Leto nevarnega življenja

V letu 2014 so se prepadi še poglobili. Prepad med belci in črnci (Amerika). Prepad med Izraelci in Palestinci (Gaza). Prepad med bogatimi in revnimi (globalno). In tako dalje. Prepadi, ki jih je ustvarila neenakost. V tretjem delu Iger lakote, ki prikazuje tak prepad (avtokratska elita vs. obubožane množice), so lahko alegorijo svojega statusa videli tako ameriški črnci in Palestinci kot revni. Revni bi lahko rekli to, kar pravijo Palestinci: Izstradati nas hočejo! V Nolanovem Medzvezdju jih res.

Beseda neenakost bi – tudi po zaslugi bestselerja Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki je še znanstveno pokazal, da je neenakost v najsilovitejšem vzponu v zadnjih stotih letih – postala beseda leta, če je ne bi zasenčila beseda vključitev. V smislu: premalo ljudi je vključenih v delitev bogastva. Ali pa v smislu: v delitev bogastva je treba vključiti tudi tiste, za katere zdaj nič ne ostane. Kar pomeni: kapitalizem mora postati vključujoč. Inkluziven. Ne pa enoodstoten. Dobičkov ne sme prerazporejati le navzgor, ampak tudi navzdol. Spodaj je vse večja gneča, lift pa ne dela več.

Toda slavilci te »ključne« besede leta niso bili neomarksisti ali pa protestniki gibanja Zavzemimo!, ampak – kot pravi nemški Spiegel – finančne elite, bogataši (npr. šef Googla, šefica Mednarodnega denarnega sklada), ki so na svojih forumih in banketih ugotavljali, da tako ne gre več: sodobni »ekskluzivni« kapitalizem izključuje preveč ljudi, bogatenje omogoča le bogatim, tako da družbene kohezivnosti in zaupanja v vlade ni več. Leto 2014, v katerem so najstrašnejši šoki prihajali kot novi »disruptivni« poslovni modeli (Islamska država, Krim, Boko Haram, ebola ipd.), je bilo leto, ko so finančne elite začele iti na živce samim sebi. Ekskluzivni kapitalizem je očitno passé – čas je za inkluzivni kapitalizem.

Hvala bogu, ste si rekli: elite so končno spregledale! Ne, niso. In kako naj bi prišle do inkluzivnega kapitalizma? Z bojem proti revščini. Problem je kakopak v tem, da boj proti revščini, ki je dejansko le quick fix, ni boj proti neenakosti. Ko se boriš proti revščini, ni nujno, da se boriš proti neenakosti. Ali bolje rečeno: proti revščini se boriš zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti neenakosti.

Ko se boriš proti revščini, ni nujno, da se boriš proti neenakosti. Ali bolje rečeno: proti revščini se boriš zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti neenakosti.

In finančne elite – od Billa Gatesa navzdol – počnejo natanko to: borijo se proti revščini, da se jim ne bi bilo treba boriti proti sistemu, strukturam oblasti in ekonomskim mehanizmom, ki to neenakost ustvarjajo. Borijo se proti revščini, a še naprej mirno slavijo politiko (liberalizacija trga, deregulacija kapitala, privatizacija javnih storitev, vitka država, demontaža socialne države), ki revščino in neenakost ustvarja. Borijo se proti revščini, a še naprej razbijajo vse tisto, kar je neenakost zmanjševalo.

Izboljšajmo poslovno okolje, deregulirajmo trg, razbremenimo kapital, fleksibilizirajmo delovno silo, omejimo državo, utišajmo sindikate, pa bomo vsi bogati, so rekli pred dvajsetimi, tridesetimi leti, toda zgodilo se je ravno nasprotno – vse bogastvo se je prelilo k onemu zgornjemu odstotku. To skušajo – ozaljšani z »bojem proti revščini« – ponoviti tudi zdaj, toda to, kar počnejo, ustvarja le »odvečno« prebivalstvo, ne pa inkluzivnosti, kaj šele talilnega lonca.

Kako je z inkluzivnostjo in kaj se dogaja v talilnem loncu, smo videli, ko je belski policist v Fergusonu ustrelil in ubil Michaela Browna, neoboroženega temnopoltega najstnika. V Ameriki je počilo. Gorele so ulice. Ta uboj je pokazal dvoje. Prvič, kako globok je v Ameriki še vedno prepad med belci in črnci. In drugič, da so črnci v očeh belcev še vedno avtomatično nevarni in krivi – ko belec zagleda črnca, ima »pravico«, da se ustraši za svoje življenje.

Kar je noro, toda pri Fergusonu in vseh drugih primerih, ko belski policist ubije črnca (letos se je to stalno ponavljalo, tako kot lani in predlani in predpredlani), je nekaj še bolj norega, povsem nelogičnega: kdo pa pravi, da je treba človeka, ki se upira aretaciji, res nujno ubiti? Saj bi ga lahko preprosto onesposobili in prijeli. Aretirali. Če ne bi šlo drugače, bi ga lahko ranili. Je bilo treba vanj izstreliti kompletni šaržer? Šest krogel? Policist Browna ni ubil, ampak pre-ubil.

Vse skupaj izgleda povsem nelogično, toda v tej logičnosti je nekaj tipično ameriškega. Poglejte le ameriško zunanjo politiko: zadnje čase temelji na dronih, alias trotih, brezpilotnih letalih, ki po vsem svetu – od Pakistana do Somalije – pobijajo islamske »teroriste«. Ne, ne skušajo jih prijeti in aretirati, ampak jih pobijajo. Na daljavo. Prepad med Američani in islamskimi »teroristi« je tako globok kot prepad med belci in črnci. Logika je na dlani: ko Amerika zagleda islamskega »terorista«, ima »pravico«, da se ustraši za svoje življenje. Zato teh islamistov ne pobija, ampak jih pre-ubija: z droni so ciljali 41 »teroristov«, pobili pa 1147 civilistov. Ajmana Al Zavahirija, vodjo Al Kaide, so ciljali dvakrat in ga obakrat zgrešili, toda pri tem so pobili 76 otrok in 29 odraslih. All-inclusive. Kaj je to v primerjavi z mučenjem?

Naročnik teh »inkluzivnih« likvidacij je kakopak Barack Obama, prvi ameriški temnopolti predsednik. Kar je ironično, toda nič bolj kot tole: Obama pobija islamiste, potemtakem »ilegalne« tujce, obenem pa je izdal izvršno povelje, ki naj bi legaliziralo bivanje nezakonitih priseljencev, »ilegalnih« tujcev. In to nas spet pripelje do ameriške policije, pravzaprav do prizora, ki ste ga videli v številnih holivudskih filmih: policist »osumljenca« najprej grobo premikasti (ja, vedno se upira!), potem pa ga uklene in odpelje do policijskega avta, kjer mu nežno upogne glavo, da se ne bi slučajno udaril.

Kaj se skriva v občutku belca, da ima pravico, da se ob pogledu na črnca ustraši za svoje življenje? Logično: strah, da mu bo črnec kaj naredil. Kaj? Recimo: da ga bo oropal. Belec nagonsko ve, da ima več kot črnec, da je torej socialno in materialno privilegiran. Kar pomeni, da je rasni prepad de facto ekonomski prepad. In to tudi je. Že od nekdaj. Zato ni čudno, da se belci – v njihovem imenu predvsem nativistični, belski, šovinistični Tea Party – tako silovito in histerično upirajo Obamovi zdravstveni reformi (ObamaCare): prepričani so, da skuša s tem bogastvo prerazporediti navzdol – od bogatašev revežem in od belcev črncem.

Celo magnatom, ki so neenakost doslej podcenjevali, postaja jasno, da neenakost ne ogroža le življenj tistih, ki nimajo ničesar.

Ergo: bogataši imajo »pravico«, da se ob pogledu na revne ustrašijo za svoje življenje. Nick Hanauer je tak bogataš. Na spletni strani Politico je poleti objavil članek Z vilami prihajajo nad nas, plutokrate, v katerem je povedal, da je tajkun, da sodi v tisti en odstotek (pravzaprav v desetinko tistega odstotka), da je doslej ustanovil že več kot 30 podjetij, da je s prodajo enega – podjetja Quantive – zaslužil 6,4 milijarde dolarjev (v kešu!), da se koplje v razkošju, ki je za preostale – za 99, 99 odstotka prebivalstva – nepredstavljivo, da živi bolje kot plutokrati iz 19. stoletja, toda vidi vile, ki prihajajo nadenj in njemu podobne. »Prepad med tistimi, ki imajo, in onimi, ki nimajo, se vse hitreje vse bolj povečuje.« Problem je »neenakost, ki je zgodovinsko na najvišji točki«. Rezultat? »Če v ekonomiji ne bomo odpravili vseh teh neenakosti, potem bodo nad nas prišli z vilami. Nobena družba ne vzdrži take stopnje neenakosti. V zgodovini ni primera, da bi se nakopičilo tako bogastvo in da ljudje ne bi prišli z vilami.«

Možnosti sta le dve, revolucija ali policijska država, pravi Nick Hanauer, ki dodaja, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Moral bi citirati le še Thomasa Jeffersona, ustanovnega očeta Amerike, ki je nekoč rekel: »Ko nepravičnost postane zakon, postane upor dolžnost.«

Ergo: celo magnatom, ki so neenakost doslej podcenjevali, postaja jasno, da neenakost ne ogroža le življenj tistih, ki nimajo ničesar. Ali kot je – glede neenakosti – nedavno in zelo odmevno rekel ameriški komik Chris Rock: »Če bi revni vedeli, kako bogati so bogataši, bi šli na ulice.«

Povejte to tistim, ki še vedno vztrajajo, da je treba bogate in kapital davčno razbremeniti, da je treba posekati socialne izdatke, da je treba varčevati in da je treba socialno državo, ki je družbo od druge svetovne vojne pa do zdaj držala skupaj ter jo varovala pred vilami in revolucijami, odpraviti.