Od tod ne pridete živi!

Nacisti so med drugo svetovno vojno posneli propagandni dokumentarec, v katerem je bilo koncentracijsko taborišče Theresienstadt prikazano kot judovsko letovišče. Tam vidite nasmejane, dobro razpoložene Jude, ki igrajo šah, prikupne natakarice jim na teraso kavarne prinašajo kave in limonade, na odru igra orkester, otroci jedo sadje in bel kruh, odrasli berejo revije in časopise, na pošti dvigujejo bogate pakete, v bolnišnici imajo de luxe oskrbo, ženske delajo v prijetni šivalnici, kipar v ateljeju končuje svojo novo skulpturo in tako dalje. Judje imajo vse: šolo, knjižnico, gledališče, banko, molilnico, zelenice. Fasade kar sijejo. Le kdo ne bi hotel med vojno živeti tu, v Theresienstadtu?

Nihče. Do trenutka, ko so posneli ta dokumentarec (naslovljen Hitler je Judom podaril mesto), je v Theresienstadtu umrlo že 20.000 Judov. Ko so dokumentarec posneli, so jih 80.000 deportirali v Auschwitz. Nikoli se niso vrnili.

V Theresienstadtu je bilo vse inscenirano. Do zadnjega kadra. Do zadnjega detajla. Do zadnjega cvetličnega aranžmaja. Do zadnjega nasmeha. Nacisti – pod taktirko esesovca Hansa Güntherja, ki je v Pragi urejal »preseljevanje« Judov, Karla Rahma, poveljnika Theresienstadta, in berlinskega režiserja Kurta Gerrona, nemškega Juda, ki je mislil, da bo to rešilo njegovo družino (pa ni, vsi so končali v plinskih celicah, z njim vred) – so si leta 1944 vzeli kar pol leta, da so Theresienstadt prelevili v imitacijo judovskega letovišča, potemkinovski atelje, Jude pa so potem prisilili, da so igrali vesele, zadovoljne, poskočne, dobro preskrbljene, site in zdravja polne letoviščarje.

Nacisti so hoteli s »Theresienstadtom« utišati »natolcevanja«, da so njihova koncentracijska taborišča klavnice, morišča, tovarne smrti. Glejte, so hoteli reči, Judom se v Nemčiji godi bolje kot Nemcem! Za svoje nasprotnike poskrbimo bolje kot zase! Judje se imajo pri nas fajn! Nismo kruti, nismo brutalni, nismo strašni! Ne bojte se nas!

Nacisti so skušali svojo krutost skriti – Islamska država je ne skriva. Nacisti so internirance pobili po koncu snemanja, za kuliso, v offu – Islamska država jih pobije na koncu eksekucijskih videov.

Islamska država s svojimi propagandnimi videi, ki se končajo z obglavljenjem, sporoča ravno nasprotno: Glejte, kako strašni smo! Glejte, kako kruti in brutalni smo! Bojte se nas! Našim nasprotnikom pri nas ni fajn! Od tod ne pridete živi! Nacisti so skušali svojo krutost skriti – Islamska država je ne skriva. Nacisti so internirance pobili po koncu snemanja, za kuliso, v offu – Islamska država jih pobije na koncu eksekucijskih videov, ki se jih je oprijel izraz »džihadski snuff«.

Snuff je izraz za brutalne porno filme, v katerih naj bi »igralca« ali »igralko« na koncu zares ubili. Pravim »naj bi«, kajti snuff je le mit: doslej niso namreč našli niti enega filma, v katerem bi »igralca« ali »igralko« zares ubili. Za snuffe, ki naj bi bili snuffi, se je namreč vedno izkazalo, da so le inscenacije, le triki, le specialni efekti, le običajni filmski iluzionizem. Nihče ni zares umrl.

Islamska država pa snuff vzame dobesedno, smrtno resno, s čimer izpolni zahodnjaške fantazije. Islamska država v teh videih obglavljenj uresniči natanko to, o čemer so zahodnjaki tako bujno in tako perverzno fantazirali – izpolni jim želje. Islamska država je kot Hollywood: pozna svoje občinstvo.

Ne, ne gre za kake amaterske produkcije. Še zdaleč ne. Islamska država snema skrajno »sofisticirane filme terorja«, pravi Jeffrey Fleishman (Los Angeles Times). Slika je jasna in hladna kot v grozljivkah, vse je dobro koreografirano, stilizirano in brezhibno zmontirano, kostumi – jetniki v oranžnem, eksekutorji v črnem – so premišljeni, scenografija, efekti in mizanscena prav tako (sanjska, nadrealistična, upočasnjena, ritualna atmosfera, jordanski pilot, ki nemočno blodi med ruševinami, ožganimi trupli in baklami ipd.), različni snemalni koti in fluidna panoramiranja ustvarjajo srhljivo napetost in tesnobo, kar kaže, da so »ti filmarji zverzirani v holivudski estetiki«. Ves ta eksekucijski snuff Islamske države, »filmskega kalifata«, ki se očitno zaveda moči slike in pripovedovanja, je tako sofisticiran kot holivudski »snuff« (Žaga, Krvavi hostel ipd.), zato niti ni čudno, da se mnogi z njim tako zlahka identificirajo.

In prav zato je ta »džihadistični snuff« tako srhljiv: ker izgleda kot holivudska produkcija, v kateri »igralci« na koncu zares umrejo. Med iraško vojno je umrlo ogromno ljudi, menda pol milijona (nekaj milijonov pa jih je bilo izseljenih, preseljenih in razseljenih), toda sama iraška vojna je bila prezentirana kot holivudska produkcija, v kateri nihče zares ne umre. Hočem reči: snuffovske brutalnosti, ki jo je zagrešila ameriška vojska, nismo videli.

Videli smo le fotografije iz Abu Grajba, telefonske posnetke obešanja Sadama Huseina in raketiranje novinarjev v Bagdadu, toda proti ameriški volji: Američani svojega snuffa – recimo tistega v Faludži in Sadr Cityju – niso snemali in predvajali, ampak so ga prikrili. Kot da ga ni. Raje so ustvarjali vtis, da se Iračani zdaj kopljejo v demokraciji in svobodi. Irak so prikazovali kot letovišče, vojno pa kot računalniško igrico. Ob sporočilu: če že kdo trpi v Iraku, potem trpijo ameriški vojaki! V Iraku se Iračanom godi bolje kot ameriškim vojakom! To je nazadnje poudaril tudi Ameriški ostrostrelec, ki ga je posnel Clint Eastwood. In Američani so drli nanj. Le zakaj ne bi, saj jim je prikimal: Ja, prave žrtve iraške vojne so bili Američani, ne pa Iračani!

Si predstavljate, da bi Američani posneli smrt vsakega Iračana, vsako svojo shock & awe brutalnost, vsako svoje shake & bake grozodejstvo, vsak svoj vojni snuff? Iskreno rečeno: če bi se to zgodilo, če bi torej videli posnetke vseh teh ubijanj in pokolov, potem »džihadski snuff« – videi obglavljenj – zdaj ne bi izgledal tako srhljivo, grozljivo in pošastno. In tako srhljivo, grozljivo in pošastno izgleda prav zato, ker nismo videli ameriškega snuffa.

Druga pošast

Tako kot je Islamska država le produkt iraške vojne, je tudi »džihadski snuff« le posledica ameriškega snuffa, ki ga nismo videli. Ali bolje rečeno: v »džihadski snuff« je šlo vse tisto, česar nismo videli. »Džihadski snuff«: to je slika vojne!

Te dni je Amerika »praznovala« dvanajsto obletnico napada na Irak. Jasno, v resnici kakega praznovanja ni bilo. Še huje: obletnica je šla mimo povsem neopaženo. Ne brez razloga: iraška vojna namreč po dvanajstih letih še vedno traja. Toda izraz »iraška vojna« je oksimoron: Iraka itak ni več.

Apologeti napada na Irak so pred dvanajstimi leti rekli, da bo to le »kirurški poseg«, le »sprehod«. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da bo to katastrofa. Kar se je potem tudi zgodilo.

Apologeti napada na Irak so rekli, da bo ta »sprehod« Iraku prinesel svobodo in demokracijo. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da bo to destabiliziralo in razneslo kompletno regijo. Kar se je potem tudi zgodilo. Le da regija, ki jo je razneslo, po novem sega globoko v Afriko. Vojne niso sprehodi. Vojne so kot holivudski blockbusterji: vedno dobijo nadaljevanje. Nikoli se ne končajo. Vedno se nadaljujejo. Prva svetovna vojna se je nadaljevala na bojiščih druge svetovne vojne, druga svetovna vojna se je nadaljevala s hladno vojno, hladna vojna se je nadaljevala s korejsko vojno, korejska vojna se je nadaljevala z vietnamsko vojno, vietnamska vojna se je nadaljevala v Kambodži – vse do iraške vojne, ki se nadaljuje v Siriji, Maliju, Nigeriji, Jemnu in Libiji. In ne le, da se v Libiji zdaj dogajajo hujše in strašnejše reči, kot so se dogajale pod Gadafijem, ampak se je Libija iz države z najvišjim življenjskim standardom v Afriki prelevila v državo, ki je ni več. Kot Irak.

Apologeti napada na Irak so rekli, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da je to le teorija zarote. Prav so imeli. To je bila le teorija zarote, le fikcija s strašnimi posledicami. Ne pozabite 11. septembra, so kričali apologeti napada na Irak. Več Američanov je umrlo v Iraku kot pa 11. septembra.

Islamska država je pošast vojne proti terorju, ne pa tudi edina. Obstaja še ena pošast vojne proti terorju, na katero vsi pozabljajo: finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008.

Apologeti napada na Irak so rekli, da je treba le »obglaviti« režim, pa bo vse v redu. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da bo to ustvarilo le na stotine novih Sadamov Huseinov. Kar se je potem tudi zgodilo.

Apologeti napada na Irak so rekli, da bodo s tem zadali dokončni, smrtni udarec Al Kaidi. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da bodo s tem ustvarili le na tisoče in tisoče novih džihadistov. Kar se je potem tudi zgodilo, le da z obrestmi, ki se jim reče Islamska država.

Apologeti napada na Irak so rekli, da bodo s tem dokončno pometli s »Sadamovo mučilnico«. Nasprotniki napada na Irak so trdili, da bodo s tem mučilnico šele ustvarili. Ste videli »džihadski snuff«? Ste videli videe Islamske države? Bi kapučino?

Vsi so zgroženi nad početjem Islamske države, v kateri vidijo pošast in katastrofo, toda ob tem po malem pozabljajo, da je ta pošast produkt vojne proti terorju, ki se je začela po 11. septembru 2001. Ja, Islamska država je pošast vojne proti terorju, ne pa tudi edina. Obstaja še ena pošast vojne proti terorju, na katero vsi pozabljajo: finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008.

Le spomnite se: kaj točno je bila vojna proti terorju? To je bil bombastični cirkus. Obsedno stanje. Zastraševanje. Podžiganje panike. Ljudje so bili šokirani. Ker so bili šokirani, so bili prestrašeni. Ker so bili prestrašeni, so bili zmedeni. Ker so bili zmedeni, so bili dezorientirani in neprisebni. Vojna proti terorju je delovala kot »doktrina šoka«, bi rekla Naomi Klein. Kar je bilo pred vojno proti terorju nemogoče, je bilo zdaj mogoče. Ali bolje rečeno: zdaj si lahko izpeljal vse tisto, česar pred vojno proti terorju nisi mogel.

Ker so se vsi ukvarjali le še s teroristi, se ni več nihče ukvarjal s finančnim sektorjem, ki je lahko zdaj počel, kar je hotel. Nihče mu ni več gledal pod prste, nihče ga ni več nadzoroval – in prav v času vojne proti terorju so nastali vsi tisti finančni baloni, prav v času vojne proti terorju so nastali vsi tisti »mistični«, povsem deregulirani finančni produkti, prav v času vojne proti terorju je deregulacija finančne industrije prešla v orgiastično fazo. Vsi so nadzorovali le še finančne transakcije Al Kaide. Pravega terorja, ki se je dogajal na finančnih trgih in nas je na koncu pahnil v brezno, pa ni nihče opazil.

Vojna proti terorju je bila popolna krinka za orgijo finančne industrije, ki se je končala z izbruhom krize – in nadaljevala s »preventivnim« napadom na nas, na Slovenijo in druge države, ki krize niso povzročile. Ne pozabite: tudi Irak ni imel ničesar z 11. septembrom. Za vir terorja, ki je napadel Evropo, ni veljala finančna industrija, ampak Država, ki da je »prevelika« in ki da se preveč vmešava na trge.

Rezultat je znan: finančni trgi in njihovi lobiji, od Mednarodnega denarnega sklada do bonitetnih agencij, so napadli Državo, ki so jo prikazovali kot pošast, kot vir vse Malopridnosti in vsega Zla. Delali so vse, da bi odpravili Državo, da bi razbili njeno strukturo, da bi privatizirali njene socialne funkcije – kot v Iraku. Ali bolje rečeno, finančni trgi in njihovi lobiji so angažirali vse »izvedene« – da ne rečem izvedbene – instrumente vojne proti terorju, da bi začeli vojno proti terorju Države, v kateri so videli to, kar so Američani videli v Iraku.

V videih islamskega kalifata vidimo tudi žrtve, ki so jih obglavili – v videih finančnega kalifata pa žrtev, ki so jih obglavili, ne vidimo.

In kako veste, da je to, kar nam počnejo, le podaljšek vojne proti terorju? Ker je umrlo tako veliko civilistov in tako malo teroristov. Ker vse skupaj izgleda kot maščevalni pohod. Ker vse skupaj deluje kot dokaz večvrednosti elit in manjvrednosti večine. In ker so Državi rekli to, kar so rekli Iraku: Tiho, prasica, mi bomo mislili namesto tebe!

Vprašanje je le: zakaj v Islamski državi vidimo pošast, v finančnem kalifatu pa ne? Iz preprostega razloga: v videih islamskega kalifata vidimo tudi žrtve, ki so jih obglavili – v videih finančnega kalifata pa žrtev, ki so jih obglavili, ne vidimo. A po drugi strani: finančne elite nas ves čas prepričujejo, da žrtve krize niso ljudje in države, ampak one same, uboge finančne elite, ki jih države in ljudje le molzejo in izčrpavajo in obdavčujejo in regulirajo, tako da sploh ne morejo dihati. Finančnim elitam se v sodobni Državi godi slabše kot večini! Država je za navadne ljudi to, kar je bil za Jude Theresienstadt – letovišče!

Če hočejo finančne elite videti človeka, ki ne more dihati, naj si pogledajo tistega jordanskega pilota, ki ga je zažgala Islamska država, ali pa onega Grka, ki je skočil z nebotičnika. Oba sta trčila ob steno, na kateri je pisalo: Od tod ne pridete živi!