Jure Trampuš

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Politika

Danke Deutschland!

Koliko denarja je Nemčija še iz časov druge svetovne vojne dolžna Sloveniji in kaj počne naša diplomacija?

Izgon iz vasi Koreno pri Lukovici, 8. julij 1942

Izgon iz vasi Koreno pri Lukovici, 8. julij 1942
© neznan, hrani MNZS

Ko je na začetku februarja grški premier Aleksis Cipras predstavljal program svoje vlade, je dejal, da ima Nemčija do Grčije veliko moralno obveznost. Iz časov druge svetovne vojne naj bi ji bila dolžna 162 milijard evrov, polovico javnega dolga, ki danes bremeni Grčijo. »Za kaj takšnega ni možnosti,« sta Grkom osorno odgovorila nemški gospodarski minister Sigmar Gabriel in finančni minister Wolfgang Schäuble. Verjetnost, da bi dolg poravnali, je nična, vse je bilo že plačano, ta zgodba je končana, zahteve so absurdne, naivne … Grki pa vztrajajo. Cipras je zagrozil z zaplembo nemškega premoženja v Grčiji, če na nemški stani ne bo pravega odgovora.

Njegove številke so politična ocena. Albrecht Ritschl, nemški zgodovinar, ki upravičeno trdi, da je Nemčija največji dolžnik 20. stoletja, da je torej država, ki so ji upnice pred desetletji odpisale največ dolga, pravi, da je realna kakšna desetina Ciprasove zahteve. A vendar, kako lahko sploh oceniš vojno škodo? Koliko je vredno človeško življenje? Okupacija? Požigi vasi? Smrt v plinski celici? Prisilno delo?

Večkratni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel z nemškim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem, »velikim prijateljem Slovenije«, ki je vseskozi zavračal pogovore o neplačanih dolgovih Nemčije Sloveniji. Fotografija je nastala med prijaznim sprejemom na Brniku februarja 1992, mesec dni po mednarodnem priznanju Slovenije. Genscher je kasneje dobil zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Večkratni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel z nemškim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem, »velikim prijateljem Slovenije«, ki je vseskozi zavračal pogovore o neplačanih dolgovih Nemčije Sloveniji. Fotografija je nastala med prijaznim sprejemom na Brniku februarja 1992, mesec dni po mednarodnem priznanju Slovenije. Genscher je kasneje dobil zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
© Tone Stojko

Premislek o pozabljenih nemških dolgovih je legitimen. Nemčija od držav zahteva strogo politiko varčevanja. V tem ne popušča, samo politika proračunske konsolidacije naj bi omogočala vračanje dolgov. In ta politika v zadolženih državah znižuje življenjsko raven. Ljudje ostanejo brez služb, brez zdravstvenega zavarovanja, zaradi krize razpadajo družine, izginja socialna država. V Grčiji, Španiji, na Portugalskem, Irskem, v Italiji in tudi Sloveniji. O delnem odpisu dolgov se Nemčija ni pripravljena pogajati, to, kar so v odnosu do nje nekoč storili drugi, ko so v imenu skupne evropske prihodnosti pozabili na vojni dolg, je za Nemčijo nesprejemljivo. Solidarnost je pozabljena, zmagal je »nacionalizem nemške marke«.

Nemčija naj bi Sloveniji dolgovala še najmanj 3,5 milijarde evrov. Brez revalorizacije, brez obresti, dejansko pa je številka bistveno višja. Segala naj bi do vrtoglavih 70 milijard evrov ali še višje …

Grčija ni edina, ki je bila v drugi svetovni vojni razdejana. Celotna Evropa je bila takšna. Tudi Jugoslavija. Vojna škoda, ki so jo v povojnih letih popisovale posebne komisije, se je štela v milijardah tedanjih dolarjev. Na pariški reparacijski konferenci leta 1946 je Jugoslavija prijavila za 36 milijard dolarjev vojne škode, skupne škode po vsej Evropi in Rusiji je bilo za okoli 400 milijard. V tem popisu je tako rekoč vse: mrtvi ljudje, ranjeni, invalidi, prisilni delavci, izgnanci, konfiniranci, taboriščniki, ukradeni in pomorjeni otroci, mobiliziranci, žrtve medicinskih poskusov, posilstev, mučenj, padli talci, zaprti, porušena infrastruktura, požgane in izropane vasi, tovarne, pokradena naravna bogastva, baker, premog, uničena polja, travniki, izropani gozdovi, kmetije … Slovenija je bila popolnoma razdejana. Zaradi druge svetovne vojne in dogajanja po njej je umrlo 99.882 ljudi, skoraj sedem odstotkov ljudi, ki so takrat živeli na njenem ozemlju. Že samo leta 1941 so okupatorji tako ali drugače prostost odvzeli 154 tisoč Slovencem, požgane so bile celotne vasi, porušena mesta, ponekod so od doma pregnali celotno prebivalstvo. Skozi zbirno taborišče Rajhenburg v Brestanici pri Krškem je šlo 66 tisoč Slovencev, ki so jih potem razselili. Vojna statistika skriva nešteto osebnih tragedij, otroke brez staršev, mučenja, posilstva, vojne zločine. Ne razkriva, kdo je začel vojno in kdo je bil neposredno odgovoren za krvavo morijo.

Jugoslavija je v letih po drugi svetovni vojni od ZRN dobila zelo malo prave odškodnine in razmeroma veliko kreditne pomoči.

Vojna je orgija zla. Kasnejše zahteve po plačilu odškodnin so samo simbolične, bolj moralna kot pravična ocena zla, ki so ga povzročili nemški vojaki. Od prijavljene vojne škode je tedanja Jugoslavija v denarju dobila zelo malo, pa še to večino v obliki trgovinske pomoči, strojev, ugodnih posojil. Vojna škoda ni bila nikoli zares plačana. Ne Jugoslaviji, ne Sloveniji, ne drugim evropskim državam. Tako naj bi po nekaterih ocenah Nemčija Sloveniji dolgovala še najmanj 3,5 milijarde evrov, brez revalorizacije, brez obresti. Dejansko pa je številka bistveno višja. Segala naj bi do vrtoglavih 70 milijard evrov ali še višje …

Zakaj torej Nemčija ni nikoli zares plačala vojne škode, ki jo je tretji rajh povzročil Jugoslaviji? Kaj se je zgodilo? Ali lahko Slovenija danes od nje zahteva, da ji poplača odškodnino za zlo, ki ga je pri nas storila nemška država?

Povojna Evropa

»Reparacijsko vprašanje je eno od ključnih vprašanj konca druge svetovne vojne, v medzavezniških odnosih in tudi v odnosu med prizadeto državo in nemškim rajhom,« pravi dr. Dušan Nećak, zgodovinar, ki dobro pozna zapletene odnose med tedanjima Nemčijama in drugimi. Nećak je leta prebil v arhivih, kjer je listal po uradnih dokumentih, komunikejih, zapiskih, spominih, diplomatskih ocenah. »Zagotovo so bili popisi v vseh od vojne prizadetih državah morda za koga prenapeti, a zelo težko bi rekel, da niso upravičeni ali pravični. Vojna je pomenila veliko kataklizmo, zelo težko je finančno, materialno opredeliti vse stvari, ki so se med njo dogajale. Koliko je vreden medicinski poskus v taborišču? Koliko izgubljeno življenje?«

Po reparacijski konferenci je razrušena, okupirana, na okupacijske cone razdeljena Nemčija nekaj časa plačevala odškodnine v denarju ali blagu. Jugoslavija je tako dobila za 36 milijonov dolarjev pomoči v obliki strojev. Kmalu pa je prevladalo prepričanje, da reparacijski zahtevki bremenijo Zahodno Nemčijo (ZRN). Nastal je Marshallov načrt, ki je logiko obrnil – zahodnim državam je bilo do tega, da bi bila ZRN industrijsko razvita, da bi lahko trgovali z njo in jo dajali za zgled sovjetski polovici. Veliko jim je bilo tudi do miru v Evropi. Zato so leta 1953 nastali londonski sporazumi, ključni dokumenti, ki so zamrznili poplačilo reparacij, poplačilo vojne škode do domnevne sklenitve mirovne pogodbe z Nemčijo (ki pa ni bila nikoli sklenjena). Odločeno je bilo, da se o odškodninah dogovori s pravnimi nasledniki nemške države v celoti. ZRN je v povojni diplomaciji namreč spretno igrala dvojno igro: kadar je šlo za njene interese, se je imela za naslednico, zastopnico, predstavnico nemškega naroda, hkrati pa se ni nikoli štela za neposredno pravno naslednico tretjega rajha. Odločala se je selektivno. Po potrebi.

Ruševine Dragatuša v Beli Krajini po nemškem  letalskem napadu 7. maj 1944

Ruševine Dragatuša v Beli Krajini po nemškem letalskem napadu 7. maj 1944
© neznan, hrani MNZS

»Londonski sporazum, njegova podpisnica je bila kot edina komunistična država tudi Jugoslavija, je od takrat tisti ščit, ki so ga venomer nosili nemški diplomati in zavezniki, ko so se branili pred jugoslovanskimi zahtevami,« pravi Nećak. »Arhivski dokumenti pa govorijo tudi o tem, da če bi ZRN popustila jugoslovanskim zahtevam, bi naenkrat odprli Pandorino skrinjico in bi države ponovno zahtevale plačilo reparacij.«

»Nekoč mi je kancler Schröder dejal, da pritiski v zvezi z drugo svetovno vojno niso prava evropska politika. Morebitni novi pritiski bi povzročili oddaljevanje Slovenije od prijateljev.« – dr. Dimitrij Rupel

Londonski sporazum je zamrznil plačilo škode, ne pa posameznih poplačil žrtvam nacizma, ki so jih urejali bilateralni sporazumi med državami in nemški zakoni. Prav tako niso bili zamrznjeni gospodarski sporazumi, včasih oviti v diplomatsko interpretacijo delnega poplačila vojne škode. Tako je recimo Jugoslavija na začetku petdesetih let dobila osem milijonov nemških mark kot nadomestilo žrtvam medicinskih poskusov, 26 milijonov za socialno zavarovanje delavcev, tudi 60 milijonov za reinstitucije in 180 milijonov ugodnega posojila. V času teh pogovorov je med ZRN in Jugoslavijo vladalo nezaupanje. ZRN je jugoslovanske zahteve dojemala kot zahteve po odškodninah, bile naj bi »onstran vsake pravne argumentacije«, nazadnje pa so prevladali politični in gospodarski interesi obeh držav.

A vse to ni bilo dovolj. Od priznanih 36 milijard dolarjev je Jugoslavija dobila manj kot odstotek zahtevanega. Država je potrebovala devize, hkrati pa je bila v zagatnem mednarodnopolitičnem položaju. S Sovjetsko zvezo se je sprla, zaradi Informbiroja je skoraj izbruhnila vojna, ZRN pa je po letih previdnega približevanja z Jugoslavijo prekinila diplomatske odnose, ker je ta kršila načelo »Hallsteinove doktrine«. Kaj to pomeni? Zelo na kratko – Jugoslavija je priznala mejo na Odri in Nisi (meja med Poljsko in NDR) in s tem de facto sovjetsko polovico Nemčije, Nemško demokratično republiko (NDR). »Prekinitev diplomatskih odnosov je huda zadeva, to je, če malce pretiravam, tik pred izbruhom vojaškega spopada. Jugoslavija na to ni bila pripravljena, v Bonnu je takrat še zmagovala vizija odbijanja komunizma vzhodnega bloka,« pravi Nećak.

Vprašanje vojnih odškodnin, kakorkoli so te stvari poimenovali v diplomatskem jeziku, je bilo potem za desetletje dokončno zamrznjeno. »Približevanje Sovjetski zvezi je bilo, če rečem poenostavljeno, treba plačati. Jugoslovansko vodstvo bi se lahko odpovedalo neuvrščenosti, česar Tito ni mogel narediti, hkrati pa bi se lahko odpovedalo samoupravnemu socializmu, a to je bilo nemogoče. Logičen korak je bil, da Jugoslavija prizna obstoj dveh držav, Nemške demokratične republike in Zahodne Nemčije.« Prekinitev diplomatskih odnosov ne pomeni, da med državami ni bilo gospodarskega sodelovanja, da ni bilo pretoka gastarbajterjev na eni in turistov na drugi strani. Josip Broz Tito je bil recimo osebno bolj naklonjen Zahodni kot Vzhodni Nemčiji, kljub socialističnemu prijateljstvu ni pozabil, da je v času Informbiroja NDR najbolj napadala samosvojo Jugoslavijo.

»Die Neue Ostpolitik«

Ko je v ZRN na oblast prišel socialdemokrat Willy Brandt, tisti nemški kancler, ki je pokleknil pred spomenikom v varšavskem getu, je uradnikom naročil, naj začno razmišljati o novih odnosih z Jugoslavijo. Bil je politik, ki ni bežal pred nemško preteklostjo. Jugoslavija in ZRN sta obudili diplomatske odnose, znova so se začela pogajanja o načinu povrnitve vojne škode. A vseskozi je šlo za pomembno razliko – jugoslovanski diplomati so govorili o vojni škodi, Tito je recimo vztrajal pri izrazu »wiedergutmachung« (poprava škode), nemška stran pa je govorila o trgovinskih sporazumih, pomoči, »posrednih rešitvah«. »Willy Brandt je ponovno obudil zavedanje, da je Jugoslavija poseben primer, da je ni mogoče preprosto vključiti v vzhodni blok in tudi ne v zahodnega. Zato je bil do nje precej prizanesljiv. A hkrati je svojim diplomatom naročal, naj do jugoslovanskih zahtev ne bodo odbijajoči, naj pa vse skupaj delajo po pameti,« pravi Nećak.

Brandt v spominih piše tudi o tem, kako sta državi iskali in tehtali, do kam lahko stopi katera od njiju. Ko je jugoslovanska delegacija nekoč prišla v Bonn, je Tito Brandtu dejal, da so mu svetovalci predlagali, naj na pogovorih načne vprašanje odškodnin, a sam tega vprašanja zaradi kratkosti pogovora ne bi odpiral. Tito je na Brandta naredil dober vtis, nemški kancler je v spominih zapisal: »Kljub posebnostim, ki so bile videti, kot da si jih je sposodil v fevdalizmu, sem Tita zelo cenil, ne samo zato, ker je podpiral moje prizadevanje za zmanjšanje napetosti in za sodelovanje v Evropi. Tito si je zaslužil veliko spoštovanje zaradi hrabrih bojev, ki jih je imel za sabo – najprej proti okupatorjem, potem proti Stalinovemu poskusu, da ga poenoti (z drugimi sateliti) – in zaradi energičnih prizadevanj, da ustvari moderno zvezno državo.«

Ustrelitev 100-ih talcev 22. julija 1942 v celjskem »Starem piskru«

Ustrelitev 100-ih talcev 22. julija 1942 v celjskem »Starem piskru«
© neznan, hrani MNZS

Nazadnje je leta 1973 na Brionih nastala »brionska formula«. Po tem sporazumu je Jugoslavija od ZRN dobila milijardo tedanjih mark, a ne v obliki odškodnin, nepovratnih sredstev, denarja v zameno za povzročeno vojno škodo. Nemci so privolili samo v odobritev dobrega posojila, »kapitalhilfe«, in Jugoslavija ga sprejela. »Vseskozi so se pogajali o teh dilemah in nazadnje prišli do sporazuma o posojilih. Nekatera posojila so bila celo takšna, da so točno določala, za kaj naj bi se pridobljene devize porabile. Takšna je igra, nekdo ti posodi denar, da potem lahko z njegovim denarjem kupiš njegove izdelke. Reparacije so vedno politično vprašanje, ne moralno ne finančno, ampak politično. Tudi zato je Jugoslavija po drugi svetovni vojni Bolgariji v imenu socialističnega prijateljstva oprostila plačilo vojne škode. Ko torej danes gledamo na neke sporazume iz preteklosti, moramo razumeti čas, v katerem so nastali, in vedeti, kaj je ta sporazum pomenil v tistem, točno določenem kontekstu,« pravi Zoran Janjetović iz beograjskega inštitutu za novejšo zgodovino, zgodovinar, ki dobro pozna dileme o vprašanjih vojne škode.

»Slovenija iz razumnega političnega oportunizma, Nemčija je bila vseeno ena od prvih držav, ki so nas priznale in podpirale na poti do osamosvojitve, ni želela biti preveč aktivna pri uveljavljanju teh vprašanj.« – dr. Boris Frlec, prvi slovenski veleposlanik v Nemčiji

Država, ki je bila med drugo svetovno vojno popolnoma razdejana, zaradi vojne pa je v njej umrlo več kot milijon ljudi, je od prijavljene škode na reparacijski konferenci dobila drobtinico, malo manj kot 1,5 milijarde mark, pa še ta je bila večinoma v obliki posojil, ki jih je morala vrniti. Od leta 1973 do 1990 Jugoslavija v bilateralnih odnosih vprašanja odškodnin ni več postavljala.

V letih po drugi svetovni vojni je torej od ZRN dobila malo prave odškodnine in razmeroma veliko kreditne pomoči. Gre za poraz? Je ZRN preprosto »nategnila« jugoslovanske pogajalce? »Vedeti je treba, da je temelj vse zgodbe o odškodninah slab gospodarski položaj v Jugoslaviji. Potrebovala je denar, zato je bila pripravljena marsikaj žrtvovati,« pravi Nećak. »Gre za umetnost mogočega, lahko bi se recimo zgodilo, da Jugoslavija ne bi dobila ničesar, Nemčija bi se lahko sklicevala na londonski sporazum, a je želela to vprašanje nekako spraviti z dnevnega reda. Willy Brandt je imel zaradi svoje politike hude težave, znotraj Nemčije in znotraj stranke.« Z drugimi besedami – ZRN je znala dobro izkoristiti gospodarske težave države, ki jo je nekoč napadla in zasedla. Velik del kreditne pomoči je bil porabljen za gradnjo 380-kilovatnega daljnovoda po Jugoslaviji, denar so dobili banke, v Sloveniji Litostroj, TAM, Belinka, IMV … Večina oškodovancev, navadnih ljudi, neposredno od Nemčije ni dobila ničesar. In, realno, tudi država tako rekoč nič.

99.882
žrtev v Sloveniji zaradi druge svetovne vojne
44.520
vojnih invalidov
36 mlrd USD
zahtevana vojna škoda na pariški vojni konferenci s strani Jugoslavije
247.636 let
skupen čas odvzete prostosti prebivalcem med vojno

Leta 1990 so se stvari spremenile. Obetala se je združitev Nemčij in vprašanje pravnega nasledstva nacistične Nemčije, kot so ga razumeli v času londonskega sporazuma, naj ne bi bilo več nejasno. Takrat je recimo Budimir Lončar, nekdanji jugoslovanski zunanji minister, o vojni škodi govoril z nemškim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem. A odgovora na pobudo ni dobil, saj Nemčija nanjo ni želela odgovoriti. Nemška diplomacija je bila znova korak pred drugimi. Po poročanju britanskega Guardiana je Genscher na nemška veleposlaništva poslal posebna, tajna navodila, kako naj veleposlaniki zavrnejo porajajoče se zahteve po vojni odškodnini. Nemški načrt je bil jasen, želeli so združeno Nemčijo in narod, hkrati pa nikakor niso hoteli odpirati vprašanja druge svetovne vojne, mirovne pogodbe, reparacij. Jugoslavija je nato razpadla, moskovski sporazum o združitvi Nemčij pa se je vprašanju vojnih odškodnin izognil. In to čeprav Nemčija ni bila več obubožana država iz petdesetih let, pač pa gospodarska in politična velesila. Podpisnice tega sporazuma so bile samo obe Nemčiji in ZDA, Francija, Velika Britanija in Sovjetska zveza. Nobena druga država ni bila vabljena na pogajanja.

Slovenski oportunizem

Boris Frlec je bil ob koncu osemdesetih let jugoslovanski veleposlanik v Bonnu. V tistih burnih letih je Nemce prepričeval o pomenu priznanja neodvisne Slovenije in potem, leta 1992, postal prvi slovenski veleposlanik v združeni Nemčiji. Danes je upokojeni diplomat. »Ne spominjam se kakšnih resnejših pogovorov o odškodninah, vem pa iz časov svojega ambasadorstva v Nemčiji, da smo ob vsakem poskusu, da bi vsaj minimalno odprli to vprašanje, naleteli na odgovor, da je bilo vse urejeno že z bivšo državo v okviru kapitalhilfe. Nemci se o tem skratka niso želeli pogovarjati,« pravi Frlec. In nato diplomatsko doda, »da je pač res, da je Slovenija iz razumnega političnega oportunizma, Nemčija je bila vseeno ena od prvih držav, ki so nas priznale in podpirale na poti do osamosvojitve, ni želela biti preveč aktivna pri uveljavljanju teh vprašanj.«

O tem se Nemci niso želeli pogovarjati, slovenska diplomacija pa vprašanja raje ni odpirala. Nekaj podobnega je z vprašanjem nasledstva avstrijske državne pogodbe in z njeno veljavnostjo za Slovenijo – gre za vprašanje, ki ga Slovenija uradno, razen poskusa nekdanjega predsednika Danila Türka, ni želela problematizirati.

Tudi večkratni zunanji minister Dimitrij Rupel pravi, da ni bilo pametno izzivati Nemcev. »V vseh vladah, v katerih sem sodeloval, je veljal dogovor, da je vprašanje nemških odškodnin "treba držati odprto" za vsak primer. Dejansko smo v vseh slovensko-nemških pogovorih omenjali odškodnine za žrtve vojne. Nemška reakcija pa je bila dosledno odklonilna, izgovarjali so se na sporazum Tito-Brandt.« Za Rupla ni nobenega dvoma, po njegovem je odškodninski vlak odpeljal. »Slovenske vlade (tudi Ropova) so bile uvidevne zaradi zgodovinskih zaslug Nemčije leta 1991, spominjam pa se tudi, da mi je nekoč kancler Schröder (v Ropovi navzočnosti) dejal, da pritiski v zvezi z drugo svetovno vojno niso prava evropska politika. Morebitni novi pritiski bi povzročili oddaljevanje Slovenije od prijateljev.« Nekdanji premer Tone Rop Ruplu pritrjuje: »Nemci so zavrnili kakršnokoli novo pogajanje o vojni škodi.«

Brezdomci na ruševinah v Adlešičih v Beli Krajini.  Vas so Nemci požgali 22. marca 1945.

Brezdomci na ruševinah v Adlešičih v Beli Krajini. Vas so Nemci požgali 22. marca 1945.
© Edi Šelhaus, hrani MNZS

Slovenija pač ni upala in želela postaviti vprašanja odškodnin, so pa zato na njena pleča padle obveznosti odplačevanja nemških posojil, tistih, ki jih je Jugoslavija iztržila namesto odškodnin. Jasno – Nemci na dolg niso pozabili. Slovenija je leta 1996 sprejela poseben zakon o prevzemu dela dolgov SFRJ do ZRN, v katerem je bil tudi »kapitalhilfe«. Tako je morala Nemčiji plačati še dodatnih (!) 163 milijonov mark. Od ugodnih, na Brionih dogovorjenih kreditnih pogojev ni ostalo nič, saj je bilo posojilo prestrukturirano v okviru Pariškega kluba. »Ugodna obrestna mera je bila zvišana in tako izenačena z vsemi drugimi tujimi posojili,« pravijo na ministrstvu za finance. Slovenija je dolg iz tega naslova že odplača, razen manjšega posojila iz leta 1956, ki je brezobrestno, slovenski delež glavnice pa bo v celoti odplačan leta 2055.

Narobe bi bilo trditi, da so bili vsi oškodovanci iz druge svetovne vojne v Sloveniji resnično pozabljeni. Zaradi prizadevanja Društva izgnancev Slovenije, predvsem predsednice Ivice Žnidaršič, ki že desetletja skrbno zbira vse gradivo o vojni škodi, je 11 tisoč slovenskih izgnancev dobilo nemško odškodnino za prisilno delo, nekaj več kot 2000 pa jih je sredstva prejelo od Avstrije. Ustanovljen je bil sklad za poplačilo žrtvam vojnega nasilja. Država je sprejela zakon o žrtvah vojnega nasilja, v času prve Janševe vlade pa ga je politika želela nadgraditi; pri tem so za vojne odškodnine namenili 600 milijonov evrov (slovenskega!) denarja. Zakon ni bil sprejet. Marsikdo je prepričan, da to še zdaleč ni dovolj. »Gmotna škoda, povzročena Slovencem v drugi svetovni vojni, še ni bila povrnjena, « pravi Ivica Žnidaršič. Tudi Združena levica ima v programu zapisano, »da je danes ravno nemška vlada Angele Merkel na čelu tistih, ki zahtevajo vračilo dolgov perifernih držav do zadnjega centa, zato ni razloga, da bi odpisali na škodo države in materialnih oškodovancev reparacijski dolg druge svetovne vojne«.

Kaj preostane Sloveniji?

Slovenija je danes v shizofrenem položaju. Na eni strani je uradno mnenje ministrstva za zunanje zadeve, ki trdi, da se Nemčija vseskozi spreneveda. Na ministrstvu pravijo, da je bila na Brionih »sklenjena posojilna pogodba med ZRN kot posojilodajalcem in SFRJ kot posojilojemalcem in v sporazumih ni neposrednih določb, ki bi se nanašale na odškodnino za povzročeno vojno škodo«. Uradno stališče države je torej, da gre »dejansko za posojilo«. Hkrati pa isto ministrstvo trdi, da Nemčija nikakor »ne privoli v odprtje te problematike na bilateralni ravni«. Vendar na tem področju ni posebnih diplomatskih aktivnosti, ne na ravni veleposlaništva ne na ravni medosebnih državniških stikov. Na ravni države ni pravih, posebnih izvedenskih skupin, strokovnih kolegijev, širokih pravnih analiz, resnih premislekov o pogajalskih taktikah. Diplomatske zahteve po popravi krivci iz druge svetovne vojne so bolj kot Nemcem namenjene tistim oškodovancem in njihovim svojcem, ki že desetletja čakajo na odškodnine. Borut Pahor se je recimo pred nekaj meseci sestal z nemškim predsednikom Joachimom Gauckom, a o tem vprašanju se »z njim ni pogovarjal. Predsednik republike se je sicer v prejšnjih političnih vlogah o tem pogovarjal z nemškimi sogovorniki, vendar se je vedno znova ugotovilo, da imata državi različno stališče, pri čemer tudi ostaja.«

Predsednik SFRJ Josip Broz Tito in kancler ZRN Willy Brandt, avtorja »brionske formule«, po kateri je Jugoslavija namesto izplačane vojne odškodnine dobila 1 milijardo nemških mark gospodarske pomoči v obliki »ugodnega« kreditnega posojila.  Fotografija je nastala med pogajanji na Brionih.

Predsednik SFRJ Josip Broz Tito in kancler ZRN Willy Brandt, avtorja »brionske formule«, po kateri je Jugoslavija namesto izplačane vojne odškodnine dobila 1 milijardo nemških mark gospodarske pomoči v obliki »ugodnega« kreditnega posojila. Fotografija je nastala med pogajanji na Brionih.

Tito je imel prav. Vprašaje vojnih odškodnin ni vprašanje finančne narave, pač pa je moralno. Jugoslavija ni napadla Nemčije, Hitler je napadel Jugoslavijo. Nemški okupatorji so ob pomoči zaveznikov razkosali državo, pobijali civiliste, postavljali plinske celice. Ves moralni dolg Nemčije je bil ob združevanju leta 1990 spregledan.

Leta 1990, neposredno pred združitvijo Nemčij, je Rudi Čačinovič, Prekmurec, nekdanji jugoslovanski veleposlanik v Nemčiji, ki je bil udeležen v pogajanjih med Titom in Brandtom, v nekem članku zapisal, da se v Jugoslaviji znova pojavlja »reparacijska evforija«. Želel jo je pomiriti. Razmere leta 1990 niso bile enake razmeram leta 1945, Nemčija ni bila poražena država, pač pa gospodarsko, politično, vojaško pomembna članica mednarodnih integracij. »Iskati bo treba različne neformalne poti, ki bodo pripeljale vsaj do delnih uspehov. Popolnih ne bo, to ne more biti sporno.« Hkrati je pripisal, da bo Nemčija postavljala ovire, »a mi se zahtevam ne bi smeli odreči«.

Velik del kreditne pomoči je bil porabljen za gradnjo 380-kilovatnega daljnovoda, denar so dobili banke, v Sloveniji Litostroj, TAM, Belinka, IMV … Večina oškodovancev, navadnih ljudi, neposredno od Nemčije ni dobila ničesar.

Ugotovitve izpred četrt stoletja veljajo še danes. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi Nemčija Sloveniji, Grčiji ali pa katerikoli drugi državi 70 let po drugi svetovni vojni odplačala vso neporavnano vojno škodo. A to ne pomeni, da diplomacija ne more najti poti do neke oblike nadomestila, do solidarnejšega, pravičnejšega pogleda na evropsko prihodnost. Jürgen Habermas, ugledni nemški filozof, je že pred leti v članku Kako do prave Evrope opozoril, da Evropi, predvsem pa Nemčiji manjka solidarnosti. Največji delež odgovornosti vedno nosijo najmočnejše države. »Nemci bi se bili morali iz katastrof v prvi polovici 20. stoletja naučiti, da je v njihovem nacionalnem interesu, da se za vedno izognejo dilemi o polhegemonističnem statusu, ki ga je tako rekoč nemogoče vzdrževati, ne da bi zašli v spore.« Politika solidarnosti Nemčiji ni le v prid, ampak bi morala imeti do nje celo normativno obvezo.

Grki so Nemce že začeli opozarjati na pozabljene dolgove. Slovenija molči. Politični, moralni zdrsi nemških prijateljev je ne motijo. Ponavljanje fraz o odprtih vprašanjih, ki jih naši nemški prijatelji nimajo za odprta, ni nič. Ali kot je rekel neki slovenski diplomat: »Glede na to, kako se naši vseskozi obnašajo do Nemčije, vprašanja pozabljenih odškodnin ne bodo nikoli odločneje postavili.«

Edina prava zunanjepolitična doktrina Slovenje je vse od osamosvojitve »Danke Deutschland!«. Morda je bilo to razumljivo leta 1991, a ta čas je minil. Ne zaradi mednarodnega položaja Slovenije, pač pa zaradi Nemčije in njene gospodarske politike. Nemški »gospodarski čudež« je neposredna posledica začasne odpovedi reparacijskim zahtevkom in sedaj ta Nemčija svojo gospodarsko premoč izkorišča za vsiljevanje politike, od katere ima največ koristi ravno sama. Igra moči? Ne, hipokrizija. Nič evropskega ni v njej.

Vprašanje volje!

Kako do povračila vojne škode?

Vaši svojci so med drugo svetovno vojno izgubili vse premoženje. Zgorela jim je rojstna hiša, hlev, Nemci so odpeljali vso živino, posekali gozdove, uničili posest, pobili stare starše. Ko se je vojna končala, je od domačije ostalo le pogorišče, družinsko premoženje je bilo izgubljeno, le redki so preživeli. Jugoslavija za odškodnine ni imela posluha, tudi Slovenija ne, enako je z Nemčijo. Ali obstaja pravna pot za izterjavo?

Več različnih sodb slovenskih in evropskih sodišč oškodovancem ne pušča veliko možnosti. Za zdaj slovenski pravni red ne določa odškodninske odgovornosti Slovenije za dejanje nacistovi, fašistov, pa tudi zaveznikov in partizanskih enot. Z drugimi besedami – povračilo premoženjske škode za čas druge svetovne vojne ni pravna obveznost Slovenije, saj o tem še ni sprejet poseben zakon.

To stališče je recimo zagovarjalo vrhovno sodišče, ko je v eni izmed sodb zapisalo: »Napadena država ne more biti odgovorna svojim državljanom za škodo, ki so jo pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Škode kot neizogibne posledice vojnega stanja (in dejanj, ki jih ni mogla preprečiti ali se jim izogniti) ni mogoče pripisati slabemu funkcioniranju države.« Vojna škoda je pač posledica izrednega dogodka. »Splošno je sprejeto stališče, da je država dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Vzpostavitev posebnega režima odgovornosti za vojno škodo temelji na moralnih načelih, kot sta načeli solidarnosti in pravičnosti.«

Podobno je bilo tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v primeru Broniowski proti Poljski, ki se je nanašal na krivice, katerih vir je bila sprememba mej med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Ker je imela Poljska sprejeto zakonodajo o nadomestilu premoženja preseljenih prebivalcev, je morala tožniku plačati škodo. Enako bi morala ravnati tudi pri drugih identičnih primerih.

Na videz drugače je evropsko sodišče ravnalo v primeru Preussische Treuhand GMBH & CO. KG A. A. proti Poljski, saj pritožniku ni priznalo pravice do vračila zaplenjenega »nemškega premoženja«. Razlog? Poljska ni sprejela predpisov o vračanju odvzetega premoženja, sam akt odvzema pa se je zgodil, še preden je bila ratificirana evropska konvencija o človekovih pravicah.

Še več. Ko so italijanska sodišča ugotovila, da je Nemčija neposredno odgovorna za žrtve nacističnih vojnih zločinov, enako so za poboj 214 moških, žensk in otrok v grški vasi Distomo ugotovila grška sodišča, je Meddržavno sodišče v Haagu sklenilo, da se lahko Nemčija sklicuje na pravosodno imuniteto. To preprosto pomeni, da sodišča ene države ne morejo znotraj svojih pristojnosti obsoditi druge države.

Vse to pa seveda ne pomeni, da združena Nemčija ni neposredno odgovorna za škodo, ki jo je povzročila med drugo svetovno vojno. Del že izplačanih reparacij različnim državam recimo neposredno pritrjuje temu, da se je Nemčija odgovornosti tudi zavedala in jo je sprejela.

V mednarodnem pravu velja stališče, da se odprta vprašanja med državami rešujejo sporazumno. Vprašanje škode, ki je nastala posameznikom ene države zaradi protipravnega ravnanja druge, bi se lahko v teoriji urejalo z institutom diplomatske zaščite. Dr. Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti pravi, da je »diplomatska zaščita mednarodnopravni institut, ki državi omogoča, da od druge države zahteva reparacije za škodo, ki je nastala njenim državljanom in s tem posredno tudi državi. Vendar se je pri tem treba zavedati, da je odločitev za zagotavljanje diplomatske zaščite v diskreciji vsake države, in da tudi, če se država odloči za zagotavljanje diplomatske zaščite, morebitnih reparacij, ki bi jih prejela od druge države, ni mednarodnopravno zavezana deliti z državljani.« Zavezana sicer res ni, lahko pa se tako odloči in »zase« vzame samo povračilo za stroške, ki so nastali v postopku izterjave. Slovenija bi tako lahko, če bi se za to odločila, po »diplomatski poti odprla vprašanje 'vojnih odškodnin' in tako uveljavljala diplomatsko zaščito za svoje državljane proti Nemčiji«. Podlage za obvezno pristojnost kakšnega mednarodnega sodišča ni, »zato bi se po sodni poti tak postopek lahko vodil samo ob sodelovanju Nemčije, ki bi se strinjala s pristojnostjo recimo meddržavnega sodišča ali arbitraže«. Vasilka Sancin sicer dodaja, da je za to malo možnosti.

Morda ima za zdaj prav. A zapisano ne pomeni, da Slovenija nima moralnih, političnih, pravnih razlogov, da odpre vprašanje izplačila odškodnin za posameznike in reparacij na ravni države. Najlaže je to seveda narediti s posebnim zakonom. Pravičneje pa bi bilo na meddržavni ravni poskrbeti za mednarodni politični dogovor z Nemčijo, državo, ki je, če to hoče ali ne, pravna naslednica Hitlerjevega tretjega rajha.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.