Peter Petrovčič

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Politika

Preiskava pri predsedniku vlade

Je bila preiskava Alenke Bratušek zgolj izgovor za policijski obisk pri Miru Cerarju?

Sodnik Andrej Baraga, ki je v sklopu preiskave Bratuškove odredil tudi preiskavo pri Miru Cerarju. Kot je nekoč v sklopu preiskave Zorana Jankovića odredil tudi preiskavo pri njegovemu sinu Damijanu Jankoviću. Kljub temu, da ne premier in ne Jankovićev sin nista bila osumljena.

Sodnik Andrej Baraga, ki je v sklopu preiskave Bratuškove odredil tudi preiskavo pri Miru Cerarju. Kot je nekoč v sklopu preiskave Zorana Jankovića odredil tudi preiskavo pri njegovemu sinu Damijanu Jankoviću. Kljub temu, da ne premier in ne Jankovićev sin nista bila osumljena.
© Borut Peterlin

Poslanec ZaAB Jani Möderndorfer je po odmevni policijski akciji v državnem zboru in vladi protestiral, da gre za kršitev zakonodaje, da sme policija v državni zbor le pod določenimi pogoji, ki v primeru preiskave poslanke in predsednice ZaAB Alenke Bratušek niso bili izpolnjeni. Pa se to ni zgodilo prvič, tudi njegovi stranki ne. Je pa v primerjavi s prejšnjimi policijskimi akcijami v državnem zboru tokrat nekoliko težje najti razloge za vstop oboroženih policistov v prostore najvišjih predstavnikov oblasti. Ne zdi se logično, da bi koalicija zlorabila represivni državni aparat za destabilizacijo vlade. Še precej bolj kot policijska preiskava v opozicijskih poslanskih klopeh zbuja začudenje preiskava pri predsedniku vlade.

Petdeset kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) je prejšnjo sredo izvedlo usklajeno akcijo in opravilo hišne preiskave na domu Bratuškove, na sedežu njene stranke ZaAB, v prostorih stranke v državnem zboru in kabinetu predsednika vlade. »Ker bi bilo s hišno preiskavo nevarno odlašati, saj gre za dokazovanje kaznivega dejanja in zbiranje predmetov, katere je moč skriti ali uničiti, se odreja hišna preiskava kot nujno preiskovalno dejanje,« piše v sodni odredbi o razlogih, zakaj je policija preiskavo opravila nenapovedano, kljub temu da je od postopka imenovanja kandidatov za evropskega komisarja in vložene kazenske ovadbe minilo že več kot pol leta. Ko so opravili hišne preiskave, so s policije sporočili, da niso imeli veliko dela, saj so osumljenka in drugi, pri katerih se je opravljala preiskava, zgledno sodelovali in policiji predali vso zahtevano dokumentacijo, elektronske naprave, nosilce podatkov ... S tem so posredno priznali, da bi želene dokaze lahko pridobili tudi na drugačen način, s pozivom državnemu zboru in vladi, da jih predata. Še posebej pa bi to lahko storili pri pridobivanju informacij v kabinetu predsednika vlade, saj sedanji premier Miro Cerar z domnevnim kaznivim dejanjem ni imel nič.

Je policija s preiskavami v državnem zboru in vladi ravnala nesorazmerno? Je bilo njihovo ravnanje politično motivirano? Je šlo za zlorabo organov pregona za dosego političnih ciljev? Ta vprašanja so se odpirala tudi, ko so policisti obiskali državni zbor novembra 2012. Tedaj naj bi preiskovali sum, da so nekateri poslanski podpisi pod zahtevo za referendum o državnem holdingu ponarejeni, točneje, da niso lastnoročni, ampak fotokopirani. V državni zbor so šli, da so opravili zaslišanja s posameznimi poslanci o avtentičnosti njihovih podpisov in pridobili njihove lastnoročne podpise. Vse to bi lahko storili, ne da bi vstopili v državni zbor. Zakon o kazenskem postopku celo predvideva, da policija, kadar je le mogoče, preiskovalna dejanja opravi nevpadljivo.

Policijski obisk osumljenca ali preiskovanca na njegovem delovnem mestu, za poslance je to poslopje državnega zbora, je skrajni ukrep, kadar policija drugače ne more priti v stik z osebo, ki jo želi zaslišati. Gre za ukrep, ki se uporabi, ko policija, navadno zaradi izmikanja osumljenca, z njim ne more opraviti pogovora na policiji ali na drugem dogovorjenem kraju. Bistvo takšne prakse je izogibanje nepotrebni stigmatizaciji zaslišanih, ki veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana pred sodiščem.

Tedaj je vlado vodil Janez Janša, notranji minister je bil Vinko Gorenak, policija je šla v državni zbor mimo tožilstva (ki ga je tedaj že vodil Zvonko Fišer) in soglasje pridobila šele pozneje. In to kar neposredno od vodje ljubljanskega tožilstva Tamare Gregorčič, tožilke, ki je v preteklosti po nareku Barbare Brezigar preprečila nadzor tožilstva v zadevi Berglund (Patria) ter zaposlila sina in hčerko Brezigarjeve. Tarča preiskave je bila največja opozicijska in tudi sicer največja stranka v državnem zboru. Namen pa je bil s pomočjo policije preprečiti referendum o državnem holdingu. Policija je po tedanjem vpadu v državni zbor ugotovila, da sploh ni šlo za kaznivo dejanje, referendum o državnem holdingu (in slabi banki) pa je potem preprečilo ustavno sodišče v eni izmed svojih politično najbolj pristranskih odločitev.

Tako je bilo tedaj. Ni bilo težko ugotoviti, kdo je zlorabil policijo in za kakšen namen. Pri tokratni preiskavi v državnem zboru in vladi to ni tako jasno. Preiskavo je zahtevala tožilka specializiranega tožilstva Bojana Podgorelec, ki se je na sodišče obrnila v ravno pravem času, ko je bil dežurni preiskovalni sodnik Andrej Baraga, ki je podpisal odredbo za preiskavo. Baraga, se velja spomniti, je tisti predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, ki ga je imenoval Lovro Šturm in je moral predčasno odstopiti, ker je odredil nadzor nad telefonskimi pogovori sodnikov. Zdaj, pravi, zapušča sodstvo, potem ko je bil deležen kritik nadrejenih zaradi politično neprimernih tvitov, tudi o Bratuškovi, katere preiskavo je odredil.

V aktualnem primeru je dokaj nepomembno, ali je Bratuškova storila kaznivo dejanje ali pa bodo organi pregona, kot so to storili po odmevni akciji v omenjenem iskanju podpisov pod zahtevo za referendum, sporočili, da dokazov za kaznivo dejanje ni. Brez odgovora pa bo ostalo vprašanje, zakaj so opravili preiskavo v državnem zboru in vladi, namesto da bi informacije pridobili na drug način, ki ga predvideva zakonodaja. Še posebej, ker z domnevnim kaznivim dejanjem ni bil nihče oškodovan, storilka ni nevarna za okolico, domnevni dokazi pa prej dolge mesece niso zanimali nikogar.

Leta 2012 je ustavni pravnik dr. Andraž Teršek dejal, da je učinek vstopa policije v parlament tudi dejanski: »Zagotovo ima pomembne psihološke učinke na poslance, na zaposlene v parlamentu in na javnost. Takšen policijski eksces se ne bi smel zgoditi.« Ali je bil tokratni obisk policije v državnem zboru (in vladi) upravičen, bo pokazal čas, učinek, ki so ga s tem dosegli in ga omenja Teršek, pa je zagotovo enak.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.