Borut Mekina

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Politika

Der Telekom

Samo bedaki in konji bi prodali nacionalnega telekomunikacijskega operaterja tujemu državnemu podjetju in ob tem verjeli, da ne bo varnostnih posledic za suverenost države

Konec decembra leta 2013 se je na Pantovčaku v Zagrebu, v uradu hrvaškega predsednika, zbrala vsa hrvaška varnostna elita. Za mizo je sedel vrhovni poveljnik oboroženih sil, tedanji hrvaški predsednik Ivo Josipović. Z njim predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović. Pa načelnik generalštaba Drago Lovrić. Pa notranji minister in podpredsednik hrvaške vlade Ranko Ostojić. In vsi predstojniki hrvaških obveščevalnih služb, od vojaške (VSOA), civilne obveščevalne službe (SOA) do šefa Zavodov informacijskih sestavov, Operativno-tehničnega centra za nadzor nad telekomunikacijami in Sveta za koordinacijo varnostno obveščevalnih služb. Po sestanku so v uradnem sporočilu za javnost zapisali, da so bili na »seji predstavljeni podatki o morebitni ogroženosti javnih elektronskih komunikacij«. Kar naj bi vključevalo tudi »osebne podatke državljanov«.

Odvisni od Nemčije

Krešimir Žabec, novinar Jutarnjega lista, je dan za tem edini poročal o aktualnih skrbeh hrvaške politične elite. Šlo je za nemški Telekom. Leta 2001 je Hrvaška prodala svoj Telekom nemškemu, družbi Deutsche Telekom. Tedaj, decembra 2013, so bile na sestanku Sveta za nacionalno varnost institucije hrvaške države obveščene, da je njihova komunikacijska varnost ogrožena. Nemški Telekom je namreč začel vse telekomunikacijske podatke obdelovati in usmerjati skozi Frankfurt in Bonn v Nemčiji. Podatki o prejetih in opravljenih klicih ter poslani in prejeti elektronski pošti ministrov hrvaške vlade, predsednika države in celotne hrvaške vojske je Deutsche Telekom začel hraniti doma, pri sebi, v svojem podatkovnem centru, na področju nemške jurisdikcije in v dosegu nemških obveščevalnih služb. Zaradi tega so se na Hrvaškem odločili, da morajo vsa ministrstva in organi v sestavi po novem komunicirati prek šifriranih povezav, hrvaška civilna obveščevalna služba pa je tudi spremenila mobilnega operaterja – šli so raje k »avstrijskemu« Vipnetu.

Vsi ti ukrepi so bili dragi, a je to bil šele začetek odpravljanja velikanske škode. Strokovnjak za telekomunikacije dr. Vlatko Cvrtila, bivši svetovalec predsednika republike Iva Josipovića za obrambo in predsednice vlade Jadranke Kosor, nam je v telefonskem pogovoru dejal, da je bila prodaja Telekoma huda napaka: »Hrvaški Telekom je bil nekoč grajen kot državno podjetje. Razumljivo, da so bile njegov del tudi komunikacije državnega pomena. Ko so ga prodajali, nihče ni razmišljal, da se ob tem prodaja tudi kritična infrastruktura,« pravi. Še bolj kot dejstvo, da 90 odstotkov hrvaških telekomunikacijskih podatkov danes obdelujejo v Nemčiji, naj bi bilo pomembno zavedanje, da je Hrvaška na tem področju izgubila suverenost: Konkretno, »prišlo je celo do tega, da na koncu telekomunikacijski operaterji niso hoteli vzpostaviti razmer, da bi policija in vojska lahko zakonito spremljali telekomunikacije«, opozarja Cvrtila. Z drugimi besedami, nekaj let hrvaška policija in vojska niti prisluškovati nista mogli. Spor je na koncu rešilo šele ustavno sodišče.

Dolgo časa je trajalo, da je Hrvaška to napako priznala. Še dlje pa bo trajalo, da jo bo sanirala. S hrvaškega notranjega ministrstva so nam na naše vprašanje o posledicah privatizacije Telekoma odgovorili, da so morali zaradi »nezanesljivosti komercialnih telekomunikacijskih mrež v kriznih situacijah zgraditi lastno, alternativno radijsko mrežo«, Cvrtila pa, da se je bila Hrvaška leta 2012 prisiljena odločiti za gradnjo nove, vzporedne komunikacijske infrastrukture, na katero se bodo priključile vse državne institucije. Projekt vodi državno podjetje Oddajniki in zveze, ki mu načeluje Aleksander Golub. Njihov načrt je, da med seboj povežejo že obstoječe optične povezave hrvaških železnic, elektrogospodarstva, naftovodnega in plinovodnega omrežja in bakrenih komunikacijskih povezav nekdanje JLA do otokov –mreže, imenovane »Neptun«. Te bodo na lokalni ravni povezali s kabelskimi operaterji. Gre za velik projekt, nam je dejal Golub, ki bo stal več kot 240 milijonov evrov. Računajo sicer na sklade EU, a 500 milijonov evrov, ki jih je leta 2001 Hrvaška zaslužila s prodajo Telekoma, se danes kaže v povsem drugačni luči. Hrvaški predsednik Milanović je pred letom dni priznal, da danes Hrvaška nima niti tehničnih sredstev, da bi ugotovila, ali njihovim državljanom kdo prisluškuje.

Zaradi privatizacije svojega Telekoma je danes Hrvaška prisiljena graditi novo, vzporedno komunikacijsko infrastrukturo, na katero se bodo priključile vse državne institucije.

Koliko je naši jugovzhodni sosedi še ostalo od informacijske suverenosti, priča zadnji obisk nove hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović pri nemški kanclerki Angeli Merkel. Nemčija je 32-odstotna lastnica nemškega Telekoma in minuli teden se je Grabar-Kitarovićeva na prvem uradnem obisku pri Merklovi pogovarjala prav o omenjenem načrtu Hrvaške, da zgradi vzporedno telekomunikacijsko omrežje. Nemška kanclerka naj bi hrvaško predsednico »opozorila« na ta problem, s katerim se »na določen način omejuje poslovanje hčerinske družbe Deutsche Telekoma«, so zapisali hrvaški mediji. Uradno pa je Grabar-Kitarovićeva dejala, da naj bi Merklova v pogovoru predsednico Hrvaške spomnila na »konkretne primere, v katerih so podjetja v nemški lasti na Hrvaškem … ko se čez noč spreminjajo pravila poslovanja ali ko se pojavljajo birokratske ovire«. Jeza nemške kanclerke je razumljiva. Nemškemu Telekomu na Hrvaškem z gradnjo vzporedne infrastrukture grozi izguba monopola in kanclerka se bori za nacionalne interese. Kot v kakšnem tretjem svetu celo proti temu, da bi Hrvaška zgradila sodobne telekomunikacijske povezave do odročnih krajev, z javnim denarjem, za kar sicer ni komercialnega interesa.

Napad na Slovenijo

A vrnimo se zdaj v Slovenijo, ki je danes tam, kjer je bila Hrvaška leta 2001. Ali ni pričakovano, da je obrambni minister Janko Veber naročil varnostno analizo prodaje slovenskega Telekoma? Kdo drug pa je v državi odgovoren za to področje? Dokumenti, ki jim je Veber minuli teden zaradi očitkov, da je zlorabil vojaško obveščevalno službo, umaknil oznako tajnosti, se sklicujejo prav na hrvaški primer, deloma še na makedonskega. Razkrivajo, kar bi pravzaprav morali vedeti in pričakovati. Da lahko nekatere storitve v Sloveniji zagotavlja zgolj Telekom. Ki je monopolist in lahko, če uide z državnih vajeti, poljubno draži te storitve. Kot je recimo vojaški infranet. Da je ob privatizaciji in »optimizaciji stroškov«, ki temu sledi, mogoče pričakovati povečanje občutljivosti na najrazličnejše vdore in napade. Da je mogoče pričakovati zmanjšanje razpoložljivosti komunikacij v kriznih situacijah. Izgubo stroke in znanja. Počasnejše uvajanje novih storitev. In še druga tveganja, povezana z dejstvom, da bo novi lastnik večino storitev »v oblaku« prenesel v drugo državo, kjer velja druga jurisdikcija, kar vključuje izgubo nadzora nad npr. posebnimi preiskovalnimi ukrepi. V nekaterih državah, kot so ZDA ali Kanada, je zaradi tega celo prepovedano, da bi imeli tuji lastniki v lasti več kot 20 odstotkov kakršnegakoli telekomunikacijska podjetja.

Kar očitno slovenski politiki ni jasno, je jasno slovenskim informacijskim strokovnjakom in obramboslovcem. Gorazd Božič, vodja slovenskega odzivnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij SI-CERT, opozarja na čisto pravno posledico prodaje Telekoma Slovenije: »Vzemimo za primer zadnje dejavnosti ameriške obveščevalne službe NSA. Kot vidimo, je dejansko vse njihovo početje, masovni nadzor nad telekomunikacijami, zakonito, na podlagi novih pravil, sprejetih po 11. septembru.« Velika telekomunikacijska podjetja, ki imajo v Evropi svojo infrastrukturo in svoje podatkovne centre, so celo dolžna na podlagi sodne odredbe ameriškega sodišča posredovati podatke, ki so fizično na evropski infrastrukturi. »Se pravi, če je Microsoft lastnik podatkovnega centra na Irskem, je, ker gre za ameriško podjetje, po ameriški zakonodaji podrejen ameriškemu vrhovnemu sodišču,« razlaga. Bo tako tudi, če bo Nemčija kupila Telekom Slovenije? Bodo lahko nemška sodišča odrejala prisluhe v Sloveniji? Odgovor na to vprašanje je sicer preprost. Ker gre razvoj telekomunikacijskih podjetij v smeri storitev v oblaku in koncentracije podatkovnih centrov npr. v Nemčiji, to več sploh ne bo dilema. Infrastruktura bo prenesena v matično državo lastnico. In Nemčija bo v tem primeru imela legalni nadzor nad slovenskimi telekomunikacijskimi podatki.

Tudi za obramboslovca dr. Iztoka Prezlja s Fakultete za družbene vede ni dvoma, da bo prodaja Telekoma pomenila »varnostno škodo«. »Ne predstavljam si, da bi to naredili v Nemčiji, Rusiji, Veliki Britaniji ali Ameriki. In ne predstavljam si, da bi izvor pitne vode na Krvavcu, če karikiram, prodali npr. Egipčanom. Mi v Sloveniji ob tem trenutku uvažamo že 60 odstotkov hrane. Že tu smo nesamozadostni. Mi sveta več ne moremo vrteti niti doma,« pravi Prezelj. Morda ne na kratki rok, na dolgo rok pa razprodaja kritične infrastrukture gotovo vzbuja skrb. »In če si ti minister ali vodja države, si se seveda dolžan vprašati, kaj tuje lastništvo kritične infrastrukture pomeni. In kaj to pomeni, da nekdo drug nadzoruje tvoje telekomunikacijsko omrežje, na katerem temelji tvoja varnostna dejavnost. A ni logično, da to ni ravno najboljše?« se sprašuje Prezelj. Seveda ni. Tisti, ki opremo vzdržuje, se lahko nanjo tudi priklopi. Izvaja lahko aktivni ali zgolj t. i. pasivni nadzor. Tehnologija je enostavna: dovolj je priključitev t. i. optičnega delilnika, majhne sive škatlice, na vozlišče SIX (Slovenia Internet Exchange) v središču Ljubljane, ki je eno pomembnejših informacijskih vozlišč v regiji.

Cerar skupaj z opozicijo

Razumljivo je torej, da je obrambni minister Veber naročil varnostno preverjanje prodaje Telekoma. Razumljivo je tudi, da sta stranki NSi in SDS – ki imata v komisiji za nadzor nad obveščevalnimi službami večino – iz tega naredili politični problem. Seveda ne zato, ker bi ju odkrito skrbel vdor politike v vojaško obveščevalno službo, kot trdijo. Vojaška obveščevalna služba je namreč, kot je mogoče izvedeti, tako ali tako prestreljena s kadri iz NSi, ki jih je tja pripeljal še obrambni minister Aleš Hojs (NSi). In tudi v SDS so pred leti v Slovenski obveščevalni službi (SOVA) zaposlili celo brigado tajnikov svojih občinskih odborov, niso imeli zadržkov pred razgradnjo Sove, ko so v njej iskali obremenjujoče podatke proti tedanjemu predsedniku države Janezu Drnovšku ali ko so službo zlorabili za prikrivanje povezav med stranko in neonacisti. Ne, SDS in NSi je očitno zaskrbela vsebina Vebrovega poročila, ki ogroža privatizacijo Telekoma.

To je razumljivo. Novo, nepričakovano in presenetljivo je v resnici ravnanje predsednika vlade Mira Cerarja v tem primeru.

Miro Cerar je že novembra lani prebral poročilo o varnostnih tveganjih v primeru prodaje Telekoma, smo izvedeli, a se je odločil, da dokumenta ne uvrsti na sejo vlade. Ne samo, da obrambno ministrstvo v tem času ni smelo komunicirati s prodajalcem Telekoma, s Slovenskim državnim holdingom (SDH), češ da bi šlo v tem primeru za vmešavanje v neodvisnost SDH. Niti šolsko ministrstvo, ki je pristojno za informacijsko družbo, z obrambnim ministrstvom ni hotelo sodelovati, kot pojasnjuje obrambni minister v tokratnem intervjuju za Mladino in kot smo tudi preverili na omenjenem ministrstvu. Ravnanje predsednika vlade pa je neodgovorno.

Ko je leta 2005 švicarska vlada predlagala privatizacijo Swisscoma, je naročila dve obsežni raziskavi. V eni od njiju so obdelali tudi varnostni vidik in se tudi zaradi njega za privatizacijo niso odločili. Citiramo: »Analiza tveganj je pokazala, da največje potencialno tveganje v primeru privatizacije pomeni odvisnost od tehnologije in razpoložljivost kvalificiranih strokovnjakov ... v skrajnem primeru se lahko omrežja izklopijo tudi 's pritiskom na gumb' iz tujine.« Dejansko bi varnostno študijo moral naročiti sam Cerar, ne pa, da tudi on sedaj to vprašanje politizira in kliče obrambnega ministra na zagovor.

Nihče Telekoma ne prodaja

Varnostni vidik sicer ni edini razlog, zaradi katerega je večina nacionalnih telekomunikacijskih družb v večini evropskih držav v solastništvu držav. Recimo v Luksemburgu ali na Cipru, ki imata telekoma v stoodstotni lasti države. Ali v Belgiji, kjer je država 53-odstotna lastnica največjega telekomunikacijskega operaterja. Ali v Latviji, kjer je ta delež 51-odstoten, na Finskem, Švedskem ali na Slovaškem, kjer ima država v lasti 49 odstotkov Telekoma. Romunija ga ima v lasti 46 odstotkov, Francija 27 odstotkov, Avstrija 28 odstotkov, zunaj EU pa Norveška 54 odstotkov in Švica 57 odstotkov. Ne gre zgolj za varnost, gre tudi za to, da tako države zagotavljajo enakomeren telekomunikacijski dostop za vse državljane, tudi za tiste, ki živijo na odročnih območjih, ki za zasebna podjetja niso tržno zanimiva.

V Sloveniji približno tretjina prebivalstva, natančneje 236 tisoč gospodinjstev, ki živijo na podeželju, še vedno nima dostopa do osnovne širokopasovne komunikacijske infrastrukture. V skladu s cilji EU jim bo morala Slovenija do leta 2020 dostop zagotoviti. Po ocenah slovenske Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) bo morala država za to nameniti okrog 200 milijonov evrov. Vprašajmo se: bo ceneje ta projekt izpeljati s pomočjo Telekoma? Ali s pomočjo koncesij nemškemu Telekomu? Ali morda tako, kot na Hrvaškem, na alternativni način, prek omrežja slovenskih železnic? Obrambni minister bo prej ali slej dosegel, da bo o teh vprašanjih razpravljal tudi slovenski Svet za nacionalno varnost.

Vprašanje je zgolj, ali že zdaj. Verjetno pa kasneje, tako kot na Hrvaškem, ko bodo državni organi prisiljeni iskati rešitve, kako se znebiti Telekomove infrastrukture v lasti tuje države.

Izolirano obrambno ministrstvo

Niti Cerar niti šolsko ministrstvo, pristojno za Telekom, Vebru nista želela pojasnjevati prodaje Telekoma

Vebrov dopis, ki so ga poskušali na ministrstvu za šolstvo spregledati

Vebrov dopis, ki so ga poskušali na ministrstvu za šolstvo spregledati

Predsednik vlade Miro Cerar novembra lani ni želel, da bi vlada obravnavala varnostno analizo prodaje Telekoma, ki so ga pripravili na obrambnem ministrstvu. In tudi ko je minister Veber s tem, spodaj objavljenim dopisom želel ugotoviti, ali so na šolskem ministrstvu, pristojnem za Telekom, pri prodaji družbe upoštevali »vidik nacionalne varnosti«, odgovora ni dobil. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so nam pojasnili, da Vebru niso odgovarjali. Zakaj ne, niso povedali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.