Odstop?

Nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar in generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer sta ravnala koruptivno, je ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije. Za Zalarja to ne bo imelo neposrednih posledic, ker funkcionarskega položaja ne zaseda več, od Fišerja pa SDS (že dalj časa) zahteva odstop.

Gre za zgodbo o imenovanju Boštjana Škrleca na položaj generalnega direktorja vrhovnega tožilstva. Iz poročila protikorupcijske komisije izhaja, da je bil imenovan v nasprotju z zakonom. Fišer se je na to odzval z besedami, da je tudi v tem postopku ravnal »vestno in v dobri veri, brez kakršnegakoli koruptivnega namena in ne da bi zlorabljal svoj položaj«.

V tem pogledu je v podobnem položaju kot minister za pravosodje mag. Goran Klemenčič, ki se je na nedavno razveljavitev poročila protikorupcijske komisije o premoženjskem stanju Janeza Janše odzval z istimi besedami. Kot postopek preverjanja premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank je tudi postopek imenovanja generalnega direktorja vrhovnega tožilstva tekel na podlagi povsem novega zakona (in glede novoustanovljene funkcije). Oba trdita, da sta (vsak svoj) novi zakon ob pomanjkanju poprejšnje prakse uporabljala brez namena protizakonitega ravnanja.

Klemenčič se je tedaj, kot sedaj Fišer, odločil, da ne bo odstopil. A njegova usoda je bila v rokah premiera Mira Cerarja, Fišerjeva pa je sedaj v Klemenčičevih rokah. Pravosodni minister ima v skladu z zakonom možnost, da državnotožilski svet pozove, naj se do poročila protikorupcijske komisije opredeli in poda morebiten predlog za razrešitev generalnega državnega tožilca. Klemenčič je ravnal drugače kot v njegovem primeru Cerar, tak predlog je podal in tako začel morebitni postopek razrešitve generalnega državnega tožilca.

Primer Škrlečevega imenovanja sodi v kategorijo imenovanj v času, ko vlade v odhajanju opravljajo tekoče posle. Zaradi imenovanj političnih sodelavcev na funkcionarske položaje v času opravljanja tekočih poslov se je pred sodiščem že zagovarjal Zalarjev predhodnik na položaju pravosodnega ministra dr. Lovro Šturm. Čeprav je priskrbel pravobranilsko funkcijo svojemu državnemu sekretarju in notarsko funkcijo odhajajoči ministrici, sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za zlorabo položaja. Kolateralna škoda v tem primeru je okrožni državni tožilec Škrlec, ki je že v prvem (nezakonitem) postopku imenovanja edini izpolnjeval merila za imenovanje na položaj generalnega direktorja in je bil potem pred časom v ponovljenem (zakonitem) postopku spet edini kandidat in imenovan na to delovno mesto.

V postopku ugotavljanja nepravilnosti pri Škrlečevem imenovanju sta sicer sodelovala le namestnik predsednika protikorupcijske komisije dr. Igor Lamberger in njen predsednik Boris Štefanec. Ta je odločal o domnevni korupciji svojega nesojenega šefa Fišerja, saj se je Štefanec pred letom in pol neuspešno potegoval za položaj okrožnega tožilca v Kopru. Za tri prosta tožilska mesta se je prijavilo šest kandidatov, Štefanec je bil med tremi, ki niso bili izbrani.