Richard Daynard, borec za javno zdravje

»Če industrija kriči, si na pravi poti«

Profesor prava na Univerzi Northeastern v ameriški zvezni državni Massachusetts s skupino sodelavcev že več kot 30 let snuje odškodninske tožbe proti tobačnim in drugim podjetjem, katerih izdelki ogrožajo zdravje prebivalstva, pri tem pa tudi zagotavlja pravno podporo drugim, ki se odločijo za tak korak. Je eden redkih pravnikov, ki jim številne neuspele tožbe proti tobačni industriji, ki so se vrstile od petdesetih let prejšnjega stoletja, niso vzele upanja v uspeh in prepričanja, da je ta mogoč.

Koliko tožb proti tobačni industriji ste izgubili, preden ste prvič zmagali?

Vsaj 150. Vsaj toliko smo jih vložili do sredine osemdesetih let. Nekatere smo izgubili, večino so sodišča zavrgla in obravnave sploh ni bilo. Do leta 1991, ko je vrhovno sodišče presodilo, da so nekateri zahtevki vendarle upravičeni, je večina odvetnikov, ki so se ukvarjali s tem, že obupala. Težava je v tem, da če si dovolj sposoben za pripravo prelomne tožbe proti tobačni industriji, si dovolj dober, da lahko denar služiš tudi na lažje načine, na primer s tožbami proti farmacevtski industriji. Ko je v časopisu objavljen članek o nepredvidenem neželenem učinku kakega zdravila, je do konca dneva že vloženih nekaj ducatov tožb. Taki primeri so preprosti.

Zakaj?

Farmacevtska podjetja se praviloma pogodijo za denarno poravnavo. Tobačna podjetja pa se nočejo pogoditi. Razlog je preprost. Farmacevtsko podjetje po navadi izplača nekaj sto ljudi, ki jim je škodovalo jemanje njegovega zdravila. Tobačna industrija pa na leto ubije približno pol milijona Američanov. Tobačna industrija si poravnave ne more privoščiti. Zato zmaguje tako, »da sama ne porabi vsega denarja, temveč drugo stran prisili, da porabi vsega svojega«. To je pisalo v internem zaznamku tobačnega podjetja RJ Reynolds, ki nam ga je nekdo anonimno poslal.

Kaj je bila prelomna točka, ki je vendarle omogočila, da so tudi tožniki začeli zmagovati?

Zagotovo so osrednjo vlogo odigrali interni dokumenti tobačnih podjetij, ki so v devetdesetih letih začeli prihajati na plano. Do nekaterih so se dokopali tožniki, nekatere so razkrili žvižgači. Vključile so se največje medijske hiše, nato še kongres. Vse skupaj je povzročilo, da je jez popustil.

Tako se je že zgodilo, da so se morala tudi tobačna podjetja pogoditi. To storijo, če imajo na primer opraviti s koordiniranim napadom, kot se je to zgodilo pri tožbah zveznih držav proti tobačni industriji v devetdesetih letih. Od takrat industrija zveznim državam na leto plačuje od osem do deset milijard dolarjev. Seveda si je denar zagotovila z zvišanjem cen cigaret. Ravno prejšnji mesec so se spet morali pogoditi, šlo je za skupinsko tožbo več kot šest tisoč prebivalcev Floride. Koordinirani napad je ključen, pomaga pa tudi, če industrija meni, da se lahko pogodi, ne da bi s tem odprla vrata nadaljnjim tožbam.

Kakšne so vaše trenutne aktivnosti?

Prihodnji mesec nameravamo vložiti več individualnih tožb v zvezni državi Massachusetts. V teh se tobačna podjetja ne bodo pripravljena pogoditi. Morali bomo iti na sodišče. A smo zelo samozavestni, predvsem zaradi nedavne sodne odločitve. Šlo je za primer temnopolte ženske iz revne soseske, v kateri je tobačno podjetje v njeni mladosti v bližini otroškega igrišča razdeljevalo vzorčne zavojčke cigaret znamke Newport. Pri 13 letih je že kadila. In čez 40 let je umrla zaradi pljučnega raka. Sodišče je svojcem prisodilo 35 milijonov dolarjev odškodnine, skupaj z obrestmi je znesek narasel na skoraj 80 milijonov. Pri tem pa je sodišče v sodbi zapisalo nekaj zelo pomembnega: da je vsaka cigareta nevaren izdelek z napako. Tobačna podjetja bi lahko brez težav začela prodajati cigarete z dovolj majhno vsebnostjo nikotina, da bi preprečevala možnost zasvojitve. Prav tako bi lahko izboljšala cigaretne filtre, da bi zadržali večino karcinogenov. Seveda je res, da to za kadilca, zasvojenega z nikotinom, ne bi bila ustrezna možnost, saj ta okus zanje ne bi bil okus cigarete. A kot je sodišče briljantno ugotovilo, vendarle obstaja skupina ljudi, za katere bi bila to sprejemljiva in nujna možnost izbire – za tiste, ki ravno začenjajo kaditi. Zato so vse konvencionalne cigarete na trgu nevaren izdelek z napako. In s tem je Massachusetts, moja zvezna država, postal verjetno najboljša od vseh zveznih držav za vlaganje tožb proti tobačni industriji.

»Tobačna industrija je ‘vzornik’ drugim industrijam, ki počno slabe stvari. Prodajajo in zagovarjajo izdelek, ki ubije dve tretjini njihovih strank, pa še vedno obstajajo.«

Ste kdaj izračunali, koliko stroškov ste do zdaj nakopali tobačni industriji?

Nisem. A številka ni majhna. Menim, da sem veliko prispeval k uspehu skupne tožbe zveznih držav. Samo to pomeni od osem do deset milijard dolarjev na leto. Prav tako na leto porabijo vsaj pol milijarde za obrambo pred tožbami, ki ravno potekajo. Tako da ...

Nimajo vas prav radi.

Vsekakor.

Ste bili kdaj deležni kakšnih groženj?

Nisem. Po mojem so pravilno ugotovili, da me ni mogoče prestrašiti. Tudi moja univerza je vedno stala za mano in me podpirala. Sem pa že zelo zgodaj, ko sem se začel ukvarjati s tem, novinarju časnika Boston Globe naročil, naj, če se mi zgodi karkoli nepričakovanega, tudi če mi zdrsne v domači kadi, zadevo temeljito razišče.

Ste dosegli cilje, ki ste si jih zastavili, ko ste se odločili za boj proti tobačni industriji? Kateri vam še ostajajo?

Zagotovo sem dosegel veliko. Danes kadi precej manj kot 20 odstotkov Američanov. Gre za najmanjši delež prebivalstva v zadnjem stoletju. Seveda ne trdim, da je to izključno moja zasluga, si pa upam trditi, da sem tudi sam prispeval svoj delež. Menim sicer, da bomo s sedanjimi načini ukrepanja težko prišli pod mejo desetih odstotkov, ko še vedno govorimo o vsaj 30 milijonih kadilcev. Za še korenitejše spremembe obstaja nekaj zamisli. Zvezna uprava za hrano in zdravila (FDA) bi lahko predpisala najvišjo dovoljeno vsebnost nikotina v cigareti. Zakonodaja ji to omogoča, vprašanje pa je, ali je pripravljena iti v to bitko. Najljubša pa mi je zamisel o generaciji brez tobaka. Država z zakonom prepove prodajo tobačnih izdelkov vsakemu, rojenemu po določenem datumu, na primer po letu 2000. Ti za zdaj še ne smejo legalno kupovati tobačnih izdelkov. Zakaj bi jim omogočali, da začnejo kaditi?

Torej bi šlo pravzaprav za popolno prepoved prodaje tobačnih izdelkov z večdesetletnim prehodnim obdobjem?

Točno tako. Lahko na to gledate tudi kot na vsakoletno zvišanje starostne omejitve za nakup tobačnih izdelkov. Seveda ob ohranitvi vseh ukrepov, ki kadilce nagovarjajo k opustitvi razvade.

Ne da mi zamisel ni všeč, toda ali ne gre tukaj za diskriminacijo?

Gre za tako imenovani »grandfathering«. Država na primer lahko predpiše nove standarde za novogradnje, pri tem pa pri zgradbah, ki že stojijo, pogleda skozi prste. Je to pravično? Je, ker je smiselno. Tako dosežeš korenito spremembo, hkrati pa povzročiš najmanj nepotrebnega gorja. Za nekoga, ki še ni zasvojen z nikotinom, ne more biti težava, če mu država prepove dostop do cigaret. Res ne vem, zakaj bi si kdo želel začeti kaditi. Tistim, ki so že kadilci, pa se pač pogleda skozi prste.

Spustili ste se tudi v boj z industrijo sladkih pijač. Je boj podoben kot pri tobačni industriji?

Njihove taktike so dejansko zelo podobne. Tobačna industrija, njeni odvetniki in strokovnjaki za komuniciranje so po svoje »vzorniki« drugim industrijam, ki počno slabe stvari. Prodajajo in zagovarjajo izdelek, ki ubije dve tretjini njihovih strank, pa še vedno obstajajo. Ena od najbolj priljubljenih taktik je izgovarjanje na osebno izbiro. Kot sem izvedel med obiskom pri vas, je delež otrok s čezmerno telesno težo v Sloveniji med najvišjimi na svetu. Pred 30 leti ni bilo tako. Kaj se je zgodilo? So otroci danes tako drugačni? So se njihovi geni spremenili? So se spremenili starši? Jih ne skrbi več otrokova blaginja? Edina sprememba, ki se je zgodila, je v načinu, na katerega industrija sladkih pijač trži svoje izdelke. Zaradi epidemije debelosti se utegne zgoditi, da bomo v ZDA prvič v več kot 200 letih priča znižanju pričakovane življenjske dobe. Ob podatkih iz slovenske statistike se noben odgovoren javni funkcionar ne bi smel pustiti prepričati, da davek na sladke pijače ni primeren ukrep.

»Ob podatkih o otroški debelosti iz slovenske statistike se noben odgovoren javni funkcionar ne bi smel pustiti prepričati, da davek na sladke pijače ni primeren ukrep.«

Torej je to po vašem najboljši ukrep?

Dokazano učinkuje. Niti ni treba, da je davek posebno visok. Ljudje so zelo občutljivi za cene. Ravno zato se industrija sladkih pijač tako bori proti takemu ukrepu. Vsakič, ko želi v ZDA katera od zveznih držav zvišati davek, industrija nameni več milijonov dolarjev za protikampanjo. Temu pravimo »preizkus s kričanjem«. Če industrija kriči, potem veš, da si na pravi poti.

So sladke pijače v ZDA po vašem zdaj večja težava kot alkohol?

Ko sem se odločil, da se bom boril proti tobačni industriji, me je veliko ljudi spraševalo, češ zakaj se ne bi raje boril proti drogam ali alkoholu. Seveda gre za velike težave, a tudi za drugačne težave.

Je pa res, da začenja alkoholna industrija posnemati tobačno in igrati na karto osebne odgovornosti potrošnikov. Vsi oglasi v ZDA imajo pripis: »Pij odgovorno!« Kaj to sploh pomeni? Nihče nima pojma. A zaradi tega stavka se lahko alkoholna industrija brani odgovornosti, češ saj smo vam rekli, da se obnašajte odgovorno, pa nas niste poslušali.

V Sloveniji so vse glasnejši pozivi k odpravi prepovedi točenja alkohola na športnih prireditvah, češ da to zmanjšuje prihodke športnih klubov in jim onemogoča razvoj. Kaj menite o tem?

To me spominja na primer ravnanja industrije sladkih pijač v ZDA. Podjetja so sklenila sponzorske pogodbe s skoraj vsemi šolskimi okrožji, češ pomagali bomo vašim športnim moštvom. Priskrbeli jim bomo nove drese, podarili vam bomo opremo za telovadnico. Vse, kar hočemo v zameno, je ekskluzivna pravica za prodajo naših pijač na vaši šoli. Šole so torej prodajale zdravje učencev za nekaj majic. Zakaj po šolah nimamo avtomatov za cigarete? Prepričan sem, da bi tobačna podjetja z veseljem prispevala visoke donacije.

Če je v športu premalo denarja in če vlada meni, da je treba to spremeniti, lahko najde drugačen način. Lahko zviša davek na alkohol in iz dodatnih prihodkov financira šport.