Stranka skrajne sredine

Stranka Mira Cerarja se je preimenovala v Stranko modernega centra. Moderen človek je tisti, ki živi v skladu z novejšim časom, upošteva najnovejše norme, ni nazadnjaški. Zvenelo je pametno, vladajoča stranka naj bi bila tista, ki se zavzema za drugačno, v prihodnost zazrto politiko, odločno, jasno, premočrtno. »Modernost vidimo v spoštovanju človekovega dostojanstva, strpnosti in temeljnih svoboščin,« se je širilo v času sežanskega kongresa. »Smo vrednotno, ideološko in akcijsko uravnoteženi. Center za nas predstavlja dinamično ravnovesje med liberalnimi, socialnimi in drugimi vrednotami.« Kaj pomeni, da je kdo vrednotno uravnotežen? Ali to pomeni, da si malo za prepoved splava, malo pa za pravico ženske, da odloča o lastnem telesu? Da zagovarjaš večji vpliv cerkve v družbi, hkrati pa si za ločitev cerkve od države? Da spodbujaš solidarnost med državljani, a odločno zagovarjaš omnipotentnost trga in podjetniškosvobodo? Uravnotežene vrednote ne obstajajo, ne gre za dinamično ravnovesje, pač pa za pragmatično, politično všečno krmarjenje, katerega namen je tehnokratsko vodenje države.

Kaj pomeni uravnoteženje vrednot, dobro pokaže dogajanje ob sprejetju zakonske novele, ki izenačuje različne partnerske skupnosti. Gre za pomemben zakon, ki po desetletjih bojev deprivilegirane skupine ljudi poskuša vpeljati enakost, za moderen, evropski zakonski ukrep. SMC je v parlamentu najprej podprla enakopravnosti in to prikazala kot pomemben dosežek. Ko so se zbrali podpisi za referendum, so si premislil. Kljub temu da bi referendum odvzel z zakonom pridobljeno enakopravnost, so se v SMC postavili na stališče, »da spoštujejo pravico ljudstva do referenduma«.

Zveni prepričljivo, v bistvu pa je podlo. Zakaj? Potem ko je bil referendum v Sloveniji pogosto zlorabljen za politične, postopkovne, propagandne cilje – spomnimo se referenduma o izbrisanih, kjer je nedotakljivo »voljo ljudstva« aboliralo strasbourško sodišče za človekove pravice –, so poslanci v prejšnjem sklicu parlamenta izglasovali ustavne določbe, v katerih referenduma »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ni mogoče razpisati. Ustavno sodišče je doslej že ugotovilo, da najmanj v enem delu (vprašanje dedovanja) pravna ureditev različnih partnerskih vez ni ustavna. Predlagatelji zakonske spremembe o izenačitvi partnerskih skupnosti in večina parlamenta so prepričani, da je protiustavnosti več, zato so sprejeli širšo različico zakona.

Parlamentarna večina, ki je zakon potrdila, ima načeloma dve možnosti. Ali dopusti razpis referenduma ali pa se na podlagi nove ustavne referendumske ureditve sklicuje na protiustavnost in referenduma ne razpiše. V tem primeru bi se pobudniki referenduma lahko odpravili na ustavno sodišče.

V SMC so postavili na stališče, da spoštujejo pravico ljudstva do referenduma. Zveni prepričljivo, v bistvu pa je podlo.

Temeljno vprašanje, na katero so se ujeli pri SMC, je, koliko je zares neustavnosti pri različnih partnerskih skupnostih. Sprašujejo se, kdo je tisti, ki določa, da je sedanja ureditev neustavna, da se referendum ne sme razpisati. Državni zbor ali ustavno sodišče? V SMC je prevladala interpretacija, da neustavnosti določa le ustavno sodišče, ne državni zbor. Če bi bil referendum samo o pravici do dedovanja, ga ne bi dopustili, ker pa po analogiji z eno ugotovljeno neustavnostjo odpravlja tudi druge, pa ga raje bi. Zakaj so že glasovali za zakon?

Morda celo zveni logično – a po tej logiki državnega zbora in njihovih pravnih služb sploh ne potrebujemo. Ustavno spremenjena referendumska ureditev daje ustavnemu sodišču dovolj natančna navodila, da pretehtajo argumente v državnem zboru zavrnjenih referendumskih pobudnikov in odločijo, ali je volja ljudstva kršena ali ne. Zagovorniki referenduma – in med te zdaj spadajo tudi poslanci SMC – pozabljajo, da večina ne more na ta način odločati o manjšini in da volja ljudstva v ustavni demokraciji ne more biti nad ustavnimi določbami.

Če je SMC v modernem precepu, bi lahko v dvomu podprla nerazpis referenduma z jasnim vedenjem, da se lahko zavrnjena pravica ljudi do referenduma preveri na ustavnem sodišču. Če bo glasovala proti zavrnitvi, bo v modernem duhu dopustila pogrom nad manjšino. Lahko se ob napovedanem glasovanju v parlamentu moderno vzdržijo, nasprotniki referenduma pa morajo zbrati vsaj 27 poslanskih glasov. Kar po parlamentarni aritmetiki nujno vključuje še kakšen sramežljiv glas poslanca SMC.

Kaj so že uravnotežene vrednote? Patološko stališče neopredeljenosti, pomanjkanje karakterja, nerazumnega ravnanja. N’Toko je to mentalno stanje nekoč poimenoval kot skrajna sredina. SMC ni stranka modrega centra, ampak stranka skrajne sredine.