Katja Perat

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Politika

Končna rešitev?

Ministrstvo za kulturo razmišlja o spremembah statusa samozaposlenih v kulturi, a zdi se, da samozaposlenim ne bodo pomagale

Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, ki se je zadnja leta uveljavilo kot eden najvztrajnejših, čeprav ne vedno najbolj homogenih sogovornikov v razpravi, ki poteka med ministrstvom za kulturo in tako imenovano sceno, je minuli teden v Galeriji ŠKUC gostilo posvet o spremembi statusa samozaposlenih v kulturi, o kateri je kot navadno veliko slišati, nihče pa ne ve natančno, kakšna naj bi bila!

Pred posvetom je Asociacija kulturno ministrico Julijano Bizjak Mlakar, ki je že nekajkrat javno napovedovala spremembe zakonodaje, ki ureja položaj samozaposlenih, pisno zaprosila, naj pojasni, katere zakone namerava spreminjati, kako si predstavlja status po novem in ali je spreminjanje zakonodaje in statusa samozaposlenih utemeljeno na predhodnih raziskavah z empirično projekcijo učinka sprememb na položaj samozaposlenih in celotnega področja kulture.

Prišel je dolg odgovor: »Vsi vemo, da je položaj samozaposlenih v marsičem zelo slab in da številni samozaposleni živijo pod pragom revščine. Še dodatno jim grenijo življenje včasih neživljenjski predpisi. Zato se nameravamo sprememb lotiti že kmalu in postopoma; morda za začetek najprej podaljšati dobo, za katero velja dodelitev pravice do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna. Radi bi tudi čim več storili za to, da bi bili samozaposleni bolj zavarovani in bi lažje uveljavljali svoje pravice v razmerju s partnerji, ki pri njih naročajo in jim omogočajo delo, dostikrat po pogojih, ki silijo samozaposlene v prekarno delo. A za vse to so potrebne analize in tehtni razmisleki ... Gre pa za naše trdno prepričanje, da so spremembe nujne.«

O kakšnih spremembah natančno govorimo, ostaja neznanka. Govori pa se, da naj bi »večja zavarovanost samozaposlenih v odnosu do naročnikov« pomenila tole: ustvarjalci s statusom samozaposlenih v kulturi naj po novem ne bi bili več obravnavani kot delodajalci, marveč kot delavci.

To pomeni, da naj bi bili v podobnem položaju kot zaposleni v javnih zavodih, saj bi bil vsak, ki se vpiše v razvid samozaposlenih, uvrščen ne samo v poklic, marveč tudi v plačni razred. To naj bi bil namig za naročnike, naj samozaposlene za njihovo delo plačujejo dostojneje.

Ker jih strogo vzeto k temu nič ne zavezuje, se postavlja vprašanje, kakšna bo usoda ustvarjalcev, ki na mesec ne bodo zmogli zaslužiti vsote, predvidene s plačnim razredom. Ali to pomeni, da zaradi tega ne bodo več upravičeni do statusa samozaposlenih v kulturi? Ker se večina samostojnih ustvarjalcev s težavo prebije do minimalne plače, bi to pomenilo velik osip samozaposlenih oziroma z besedami Marije Mojce Pungerčar, umetnice in borke za socialne pravice ustvarjalcev, »končno rešitev judovskega vprašanja«.

Ob tem je razprava v ŠKUC-u naplavila še nekaj standardnih pripomb in pritožb čez nevzdržnost statusa in deprivilegiranost njegovih nosilcev v razmerju do drugih državljanov, ki se vleče nekje od kreditne nesposobnosti prek žaljivih honorarjev do opozorila, da je status sporen že zato, ker poskuša poenotiti umetniške poklice, ki so neprimerljivi.

Posvet je odprl kopico vprašanj in ponudil malo odgovorov ter samo en sklep: čeprav je sprememba statusa samozaposlenih domnevna prednostna naloga domala vsakega kulturnega ministra, se njihov položaj vsem načelnim prizadevanjem navkljub vztrajno slabša, še ene spremembe na slabše vsi skupaj verjetno ne bi preživeli.

In to ne v metaforičnem smislu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.