Ne moremo vam pomagati!

Zakaj ima slovenska politika do Slovenije tak odnos, kakršnega imajo dobrodelne organizacije do dežel tretjega sveta

© Borut Krajnc

Peter Buffett je skladatelj, toda tudi sin Warrna Buffetta, slovitega finančnega guruja in špekulanta, enega izmed najbogatejših ljudi na svetu. Pred nekaj leti mu je podaril ogromno denarja, rekoč, naj ustanovi humanitarno, nevladno, dobrodelno organizacijo, ki bo pomagala revnim v tretjem svetu. In res, Peter je ustanovil dobrodelno organizacijo – in to potem obžaloval. V New York Timesu je namreč – kot kak skesanec – popisal, kako delujejo dobrodelne organizacije: pridejo v deželo, o kateri nimajo pojma, in potem rešujejo lokalne probleme, o katerih nimajo pojma. Za geografske, kulturne in socialne posebnosti te dežele se ne menijo. Nekaj denarja vržejo sem, nekaj tja. Nekaj hrane vržejo sem, nekaj tja. Nekaj zdravil vržejo sem, nekaj tja. Revščine in drugih problemov s tem ne rešijo – s sistemom, ki ustvarja revščino in številne druge probleme, tudi vse hujšo družbeno, ekonomsko neenakost, se ne ukvarjajo. To ni njihova stvar. Njihova naloga je le, da razdelijo denar, hrano in zdravila. Potem odidejo domov – s čisto vestjo. Tako kot bogataške elite, ki dobrodelne organizacije zalagajo z donacijami, obenem pa neusmiljeno branijo, hranijo, sponzorirajo in ostrijo neoliberalni, neokolonialni sistem, ki to revščino – in potrebo po dobrodelnosti – ustvarja. Dobrodelne organizacije problemov ne rešujejo, ampak jih le premikajo – sem ter tja. Ni čudno, da Peter Buffett vse to imenuje »dobrodelni kolonializem«.

© Miha Fras

In zdaj pomislite: mar slovenska politika – vse krizne vlade, od Pahorjeve do Cerarjeve – ne nastopa kot dobrodelna, humanitarna, nevladna organizacija? Mar se slovenska politika v Sloveniji ne obnaša natanko tako, kot se dobrodelne organizacije obnašajo v tretjem svetu? Mar nimamo vedno občutka, da je v Slovenijo prišla od zunaj? Mar nimamo vedno občutka, da o Sloveniji, v katero je prišla, nima pojma? Mar nimamo vedno občutka, da o slovenskih problemih, ki jih rešuje, nima pojma? Mar nimamo vedno občutka, da se za geografske, kulturne in socialne posebnosti Slovenije ne meni? Nekaj denarja vrže sem, nekaj tja. Nekaj hrane vrže sem, nekaj tja. Nekaj zdravil vrže sem, nekaj tja. Ali s tem reši revščino in druge probleme? Ne. Se ukvarja s sistemom, ki ustvarja revščino in druge probleme, tudi vse hujšo družbeno, ekonomsko neenakost? Ne. Mar nimate občutka, da ima občutek, da je njena naloga le, da razdeli denar, hrano in zdravila? Vsekakor. In potem odide domov – s čistjo vestjo. Slovenske krizne vlade delujejo kot dobrodelne organizacije: problemov ne rešujejo, ampak jih le premikajo. Sem ter tja. In ja, stalno napovedujejo reforme. Kot da bo to kaj spremenilo ali pa rešilo – ne, to bo probleme spet le premaknilo. Ne bo pa spremenilo sistema, ki te probleme – z revščino in potrebo po politični dobrodelnosti vred – ustvarja.

Slovenska politika ni prevzela le retorike dobrodelnih organizacij, ampak tudi retoriko politikov iz dežel tretjega sveta.

Retorika tretjega sveta

Slovenska politika ima do Slovenije tak odnos, kakršnega imajo humanitarne, nevladne, dobrodelne organizacije do dežel tretjega sveta. Toda v nasprotju z dobrodelnimi organizacijami, ki se neokolonialistično obnašajo na tujem, v tretjem svetu, se slovenska politika neokolonialistično obnaša doma, v svoji lastni deželi. Dobro veste, kaj so ponavljale vse krizne vlade: da ni mogoče ničesar narediti, ker je Slovenija del globalnega sveta – rev-

ščine, brezposelnosti, ekonomske neenakosti in plenjenja družbenega bogastva ne morejo preprečiti! Razdelijo lahko le denar, hrano in zdravila, pa še to le toliko, kolikor dopušča Bruselj. Če Bruselj reče, da lahko razdelijo le toliko in toliko denarja, hrane in zdravil, razdelijo le toliko in toliko denarja, hrane in zdravil – in nič več. Mar ni to natanko pozicija dobrodelnih organizacij? Ko pridejo v deželo tretjega sveta, ugotovijo, da so v delu globalnega sveta, zato ne morejo ničesar narediti. Razdelijo lahko le denar, hrano in zdravila, pa še to le toliko, kolikor jih odobrijo »donatorji«, bogataši, finančne elite, zgornji odstotek.

© Borut Krajnc

Dobrodelne organizacije ljudem v tretjem svetu sporočajo predvsem: ne moremo vam pomagati! Natanko to pa nam že sedem let sporočajo slovenske vlade: da nam ne morejo pomagati. Da so naša pričakovanja irealna in utopična. Da na hitro ni mogoče ničesar ukreniti. Da so tisti prej itak vse tako zamočili, da bo za sanacijo treba kar nekaj časa. Da je država v tako slabem stanju, da bo že zgolj razdelitev denarja, hrane in zdravil terjala strašno politično voljo, junaške, tako rekoč nadčloveške napore. Mar ni to retorika, ki jo poznamo iz dežel tretjega sveta? Pričakovanja so irealna – na hitro ni mogoče ničesar ukreniti – prejšnji skorumpirani, plenilski režimi so vse katastrofalno zamočili – država je v slabem, bednem stanju – treba bo veliko časa, preden bo šlo na bolje.

Slovenska politika sporoča, da so naša pričakovanja, naše želje in naše zahteve onstran njene moči, kar pomeni, da ni prevzela le retorike dobrodelnih organizacij, ampak tudi retoriko politikov iz dežel tretjega sveta. In ko je prevzela retoriko politikov iz dežel tretjega sveta, je prevzela tudi politiko iz dežel tretjega sveta. Prav zato, ker je prevzela politiko iz dežel tretjega sveta, pa nič ne more. Prav zato nima nobene moči. Prav zato mora le izpolnjevati »zaveze«, spoštovati »dogovore«, delati »domače naloge« – in razdeljevati denar, hrano in zdravila, kot da gre za »donacije« iz Bruslja. Prav zato probleme le premika. In prav zato vedno razočara. Iskreno rečeno: taka je kot neoliberalizem, ta ekskluzivni kapitalizem, ki prav tako vedno razočara, navsezadnje, v karakterju mu je, da večino ljudi – ja, preveč ljudi – pušča »zunaj« in »zadaj«.

Vprašanje zato ni, kako »velika« naj bo država, naj bo »vitka« ali »debela« krava, ampak: na čigavi strani je? Na strani finančnih elit ali na strani ljudstva? Na strani privilegirane manjšine, ki iz dneva v dan le bogati, a se prikazuje kot žrtev (v Sloveniji so naše človekove pravice kršene! davki so previsoki! poslovno okolje je slabo! država nas odira in duši! preselili se bomo v Švico!), ali na strani večine, ki je vse bolj in bolj prisiljena v to, da živi kot manjšina? Ali je na strani tistih, ki jih ni nihče izvolil, ali na strani onih, ki so jo izvolili? Občutek, da je povsem vseeno, koga izvoliš, ker to ne bo ničesar spremenilo, je natanko občutek, ki ga imajo ljudje v deželah tretjega sveta. Vseeno je, koga izvolijo.

Evropska unija se trga – to vidimo. Rusija vstaja, Ukrajina razpada, Bližnji vzhod pa je v ognju takih razsežnosti, da bi mu, kot pravi Ervin Hladnik Milharčič, lahko rekli tretja svetovna vojna.

Tragični nesporazum

In tu nekje je glavni nesporazum: slovenska država – no, v njenem imenu krizne vlade, od Pahorjeve do Cerarjeve – namreč vztrajno pozablja, da je sama ta, ki z zakonodajo ustanavlja korporacije, podjetja ipd., da je sama ta, ki kapitalu z zakonodajo omogoča, da se obnaša tako, kot se, da je sama ta, ki kapitalu pusti, da sistematično razlastninja ljudi, da je sama ta, ki kapital ščiti pred kakršnokoli družbeno opozicijo, da je torej sama ta, ki kapitalu daje človekove pravice in svoboščine. Kot da je kapital oseba. Kot da je kapital individuum. Kot da je kapital človek. Kot da je kapital bolj človeški od človeka. V hipu ko kapitalu pripišeš človeške lastnosti (kapital »hoče«, »želi«, »potrebuje«, »ljubi«, »sovraži«, »pomaga«, »upa«, »ceni«, »podpira«, »zavrača« ipd.), še toliko bolj, če človeške lastnosti pripišeš fiktivnemu, špekulativnemu kapitalu (!), mu avtomatično daš preveč pravic in svoboščin. In vsi dobro vemo, kje ima kapital status osebe, individuuma, človeka, bolj človeškega od človeka: v deželah tretjega sveta. Kapital ima pravice in svoboščine – ljudstvo le uboga. In ko potem nad revščino, ki jo sam ustvarja, pošlje humanitarne, nevladne, dobrodelne organizacije, oborožene z njegovimi »donacijami«, izgleda res dobrodelno, humano, človeško – bolj človeško od človeka. Ne bi izgubljal besed o tem, kako človeško in dobrodelno – ja, bolj človeško od nas – skušajo izgledati slovenski politiki, ko razdelijo denar, hrano in zdravila.

© Borut Krajnc

A veliki, tragični, pogubni nesporazum se tu še ne konča. Politika, ki je kapitalu podelila individualne pravice, je tudi ljudi prepričala, da jih ni čez individualne pravice – in da so individualne pravice vrhunec civilizacije in demokracije, drugo ime za pravno državo. Tega vam ne more nihče vzeti! To je vaše! In vsak Slovenec je tako postal svoj lastni »NGO«, svoja lastna nevladna organizacija, borec za svoje individualne pravice. Problem je kakopak v tem, da so vsi zaradi tega glorificiranja in fetišiziranja individualnih pravic spregledali izginjanje kolektivnih pravic – pravic, ki zadevajo zdravstvo, šolstvo, socialno državo, skupne dobrine, javne storitve, naravne vire, vodo. Kolektivne pravice izginjajo, kar pa pravne države ne zadeva – to očitno ni njena domena. Domena pravne države so le individualne pravice, ne pa tudi kolektivne – kot v deželah tretjega sveta. In tam potem pridejo humanitarne, nevladne, dobrodelne organizacije, tu in tam postavijo kakšno šolo, tu in tam zgradijo kakšno poljsko bolnišnico, tu in tam razdelijo nekaj denarja, hrane in zdravil – in odidejo domov. S čistjo vestjo. Kapital pa je s tem le profitiral: s svojo »donatorsko« dobrodelnostjo je pri življenju ohranil ljudi, ki mu lahko tako še naprej služijo kot poceni, na pol suženjska delovna sila.

Slovenci, ki tako strumno in kapriciozno slavijo svoje individualne pravice, bi morali vedeti, da jim bo na koncu – tako kot ljudem v tretjem svetu – ostala le še individualna pravica do tega, da svojo golo, deklasirano, brezpravno delovno zmožnost prodajajo na trgu, ki jim bo plačal le toliko, da bodo lahko preživeli in delali naprej.

Nasilje permanentne krize

A nikar ne pozabite: z neoliberalnimi recepti, direktivami in programi (privatizacija, liberalizacija, deregulacija, razdavčitev kapitala, vitka država, strukturne reforme ipd.), s katerimi zdaj mučijo nas in Evropsko unijo, »prvi svet«, so leta in leta in leta in leta mučili tretji svet. Kako so se obnesli v tretjem svetu, vemo: po eni strani so bili le pretveza za plenjenje tamkajšnjega družbenega bogastva (naravni viri ipd.), po drugi strani pa so ustvarjali le nenehni kaos in brezizhodni pekel (revščina, vojne, pokoli, begunci ipd.). Ali bolje rečeno: neoliberalizem je v tretjem svetu ustvaril permanentno krizo. Zmaga neoliberalne politike, ozaljšana z vsem tem, kar zdaj predpisujejo tudi nam (privatizirajte, liberalizirajte, deregulirajte, varčujte, shujšajte!), je bila povsem očitna zmaga permanentne krize.

Mar ni Slovenija zdaj v nekakšni permanentni krizi? Mar nimamo ves čas predčasnih volitev? Mar ne govorijo o politični krizi, ki se vleče že leta? Iskreno rečeno: politična kriza se vleče od leta 2008 – od izbruha krize, ko je začel Bruselj v spregi s stebri mednarodnih financ Sloveniji vsiljevati neoliberalne doktrine. Ne javni sektor, ne novi obrazi, ne afere, ne plagiati – Slovenijo je politično destabiliziral neoliberalizem. Tako kot v tretjem svetu. Plagiati, afere in novi obrazi so le simptomi, le način preživetja v dobi neoliberalizma, ki je Slovenijo butnil v permanentno politično krizo.

In tako kot kolonialnim in neokolonialnim neoliberalnim plenilcem ustreza permanentna politična kriza v tretjem svetu, jim ustreza tudi permanentna politična kriza v Sloveniji: ker je politika v krizi, utopljena v škandalih in aferah, stalno pred predčasnimi volitvami, lažje privatizirajo in plenijo. Kar je bilo pred politično krizo nemogoče, je zdaj, v krizi, mogoče. Tako kot neoliberalnim plenilcem v tretjem svetu ni do tega, da bi država delovala, jim tudi v Sloveniji ni do tega.

Nihče jim nič ne more. Nihče jih ne more ustaviti. Ljudstvo? Nehajte: ljudstvo, ki ni več subjekt, ampak le še objekt razgovora, je nad politiko in politično krizo tako razočarano (obenem pa tako naveličano, apatično, utrujeno, tepeno, preplašeno, defokusirano ipd.), da v privatizaciji vidi rešitev. Dobesedno: svojo odrešitev. So neoliberalci, ki to itak prikazujejo kot nekakšno »duhovno doživetje«, hoteli kaj drugega? Bi si lahko želeli kaj boljšega? Ne, nič ni lepšega kot to, da ljudje sami »spoznajo«, da je privatizacija nujna. Nič ni lepšega od ideologije, ki pride v ljudska srca. In neoliberalizem je ideologija, ki uči: javno je dobro le, če je zasebno! Javne dobrine lahko ohranimo le, če jih privatiziramo! Le zakaj bi bilo javno javno, če pa ne znamo gospodariti? Saj veste – nimamo poslovne etike. Nimamo vrednot. Vrednota je neoliberalizem, ki je Slovenijo spravil v vse mogoče in nemogoče krize.

Če hočete torej videti prihodnost Slovenije, se spomnite le Afrike, kjer so stebri mednarodnih financ prakticirali in testirali vse neoliberalne mantre.

»Kolonu ni dovolj, če pojasnjuje, da so vrednote pobegnile iz koloniziranega sveta, da pravzaprav nikoli niso prebivale v njem. Domačina predstavlja kot nedostopnega za etiko, kot neprisotnost vrednot, a tudi kot negacijo vrednot. Domačin je, kar priznajmo, sovražnik vrednot. V tem smislu je domačin absolutno zlo. Razkrajajoč element, ki uniči vse, česar se dotakne, zmaliči vse, kar ima kakršnokoli zvezo z estetiko ali moralo,« je zapisal Frantz Fanon. Je mislil na nas? Ne, to je zapisal davnega leta 1961 v svoji »prekleti« knjigi Upor prekletih (alias V suženjstvo zakleti), mislil pa je na Afričane, utopljene v peklu neoliberalne kolonizacije, privatizacije in deregulacije.

Tako kot ljudi v koloniziranem tretjem svetu so tudi nas prepričali, da smo brez etike in vrednot, da ne znamo gospodariti, da ne znamo ravnati z javnimi dobrinami, da uničimo vse, česar se dotaknemo, da smo torej absolutno zlo. In o tem, kakšno absolutno zlo je Slovenija, ne zna nihče tako ganljivo peti kot prav slovenski neoliberalci, ki nam zdaj že nekaj let razlagajo, da nimamo pojma in da smo totalni bebci.

Grafit v Kopru leta 2015

Grafit v Kopru leta 2015
© Dare Čekeliš

Nikoli več

Če hočete torej videti prihodnost Slovenije, se spomnite le Afrike, kjer so stebri mednarodnih financ – Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija ipd. – prakticirali in testirali vse neoliberalne mantre. Frantz Fanon, psihiater z Martinika, kultni borec za dekolonizacijo Afrike, je to pospremil z besedami: »Skozi stoletja so se kapitalisti obnašali v nerazvitem svetu kakor resnični vojni zločinci. Deportacije, pokoli, prisilno delo, suženjstvo so bila poglavitna sredstva, ki jih je izkoriščal kapitalizem, da bi povečal zaloge zlata in diamantov, svoje bogastvo, da bi okrepil svojo moč ... Popolnoma konkretno povedano se je Evropa prek vsake mere natlačila z zlatom in surovinami kolonialnih dežel ... Evropa je dobesedno stvaritev tretjega sveta. Bogastvo, ki jo duši, je bogastvo, ki je bilo ukradeno nerazvitim deželam.« Tako kot je bilo v času sputnikov smešno umreti od lakote, je od lakote umreti smešno danes, v času mobilnih telefonov, toda tedanji kolonialni neoliberalizem je šel v svojem nasilju tako daleč, da ga je bilo mogoče, kot je rekel Fanon, odpraviti le z absolutnim nasiljem, le s »katarzično« vstajo koloniziranih in zasužnjenih, z brutalno, krvavo dekolonizacijo, ne pa s kakšnimi demokratičnimi reformami, kajti dekolonizacija je lahko le »popolna in absolutna«, »bistvena sprememba bistva«, »sprememba nepomembnih gledalcev v privilegirane igralce«, »stvarjenje novih ljudi«.

V Afriki je neoliberalizem s permanentnimi krizami namerno ustavljal razvoj – in ideal neoliberalcev je prav večni sedanjik. Zato niti ni čudno, da so neoliberalci – vključno s trojko in drugimi lobiji finančnega kapitala – prepričani, da bo po krizi vse tako, kot je bilo pred krizo, da se bomo po krizi vrnili nazaj, v status quo ante, da torej kriza ne bo ničesar spremenila. V resnici je ravno nasprotno: takšne krize vedno vse spremenijo. Spomnite se le tiste krize iz tridesetih let prejšnjega stoletja, po katastrofalnosti predhodnice te krize, v kateri smo zdaj: kako se je končala tista kriza? Z vrnitvijo nazaj? Ne, ampak z vojno – drugo svetovno vojno, klavnico, holokavstom. In po tej vojni – po koncu te krize – se je vse spremenilo.

V Bretton Woodsu so se zaveznice ob koncu vojne, junija 1944, dogovorile za novo finančno, monetarno in ekonomsko finančno arhitekturo povojnega sveta, s čimer so se hoteli izogniti napakam predvojne ekonomije: finančni sistem so zregulirali in zategnili, špekulacije in trgovanje s fikcijami izobčili, kapital ustavili. Kapitalizmu so začrtali zakonodajni okvir.

Z eno besedo: po koncu druge svetovne vojne so naredili vse, da vrnitev nazaj, v čas pred krizo, ki je povzročila to srhljivo vojno, ne bi bila več mogoča. »Nikoli več,« so ponavljali. Dvakrat nikoli več: nikoli več vojne – in nikoli več krize, ki je to vojno povzročila.

Kar je bilo pred politično krizo nemogoče, je zdaj, v krizi, mogoče. Tako kot neoliberalnim plenilcem v tretjem svetu ni do tega, da bi država delovala, jim tudi v Sloveniji ni do tega.

Tudi ta kriza je vse spremenila. Evropska unija se trga – to vidimo. Rusija vstaja, Ukrajina razpada, Bližnji vzhod pa je v ognju, ki ima že take razsežnosti, da bi mu, kot pravi Ervin Hladnik Milharčič, lahko rekli tudi tretja svetovna vojna. In nobenega razloga ni, da mu ne bi rekli tretja svetovna vojna: milijoni mrtvih, ranjenih, razseljenih in pobeglih, razpadanje držav, neusmiljena bombardiranja in raketiranja, apokaliptična stopnja uničenja in terorja, vrtoglavi stroški, bizarne »koalicije voljnih«, množica front – take reči se dogajajo v svetovnih vojnah.

Neuslišani grafit v Ljubljani leta 2011

Neuslišani grafit v Ljubljani leta 2011
© Borut Krajnc

Lahko sicer rečete, da se je vse skupaj začelo 11. septembra 2001, toda vse te vojne so postale zares »kreativne«, tektonske in svetovne po letu 2008 – po zlomu neoliberalnega kapitalizma. In vendar bi radi neoliberalci čas zavrteli nazaj: samo še malo počakajmo, pa bo spet vse tako, kot je bilo pred krizo! Neoliberalci očitno resno verjamejo, da so krize brez posledic. Ob tem lahko rečemo le: kaj so grozljivke Islamske države v primerjavi z neoliberalnim vrtenjem časa nazaj?!

In seveda, ob tem se lahko vprašamo: kje je novi Bretton Woods? Kje je tisti »Nikoli več«? Kje je tisti dvojni, okej, trojni »Nikoli več«: nikoli več vojne, nikoli več krize, ki je to vojno povzročila, in nikoli več neoliberalizma, ki je povzročil to krizo.

George Orwell, taisti, ki je napisal roman 1984, je v nekem eseju zapisal, da je »politični jezik oblikovan tako, da laži zvenijo resnično in da umor zveni spoštljivo«. Danes lahko dodamo, da je oblikovan tudi tako, da tisti »ne moremo vam pomagati« zveni kot ultimativni izraz dobrodelnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.