Denis Vičič

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Politika

Znanje kot blago

Kaj kupovanje diplomskih nalog pove o znanju kot vrednoti

Ministrica s prepisanim magisterijem Klavdija Markež

Ministrica s prepisanim magisterijem Klavdija Markež
© Borut Krajnc

Klavdija Markež je bila ministrica za izobraževanje le pet dni. Odstopila je zaradi utemeljenega očitka, da je prepisala del magistrske naloge. Ker je preveritev pristnosti naloge naročila sama – seveda v veri, da ni plagiat –, se ugiba, ali je ni morda kar kupila.

Nekoga, ki bi nalogo napisal namesto nje, bi našla takoj. Zaradi številnih, ki niso sposobni ali pripravljeni sami primerno dokončati študija, se je namreč vzpostavila prava industrija pisanja strokovnih del za druge.

Do piscev pridejo goljufi brez težav. Informacije, kdo jim lahko pri goljufiji pomaga, se širijo predvsem od ust do ust, kontaktne podatke »prodajalcev znanja« pa je mogoče s preprostim brskanjem najti na spletu. In to kljub temu, da je zagrožena kazen za naročnika in za pisca naloge do tri leta zapora. Tudi cene so javne, a variabilne: v povprečju 15 evrov na stran, odvisno od zahtevnosti in zasedenosti pisca. Diplomska naloga tako stane od 200 pa vse tja do 1700 evrov. Povpraševanje menda ne usiha. Nekateri naj bi napisali že več kot sto diplomskih in magistrskih del, sta poročali TV Slovenija in POP TV.A zakaj tako množično prihaja do goljufanja? Je znanje še vrednota? Ali je vrednota zgolj »imeti papir« o doseženi izobrazbi, pa čeprav za tem ni znanja?

»Odnos do znanja s strani tistih, ki dokazilo o tem, da znanje imajo, preprosto kupijo, je seveda negativen. Lahko bi torej rekli, da znanje ni več vrednota,« pravi dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu. »Postalo je neke vrste blago, ki se kupuje in prodaja.« Anonimni pisec, ki se je pohvalil, da je doslej napisal že dvesto diplomskih nalog, je pristop nekaterih strank opisal točno tako: obnašajo se, kot bi šli v trgovino po mleko.

Eden od razlogov za tako obravnavo znanja je današnje razumevanje družbe znanja kot družbe, v kateri je znanje podrejeno gospodarstvu, meni Kodelja: »Znanje mora biti uporabno in je prenehalo biti samo sebi namen.« Pridobitev določene stopnje izobrazbe oziroma strokovnega naziva nima več vrednosti zaradi znanja samega, ampak zaradi posredne vrednosti, ki jo ima pridobljeni naziv. Dodajmo, da je k dojemanju znanja kot blaga verjetno prispevala tudi tendenca po uveljavitvi plačljivega študija: s tem so namreč izobrazbo in znanje neposredno povezali z denarjem in vrednostjo.

Vprašanje, zakaj se študenti sploh odločijo študirati – ali je to zgolj iz vedoželjnosti ali pa jih na univerzo žene dodana vrednost strokovnega naziva –, obstaja že od nekdaj. Je pa po mnenju Kodelje množičnost goljufanja pri doseganju določene stopnje izobrazbe povezana tudi s tem, da je bila »še pred tremi desetletji diploma zadostni pogoj, da je nekdo dobil zaposlitev. Danes je zaradi velikega števila diplomirancev samo nujni pogoj, veliko je odvisno od zvez in poznanstev«.

Tudi Klavdija Markež je poznala prave ljudi. Že prav bolestno zanašanje na poznanstva pa skupaj z očitno obsežnostjo prepisovanja in kupovanja strokovnih del kaže na umanjkanje pomembne komponente družbe znanja – pravih vrednot. »Družba znanja ne more obstajati brez moralnega obnašanja, saj bi sicer družba znanje zlorabljala, kar vodi v propad,« je v nekem intervjuju dejal psiholog dr. Janek Musek. »Le majhen odstotek plagiatov in goljufij je posledica neznanja, malomarnosti ali površnosti, pri večini gre za namerno zlorabo in neetično ravnanje,« dodaja o razkriti industriji goljufanja, ki še zdaleč ni slovenska posebnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.