Denis Vičič

18. 4. 2015  |  Svet

Zakopal zlato, obelodanil revščino

© folkstonetriennial.org.uk

Bilo je konec avgusta v obmorskem britanskem mestecu Folkestone. V okviru tamkajšnjega umetniškega festivala, ki umetnike z vsega sveta spodbuja, naj mesto uporabijo za svoje »platno«, je nemški umetnik Michael Sailstorfer na plažo zakopal 30 zlatih ploščic, skupaj vrednih 13 tisoč evrov. S projektom je hotel le »zmotiti vsakdanjik«, je takrat idejo Nemca pojasnil vodja festivala. Meščani in obiskovalci festivala naj bi se – iz pohlepa, za zabavo, itd. – zapodili na plažo in poskušali najti čim več delčkov zaklada in pri tem pozabili na vse ostalo. No, umetniškega festivala je že zdavnaj konec. Plaža pa vsak dan znova razkopana.

Če ima umetnik še tako nedolžno zamisel, kot je zakopati nekaj ploščic zlata na neko plažo zato, da bi ljudi pripravil, naj opustijo vsakdanja opravila in se brez zadržkov prepustijo »zlati mrzlici«, zaživijo v trenutku, se ta lahko pošteno izrodi.

O domislici Sailstoferja je poročala večina najvidnejših britanskih medijev. Reportažo z bogate obale je posnela tudi ekipa kitajske državne televizije. Organizatorji festivala so našteli 119 objav v vseh svetovnih medijih, 14 radijskih in televizijskih poročil o projektu in več kot 200 člankov na spletu, ki jih je prebralo 1,5 milijarde ljudi.

Kot poroča Guardian, se je v lokalni trgovini z gradbenim materialom prodaja lopat in drugih pripomočkov za kopanje povečala za petkrat.

Projekt, ki bi moral spremeniti rutino ljudi, je sam postal del rutine mnogih. Prečesavanje plaže se ni nikdar zaključilo. Ko je mrzlo, je ljudi manj, a je tam vedno kdo. Menda so ljudje po pesku rili tudi za božič.

Ljudje zlata ne iščejo zato, da bi si popestrili vsakdanjik, ampak da bi se čez dan lažje prebili. »Sailstoferjeva umetnost je postala dokument revščine in obupa,« sta zapisala novinarja Guardiana Stephen Armstrong in Maruxa Ruiz del Arbol.

Velika večina tistih, ki na plaži redno iščejo zakopane 24-karatne ploščice, je brezposelnih ali imajo tako nizke dohodke, da bi jim najdba bila v veliko pomoč in vsaj začasno uteho.

Trije volilni okraji v okolici pristanišča v Folkestonu so med najbolj revnimi v grofiji Kent. Mesto, ki je predvsem živelo od dejavnosti, povezane s pristaniščem, od leta 1994, ko je bil izgrajen predor pod Rokavskim prelivom, vse bolj propada. Od leta 2001 pristanišče ne obratuje več. Od leta 2009 v mestu ni več železniške postaje. Najti delo, ki bi bilo dovolj dobro plačano, da ne bi zaposleni padli v skupino revnih zaposlenih, je vse težje.

»Mislim, da je zakopati zlato pod nos revnih v okviru umetniškega projekta vsaj dejanje slabega okusa,« je dejal duhovnik župnije, v kateri tretjina otrok in petina zaposlenih živi v revščini.

Ko je vodja umetniškega festivala medijem razlagal projekt Michaela Sialstoferja, je med drugim dejal še, da gre za idejo, ki bo ljudi privabila na plažo, kjer bodo kopali in morda našli skrite zaklade. »Nekaterim se bo nasmehnila sreča, drugim ne. Takšno je življenje.«

---

In kako bi izgledalo, če bi Nemec zlate ploščice zakopal pri nas? 

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/201211935&color=ff5500&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false 

Pogovor je nastal na podlagi članka Vzpon revščine>>

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.