Peter Petrovčič

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Politika

Ustavno sodišče ne obstaja

Kaj je večja škoda? Politično pristranska odločitev ali dve na leto ali približno tisoč pritožb, zavrnjenih brez vsebinske obravnave in pojasnila?

Preobremenjeni ustavni sodniki, ki imajo dovolj časa in energije zgolj za obravnavo dobrih dveh odstotkov vlagateljev ustavnih pritožb

Preobremenjeni ustavni sodniki, ki imajo dovolj časa in energije zgolj za obravnavo dobrih dveh odstotkov vlagateljev ustavnih pritožb
© Borut Krajnc

Prejšnji teden je predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič predstavil poročilo o delu sodišča za lansko leto. Rešili so sicer 15 odstotkov manj zadev kot leto prej, vendar zaradi večje zahtevnosti zadev, pravi predsednik ustavnega sodišča, ki je še opozoril, da so izčrpali »vse človeške, organizacijske in tehnične zmožnosti in da je edina rešitev v spremembi ustave, ki bi sodišču omogočila, da samo izbira, katere vloge bo obravnavalo«. To naj bi odpravilo zid, na katerega naletijo vlagatelji ustavnih pritožb? Bodo potem ustavni sodniki ugodili kaj več kot dobrima dvema odstotkoma vlagateljev?

S prosto izbiro zadev, ki jih bo ustavno sodišče obravnavalo, bi sodniki dobili več časa, da se res poglobljeno posvetijo najresnejšim zadevam oziroma pravnim vprašanjem. Tako teorija. A dejansko bi zadevam, ki jih sami štejejo za pomembne, lahko več časa namenili zgolj zato, ker bi ga drugim zadevam manj ali pa sploh nič. Ta dragoceni čas za pomembna vprašanja bi pridobili na račun vseh drugih zadev. Z njimi se jim ne bi bilo več treba ukvarjati niti tako, kot se sedaj, ko jih veliko večino zavrnejo ali ne sprejmejo v obravnavo, ne da bi se sploh poglobili v vsebino in ne da bi zadeva sploh prišla pred vseh devet sodnikov. Kaj bi takšna sprememba pomenila? Z vidika posameznika, ki se obrne na ustavno sodišče, nič bistvenega, saj so mu vrata do njega zaprta že sedaj. Z vidika ustavnih sodnikov pa bi pravica do samostojne izbire zadev pomenila zgolj, da bi to, kar počnejo že sedaj, poslej lahko počeli brez slabe vesti.

Pa že zdaj, ko v povprečju na leto zavrnejo 97,33 odstotka zadev, ne pozivajo k spremembam, ki bi jim omogočile, da bi obravnavali več zadev, pač pa bi jih radi obravnavali še manj. Čeprav se navzven zdi, da ustavno sodišče dela največjo škodo sebi in družbi s politično dvomljivo odločitvijo ali dvema na leto, ni to nič v primerjavi z odločanjem oziroma neodločanjem v politično povsem nepomembnih zadevah, o ustavnih pritožbah državljanov brez političnih povezav, brez političnega zaledja.

Vlagatelji ustavnih pritožb so intimno vedno prepričani, da imajo prav in da se jim godi krivica. Težava je v tem, da je med 97 odstotki zavrnjenih zelo verjetno veliko takih, ki se jim tudi objektivno godi krivica.

Na to je lani poleti v intervjuju za Mladino opozoril nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, in sicer na primeru prosilcev za azil: »Skoraj vse azilne zadeve, v katerih mi je uspelo, so šle za las skozi to sito, da so torej sploh bile sprejete v obravnavo. In sicer samo zato, ker v tem upravnem senatu, ki odloča tudi o usodi prosilcev za azil, sedi sedanji predsednik sodišča Miroslav Mozetič. Preostali dve sodnici, nekdaj sodnici rednega sodstva v takih ali podobnih zadevah, Jasna Pogačar in Marta Klampfer, vedno glasujeta proti sprejetju v obravnavo.« Pred časom je na problem nerazumevanja, ki ga ustavno sodišče kaže za težave najranljivejših družbenih skupin, opozoril dr. Andraž Teršek na primeru ustavne pritožbe delavca invalida, ki ga je zastopal pred ustavnim sodiščem. V odzivu na neuspešno ustavno pritožbo je za časnik Dnevnik med drugim zapisal: »Z enim samim stavkom o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo zaradi njene domnevno očitne neutemeljenosti so brez kakršnekoli vsebinske utemeljitve ustavno pritožbo delavca invalida po rokohitrsko zavrnili. Kako je kaj takega sploh mogoče?«

Je mogoče. Ustavno sodišče je že pred leti, tudi na podlagi zakonskih sprememb, ki so mu to omogočile, preobremenjenost začelo reševati tako, da veliko večino ustavnih pritožb »reši« s tem, da jih zavrže oziroma ne sprejme v obravnavo. Ne da bi se sodniki poglobili v vsebino. Večino dela ustavnih sodnikov so ustavne pritožbe, teh so v zadnjih treh letih prejeli 3294. Od tega je bilo ugodno za vlagatelja ustavne pritožbe rešenih le 88 pritožb oziroma 2,67 odstotka. Upravni senat, ki ga za povsem nerazumevajočega za težave malih ljudi razglašata Krivic in Teršek, je v tem času obravnaval 1191 ustavnih pritožb in jih ugodno rešil le 39. Med te sodijo tudi pritožbe prosilcev za azil in delavcev invalidov, ki so se po dolgoletnem neuspešnem boju z državo, sodišči, upravnimi organi, delodajalci obrnili na ustavno sodišče. V treh letih je ustavno sodišče obravnavalo 32 zadev s področja azila, od katerih jih je bilo uspešnih sicer »kar« osem, ter 40 zadev s področja invalidnosti, od katerih pa niso ugodili niti eni.

V tem upravnem senatu sedi tudi predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, ki se je v zadnji številki Pravne prakse odzval na kritike ustavnega sodišča in veliko večino neuspešnih pritožnikov vprašal: »Ali ste res vsi, ki vam ni uspelo z zahtevo pred ustavnim sodiščem, prepričani, da se vam je zgodila krivica, saj je ja povsem jasno, da sta pravica in resnica na vaši strani?« Odgovor je jasen, seveda so vsi prepričani, da imajo prav in da se jim godi krivica. A takšno je in bo vedno subjektivno mnenje pritožnikov. Težava je v tem, da je med 97 odstotki zavrnjenih zelo verjetno veliko takih, ki se jim tudi objektivno godi krivica in je resnica dejansko na njihovi strani. Ne pa tudi pravica, ker so se ustavni sodniki kot zadnja instanca odločili, da o njihovem primeru (na leto je takih okoli tisoč) sploh ne bodo odločali.

Krivic je o rezultatih svojega dela pred ustavnim sodiščem v omenjenem intervjuju še dejal: »Za zadeve prosilcev za azil bi rekel, da mi na ustavnem sodišču uspe morda z vsako deseto ali dvajseto ustavno pritožbo. In tisto, kar je najhuje, zame, za prizadete ljudi in za ugled ustavnega sodišča, je, da ogromna večina neuspešnih pritožb ni zavrnjena iz vsebinskih razlogov, pač pa so zavržene kar brez obrazložitve.« Tako pa je zato, ker pritožbe do vsebinske presoje sploh ne pridejo. V skladu s pred leti sprejeto spremembo zakonodaje ustavnih pritožb ne obravnava deveterica ustavnih sodnikov. O tem, ali bo šla zadeva sploh v odločanje, odloča pristojni od treh senatov, kazenski, civilni ali upravni. A tudi v senatih odločanje ni vsebinsko. V praksi v veliki večini o sprejetju ustavne pritožbe odloča en sam sodnik, preostala dva člana senata pa njegovo odločitev skoraj brez izjem potrdita in s tem legitimirata in zadeva je končana oziroma po pravilu zavrnjena. Ali ker v zadevi še niso bila izčrpana vsa druga pravna sredstva, ali ker ne gre za dovolj pomembno pravno vprašanje, ali ker ne gre za občutno ogrožanje človekovih pravic in tako naprej. Zato vsebinske obrazložitve zavrnitve zadeve tudi ne more biti, ker o zadevi ni bilo razsojeno.

Omejevanje dostopa do ustavnega sodišča pa ni sporno zgolj z vidika na tisoče zavrnjenih posameznikov. Ustavno sodišče to počne tudi v primerih, ko mu zakonodaja tega ne dopušča. V skladu z zakonom to sodišče o nekaterih zadevah mora odločiti, in sicer, če jih predlagajo v zakonu točno določeni predlagatelji. Med temi je varuh oziroma varuhinja človekovih pravic, ki je ustavne sodnike nekajkrat prisilila k odločanju, čeprav tega niso hoteli. Tak je bil primer uklonilnega zapora. Ustavni sodniki so, čeprav je šlo za ustavno vprašljiv ukrep, uklonilno zaprte, ki so vlagali pobude za ustavno presojo, zavračali po že omenjenem hitrem postopku. O ustavnosti uklonilnega zapora so potem leta kasneje odločali zgolj zato, ker je to od njih zahtevala varuhinja človekovih pravic. In uklonilni zapor so odpravili.

V podobnem položaju so delavci, ki pred ustavnim sodiščem zatrjujejo, da se kršijo njihove delavske pravice. Tudi tem je dostop do ustavnega sodišča onemogočen, čeprav je jasno, da so pritiski na delavske pravice v času gospodarske krize še posebej močni. Varovalka je v zakonu o ustavnem sodišču, ki določa, da lahko zahtevo po presoji ustavnosti vloži tudi reprezentativni sindikat, če so ogrožene pravice delavcev. In tako lahko sindikat, kot v prej omenjenem primeru varuh človekovih pravic, ustavno sodišče prisili, da odloča o delavskih pravicah. A o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve sindikata, odloča ustavno sodišče. To pa je v zadnjih letih zelo zožilo opredelitev, kdaj so pravice delavcev ogrožene. Celo, ko so se sindikati na ustavne sodnike obrnili zaradi znižanja delavskih plač, so ti presodili, da s tem pravice delavcev niso ogrožene, in so zahtevo zavrgli.

Dr. Ciril Ribičič: »Ustavno sodišče je razvilo celoten sistem pripiranja vrat dostopa na to sodišče, in čas bi bil, da zadevo obrne.«

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pojasnjuje, da ni nenavadno, če je večina ustavnih pritožb in pobud zavrnjena, ker niso zrele za vsebinsko obravnavo. A dodaja, da slovensko ustavno sodišče »pri tem pretirava, ko terja, da vsak izkoristi vse pravne poti, preden lahko sproži pobudo za presojo ustavnosti zakona«. S tem ustavno sodišče med drugim po nepotrebnem dodatno obremenjuje redno sodstvo. Po njegovem tudi ne zdrži primerjava odstotka zavrženih zadev pred slovenskim in nemškim ustavnim sodiščem. In sicer zato, ker je empirično dokazljivo, da je varstvo pravic v Sloveniji slabše kot v Nemčiji. Zaradi tega je med zavrnjeno večino precej več ljudi, ki so jim bile kršene pravice. Ribičič še dodaja, da so neobrazložena zavrženja nesprejemljiva, a mogoča zato, ker jih dopušča evropsko sodišče za človekove pravice, ki samo počne isto. Tudi sodišče za človekove pravice je pred leti, prav tako zaradi preobremenjenosti, razvilo sistem zavračanja »manj pomembnih« zadev, ne da bi jih sploh vsebinsko obravnavalo.

»Tudi ustavno sodišče je razvilo celoten sistem pripiranja vrat dostopa na to sodišče, in čas bi bil, da zadevo obrne,« še dodaja Ribičič, ki verjame, da je prosta izbira zadev boljša rešitev od veljavne, saj bi »nujno vodila do pozitivne selekcije, torej do izbiranja najpomembnejših zadev, ki bi imele najpomembnejši vpliv na varstvo človekovih pravic. Sedaj pa prevladuje negativna selekcija oziroma prizadevanje, da se čim prej znebimo zadev ne glede na njihov pomen.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.