Sumljivi poobedki

V odgovoru na članek »Sumljivi obedi« (Mladina, št. 14, 3. 4. 2015) direktor ŠOU v Ljubljani in direktor Zavoda Študentska menza s svojimi dragocenimi pojasnili zgolj potrjujeta temeljno namero članka. Študentska menza je dokaz, kako se prepletajo javno poslanstvo študentske organizacije s poslovnimi interesi zasebnikov. Ta »banalnost zla«, za legitimno politično krinko ŠOU skriva legalno pokritje študentskega biznisa, kjer se prelivata denar in moč brez pravega javnega nadzora.

Hvalevredno je, da ŠOU želi zagotoviti študentom zdravo in cenovno dostopno prehrano. Toda ŠOU ni ustanovil Zavoda Študentska menza zaradi kuhanja toplih obrokov temveč zaradi posredovanja gostinske dejavnosti. In pri tem posredništvu je vrsto nenavadnih pogojev. Najem je denimo sklenjen za določen čas, ki traja najmanj(!) 10 let. Potem zahteva, da podnajemnik za vsako lokacijo ustanovi še novo posebno podjetje. Namesto da bi Študentska menza sama organizirala prehrano, imamo torej tri vertikalne ravni povezanih družb in dve vrsti zasebnih podjetij, ki posredno živijo od izhodiščnega posla. Ekonomika takšnega mrežnega delovanja je običajno vprašljiva (višji stroški, veriženje davkov), nadzor pa tudi (javno zasebna partnerstva). Zato rešitev eno zasebno podjetje – ena javna lokacija ni niti organizacijsko smiselna niti ekonomsko racionalna. Prav tako ne zagotavlja tiste želene preglednosti, na katero prisega Študentska menza.

Kje je torej čarobni ključ značilnih veriženj podjetij, ki jih uprizarja ŠOU? Prvi tiči očitno v veliki želji, da privatiziramo študentski biznis, drugi si pomaga s subvencioniranjem. Oboje očitno koristi omrežjem študentskih funkcionarjev, vodstev in podjetnikov. Poglejmo še enkrat naš primer.

Na javnem razpisu Študentske menze je zmagala družba Efektiva, ki je brž ustanovila družbo Provansa. Seveda Efektiva ni posebno »efektivna«, za njo je neuspela prisilna poravnava, zato ji »by pass« novo podjetje koristi. Čudaški razpisni pogoj dobi svoj pomen. Razlog, da zmagovita Efektiva ustanovi Provanso zaradi poslovnih težav, se zdi bolj verjetna od razpisnega modela ena lokacija-eno podjetje zaradi »večjega nadzora in preglednosti«. Kakšna je povezanost deležnikov, kot sta Anton Golob (Študentska menza) in Mitja Jazbec (Efektiva, Provansa) ostaja skrivnost. Nikjer nisem zapisal, da sta poslovno sodelovala, sta pa bila člana druščine treh podjetij Vseslovenskega združenja ponudnikov subvencioniranja študentske in dijaške prehrane, ki ga danes tudi ni več.

In prav v subvencioniranju tiči drugi ključ. Slediti moramo predvsem denarju in potem postajajo reči bolj jasne, podobno kot pri nedavnih razkritjih avtorskih honorarjev profesorjev. Subvencije so najprej prihodek podjetij, šele potem vplivajo na nižje (predpisane) cene študentskih obrokov. Zato koristi subvencioniranja najprej občutijo zasebna podjetja, ki so v domeni ŠOU, šele potem študenti. To velja tudi za posebne dodatne subvencije Študentske menze (105.000 evrov v letu 2014). Subvencije so torej način preživetja podjetnikov, šele potem študentov.

Študentska menza bi torej najbolje uresničevala plemenito poslanstvo ŠOU, če bi manj »organizirala« in več neposredno »izvajala«. Tako pa ŠOU v svoji vnemi javno zasebnega partnerstva pogosto bolj skrbi za zasebne poslovne interese kot za javne programe, ki so namenjeni študentom. Preprosto, namesto poslovne »kuhinje« naj Zavod Študentska menza raje začne kuhati obroke za študente, kot zasebni zavod za javni interes.