Poročilo o mučenju

»Ali mučimo ljudi? Da. Ali to deluje? Ne,« je rekel ameriški senator Angus King, član senatne komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, ki je sestavila mamutsko poročilo o Cijinem mučenju jetnikov. Obsega več kot šest tisoč strani, toda v javnost so po dolgem omahovanju – in ob številnih varnostnih ukrepih – spustili le »izvršni povzetek«, 480 strani, ki pa bi jih lahko povzeli v enem samem stavku: Cia je ameriška verzija Sadamove mučilnice.

Poročilo je epsko, ne le daljše od življenja, ampak tudi od zgodovine. Toda ironija je v tem, da se z zgodovino tega, kar je Cia v svojem dolgem življenju – vse tja od ustanovitve – počela, z njeno davno, mračno preteklostjo, sploh ne ukvarja. Ne, ukvarja se le z razmeroma kratkim obdobjem, le s tem, kar je Cia počela takoj po 11. septembru 2001, v času vsesplošne histerije in buširanja, potemtakem po tistem srhljivem terorističnem napadu na Ameriko, ki je samo Cio skoraj potopil, saj so ji z vseh strani očitali, da je hudo, hudo, hudo zamočila: tega, kar je prihajalo (in se tudi napovedovalo), pač ni predvidela, kaj šele videla.

To, da je poročilo, ki je Ameriko stalo 50 milijonov dolarjev, tako zelo dolgo, pomeni le, da je imela Cia tedaj zelo veliko dela – in da si je res dala duška. Ali bolje rečeno: nad jetniki – alkaidisti, džihadisti, islamisti, tujimi borci in drugimi osumljenci – se je res dobro znesla. Ko je skušala iz njih izvleči »prelomne« zaupne podatke, se je očitno po malem obnašala kot nekdo, ki misli, da bo jutri konec sveta, po malem pa kot nekdo, ki hoče te podatke le zato, da bi se lahko napol mafijsko maščeval tistim, ki so ga pred vesoljnim avditorijem in na odprti sceni tako nemarno namočili, ponižali in osmešili.

Poročilo namreč razkriva, da je šla Cia pri zasliševanju jetnikov – oziroma pridobivanju podatkov – zelo daleč, tako daleč, da so nekateri jetniki med uporabo »okrepljenih zasliševalnih tehnik« umrli. Tistim, ki od »okrepljenih zasliševalnih tehnik«, kot so waterboarding, dolgo izpostavljanje nizkim temperaturam, klofutanje ali pa »rektalna hidracija«, niso umrli, pa se je začelo tako blesti, da so se hoteli ubiti kar sami. Če bi se mogli. Nekaterim so po 180 ur skupaj »okrepljeno« preprečevali, da bi zaspali – in to stoje ali kleče, z bolj ali manj navzgor priklenjenimi rokami! Tako pravi poročilo.

Kako lahko od človeka, ki se mu od waterboardinga ali pa nespečnosti tako blede, da se sploh ne prepozna več, izvlečeš kak »vitalen« – ali pa vsaj verodostojen – podatek, ni jasno. Iz ust mu ne prihajajo besede, ampak le še mehurčki.

Cia je ves čas trdila, zagotavljala in prisegala, da »okrepljene zasliševalne tehnike« (ne, temu ni nikoli rekla tortura) bogato obrodijo, da so nujne, da z njimi preprečujejo teroristične napade in rešujejo življenja in da brez njih ne bi prišli do »vitalnih« podatkov, toda poročilo zdaj pravi, da to ni res. Tisti, ki so jih mučili, niso izdavili nobenega »vitalnega« podatka – tisti, ki so povedali kaj »vitalnega«, pa so to povedali, ko jih niso mučili. Če so jih potem kljub temu mučili, niso izdavili nič »vitalnega«.

Ergo št. 1: mučenje je bilo nepotrebno. In ergo št. 2: Cia ni z »okrepljenimi zasliševalnimi tehnikami« rešila nobenega življenja, jih je pa veliko uničila. Še toliko bolj, ker je »okrepljeno zasliševanje« prepuščala podizvajalcem, ki se na zasliševanje niso spoznali, niti niso znali jezikov, v katerih so hropli mučeni. Poročilo senatne komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb je prelomnejše od »prelomnih« podatkov, ki jih je pridobila Cia. To poročilo je po prelomnosti primerljivo le s poročilom Churcheve senatne komisije (vodil jo senator Frank Church), ki je v letih 1975 in 1976 razkrila, da je Cia širom po svetu pakirala atentate na tuje voditelje (Lumumba, Trujillo, Diem, Schneider, Castro itd.). Predsednik Gerald Ford je potem izdal izvršno povelje 11.905, ki je ameriškim tajnim službam prepovedalo pripravljanje atentatov na tuje voditelje.

A kot vidimo, lahko še vedno – magari daljinsko, z droni – pobijajo tuje državljane, s čimer jim preprečujejo, da bi kdaj postali tuji voditelji, predsedniki in premieri.