Katja Perat

  • Katja Perat

    28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Komentar

    Bližnja srečanja tretje vrste

    Ko v nočni temi nad Misisipijem skozi gozd drsim proti New Orleansu, v zastarel avtoradio skoraj 30-letnega volva 240 komaj verjetno doštukani iPhone predvaja Lore, podcast mojstra teme in suspenza Aarona Mahnkeja. Priložnosti (tema, avto, mistika) primerno se izbrana epizoda imenuje Izlet. So zgodbe, Mahnke sporoča poslušalcem, ki v tkanino pripovedovanega sveta zarežejo tako globoko, da za večno spremenijo ne samo njeno podobje, temveč tudi samo sestavo. Ena izmed njih je zgodba o Barneyju in Betty Hill, po kateri so skoraj vse popkulturne upodobitve vesoljcev od šestdesetih let z Dosjeji X na čelu podedovale motiv zunajzemeljske ugrabitve. Betty in Barney Hill sta tako rekoč lastnoročno izumila žanr malih mož, ki se v letečih krožnikih spuščajo nad Zemljo, si izposojajo ljudi za medicinske raziskave in jih nato malo rabljene in za večno zaznamovane vrnejo na Zemljo. Več

  • Katja Perat

    8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Kultura

    Dovoljenje za pripoved

    Ko se človek zazre v orjaške modre oči igralke Sarah Gadon, ki brez pretiranega truda zapolnijo osrednji prostor še tako velikega televizijskega zaslona, in prisluhne zvoku njenega glasu, našemljenega v irski naglas, se znajde v skušnjavi, da bi rekel – aha, posneli so še eno serijo po romanu kanadske pisateljice Margaret Atwood in niti potrudili se niso, da bi se v čemerkoli razlikovala od letošnje velike televizijske uspešnice Deklina zgodba, kjer v glavni vlogi blesti prav tako modrooka Elisabeth Moss. Več

  • Katja Perat

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kultura

    Izumiteljica realizma, Jane Austen

    Jane Austen je ena redkih pisateljic, ki jih boste vedno lahko našli v knjižnih zbirkah, specializiranih za tako imenovano svetovno klasiko, te dni pa se spominjamo dvestote obletnice smrti, ki jo je Velika Britanija, njena domovina, proslavila s tem, da je njeno obličje odtisnila na bankovec za deset funtov. Glede na to, kako redko na denarju srečujemo ženske obraze, bi bilo to že samo po sebi lahko razlog za praznovanje, a biografinja Jane Austen Paula Byrne opozarja, da ne gre samo za to, koga gledamo, gre tudi ali predvsem za to, v kakšni luči. In luč, ki jo je Banka Anglije usmerila v obraz enega svojih največjih duhov, pravi Paula Byrne, je luč, previdena za to, da bi zamolčala resnico. Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    30. 6. 2017  |  Družba  Za naročnike

    Manca G. Renko

    Manca G. Renko je zgodovinarka, urednica spletnega portala Airbeletrina in direktorica literarnega festivala Fabula. Čeprav še vedno vztraja, da so bile vse najlepše pesmi že napisane, je z Lastnim življenjem, knjigo o liku in delu Zofke Kveder, ki sta jo letos za mladino spisali in izrisali z ilustratorko Semiro Kentrić, zdaj postala tudi pisateljica. Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Kultura

    Boj se mesta ob končni železniški postaji

    »Matter je dvoživka. Je pritlehni brezsramni pop in vlažno zagrizeno podtalje. Je brcanje znanja in poljubno nametavanje nesmislov. Je zvok izpod kamniških gora in je abstraktna zmeda v oblakih. Je rap in ni Rap. Mrki flow,« piše v napovedniku dogodka, s katerim bodo kamniški raperji Matter svetu predstavili svoj prvenec, ki sliši na ime Amphibios. Več

  • Katja Perat

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura

    Prava detektivka

    Ostrina (Sharp Objects), letošnja HBO-jeva iteracija televizijskega krimiča a la Majhne laži (dolgi lasje, dolgi noži), posneta po romanesknem prvencu Gillian Flynn, ki jo najbolj poznamo po huronskem hitu Ni je več (Gone Girl), ni še niti na polovici, pa gledalstvo že živčno zadržuje sapo. Kot je za Time zapisala Eliana Dockterman, je Ostrina serija, ki jo je težko gledati. A še težje se je obrniti stran. Več

  • Katja Perat

    15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura

    Če nocoj zgrešite svoje srce, pridite jutri

    Vsak gimnazijec, ki da kaj na svoj družbeni ugled, laže, da je prebral Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova. Vsak odrasli, ki so ga leta izučila, da ni ničesar bolj sramotnega od priznavanja svojih napak, pri tej laži vztraja do smrti. Nekateri ne lažejo in so knjigo v obdobju ekstenzivnega zakajanja in popivanja dejansko prebrali, a zaradi ekstenzivnega zakajanja in popivanja ne vedo točno, za kaj je pri vsem skupaj šlo. In potem so tu še tisti, ki so jo prebrali prisotni in prisebni samo zato, da bi ugotovili, da teksta samega ni mogoče ujeti za rep in mu pripisati stabilnega, zanesljivega pomena, ki sliši na ime Resnica. Več

  • Katja Perat

    22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Kultura

    Pregled leta: Knjige 2017

    Elena Ferrante: O novem priimku
    Genialni prijateljici sta v drugem delu Neapeljske tetralogije odrasli in se trudita preživeti v svetu, kjer biti ženska ni najlažje. Več

  • Katja Perat

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura

    Pod gladino

    Ko smo pred dobrimi štirimi leti v prvi sezoni nadaljevanke Skrivnost jezera (Top of the Lake) avtorice Jane Campion ob robu samotnega novozelandskega jezera prvič naleteli na Elisabeth Moss (Oglaševalci, Deklina zgodba) v vlogi detektivke Robin Griffin, je bila pred nami serija epizod, ki smo jih slovenski gledalci vse preveč zlahka povezali z okoljem, v katerem je sojeno živeti nam samim. Ne samo Avstrijec, ki v kleti hrani raznorodne spominke na svojo pedofilsko preteklost, temveč splošno ozračje na Južnem otoku, pri katerem je pokrajina edina stvar, ki bi ji brez pridržka lahko pripisali lepoto – ozračje v majhni skupnosti, v kateri stare zamere kraljujejo z roko v roki s tihim dogovorom, da mora vse potekati, kot je potekalo od nekaj, lenobna in disfunkcionalna javna uprava, ki bo vedno rajši prihranila nekaj malega denarja, kot organizirala reševalno akcijo za izgubljeno nosečo najstnico, in globoko zakoreninjena patriarhalna razmerja, sredi katerih je skoraj vse lažje, kot biti ženska na tradicionalnem moškem položaju –, vse to nas je, čeprav je šlo za Novo Zelandijo, na vsakem koraku opozarjalo, da je tudi tukaj Slovenija. Več

  • Katja Perat

    11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Kultura  |  TV

    Dragi Dick – kaj pa, če bi ti vse začele pisati?

    Ko je Chris Kraus leta 1997 izdala roman I love Dick, se ji je zgodilo, kar se avtoricam, ki pišejo na tankem robu med avtobiografsko in povsem izmišljeno fikcijo, pogosto dogaja – povedali so ji, da je preveč radikalna in preveč banalna hkrati, da trači niso snov za visoko literaturo in da je v javnem razpredanju o svoji intimi nekaj neoprijemljivo neokusnega. Več

  • Katja Perat

    7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Kultura

    Lahko se zgodi tudi vam

    »Zdaj ni čas za realizem,« je leta 2015, ob izidu predzadnjega romana Zadnje odpove srce, izjavila Margaret Atwood, kanadska pisateljica in feministka, pa tudi avtorica knjižne predloge iz leta 1985, po kateri je nastala letošnja Hulujeva televizijska serija Deklina zgodba, ki je prvo sezono sklenila 14. junija. Več

  • Katja Perat

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kultura

    Niall McCann

    Leta 1997 se je skupina škotskih glasbenikov, zbranih okrog neodvisne založbe Chemikal Underground, z avtobusom in izdatnimi količinami alkohola odpravila na gostovanje v majhno francosko mesto Mauron. V dvajsetih letih, ki so minila od takrat, so nekateri med njimi zasloveli, denimo Alex Kapranos, ki je pozneje ustanovil skupino Franz Ferdinand. Druge, denimo Kapranosovega prijatelja iz otroštva RM Hubberta, je pogoltnila depresija. Tretji, na primer ustanovitelj založbe Stewart Henderson, pa si kljub upadu prodaje plošč, ki jo je zakrivil vzpon spletnega piratstva, še vedno vztrajno prizadevajo, da bi glasbenikom, ki so prišli za njimi, zagotovili vsaj neke vrste prihodnost. Več

  • Katja Perat

    14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Kultura

    Zgledni liberalni roman

    Recimo, da je svetovna književnost nenehen boj za interpretacijo, in recimo, da je v letih, odkar sta si postkolonializem in feminizem izbojevala pravico do besede, interpretativna pestrost začela počasi, a vztrajno naraščati. Recimo, da je tudi Zadie Smith, ena najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic, odkar je njen prvi roman Beli zobje (2000) postal sodobna klasika, prevzela vlogo zastavonoše boja za to, da imajo ljudje, ki jih usoda ni obdarila s srečnim naključjem, da bi se rodili kot beli moški, pravico do pripovedi, in morda ne bi bilo nič narobe, če bi jim prisluhnili. Kaj bi lahko o njenih artikulacijskih bojih rekli danes, ko pred nami leži njen sveži roman Swing time (ki na slovenski prevod sicer še čaka)? Več

  • Katja Perat

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Kultura

    Vnuki svojih dedov

    Kdor je odsedel svoje pri urah slovenskega jezika, se bo gotovo spomnil Jermana, kako v Cankarjevih Hlapcih razlaga o študiju protireformacije: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije,« pove. In nadaljuje: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zgodba o protireformaciji je tiste vrste zgodba, h kakršnim se Slovenci radi vračamo, kot k tisti o liberalcih in klerikalcih in še najrajši k tisti o partizanih in domobrancih. Je tiste vrste zgodba, na podlagi katerih ljudje, ki imajo prav, dokazuje zmoto drugih. Zgodovinska epizoda, ki se vztrajno noče upokojiti in vznika na plano na najbolj nepričakovane načine kot na primer takrat, ko je Mojca Kucler Dolinar v nagovoru ob dnevu reformacije Slovencem sporočila, kaj vse in koliko dolgujejo Tomažu Hrenu. Po letih kolcanja je zdaj končno dobila pripadajoči spomenik. Več

  • Katja Perat

    13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Kultura

    Kako vohuniti za samim sabo

    Popkultura, ki je žanr vohunskega romana večinoma zobala iz rok Iana Fleminga in njegovega Jamesa Bonda, je Johna Le Carréja spoznala kot tistega poročevalca iz sveta hladne vojne, ki nikdar ni stavil na akcijo. Stavil je na človeškega duha. Več

  • Katja Perat

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Kultura

    Pregled leta: Naj knjige 2016

    Prijateljstvo je nova romantika. Toda prijateljstvo smo doslej spremljali v obliki »bromanca«, zdaj pa je končno čas za »hoemance«. Več

  • Katja Perat

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Knjiga

    Maratonec

    So literarni znanstveniki, ki vztrajajo, da je avtobiografija v svojem temelju globoko katoliški žanr, nekakšen podaljšani in razdelani odvod spovedi, ki je zaživel lastno življenje. Če boste v roke prijeli svežo Springsteenovo izpoved Born to run, se boste z njimi nemara prisiljeni strinjati. Bruce že na začetku pove: potomec irskih in italijanskih priseljencev tako rekoč ni imel možnosti, da bi se izognil dolgi roki katolicizma, in čeprav nikdar ni bil fant od fare, njenemu vplivu ni mogel ubežati. Zato ne preseneča, da je eno prevladujočih čustev, s katerimi obračunava v dobrih 500 strani dolgi izpovedi – krivda. Bruce Springsteen ve, da je bil od nekdaj kriv: kriv, ker se je z lažjo izmuznil Vietnamu, kriv, ker je obogatel, kriv, ker se je prepozno začel zavedati strahu pred bližino in je uničil dolgo vrsto ljubezenskih razmerij, ki bi lahko zaživela, pa niso. »Prihajam iz mesta, kjer je skoraj vse vsaj malo potvorjeno. Tudi jaz,« pove o sebi v uvodnih vzdihih knjige in doda, da je umetnik z malo začetnico, eden tistih, ki že vse življenje lažejo, da bi služili resnici. Prav ta talent, se zdi, je tisto, kar mu je hkrati prineslo slavo in milijone, ki so ga rešili socialnega dna, in sočasno izdatno prispevalo h globoki temi, ki je z leti zagospodarila nad njegovo možnostjo za srečo. »Z vsakim letom postaja cena za zavračanje obračuna s samim sabo vse višja in višja,« nas opomni. Prav ima. Leta je opazoval očeta, ki se nikdar ni odločil, da bi se spoprijel s svojimi demoni, kako izginja za zidom potlačene jeze, in na svoji koži je lahko izmeril škodo, ki jo je s tem povzročal bližnjim, ki jih ni zmogel obvarovati pred sabo. Zato je na neki točki sklenil, da te tradicije raje ne bi nasledil. Ali kot pravi: »Starše počastimo s tem, da najboljše, kar je v njih, prenesemo naprej, drugo pa odložimo. S tem, da se spoprimemo z demoni, ki so onesposobili njih in zdaj počivajo v nas, in jih udomačimo. Če imamo srečo, je to največ, na kar lahko upamo.« On, še doda, je to srečo imel. Več

  • Katja Perat

    7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Kultura

    Žena, mati, kraljica kriminalke

    Če boste kdaj srečali Gillian Flynn, se ji toplo zahvalite, ker je ameriški Srednji zahod portretirala tako detajlno, da vam ga nikdar ni bilo treba obiskati osebno. Če drugega ne, ste gotovo gledali Ni je več: triler, v katerem dih jemajoča princesa ledene psihopatologije z angelskim obrazom Rosamunde Pike ugrabi samo sebe, da bi uničila življenje nezvestemu, nepozornemu in neanimiranemu soprogu Benu Afflecu. Poleg scenaristične predloge zanj in romana, po katerem je nastala, je Gillian Flynn od leta 2006 narodila še Ostrino in Temino, par kriminalk, ki kot Ni je več pijeta iz neusahljivega vira toksičnih odnosov med soljudmi, vrženimi v dolgo ravnico Misurija. Več

  • Katja Perat

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Kultura

    Čudoviti lisjak

    Otroci do pravljičarjev pogosto gojijo nadvse upravičeno zamero: ker se do njih vedejo, kot bi pripadali drugi živalski vrsti. Taki, ki se ji v življenju ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se jim sfiži priprava rojstnodnevne torte za prijatelja. Taki, ki jo zanimajo preproste, zlahka obvladljive reči in jih nevarnost spravlja v grozo. Da za otroke obstajajo drugačna pravila in predpisi, da otroci živijo posebno življenje s prilagojenim programom. Da so preprosti in je treba zato vse stvari, predvidene zanje, popreprostiti. Jih pomanjšati, jim zgladiti gube, odpraviti nesorazmerja. Zliti čeznje lavor rožnate glazure. Zelo živo se še spomnim svete jeze, s katero sem pred kakšnimi 20 leti spremljala nedeljski Živžav. Vsiljujočega se vprašanja, za koga me ti ljudje imajo. Mislijo, da sem neumna? Kajti, presenečenje: otroci umirajo. Umirajo jim bližnji. Ne bolezen, ne vojska, ne lakota zanje niso pripravile izjeme. In otroci to vedo. Otroci, skoraj bolj kot odrasli, vedo, da so odrasli. In pametni otroci so, skoraj bolj od inteligentnih odraslih, zelo prepričani o lastni pameti. Najbolj od vsega pa sovražijo, kadar jih ne jemljejo resno. Zato so otroci skoraj po pravilu ekstatični od sreče, ko prvič v življenju naletijo na Roalda Dahla. Več

  • Katja Perat

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

    Plonklistek za poletno branje 2016

    Saj vem, prekarno ste zaposleni in spet vam nihče ne bo privoščil dopusta, med katerim bi dejansko lahko karkoli prebrali. A dovolite si za trenutek sanjati: Dubrovnik, plaža dva metra od lokacij, na katerih so posneli ključne trenutke nadaljevanke Igra prestolov, lična poletna brisača, neproblematične kopalke, senčnik pod ustreznim kotom, mobitel izklopljen, hladilna torba polna, ob vas pa kup knjig. Ne gre? Sanjarjenje je tisto, kar nas ohranja pri življenju. To je navsezadnje ena velikih dodanih vrednosti literature. Da zagotavlja pobeg in jo lahko uporabimo za pribežališče, ni res? Zato si lahko v predahu med enim podplačanim delom in drugim vseeno predstavljate, da vas topel pesek greje v hrbet, medtem ko vas prijetno hladi veter s prostranega morja. In čisto zares sežete po kakšni knjigi. Tu je nekaj predlogov. Več

  • Katja Perat

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Družba

    Spomini na Simone de Beauvoir

    Letos mineva 40 let, odkar so v Parizu med slovesnostjo, ki se je je udeležilo približno pet tisoč ljudi, pokopali Simone de Beauvoir. »Ženske,« so na dan njene smrti razglasili v časopisu, »dolgujete ji vse.« Njej – avtorici prelomne feministične čitanke Drugi spol, avtorici in podpisnici Manifesta 343 (kurb), s katerim so Francozinje leta 1971 naredile usodni korak bližje pravici do splava, ki ga je Francija legalizirala tri leta kasneje, deveti ženski po vrsti, ki si je prislužila visokošolsko izobrazbo, dobitnici Goncourteve nagrade in avtorici sijajnega romana Mandarini, za katerega jo je prejela, urednici revije Les Temps modernes, posrednici pri vprašanju alžirske neodvisnosti – ženski, ki je za svoj največji dosežek razglasila razmerje s Sartrom. Več

  • Katja Perat

    3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Kultura

    Smrt romantične ljubezni

    Še vedno se zelo živo spomnim, kako je Irena Štaudohar v Sobotni prilogi Dela o nadaljevanki Punce Lene Dunham pisala z določeno rezerviranostjo. Ne, da fenomenu ni priznavala vrednosti ali teže, le nekaj v njej se je odločno uprlo načinu, na katerega so Punce prikazovale spolnost. Tisto vsakdanjo, h kateri so pripuščeni tudi ljudje z ne ravno idealnimi telesi, brez negližejev, v ne ravno zadostno pospravljenih stanovanjih. Saj je vse v redu, si je verjetno mislila, ampak koliko razočaranosti sveta človek še lahko prenese, ne da bi ob tem izgubil pamet ali vsaj možnost za srečo? Več

  • Katja Perat

    20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Kultura

    Sad spoznanja

    Nočem zveneti kot dežurna sovražnica slovenske umetnosti, a na prste mizarjeve roke lahko preštejem slovenske romane, ob branju katerih se je v meni zbudilo kakšno omembe vredno čustvo, kaj šele tiste, ki so temu čustvu omogočili, da se razraste v misel, ki bi vodila onkraj prebranega, porojenega v temačni globeli občečloveškega in zunajliterarnega. Več

  • Katja Perat

    6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Kultura

    Osebno je politično

    Te dni v Mestnem gledališču tako rekoč vzporedno z Zagrebškim HNK igrajo Tri zime v režiji Barbare Hieng Samobor – družinsko dramo hrvaške dramatičarke Tene Štivičić, ki spremlja usodo neke miniskupnosti, ujete v usodo neke maksiskupnosti v obdobju treh zim: zime, ko se je Jugoslavija rodila, zime, ko je Jugoslavija umrla, in zime, ko se je začela nakazovati zora Evropske unije. Med tem pa klasika: poroke, pogrebi, gastarbajterstvo in kopica napol zamolčanih, napol izkrcanih čustvenih zahtev. Žlahta, kot radi rečejo, je strgana plahta. Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

    Rok Roudi, kulinarični pornograf

    Te dni je v Kreativni coni Šiška na ogled razstava, ki je Instagramovo klasifikacijo #foodporn vzela zelo dobesedno in zelo zares. Torej: Rok Roudi, njen avtor, si je privoščil malo pomenskih mahinacij ter hrano in pornografijo zlil v podobo, v kateri točno vemo, kaj predstavlja vsaka pregovorna freudovska cigara ali v njegovem primeru hrenovka. Ali kot kunštno piše v Facebookovem napovedniku dogodka: Rok je »razmerje med osnovno besedo in besedo, ki jo natančneje določa, obrnil na glavo. Na njegovih risbah se prepletajo seksualni simboli, ki vključujejo čisto profane prikaze različne vrste hrane in so na nek način z njo povezani«. Omenjeni napovednik pa poleg opisa ponuja še eno zanimivo informacijo: na otvoritev razstave se je napovedalo blizu šeststo ljudi, kar je v majhnem in pogosto žalostno osamljenem svetu kulturne produkcije malodane čudež. Rok Roudi je torej, kot bi se reklo, vzhajajoča zvezdica. A kdo pravzaprav je? Če boste vprašali Google, boste hitro ugotovili, da vsevedni striček modro molči. In nič čudnega: Rok Roudi je namreč dvaindvajsetletni mladenič, čigar avtobiografija je v danem zgodovinskem trenutku odprta še za praktično vse. Več

  • Katja Perat

    15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Kultura

    Zdolgočasena ženska je nevarna ženska

    Ko sem nedavno na züriškem letališču z enega letala hitela na drugo, mi je na izpostavljeni polici letališke knjigarne v oči padla knjiga. Bohotno cvetlično tihožitje na sinjemodri podlagi, čez pa orjaški napis Hausfrau. In je šla z mano. Ne bom lagala, izključno zaradi dovršenega oblikovanja in naslova, ki je nekako obetal. Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Kultura

    Emil Filipčič - File

    Literarna zgodovina je Emila Filipčiča - Fileta shranila kot ludista, zgodovina urbanih legend kot šumijevca, večina pa se ga verjetno spomni kot tistega, ki je z Markom Dergancem - Dergijem nekje v meglicah naše polpretekle kulturne zgodovine za Radio Študent skuhal kultno radijsko igro Butnskala, ki se je vmes prelevila v film, potem v strip, nazadnje pa še v gledališko predstavo. Vse, kar je kdaj napisal, raste iz korenine absurda, in zdi se, da bi imel Leteči cirkus Montyja Pythona dobre šanse tudi pri nas, če bi ga le zaupali Filetu. Na Dnevih slovenske drame v Kranju si je ravno ogledal premierno uprizoritev odrske različice Butnskale v režiji Vita Tauferja ter koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. In kako se je imel? Več

  • Katja Perat

    25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Kultura

    Drugačne vrste punca

    »Zame ni ničesar bolj hrabrega od človeka, ki razglasi, da si njegova zgodba zasluži biti pripovedovana, predvsem, če je ta človek ženska,« zapiše Lena Dunham na nekem mestu v zbirki avtobiografskih esejev, ki jo najdemo pod naslovom Not that kind of girl. In Lena, duhovna mati, režiserska, scenaristka in zvezda HBO-jeve serije Punce, je vsa svoja dvajseta preživela v prizadevanju, da bi ta človek postala. Da bi postala nekdo, ki si, kljub temu da je a) ženska in b) privilegirana bela Američanka brez tako imenovanih resničnih težav, zasluži spregovoriti o tem, kar jo zadeva, ne da bi se ob tem nenehno spotikala ob svoje občutke krivde. Zgornji citat se namreč nadaljuje: »Ne glede na to, kako trdo smo delali in kako daleč smo prišli, si še vedno toliko sil prizadeva dopovedati ženskam, da so naše skrbi malenkostne, naša mnenja nepotrebna, da nam primanjkuje teže, ki jo potrebujejo zgodbe za to, da bi postale pomembne. Da ni osebno pisanje žensk nič drugega kot vaja v nečimrnosti.« Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Kultura

    Krystian Lupa

    V preteklih tednih je bil v Ljubljani na obisku v Slovenskem mladinskem gledališču eden najprepoznavnješih poljskih gledaliških režiserjev, 73-letni Krystian Lupa, ki se je proslavil predvsem z delom v krakovskem Starem teatru. Lupa je človek, ki se je v življenju ukvarjal tako rekoč z vsem – od fizike do grafičnega oblikovanja, leta je bil strasten jungovec in velik ljubitelj avstrijskega literata Thomasa Bernharda. Kot vsak pošten bernhardovec prezira svojo državo in fašistoidne mehanizme, ki jo poganjajo, in čeprav je bil vedno družbeno kritičen, na stara leta ugotavlja, da se je družbenopolitični položaj tako zaostril, da se je treba o tem izrekati tudi javno. Več

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Portret

    Jasmin B. Frelih, pisatelj

    Jasmin B. Frelih je prozaist, pisatelj, umetnik, ki veliko stavi na umetnost. Morda je to obrambni mehanizem. Varnostni obrat, ki potrebo vplivati na stvari, ki jo kot človek družbe čutiš, zasuka tako, da se namesto v akcijo razraste v fikcijo. A še bolj verjetno je, da je umetnost edina človeka dejavnost, ki nam omogoča, da katerokoli družbeno resničnost peljemo dlje od tega, kar ji je neposredno dano. Da je umetnost futurologija, ki nam omogoča, da ne obstanemo na mestu. Da je gibalo, ki ga družba nujno potrebuje. In da je zato narobe, da je v poplavi besedičenja izpadla iz neposrednosti javnomnenjskega prostora. In da bi ji zato vsi skupaj nemudoma morali odrediti prostor, ki ji po pravici pripada. Mladina, na primer, bi morala vsak teden objaviti najmanj eno kratko zgodbo. Več