Borut Mekina

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Politika

Banka Slovenije, laži in privatizacija

Banka Slovenije je prikrojila izračune, ki so bili podlaga za dokapitalizacijo bank. In zato zdaj sledi poceni razprodaja podjetij prek slabe banke. Špekulanti so zbrani.

12. 12. 2013: Tiskovna konferenca, na kateri sta dva člana slovenske trojke, guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec in tedanji finančni minister Uroš Čufer, razglasila rezultate stresnih testov

12. 12. 2013: Tiskovna konferenca, na kateri sta dva člana slovenske trojke, guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec in tedanji finančni minister Uroš Čufer, razglasila rezultate stresnih testov
© Borut Krajnc

Anonimni vir iz Banke Slovenije je dr. Tadeju Kotniku, sicer prodekanu za znanstveno-raziskovalno dejavnost na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, ta teden povedal, da je Banka Slovenije pri sedaj že petmilijardni dokapitalizaciji bank lagala in ponarejala rezultate stresnih testov. Banka Slovenije naj bi v nasprotju z računovodskimi standardi prikazala, da je bančna luknja večja, kot v resnici, med drugim tudi zato, da bi lahko izbrisala male lastnike t. i. podrejenih obveznic. Torej vse tiste navadne državljane, ki so npr. verjeli bivšemu predsedniku uprave NLB Božu Jašoviču in so leta 2010 svoje prihranke na bančnih okencih pretvorili v obveznice NLB26.

Anonimni viri navadno niso najbolj verodostojni. A v tem primeru se izpoved uslužbenca, pogovor s katerim je dr. Kotnik ta teden objavil v Financah, ujema z vsemi že doslej objavljenimi informacijami. Danes tako rekoč vsi najpomembnejši slovenski ekonomisti, od dr. Ivana Ribnikarja, dr. Dušana Mramorja, dr. Mitje Gasparija, dr. Jožeta Mencingerja do dr. Franceta Arharja, dvomijo o verodostojnosti uradnega izračuna velikosti bančne luknje. V že omenjeni »izpovedi« pa so nekatere podrobnosti, ki kažejo, kako so v Banki Slovenije to storili.

Fusnota in samomor

Metodologije izračuna bančne luknje Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Boštjana Jazbeca ne želi objaviti. O tem se je pripravljena pravdati pred ustavnim sodiščem, ne priznava, da je del javnega sektorja, niti da je zavezanka po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Zakaj le? Če bi to priznala, bi banka morala objaviti postopek izračuna bančne luknje, ki ga je opravila revizijska hiša Deloitte, t. i. metodologijo s prilogami. V njej pa naj bi se v Deloittu – tako anonimni bančnik ta teden – zavarovali z »disclaimerjem«. In sicer da se njihovi izračuni razlikujejo od uveljavljenih računovodskih standardov. Z drugimi besedami: da so izračuni bančne luknje privlečeni za lase.

Anonimni vir je ob tem razkril še neko drugo podrobnost. Zakaj je do izbrisa podrejenih obveznic in dokapitalizacije Banke Celje prišlo leto dni kasneje kot pri ostalih bankah, in to celo v trenutku, ko ima Slovenija nadpovprečno gospodarsko rast? Postopek bančne dokapitalizacije je tak: Banka Celje bi morala sprva zaprositi za državno pomoč, Slovenija bi jo morala priglasiti Evropski komisiji, ta pa bi jo morala dovoliti. Problem je bil – tako anonimni vir – da bivši predsednik uprave banke Celje Dušan Drofenik tega ni hotel storiti. Nato ga je Banka Slovenije decembra 2013 odstavila z izrednim ukrepom – Drofenik, ki je prav tako mnoge prepričeval, naj kupijo obveznice, pa je nekaj tednov kasneje storil samomor.

Janezu Janši je ustvarjanje izrednih razmer leta 2012 politično koristilo. Stresni testi pa so bili račun, ki je bil nato izstavljen državi. Ob pomoči ekipe Alenke Bratušek seveda.

Dr. Kotnik je sicer pogovor z virom objavil predvsem zato, da bi opozoril na nezakonit izbris t. i. podrejenih obveznic v višini okrog 500 milijonov evrov. A njegove ugotovitve in ocene, recimo, da bi za dokapitalizacijo bank država morala nameniti zgolj polovico denarja, kot ga v resnici je, imajo velik pomen za vse nadaljnje postopke, predvsem za prenos in preprodajo slabih terjatev s pomočjo slabe banke (DUTB) in za t. i. privatizacijo prek DUTB in Slovenskega državnega holdinga (SDH). Gre namreč za to, da je lahko Banka Slovenije veliko bančno luknjo naračunala le pod predpostavko, da je popolnoma razvrednotila vrednost podjetij, predvsem pa vrednost nepremičnin, s katerimi so v Sloveniji krediti pretežno zavarovani. DUTB jih sedaj lahko prodaja pod dejansko ceno in še vedno prikaže zaslužek.

Dokazov za te trditve mrgoli. Konec minulega leta je recimo bruseljska nevladna organizacija Bruegel objavila raziskavo o slabih bankah v EU, iz katere izhaja, da je Slovenija »rekorderka« po diskontih, s katerimi je država slabe terjatve prenašala na DUTB. V Sloveniji je povprečna vrednost diskonta znašala kar 71 odstotkov. Logično vprašanje: ali je komurkoli v Sloveniji vrednost nepremičnine v krizi padla za 71 odstotkov? In ali bi kdorkoli dovolil, da mu stanovanje ali hišo prodajo za 30 odstotkov cene, po kateri jo je kupil? Ali če navedemo dejanski primer: DUTB je minuli teden napovedala prvo večjo prodajo slabih terjatev, do 23 pomembnih slovenskih podjetij, v skupni vrednosti 640 milijonov evrov. Med drugim prodajajo tudi 33-milijonski kredit gradbenega podjetja CGP. Dejanska vrednost tega kredita je bila ocenjena na 20 milijonov evrov, čeprav je ta odlično zavarovan z 10-odstotnim deležem Petrola. 13 milijonov razlike je šlo iz proračuna. Kdor bo ta kredit kupil, si lahko obeta velik dobiček.

Hotel Marita v Portorožu. Čeprav dobičkonosen, ga je slaba banka poslala v stečaj. Zdaj ga, meni bivši lastnik, »prodajajo pod realno vrednostjo že znanemu kupcu«.

Hotel Marita v Portorožu. Čeprav dobičkonosen, ga je slaba banka poslala v stečaj. Zdaj ga, meni bivši lastnik, »prodajajo pod realno vrednostjo že znanemu kupcu«.

Račun za klicanje trojke

A vrnimo se h glavnemu vprašanju. Zakaj je Banka Slovenije z Jazbecem na čelu izračunala tako veliko bančno luknjo in zakaj je Evropska komisija sploh zahtevala stresne teste? Med Evropsko centralno banko (ECB) in centralnimi bankami Evroskupine bi moralo obstajati zaupanje – načeloma Banka Slovenije sama ocenjuje »bančno luknjo« in te podatke sporoča v ECB. Ni potrebe po neodvisnih, tujih, zunanjih ocenjevalcih. Zgolj ugibamo lahko, zakaj se je med ECB in Banko Slovenije to zaupanje zrušilo. Dejstvo pač je, da je leta 2012 Banka Slovenije v ECB sporočala eno, medtem ko je druga vlada Janeza Janše klicala trojko in javno trdila, češ da bo do novembra 2012 v proračunu zmanjkalo celo denarja za plače javnih uslužbencev. Janezu Janši je ustvarjanje izrednih razmer tedaj seveda politično koristilo. Stresni testi pa so bili račun, ki je bil nato izstavljen.

A zakaj je potem Banka Slovenije izračunala tako veliko luknjo? Zakaj se je odločila za izbris obvezničarjev? Anonimni vir iz Banke Slovenije je ta teden dr. Kotniku zaupal, da je šlo očitno za sadizem in privoščljivost – tako guverner Jazbec kot pravna direktorica Banke Slovenije Jasna Iskra naj bi namreč pred petimi ali šestimi leti s tveganimi naložbami izgubila veliko denarja, domnevno celo izposojenega. A ta, »psihološka« razlaga je morda vendarle preozka. V Mladini smo septembra 2014 objavili elektronsko korespondenco med finančnim ministrstvom in nižjimi uradniki Evropske komisije, ki so izbris zahtevali od Slovenije. Iz korespondence izhaja, da se je Slovenija temu sicer sprva upirala, a je razmeroma hitro podlegla »pritiskom«. Izvršila je voljo nižjih uradnikov Evropske unije, še preden so njihova nova pravila sploh postala del obvezne direktive. V Banki Slovenije uradno pravijo, da je z izbrisom obvezničarjev Slovenija »upoštevala predlog bodočih predpisov«, ki pa nato dejansko niso bili tako strogi …

A najhujši del zgodbe se odvija zdaj. Izdatna dokapitalizacija bank, denar, ki ga je država vplačala, se zdaj preliva k špekulantom.

Obstaja sicer še ena, morda malce nenavadna razlaga. In sicer da slovenski uradniki zaradi pomanjkljivega znanja angleščine ali površnosti niso dobro razumeli, kaj od njih zahtevajo nižji uradniki Evropske komisije. V dopisovanju med predstavniki slovenskega finančnega ministrstva in Evropsko komisijo, s katero na Mladini razpolagamo, lahko namreč naletimo na zanimiv komunikacijski šum. Evrokrati na več mestih v sporočilih uporabljajo frazo »write-down«, s čimer mislijo na delni, sorazmerni odpis vrednosti obveznic. V nekem trenutku predstavnica komisije Sandrine Scheller celo poudari, da »write-down« ni isto kot popolni izbris (»Termination and write-down are not equivalent …«). Toda vodja sektorja za finančni sistem Urška Cvelbar še naprej misli, da Schelerjeva piše o »write-off«, torej o popolnem izbrisu. Zapiše celo, da »the use of term termination or write-off is irrelevant …«. So v komisiji od Slovenije zahtevali sorazmerni odpis obveznic, na finančnem ministrstvu pa so razumeli, da morajo izbrisati 100 odstotkov?

Epilog: DUTB-špekulanti

Prva napaka so bile torej Janševe kataklizmične napovedi. Nato je sledil načrtni ali nevedni fiasko Banke Slovenije. A tu se zgodba še ne konča. Dejansko se šele zares začne. Nadaljuje se s slabo banko. Če je namreč Slovenija banke že preveč dokapitalizirala, bi sedaj lahko vsaj slaba banka služila kot korektiv, da ne bi prišlo do poceni razprodaje. Toda ne, DUTB ravna ravno nasprotno. Slaba banka, ki je minuli teden napovedala prvo večjo prodajo slabih terjatev, ni zgolj določila neverjetno kratkega, 14-dnevnega roka za oddajo nezavezujočih ponudb, kar je razjezilo finančnega ministra Dušana Mramorja. Ampak je trgovce s slabimi terjatvami razveselila z odločitvijo, da gredo v sezonsko razprodajo. Slaba banka podjetij ne bo sprva sanirala in jih potem prodala, ampak se je odločila celo za prodajo terjatev do podjetij, s katerimi so se še pred kratkim uspešno dogovorili za prestrukturiranje, ki dolgove uspešno vračajo. Ali pa kar za prodajo posameznih kreditov in ne »paketov«.

Tako recimo prodajajo le enega od kreditov Thermane, podjetja, ki upravlja termalni park in zdravilišče Laško. Predsednik uprave Andrej Bošnjak poteze seveda ne razume najbolje. Dejal nam je, da prestrukturiranje še ni končano, da manjkajo terjatve NLB in Banke Celje, predvsem pa bi po načrtu morali kreditodajalci sprva »konsolidirati« lastništvo podjetja s konverzijo posojil v kapital. Dalje – v DUTB prodajajo tudi 6,1 milijona evrov velik kredit do portoroškega Hotela Marita v stečaju. Bivši lastnik Darko Zupanc pravi, da gre očitno za prodajo »pod realno vrednostjo že znanemu kupcu«. Sam je namreč v podjetje vložil 11 milijonov evrov, podjetje pa je lani, preden je DUTB zahteval stečaj, v prvem letu poslovanja po obnovi hotela imelo že 450 tisoč evrov dobička pred obdavčitvijo. »Če, potem naj družbo prodajo na mednarodnem natečaju,« predlaga.

V DUTB so se ta teden pred očitki, da razprodajajo podjetja pod ceno, branili, češ da so njihove odločitve pač »avtonomne«. Toda primer Hotela Marita, ki ga je DUTB kljub nasprotovanju drugih upnikov poslala v stečaj, ni edini. Gre za vzorec delovanja. Tudi ilirskobistriško prevozniško podjetje TIB transport, kjer je bilo zaposlenih 128 delavcev, je recimo DUTB nedavno poslala v stečaj, čeprav so temu nasprotovali državna finančna uprava (FURS), državni Eko sklad in Petrol. Kot pravi zadnji direktor podjetja dr. Zlatko Jenko, je DUTB podjetje poslala v stečaj, ker bi naj bila 1,6 milijona evrov velika terjatev Abanke »prvovrstno zavarovana z nepremičninami, vrednimi več kot 6 milijonov evrov«. In potem je tukaj še T2. Tudi T2 je slaba banka hotela poslati v stečaj, le da je višje sodišče nedavno sklep razveljavilo. Sedaj pa slaba banka, ki je še pred nekaj meseci trdila, da podjetje ne more preživeti, terjatve do T2 prodaja, češ da gre za zelo uspešno družbo. Ali ni to še en dokaz, da so prej hoteli T2 dejansko prodati »pod realno vrednostjo«?

Ilirskobistriško prevozniško podjetje TIB transport, kjer je bilo zaposlenih 128 delavcev, je slaba banka poslala v stečaj kljub nasprotovanju drugih upnikov.

Ilirskobistriško prevozniško podjetje TIB transport, kjer je bilo zaposlenih 128 delavcev, je slaba banka poslala v stečaj kljub nasprotovanju drugih upnikov.

Se še spomnite referenduma?

Točno pred tem, kar DUTB sedaj počne, so pred dvema letoma svarili zagovorniki referenduma o DUTB. Dr. Ivan Ribnikar, starosta slovenskega bančništva, in dr. Jože Mencinger, ki sta za Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) pripravila argumente za referendum o DUTB, sta tedaj trdila, da bo DUTB predvsem »birokratska institucija« – »državna agencija«, ki bo potrebovala veliko časa, da se bo sploh vzpostavila, v njej pa strokovnjaki ne bodo imeli niti dovolj izkušen ali znanja, da bi podjetja reševali: »Banka zaradi poznavanja komitenta in potencialnega financiranja neprimerno lažje prestrukturira terjatve kot državna agencija,« je tedaj zapisal Mencinger.

Ali je komurkoli v Sloveniji vrednost nepremičnine v krizi padla za 71 odstotkov? Ali bi vi svoje stanovanje prodali za 30 odstotkov nabavne cene, čeprav se vam s prodajo prav nič ne mudi?

Konec leta 2012 je dr. Ribnikar zahteval, da se banke aktivno vključijo v reševanje podjetij. Da jih sanirajo, spravijo »na zeleno vejo« in jih nato po dveh ali treh letih prodajo. Zahteval je, da banke združijo slabe kredite od posameznih bank in kapitalske deleže, da spremenijo kredite v lastništvo in imenujejo svoje nadzorne svete in uprave. Oba sta svarila, da slaba banka tega ne bo zmožna, saj ne bo poznala razmer v posameznem podjetju, ne bo znala sama ovrednotiti slabih kreditov in ne bo uspešnejša pri njihovi izterjavi – od samih bank, ki so leta in leta s temi podjetji sodelovala. Imela sta prav. Četudi je država za takšno sanacijo podjetij namenila milijarde, se sedaj DUTB obnaša kot še eden, navaden posrednik, ki se zadovoljuje z najlažjo vlogo: s preprodajo posameznih slabih kreditov naprej, tujim finančnim skladom, novim posrednikom ali novim »slabim bankam«.

To ni zgolj teorija: Družba tveganega kapital Elements Capital Partners, za katero stojijo ameriški pokojninski skladi, se že pripravlja, da bo zaslužila s preprodajo slovenskih slabih terjatev. Njihova predstavnica Marianna Charalambous nam je dejala, da si zdaj ogledujejo »različne vrste investicij v Sloveniji«, med drugim tudi ponudbe slabih kreditov. »Upamo, da nam bo uspelo v prihodnjih nekaj mesecih nekatere od teh poslov končati,« odgovarja na naše vprašanje, pri čemer nima v mislih drobiža, ampak milijonske investicije – velike naložbe. V tej družbi, ki v Sloveniji že upravlja sklad Alpen.si, s sloganom »Bodite del slovenske privatizacije«, imajo namreč mandat, pravi Charalambousova, da sklepajo zgolj posle, večje od 10 milijonov evrov.

Gre seveda za lepo priložnost in visoke dobičke. V Elements Capital Partners si pri nakupu slovenskih slabih terjatev obetajo nadpovprečne donose. Da je to možno, dokazuje primer podjetja DDM Treasury, s sedežem v Švici, specializiranega za upravljanje s slabimi terjatvami, ki je s slovenskimi slabimi krediti prvič zaslužil lani poleti. To podjetje je lani junija za začetek kupilo enega od svežnjev slabih terjatev. Sicer nam predstavnik DDM Gustav Hultgreen ni želel razkriti, kakšno terjatev so kupili in od katere banke, so pa bili s poslom zelo zadovoljni. Svojim delničarjem je namreč Hultgreen sporočil, da jim je nakup v Sloveniji prispeval k dobičku še v istem poslovnem kvartalu. Res dobro – za njih seveda. Izdatna dokapitalizacija bank se sedaj počasi preliva nazaj, k špekulantom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.