vsej neverodostojnosti, ki smo jo izkazali v preteklosti, pretiranih simpatij do naše države na ravni EU ni, in smo zato priročni za testiranje raznih kazenskih določil fiskalnih pravil.« Pravi pa tudi: »Za majhne države je še toliko bolj pomembno, da ohranjajo ključne makroekonomske kazalce uravnotežene, zato ni pametno razmišljati, da lahko na uravnoteženje javnih financ kar pozabimo. Bo pa seveda pomagalo, če bo evropska komisija zaradi težav drugih, velikih držav, nekoliko prožnejša pri interpretaciji fiskalnih pravil. To nam morda lahko da nekaj stopinj prostosti za bolj postopno uravnoteženje.«

Tako drastičnega ukrepa, kot bi bil takojšen izbris fiskalnega pravila iz ustave, od sedanje vlade ne gre pričakovati. Ko je namreč predsedniku vlade Miru Cerarju in finančnemu ministru Dušanu Mramorju to predlagala Združena levica, sta ji odgovorila, da si tega ne upata privoščiti, ker da bi s tem razburili finančne trge in kršili zaveze, ki smo jih dali tujini. Toda ali so morebitne sankcije Bruslja res dovolj dober argument za hlapčevstvo? Doslej še nobena država članica ni bila kaznovana zaradi pretiranega minusa v proračunu. In tudi če se evropska komisija odloči, da bo po novem vendarle kaznovala kršilke, bi v primeru Slovenije denarna kazen znašala samo okoli 35 milijonov evrov, kar je drobiž v primerjavi s škodo, ki bi jo našemu gospodarstvu povzročilo dodatno radikalno varčevanje, ki bo potrebno zato, da bi nam bo do leta 2015 presežni primanjkljaj uspelo spraviti pod predpisano in tujini obljubljeno zgornjo mejo. Spomnimo se samo na škodo, ki jo je nekdanja vlada Janeza Janše povzročila z zakonom o uravnoteženju javnih financ. Ta zakon je Sloveniji v letu 2012 znižal javnofinančne odhodke za 395,5 milijona evrov in še isto leto povzročil upad BDP-ja za 813 milijonov, naslednje leto pa še za 44 milijonov. Recesija je bila povsem naša notranja zadeva. Zakrivili smo jo sami, ne zloglasni finančni trgi. »Razburjenje finančnih trgov je tipična mantra špekulantov, ki želijo čim ceneje priti do premoženja. Kar je razumljivo. Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije jih skrbi njen uspeh, ki jim kvari zaslužke. In seveda domačih kompradorjev, ki s ’privatizacijami’ služijo,« pravi Mencinger.

Učinek bumeranga

Po šestih letih krize je jasno, da se politika agresivnega zategovanja pasu, ki jo državam evroobmočja vsiljuje Nemčija, ne obnese. Evropsko gospodarstvo drsi v novo recesijo in deflacijo, v začarani krog permanentne stagnacije in vse večje socialne razslojenosti. Po izračunu Mednarodnega denarnega sklada obstaja 40-odstotna verjetnost, da območje evra zdrsne že v tretjo recesijo po letu 2008. Pa tudi, če se tretje recesije ubrani, obstaja bojazen, da bo še dolgo ujeto v obdobje zelo nizke gospodarske rasti, se pravi, da bi se na območju evra ponovil japonski scenarij. Japonsko gospodarstvo je že več leta v totalnem mrtvilu. »Fiskalni pakt je dejansko antipolitika z vidika kriznega menedžmenta. Nevarnost nove recesije in deflacije v območju evra zahteva radikalno spremembo obstoječe ekonomske politike. Nemčija je s svojim vztrajanjem pri obstoječi ekonomski politiki trenutno največji politični problem EU,« trdi Kovač.

V težavah niso le tradicionalne evropske bolnice, kot so Grčija, Španija, Italija. Politika zategovanja pasu in stroge proračunske discipline se postopno maščuje tudi glavni zagovornici te politike – Nemčiji. Na to kaže rekorden, 5,8-odstoten padec nemškega izvoza v avgustu, največji po januarju 2009, ko se je globalna gospodarska kriza dotaknila tudi Nemčije. Še eno slabo četrtletje in nemško gospodarstvo bo tehnično v recesiji. Vse več nemških ekonomistov opozarja, da je uspešnost nemškega gospodarstva balon. Za balone pa vemo, da imajo tendenco počiti. Reforma trga dela, ki jo je izvedla nekdanja vlada Gerharda Schröderja, nemškemu gospodarstvu ni prinesla dviga produktivnosti. Realne plače v Nemčiji so danes na ravni s konca devetdesetih let prejšnjega stoletja. 7,4 milijona Nemcem si služi kruh s tako imenovanimi mini službami – gre za slabo plačano delo s skrajšanim delovnim časom, ki je za delodajalce privlačno predvsem zaradi ugodnejše obdavčitve.

Nemška družba je danes tudi bolj socialno razslojena kot kadarkoli v svoji novejši zgodovini. Vsak peti nemški otrok odrašča v revščini. Nemška zgodba o uspehu je privid, v svoji novi knjigi piše nemški ekonomist prof. Marcel Fratzscher. Nemško gospodarstvo je videti zdravo, a samo zato, ker je pol evropskega gospodarstva na smrt bolnega.

Rešitev? Mednarodni denarni sklad svetuje tri ukrepe: strukturne reforme, vlaganje v javno infrastrukturo, se pravi vlaganje v gradnjo mostov, avtocest, železnice, in pa – pozor – takšno fiskalno politiko, ki bo prijazna do gospodarske rasti. Kar pomeni: države morajo svoje javne finance spraviti v red, vendar naj to počnejo postopno, kajti politika radikalnega zmanjševanja javnih izdatkov in zniževanja zadolženosti na predpisano raven ima v obdobju krize prav nasproten učinek od želenega – rast duši, namesto da bi jo spodbujala. Dolgoročno povečanje proračunske discipline je koristno, vsiljevati jo, ko vsa gospodarstva potrebujejo predvsem povečanje povpraševanja, pa je škodljivo. Mramorju gre šteti v dobro, da proračunsko zagato za letošnje in prihodnje leto vsaj za zdaj rešuje umirjeno. »Rebalans za letos je postavljen pametno,« ocenjuje Tajnikar. »Z odhodki ne bo zaviral državnega povpraševanja in gospodarske rasti, prihodke pa bo pustil učinkom obujanja gospodarske rasti. V nasprotju z gospodinjsko logiko tudi tako povečani prihodki proračuna sicer zmanjšujejo rast, a je ta učinek za zdaj nevtraliziran z izvozom in delno z investicijami. Upam, da ob nestabilni in verjetno ne preveč obstojni rasti minister Mramor ne bo poskušal dokazovati, kako sposoben je zniževati primanjkljaj in dolg. Lahko se mu zgodi katastrofa, kot se je leta 2012 Šušteršiču.«

Triumf nacionalistov

Na dolgi rok je fiskalna disciplina gotovo smiselna, saj si denarne unije, ki želi biti zavezana k cenovni stabilnosti, brez nje ni mogoče zamišljati. »Vendar pa samo fiskalna disciplina v tako raznoliki denarni uniji kot je območje evra, ni zadostna,« opozarja Rant. »Spremljati bi jo morale razvojna in investicijska strategija ter zadostne finančne spodbude za tiste države v območju evra, ki stopajo po poti fiskalne konsolidacije in strukturnih prilagoditev. Skoraj ničelna stopnja inflacije v območju evra je znak, da je lahko zanašanje zgolj na fiskalno disciplino, brez spremljajočih ukrepov za rast in delovna mesta, nevarna hoja po robu deflacijske spirale.« Nemci niso neumni, kristalno jasno jim je, kakšno škodo povzročajo. Zakaj potem trmasto vztrajajo pri fiskalnem pravilu? »Če bi verjel v teorije zarote, bi rekel, da Nemčija s to politiko pridobiva prevlado nad Evropo, ki ji ni uspelo z vojnami. A ne gre za to. Nemčija je – v nasprotju s preostalo Evropo – ohranila industrijo, delež industrije v BDP-ju je po letu 2000 celo povečala, medtem ko so se ostali šli ustvarjanje ’družbe znanja’ in malone uničili svojo industrijo,« nemško trmo pojasnjuje Mencinger. »S povezavo s Kitajsko je Nemčija postala celo precej neodvisna od preostale Evrope, ki jo je njena politika osiromašila. Očitno Nemčija Evropsko unijo uporablja, kadar ji to koristi, sicer pa skrbi sama zase in sklepa trgovinske sporazume, kot je npr. nedavni sporazum s Kitajsko. Ne glede na to menim, da se bo takšna politika tudi Nemčiji maščevala, le počakati je treba nekaj časa.«

Podobno razmišlja Tajnikar: »Nemčija pri zgrešeni politiki vztraja, ker ima od tega kratkoročne koristi. Iz držav, ki jih je ogrozila napačna politika, je začela pobirati obresti po vse višjih obrestnih merah, na trgu je zlasti znotraj evroobmočja pridobila moč, kar ji omogoča prelivanje dodane vrednosti sebi v korist, države lahko sili v privatizacijo po znižanih cenah, lažje ohranja svoje prednosti v produktivnosti in tako naprej. A dolgoročno se bo ujela v lastno zanko.« Kar unija potrebuje, niso birokratske neumnosti Bruslja in državnih vlad. »Potrebuje pa skupno gospodarsko politiko, ki pa ne bo nič drugega kot usklajena politika vseh držav EU. In cilj take politike ne sme biti, kako bo ena država nategnila drugo, pač pa, kako bomo drug drugemu pomagali, da bomo jutri vsi bogati,« meni Tajnikar. »Grškemu delavcu moramo omogočiti, da bo kupil opel astro, ker bo od tega imel korist tudi nemški delavec. Če ne bo tako, tudi za nemškega ne bo nobene koristi. Jutrišnja Evropa bo Evropa transferjev, ali pa je ne bo!«

Dejstvo je, da vsi alternativni pristopi, ki so se v akademskih razpravah doslej omenjali (od pretvorbe javnega dolga v denar, polne fiskalne unije z vzajemnim prevzemanjem obveznosti za javni dolg, razdružitev evroobmočja na dva ali več delov do vrnitve k nacionalnim valutam), za Nemčijo pomenijo večje finančno in gospodarsko breme in neposredno tveganje v primerjavi s pristopom fiskalne discipline, kjer breme razdolžitve prevzemajo nase prezadolžene države same. »Poleg tega fiskalna disciplina utrjuje osrednji položaj Nemčije v denarni uniji. Vprašanje pa je, ali ni takšna strategija ’palice’ na koncu samouresničujoča,« opozarja Rant. »Lahko se zgodi, da postane brez dopolnjevanja s ’korenčkom’ ena od zgoraj naštetih alternativ reševanja težav v evroobmočju na koncu neizbežna, s potencialno precej višjimi stroški za vse vpletene, vključno z Nemčijo.« EU je pred ključnim obdobjem svojega razvoja. »Takšna unija, kot jo imamo, ni vzdržna ne politično ne ekonomsko. Čas sprenevedanja se končuje. Če želi uspeti z evrom, mora povečati politično integracijo. To zahteva korenito spremembo fiskalnega pakta v smeri večjega evropskega proračuna z lastnimi viri, poenotenjem davčne zakonodaje in začetkom socialne unije,« pravi Kovač. To pa je prav nasprotno od tega, kar ’odlikuje’ sodobno EU. »Trenutno veliki rešujejo sami sebe, nekaj na račun šibkih – takšna je zapovedana strategija ’privatizacije’ s prelivanjem kapitala v realni sektor, nekaj na račun finančnih transferjev v okviru bančne reforme, nekaj na račun kapitalskih transferjev pri izravnavanju plačilnih bilanc. Ko bodo ti transferji presahnili in bo neenakost postala tako grozeča, da bo EU postala povsem nezaželena, bodo o njeni usodi odločali ’nacionalisti’ vseh barv in političnih usmeritev. Evropska desnica bo tedaj doživela svoj triumf.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.