»Teroristi RAF-a se danes zdijo kot otroški vrtec«

Tudi če sam v življenju ne bi ničesar dosegel, bi bil iskan sogovornik. Felix Ensslin (1967) je imel pet let, ko je bila njegova mati med soustanovitelji teroristične skupine Rote Armee Fraktion; ko je bil star deset let, je Gudrun Ensslin skupaj s tremi drugimi člani RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim naredila samomor. Ta kolektivni samomor je bil ključni dogodek tako imenovane nemške jeseni, vrhunca terorizma zahodnonemške urbane gverile. In hkrati je bil to dogodek, ki je postal izhodišče za teorije zarote, češ da ni šlo za samomor, ampak za umor teroristov. Felix Ensslin te teorije zavrača.
Odraščal je pri rejniški družini, nato pa študiral filozofijo in gledališko režijo v New Yorku, nekaj let je bil strokovni svetovalec stranke Zveza 90/Zeleni v bundestagu, po doktoratu pa je postal kurator, režiser in profesor filozofije. Zdaj je predstojnik katedre za teorijo in umetniško vzgojo na umetniški akademiji v Stuttgartu, torej v neposredni bližini zapora, v katerem je zadnjih pet let življenja preživela jedrna skupina RAF-a. Filozofsko je blizu ljubljanski psihoanalitski šoli in pred časom je do nas prišel namig, da naj bi v zagrebškem narodnem gledališču režiral Antigono Slavoja Žižka. Ensslin pravi le, da ga besedilo res zanima. Navsezadnje je tudi v knjigi Alenke Zupančič Etika realnega: Kant, Lacan najti opombo, da kdor govori o Antigoni, ne more molčati o Gudrun.

Gospod Ensslin, se spominjate trenutka, ko ste izvedeli, kdo so vaši starši? Da je mati teroristka in da je oče, pisatelj in založnik z leve politične scene Bernward Vesper, naredil samomor?

Tega trenutka ni. V resnici pogosto vemo neke stvari, o katerih pa se nočemo izrekati. O tem nas uči tudi psihoanaliza. Torej: tega trenutka ni. Seveda so bili trenutki, ko sem bil tako zelo neposredno soočen z resnico, da se ji nisem mogel izogniti. Otroci na cesti so govorili: »Tvoja mati je v zaporu.« Jaz pa sem vztrajal, da lažejo, češ da mati sedi v kuhinji ali pa v cerkvi pri orglah. To je težko razumeti. Ni toliko pomembno, kdaj sem kaj izvedel, ampak predvsem, kako sem se spoprijemal z resnico, ki je nisem hotel dopustiti. Kaj več ne morem povedati. Poskušal sem se identificirati z rejniško družino in poskušal sem iz bližine odganjati vse, kar bi motilo to mojo identifikacijo. Seveda sem se vedno znova znašel v kriznih položajih, ko je moj izvor zaradi kakih zunanjih dogodkov postal pomembna tema. Ampak še vedno sem se delal, da o ničemer nič ne vem; toda v mojem vedenju je bilo to gotovo opaziti. Kot pravi Freud: tisto, česar se ne moremo spomniti, se kaže v vedenju. Potem je prišla še nemška jesen in takrat sem se prvič zavestno poskusil distancirati od vsega tega …