Odpis dolgov

Na novoletno jutro sem, ker ta dan ni časopisov, v Mladini prebral odlični Štefančičev članek (bravo, Marcel!), kako je kapitalizmu uspelo izničiti tako praktične izkušnje vseh poprejšnjih tisočletij in stoletij spopadanja človeške družbe s problemom dolgov kakor tudi odseve teh praktičnih izkušenj v religioznih prepovedih in obsodbah oderuštva - ne da bi se zavedal, da me takoj za tem, ker bi mi 2. januarja (letos delovni dan!) iztekel rok, čaka pritožba zoper ravnanje države, ki pa svojega dolga do tistih 26.000 upokojencev, ki jim je z zloglasnim ZUJF-om leta 2012 protiustavno znižala pokojnine, noče v celoti niti priznati, kaj šele poravnati. Gre prav za tiste iste obresti, ki jih država neusmiljeno izterja od svojih podanikov (in pomaga domačim in tujim „oderuhom“, da jih izterjajo od kogarkoli, tudi od nje same!) - ko bi jih morala ona sama priznati tem opeharjenim upokojencem, je pa ne le pravičnosti, ampak tudi prava hitro konec. Ne damo - in pika.

Kako je to mogoče? Del odgovora je gotovo skrit že v Marcelovem opažanju, da je kapitalizem tudi zato „ustvaril strašanski birokratski aparat, namenjen ustvarjanju in vzdrževanju vseprežemajočega brezupja in strahu“. Ko ta brezup v dušah zacementira še brezdušni sodni aparat, po mentaliteti mnogo bliže državnemu uradništvu kot neodvisni tretji veji oblasti, zavezani spoštovanju prava in človekovih pravic, lažje razumeš, kako je bila tudi ogromna večina teh opeharjenih upokojencev presrečna, ko so jim od ukradenih zneskov pokojnin čez eno leto vrnili 20 % in čez dve leti še 80 % glavnice dolga, čeprav brez vsakih obresti. Kar verjeti niso mogli, da je kaj takega sploh mogoče (ne, da so jim nekaj vzeli, ampak da so jim to potem vrnili!) - le kakšnih pet sem takrat lahko prepričal, da je treba (v pravni državi!) vztrajati in zahtevati tudi zakonite obresti. Tožbe čakajo na sodiščih že več kot eno leto - zdaj sem dočakal prvo sodbo Delovnega in socialnega (!) sodišča: zavrnilno - kakšno pa? Zdaj bomo spet mesece čakali na sodbo višjega sodišča, potem leto ali dve še na sodbo vrhovnega sodišča, potem ostaneta še ustavno in evropsko sodišče.

Enako kot pri Janši. Tu in tam, pa pri izbrisanih, pa pri azilantih itd. - povsod v bistvu enake, povsem očitne (a od višjih sodišč vztrajno „spregledovane“) kršitve temeljnih pravnih načel in pravil. Pa ne zaradi kakšne „komunistične“ okuženosti vseh teh sodnikov, kot slepo in zagrizeno tulijo Janševi gorečneži pred sodiščem, ampak zaradi njihove preproste strokovne nesposobnosti. Ali, če smo nekoliko blažji, premajhne strokovne usposobljenosti, preslabe kvalificiranosti. Za kar so gotovo do neke mere odgovorne tudi pravne fakultete, ki so te sodnike preslabo izobrazile za njihov odgovorni poklic (na kar neutrudno in brez odziva opozarja zlasti dr. Andraž Teršek), pa negativna selekcija med diplomanti v škodo slabo plačanega sodniškega poklica, pa po vsej tranzicijski Evropi hudo razpaseni ekstremni pravniški formalizem, na kar ostro opozarja npr. dr. B. M. Zupančič - in še marsikaj. Nikakršna politična lustracija tu nič ne pomaga, lahko stanje le še poslabša.

Ampak mi našim sodiščem vse odpustimo - samo da so tega kriminalca Janšo spravila za zapahe, pa četudi nezakonito in le za kratek čas. Neko kratko zadoščenje smo pa le imeli! Če nam ga bodo ustavni sodniki do kraja odvzeli, se bomo pa raje spravili nad njih kot nad tiste nesposobne pravnike in politike, ki so vse skupaj zašuštrali.

Pa še nazaj k uvodni temi, k dolgovom in obrestim: vladati pohlevnim in z malim zadovoljnim ljudem pa res ni težko. Nauk za Cerarja: malo korenčka (no, ne premalo - ravno prav!), palico za nekaj časa malo skriti za hrbet ali oviti v vato - pa bo šlo!