Polona Balantič  |  foto: Ulf Aminde

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Svet  |  Intervju

»Teroristi RAF-a se danes zdijo kot otroški vrtec«

Felix Ensslin

Kurator, režiser in profesor filozofije, sin Gudrun Ensslin, soustanoviteljice teroristične skupine Rote Armee Fraktion, ki je skupaj s tremi drugimi člani RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim naredila samomor

Tudi če sam v življenju ne bi ničesar dosegel, bi bil iskan sogovornik. Felix Ensslin (1967) je imel pet let, ko je bila njegova mati med soustanovitelji teroristične skupine Rote Armee Fraktion; ko je bil star deset let, je Gudrun Ensslin skupaj s tremi drugimi člani RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim naredila samomor. Ta kolektivni samomor je bil ključni dogodek tako imenovane nemške jeseni, vrhunca terorizma zahodnonemške urbane gverile. In hkrati je bil to dogodek, ki je postal izhodišče za teorije zarote, češ da ni šlo za samomor, ampak za umor teroristov. Felix Ensslin te teorije zavrača.
Odraščal je pri rejniški družini, nato pa študiral filozofijo in gledališko režijo v New Yorku, nekaj let je bil strokovni svetovalec stranke Zveza 90/Zeleni v bundestagu, po doktoratu pa je postal kurator, režiser in profesor filozofije. Zdaj je predstojnik katedre za teorijo in umetniško vzgojo na umetniški akademiji v Stuttgartu, torej v neposredni bližini zapora, v katerem je zadnjih pet let življenja preživela jedrna skupina RAF-a. Filozofsko je blizu ljubljanski psihoanalitski šoli in pred časom je do nas prišel namig, da naj bi v zagrebškem narodnem gledališču režiral Antigono Slavoja Žižka. Ensslin pravi le, da ga besedilo res zanima. Navsezadnje je tudi v knjigi Alenke Zupančič Etika realnega: Kant, Lacan najti opombo, da kdor govori o Antigoni, ne more molčati o Gudrun.

Gospod Ensslin, se spominjate trenutka, ko ste izvedeli, kdo so vaši starši? Da je mati teroristka in da je oče, pisatelj in založnik z leve politične scene Bernward Vesper, naredil samomor?

Tega trenutka ni. V resnici pogosto vemo neke stvari, o katerih pa se nočemo izrekati. O tem nas uči tudi psihoanaliza. Torej: tega trenutka ni. Seveda so bili trenutki, ko sem bil tako zelo neposredno soočen z resnico, da se ji nisem mogel izogniti. Otroci na cesti so govorili: »Tvoja mati je v zaporu.« Jaz pa sem vztrajal, da lažejo, češ da mati sedi v kuhinji ali pa v cerkvi pri orglah. To je težko razumeti. Ni toliko pomembno, kdaj sem kaj izvedel, ampak predvsem, kako sem se spoprijemal z resnico, ki je nisem hotel dopustiti. Kaj več ne morem povedati. Poskušal sem se identificirati z rejniško družino in poskušal sem iz bližine odganjati vse, kar bi motilo to mojo identifikacijo. Seveda sem se vedno znova znašel v kriznih položajih, ko je moj izvor zaradi kakih zunanjih dogodkov postal pomembna tema. Ampak še vedno sem se delal, da o ničemer nič ne vem; toda v mojem vedenju je bilo to gotovo opaziti. Kot pravi Freud: tisto, česar se ne moremo spomniti, se kaže v vedenju. Potem je prišla še nemška jesen in takrat sem se prvič zavestno poskusil distancirati od vsega tega …

Morda je na to merilo tudi poročilo, v katerem so psihiatri zapisali, da Felix vse ve o starših, samo govoriti noče o tem? To poročilo je nastalo, ko ste bili še otrok.

Pomemben je kontekst tega poročila. Mati je leta 1974, ko je že bila v Stammheimu, ob pomoči odvetnika (kasnejšega poslanca stranke SPD in notranjega ministra, op. P. B.) Otta Schillyja in svoje sestre skušala doseči, da bi me prestavili h kakšni družini s frankfurtske levičarske scene. Moj uradni skrbnik je bil sicer občinski urad Charlottenburg v Berlinu, kjer sem se rodil. In del procesa, ki ga je sprožila ta prošnja, je bila psihiatrična preiskava. Poročilo sem dobil šele 20 let kasneje in v njem je pisalo, da Felix ve, da je njegov oče mrtev in da je njegova mati v zaporu, ampak o vsem tem molči, da ne bi pokvaril odnosa z rejniško družino. To poznajo številni otroci, ki živijo pri rejniških družinah. Pogosto rejenec skrbi za to – ali poskuša skrbeti za to –, da se odrasli počutijo gotove v svojih odločitvah. V bistvu gre za zamenjavo vlog.

S profesorskim mestom na akademiji v Stuttgartu ste se vrnili v bližino zapora Stuttgart-Stammheim. Kdaj čutite njegovo bližino?

Zame ni toliko bistveno, da je akademija v bližini Stammheima, kot da je v bližini Undingna, vasice v Švabski Juri, kjer sem odraščal pri rejniški družini. In kot veliko ljudi, ki so se morda načrtno nekoliko oddaljili od svojega izvora, tudi jaz včasih čutim to, recimo srhljivo bližino. Če bi me pred desetimi leti vprašali, katero bi bilo zame sanjsko mesto za profesuro, Stuttgart prav gotovo ne bi bil na prvem mestu. Ampak Stammheim ima tu zelo majhno vlogo. Veliko bolj ključni so drugi spomini: stari oče, rejniška mati, sestre, nesreča. Orgle, cerkveni zbor, starši, smrt. Ampak po drugi strani sem bil vendar deset let v New Yorku, deset let v Berlinu … It’s been a long time.

Toliko kot RAF je pomembna tudi njegova predzgodovina, ki je povezana z radikalizacijo študentov in zunajparlamentarne opozicije. Oboji so se borili proti ameriškemu neoimperializmu, ki naj bi mu bila služila tudi zahodnonemška elita. Eno od središč radikalizma je bil Frankfurt, kjer so bodoči RAF-ovci izpeljali prvo akcijo, požig veleblagovnice. Prav v Frankfurtu je bil nedavno množičen protest proti politiki Evropske centralne banke in neoliberalizmu. Vidite kakšne podobnosti?

Vidim predvsem precej več razlik kot podobnosti. Mislim, da je današnji globalni položaj povsem drugačen. Lahko bi rekli, da je bil ’zgodovinski trenutek leta 1968’ – s študentskim gibanjem in nekoliko kasneje z maoisti, ezoteriko in drogami vred – zadnji trenutek, v katerem sta se radikalna in zmerna levica še pojmovali kot del istega zgodovinskega procesa. Obe sta se identificirali z dekolonizacijo, bojem proti vietnamski vojni, gibanjem za državljanske pravice, z nekaterimi dogodki za železno zaveso, predvsem v Pragi in na Madžarskem. Danes o čem takem gotovo ne moremo govoriti. Drži, imamo antiglobalistično gibanje in neko obliko mednarodne solidarnosti na strani levice, ampak leto 1968 dejansko pomeni izgubo ideje obstoja skupnega zgodovinskega gibanja. Morda lahko sicer prav na ozadju grške krize ponovno nastane novo mednarodno levičarsko gibanje. A takrat dejansko nihče ni dvomil, da so bili radikalni študenti, razne odpadniške skupine in pa tudi teroristi del istega zgodovinskega gibanja. V tem kontekstu – poleg seveda obveznega upoštevanja narcisistične identifikacije z zločincem ali kršiteljem norm, kot bi rekel Freud – moramo tudi razumeti ambivalentni odnos levice in članov opozicijskih gibanj v sedemdesetih letih do RAF-a. O čem podobnem danes, v času na videz popolne hegemonije neoliberalizma, ne moremo govoriti.

Otroci na cesti so govorili: »Tvoja mati je v zaporu.« Jaz pa sem vztrajal, da lažejo, češ da mati sedi v kuhinji ali pa v cerkvi pri orglah.

Kot precej poznejših radikalcev so vaši starši sodelovali v volilnem boju socialnih demokratov leta 1965. Zdi se, da je bil ta boj za veliko mladih kontekst njihove politizacije.

Precej levo usmerjenih študentov je tedaj upalo, da bo SPD prinesla spremembe. V volilnem štabu te stranke so tedaj za Willyja Brandta delali tudi Günter Grass, cela skupina njegovih sledilcev pa mlada literarna boema … Ampak politika socialnih demokratov, ko so po volitvah leta 1965 postali del velike koalicije, predvsem pa sprejetje zakonov o izrednih razmerah leta 1968, katerih ozadje so bili protesti zunajparlamentarne opozicije, so privedli do odtujitve radikalnejših levičarjev od socialne demokracije. Izgubili so upanje, da bi SPD lahko izpeljala socialistično demokratizacijo Zahodne Nemčije.

To je bil potem tudi izvor radikalizacije in nastanka terorizma, s katerim se je moral še bolj kot Willy Brandt (kancler leta 1969–1974) boriti njegov naslednik Helmut Schmidt, v katerem so levi radikalci tako ali tako videli militantnega centralista in ne levičarja?

Tu velja omeniti knjigo Ghosts kulturnega teoretika Klausa Theweleita. Ta meni, da je vročica s konca šestdesetih let s političnim aktivizmom, akcionizmom v umetnosti, novimi literarnimi poskusi, z razpustitvijo zveze nemških socialističnih študentov in s propadom naivnega prepričanja, da se oblikuje novo levo civilnodružbeno gibanje, proizvedla radikalni preobrat. Številni aktivisti so doživeli osebni pretres, ki je bil posledica izčrpanosti, aktivizma, ki je tekel v prazno. Zato menim, da RAF ni bil začetek ničesar. RAF je bil konec. Bil je končni produkt te vročice konca šestdesetih let in občutenja nemoči. Terorizem je bil sicer le eden od končnih produktov tega procesa; poleg njega so to še maoistične skupine, komune, ekološka gibanja, obračanje v ezoteriko in duhovnost. Nekateri so se obrnili vase, drugi pa so skušali to krizo premagati z etosom radikalnega aktivizma po formuli: do something, do it now!

Kaj je bil po vašem RAF-ov končni cilj? Kakšen je bil ideal družbe njegovih članov?

Mislim, da se RAF ni zares identificiral s konkretnimi idejami o družbi prihodnosti. Bolj se je definiral prek ideje odpora tukaj in zdaj. Seveda so bili zanj pomembni pojmi kot marksizem, emancipacija, osvoboditev, enakopravnost, antifašizem, antiimperializem, torej oznake, ki pripadajo tradiciji levice. Ampak menim, da je bil ključen anti. Logiko RAF-ovega delovanja bi opredelil: tudi če ne vemo, kam nas vse to vodi, in tudi če vidimo, da vse govori proti uspehu našega boja, smo še vedno pripravljeni upirati se. Ko je bila mati še pred ustanovitvijo RAF-a v zaporu v Frankfurtu, je v pismu očetu zapisala, da zgodovini socializma v Nemčiji manjka neka potrebna norost. Mislim, da je s tem želela povedati, da ne gre za to, da slediš nekemu cilju, da jasno definiraš korake od A do B, ampak da je ključna radikalna prekinitev vezi z družbo, kakršna je. Torej, da je pomembnejše reči ne kot pa ja.

Ker ste na več načinov povezani tudi z ljubljansko psihoanalitsko šolo, se mi zdi zanimiva že omenjena opomba o povezavi med likom Antigone in vašo materjo. Je torej mogoče usodo Gudrun Ensslin primerjati s propadom velikih likov v grških tragedijah, torej s propadom nosilcev etične ideje?

Tako neposredni ne moremo biti. Alenka Zupančič sicer o Antigoni piše na ozadju filozofije Jacquesa Lacana in pri Lacanu Antigona ni žrtev, ampak subjekt želje. Pa tudi sicer ne moremo biti tako direktni. Mislim, da nam lahko lacanovska psihoanaliza pomaga razumeti, kaj se je dogajalo v prvi generaciji RAF-a. Lacanovska psihoanaliza vidi v osebnosti, ki se osvobodi vseh vezi z družbo, ki prekine vse vezi z veljavnimi družbenimi normami, kritični potencial. Takšno osebo vidi kot svobodno in zato sposobno revolucionarnega delovanja. Tu se lahko vprašamo: ali ni Stammheim, kjer so bili RAF-ovci pet let odrezani od sveta, točka takšne radikalne osvoboditve. Stammheim lahko imamo za prostor, kjer so teroristi izrekli zadnji ne družbi.

Saj veste, to, kar Peter pravi o Pavlu, pove več o Petru kot o Pavlu. Kakšen smisel imajo vprašanja o primerjavi RAF-a s sodobnimi teroristi?

Jasno je, da ne moremo neposredno primerjati RAF-ovcev s sedanjimi teroristi, saj gre za popolnoma drugačno filozofijo delovanja in drugačno kulturno-politično ozadje. Ampak glede na surovost, ki jo danes iz dneva v dan kažejo mediji, se zdijo RAF-ovci z izbiranjem žrtev v finančni in politični eliti skoraj etični teroristi.

Takšne primerjave so sporne, in preden kdorkoli formulira takšne teze, je treba spregovoriti o zgodovinskem kontekstu in se vprašati, kaj sploh je terorizem. RAF je bil del tradicije, ki sega do anarhistov ob koncu 19. stoletja, v svojem času pa je bil del podobnega razmišljanja, kot je v umetnosti prišlo do izraza v akcionizmu in situacionizmu. Ampak zakaj sploh potrebujemo takšna vprašanja? Saj veste, to, kar Peter pravi o Pavlu, pove več o Petru kot o Pavlu. Kakšen smisel imajo vprašanja o primerjavi RAF-a s sodobnimi teroristi?

Vseeno je jasno, da so RAF-ovci zelo natančno izbirali žrtve in da pokoli civilistov nikoli niso bili del njihovega programa.

Morda lahko tu povem neko anekdoto. Pred nekaj leti je v Bristolu ali nekje drugje v Angliji nekdo nekemu vojaku, ki tedaj ni bil na dolžnosti, z nožem odrezal glavo. To je bilo nekaj let po razstavi o RAF-u v berlinski galeriji Kunst-Werke, katere soavtor sem bil. Kmalu za tem mi je neka znanka rekla: no, zdaj je pa zgodovina RAF-a zgodovina otroškega vrtca. S tem ni želela reči, da dejanja RAF-ovcev niso bila etično vprašljiva. Želela je poudariti, da je nasilje, ko nekdo nekomu na cesti odseka glavo, na neki popolnoma drugi ravni. Naivno bi bilo iz tega izpeljati sklep, da je bil RAF etičen, ker je moril le simbolne predstavnike tedanje družbe; moril je vendar tudi njihove voznike, varnostnike, policiste. In ne moremo reči, da je terorizem salafistov manj etičen, ker manj natančno izbira žrtve. Ne, ključna razlika je sporočilo, ki ga želijo teroristi poslati. Ampak naj še enkrat poudarim, to vprašanje prej mistificira RAF, kot pa prispeva k razumevanju te organizacije.

Jasno je, da RAF ne more biti zgled politične akcije, ampak ali se lahko iz njegove zgodbe vseeno česa naučimo?

Morda se lahko česa naučimo predvsem iz odnosa levice do RAF-a. Iz te zgodbe bi se morali naučiti, da se pod pritiskom političnih mahinacij z zgodovino ne smemo ujeti v past identifikacije. Tudi ko je desnica poskušala najti kontinuiteto med fašizmom in RAF-om, je bilo napačno, da so se nekateri z levice le zato začeli istovetiti z RAF-om. To je bil popolnoma čustven odziv, kakršnega sam kot filozof ne morem sprejeti. Gre mi za razmišljanje. Zato se mi tudi zdi nujno poudariti: v tem času pritiska k nenehnemu delovanju, permanentni aktivnosti, ko je nenehno izumljanje samega sebe postalo neoliberalna mantra, je morda nič-storiti celo boljša pozicija. O njej je pisal tudi Slavoj Žižek. Vendar nič-storiti ne pomeni eskapizma, pomeni miselno delovanje; morda tudi umetniško, znanstveno delovanje.

Osupljivo je, kako hitro po nastopu nove grške vlade se je v Nemčiji utrdil neoliberalni konsenz; in to tudi v liberalnem in celo v levoliberalnem tisku.

Ta predlog drže nič-storiti se zdi zanimiv tudi glede na nemške razmere. V Berlinu denimo je na leto okrog 5000 protestov, še v osemdesetih letih jih je bilo 750. Ustrezno je vprašanje, ali ni nič-storiti močnejša politična gesta kot pa iti na protest.

Demonstracije so seveda lahko zelo smiselne. Ne gre za to, da bi se iz perspektive slonokoščenega stolpa posmehovali aktivistom. Ravno nasprotno. Vsekakor se mi zdi pomembno, da se v Frankfurtu v boju proti protodržavnim ustanovam, kakršna je Evropska centralna banka, zahteva ohranitev javnega prostora. Ampak vedno se je treba vprašati, proti komu zares protestiramo. Proti posredovanju v Iraku je v Evropi demonstriralo okrog 15 milijonov ljudi. In to ni imelo nobenega učinka, razen tega, da so Nemčija in še nekatere države še odločneje zagovarjale svojo vzdržnost od te vojne. Zakaj? Del odgovora je to, da je teh 15 milijonov ljudi po udeležbi na demonstracijah na različne načine še naprej sodelovalo v neoliberalni ureditvi in jo tako praktično podpiralo.

Ampak kar je za politične razmere v Nemčiji trenutno najbistveneje, je po mojem to, kako bomo ravnali z Grčijo. Osupljivo je, kako hitro po nastopu nove grške vlade se je v Nemčiji utrdil neoliberalni konsenz; in to tudi v liberalnem in celo v levoliberalnem tisku. Torej v sedanjem položaju je zelo lahko najti razlog za protest. A upanje, da bi bil uspešen, kot je bil denimo legendarni pohod v Washington med ameriškim gibanjem za državljanske pravice, se zdi zgrešeno. In ja, nič-storiti ne pomeni nujno storiti nič. Lahko pomeni tudi delati morda pesimistične, ampak nujne analize.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.