jev | MLADINA.si">

Darja Kocbek

11. 11. 2014, 07:45  |  Ekonomija

Talci bankirjev

Medtem ko v glavnih kapitalističnih gospodarstvih finančnemu sektorju raste vrednost premoženja, realni sektor v teh gospodarstvih, zlasti v Evropi in na Japonskem, trpi zaradi deflacije oziroma stagnacije in visoke brezposelnosti. Da imamo hkrati inflacijo in deflacijo, se samo na prvi pogled sliši paradoksalno. Dejansko so te razmere logična posledica neoliberalnih denarnih politik, ki jih izvajajo te države. S politikami varčevanja so vlade od izbruha finančne krize leta 2008 sistematično jemale državljanom materialne vire in jih dajale finančnemu sektorju. Zaradi tega se realni sektor krči, finančni sektor pa raste.

Ekonomisti in finančni »izvedenci«, ki so na vrhu aparata, ki vodi gospodarsko politiko, to skušajo prikriti z razlagami, da so tržne razmere postale bolj »zapletene«, gospodarsko ukrepanje pa bolj zahtevno. Ismael Hosseing-Zadeh, upokojeni profesor ekonomije univerze Drake, na Counterpunch piše, da so takšne pompozne izjave zgolj namenjene zamegljevanju zadev, mistificiranju ekonomije in povzročanju zmede med ljudmi. Pri sočasni rasti finančnega sektorja in krčenju realnega sektorja ni nič »zapletenega« ali skrivnostnega. Če sistematično ropaš Petra, da plačuješ Pavlu, siromašiš Petra (99 odstotkov) in omogočiš Pavlu, da bogati (1 odstotek).

Hkratno bogatenje finančne plutokracije in izčrpavanje državljanov je primerljivo rasti parazita v telesu živega organizma na račun krvi ali hrane, ki je potrebna za življenje. »Javnost ne ve, da parazitski transfer gospodarske krvi od spodaj navzgor ni zgolj naključen rezultat delovanja mehanizma nevidne roke trga ali slepih sil konkurence. Ta transfer je logični rezultat zavestnih denarnih politik, ki so jih ustvarile finančne elite in njihovi zastopniki, ki so na čelu vodenja gospodarske politike v večini kapitalističnih držav,« piše Ismael Hosseing-Zadeh.

Da večina ljudi zdaj spoznava, da se vrednost delnic v zadnjih petih letih ni potrojila zaradi rasti gospodarstva, ampak zato, ker je ameriška centralna banka na novo natisnila 4000 milijard dolarjev, kajti če nekdo kupi za 4000 milijard finančnega premoženja, se cena finančnega premoženja dvigne, opozarja tudi politični ekonomist Mike Whitney.

Tiskanje poceni denarja, da bi banke lahko podjetjem dajale poceni kredite za investicije, ki bi zagnale gospodarsko rast in zaposlovanje, je delovalo, dokler bankam ni bilo dovoljeno sodelovanje v špekulativnih in tveganih investicijah, razlaga Ismael Hosseing-Zadeh. Ob tej prepovedi praktično niso imele drugih možnosti, kot da so opravljale klasične bančne posle, to je prelivanje denarja, ki so jim ga zaupali varčevalci, in svežega denarja, ki ga je dala natisniti vlada, v realno gospodarstvo.

Odkar smejo špekulirati, banke vse bolj zanemarjajo svojo tradicionalno vlogo kot finančni posredniki in večinoma kupujejo in prodajajo premoženje drugih špekulantov, saj so ti posli veliko bolj dobičkonosni kot klasični bančni posli s sprejemanjem bančnih vlog po nižji obrestni meri in posredovanjem tega denarja po višji obrestni meri naprej gospodarstvu.

Ta sprememba poslovanja bank ni povzročila le velikega zmanjšanja pretoka kapitala iz finančnega v realni sektor. Tudi vodilni v podjetjih realnega gospodarstva v zadnjih letih špekulirajo na enak način in tako povečujejo dobičke. Poceni denar, ki si ga sposodijo od centralnih bank, porabljajo za špekulacije namesto za proizvodnjo. Zakaj bi se ukvarjali s proizvodnjo in vsemi problemi, ki jih ta potegne za seboj, če pa je mogoče več zaslužiti z nakupi in prodajami lastniških pravic? Večina univerzitetnih profesorjev pa na univerzah ali kot svetovalci politikom kljub temu še vedno uči iste teorije kot v časih, ko je gospodarstvo temeljilo na realnem sektorju oziroma na industriji.

Pod vplivom finančnega kapitala je denarna politika postala instrument za dvig cen premoženja oziroma akumulacijo vse bolj fiktivnega kapitala v globoke žepe finančne oligarhije. Kreatorji denarne politike so žal pogosto zastopniki finančnih elit, njihov glavni interes je zato v skladu z interesi in načrti njihovih šefov, ki so javnosti skriti. To so tisti, ki vodilne v centralnih bankah hranijo, promovirajo in nastavljajo na položaje, s katerih lahko odločajo o denarni politiki.

Ismael Hosseing-Zadeh razlaga, da je v tem odgovor, zakaj je večina glavnih kapitalističnih držav postala talec bankirjev in njihove nenasitne želje po vedno več poceni denarja. Tega problema ni mogoče rešiti zgolj z vnovično regulacijo, ki bi bankam onemogočala špekulacije, kakor so to naredili po finančnem zlomu leta 1929, saj si bodo bankirji čez čas spet v politiki nastavili svoje ljudi, ki bodo to regulativo ukinili. Spremeniti je treba sam kapitalistični sistem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.