Dobrodošle spet, ošpice!

Ošpice imajo za svoj »ugled« v javnosti več težav. Prvič, zaradi uspešne kampanje za cepljenje, ki se je pri nas začela leta 1968, so slabo prepoznavne. Drugič, preprečujemo jih z najbolj »zloglasnim« cepivom, tistim, ki nas poleg ošpic zavaruje tudi proti mumpsu in rdečkam. Prav to cepivo, na kratko poimenovano MMR, je angleški zdravnik Andrew Wakefield leta 1998 obtožil povzročanja avtizma in sprožil novodobno proticepitveno histerijo, ki še kar traja in se kljub ničkolikokrat ovrženim trditvam pri nas celo krepi. In tretjič, samo ime – ošpice – ne zveni ravno nevarno, temveč bolj kot nekaj iz otroške risanke.

Po drugi strani se, že ko slišimo ime ebola, zdrznemo. Seveda je smrtnost pri eboli neprimerljivo visoka – ubije več kot polovico okuženih. Pri ošpicah se smrtno nevarni zapleti pojavijo le pri okoli 0,1 odstotka okuženih. A to je še vedno en človek na tisoč okuženih. In število okužb lahko v nezaščiteni populaciji narašča izjemno hitro. Vsak okuženi z ebolo v povprečju okuži še dva človeka. Vsak okuženi z ošpicami jih v povprečju okuži 18. Bolnik z ebolo postane kužen ob pojavu simptomov. Bolnik z ošpicami že nekaj dni prej, ko se počuti še povsem zdravega. Ebola se prenaša s tesnim stikom. Ošpice se širijo po zraku. Primerjava ošpic z ebolo se komu lahko zdi smešna, a dejansko je verjetneje, da danes kdo v Sloveniji umre zaradi ošpic kot zaradi ebole.

Če ne drugega, so ošpice trenutno prisotne na naših tleh. K nam jih je iz tujine zanesel neidentificirani udeleženec ali obiskovalec pasje razstave, ki je bila pred slabim mesecem v Šempetru pri Gorici. In po doslej znanih podatkih okužil 15 ljudi. Koliko ljudi so okužili oni, še ni znano, so se pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje v zadnjih tednih intenzivno ukvarjali z iskanjem ljudi, ki so prišli v stik z okuženimi, da bi preverili, ali so ustrezno zaščiteni pred boleznijo. Inkubacijska doba ošpic je praviloma približno deset dni, bolezen pa se lahko pojavi tudi šele po treh tednih. Danes je mogoče reči, da so vsi preostali obiskovalci pasje razstave, izvornega dogodka izbruha, varni. Na morebitne nadaljnje okužbe pa bo treba počakati še nekaj časa.

Nasprotniki cepljenja so izbruh seveda razglasili za dokaz, da je cepljenje neučinkovito. Kar je napačen sklep. Vsi oboleli spadajo v starostno skupino od 31 do 50 let. To pomeni, da so bili v otroštvu proti ošpicam cepljeni z le enim odmerkom. Drugi odmerek je bil v Sloveniji uveden šele leta 1990. Cepivo proti ošpicami ni stoodstotno učinkovito. Pri nekaterih ljudeh se ne razvije ustrezna raven protiteles. Danes je en odmerek cepiva učinkovit pri 94 odstotkih cepljenih. Drugi odmerek ni namenjen pridobitvi dodatnih odstotkov v deležu zaščitenih. Ob začetkih cepljenja pred 50 leti je bilo cepivo manj učinkovito, otroci pa so dobili le po en odmerek. Zato je jasno, da so nekateri od njih danes izpostavljeni možnosti okužbe. Pasjo razstavo je obiskalo tudi veliko otrok. A zaradi boljše zaščitenosti ni zbolel nihče od njih.

Od leta 2002 do leta 2010 v Sloveniji nismo zabeležili niti enega primera ošpic. Potem jih je leta 2010 nekaj prišlo iz tujine, enako leta 2011. Po dveh letih zatišja so spet udarile. Tveganje za izbruhe se povečuje. V Bosni in Hercegovini, kjer je bilo med vojno cepljenje otrok ustavljeno, razsaja prava epidemija med mladimi. »Glede na stanje, ne samo v Bosni, temveč tudi v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, je veliko možnosti za še kakšen uvožen izbruh,« pravi dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Po podatkih Evropskega centra za nadzor bolezni (ECDC) je bilo od septembra lani do avgusta letos v Evropi zabeleženih več kot 5300 primerov ošpic, največ v Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem. En človek je umrl, pri petih se je razvil encefalitis – vnetje možganov. Osemdeset odstotkov obolelih ni bilo cepljenih. Osem odstotkov jih je bilo cepljenih z enim odmerkom, štirje odstotki pa z dvema. Za preostale podatkov o cepljenju ni bilo mogoče pridobiti. Statistika nekoliko večjega vzorca torej razločno kaže na učinkovitost cepljenja, še posebej z dvema odmerkoma.

Ne samo zaradi kroženja ošpic po drugih državah in večje možnosti uvoza, verjetnost izbruha se povečuje tudi z nevarnim padanjem deleža cepljenih otrok. Zaradi strahu pred življenjsko ogrožajočimi neželenimi učinki cepljenja – ti se v povprečju pojavijo enkrat na milijon cepljenj – in ob podpori zelo povezane skupnosti zagrizenih nasprotnikov cepljenja se vse več staršev odloča, da svojih otrok ne bodo dovolili cepiti.

Ker ošpice spadajo med najbolj nalezljive bolezni, je za preprečitev njihovega kroženja potrebna zelo visoka stopnja precepljenosti, od 92- do 94-odstotna. V Sloveniji nam jo je precej časa uspelo vzdrževati. A je ponekod začela nevarno padati. »Na širšem ljubljanskem območju, ki obsega približno 600 tisoč prebivalcev, precepljenost otrok ne presega več 90 odstotkov,« opozarja Alenka Kraigher. »To zbuja skrb.«

Še bolj skrb zbujajoče pa je dejstvo, da se necepljeni med seboj »privlačijo«. Nesorazmerno velik del staršev, ki zavrača cepljenje, namreč svoje otroke vpiše v waldorfske vrtce in šole. V njih delež cepljenih dosega le še okoli 50 odstotkov. In to je super recept za epidemijo. »Leta 2008 je v waldorfski šoli v Salzburgu za ošpicami zbolelo 400 otrok,« primer iz naše bližine navaja Kraigherjeva.

»Zaradi visoke stopnje nalezljivosti so ošpice indikator slabosti programa cepljenja,« je konec oktobra v New England Journal of Medicine zapisal nekdanji direktor ameriškega nacionalnega programa cepljenja Walter Orenstein. »Če se pojavijo luknje v precepljenosti populacije, so ošpice pogosto prva nalezljiva bolezen, ki se pojavi.« Za zdaj nas na to opominjajo uvoženi primeri. Prav lahko pa se zgodi, da bomo ošpice ob nadaljnjem padanju zaščitenosti prebivalstva začeli tudi izvažati.