Denis Vičič

16. 5. 2015  |  Družba

Proti podnebnim spremembam s pomanjšanjem človeka – za vsaj 15 centimetrov

© Arup.com

Če se izpusti toplogrednih plinov ne bodo zmanjšali, težki časi čakajo vsa živa bitja na planetu. Na to se spomnimo vsakega 15. maja, ko obeležujemo svetovni dan podnebnih sprememb. Človeštvo bi sicer najhujše rado preprečilo, vendar ne na račun pridobljenega udobja. Zato odlaša in stavi na tehnološki napredek: zaradi novih tehnologij bo prevoz manj obremenjeval okolje, zaradi novih tehnologij bodo tovarne v ozračje izpuščale manj toplogrednih plinov, zaradi novih tehnologij bo okolju prijaznejša proizvodnja električne energije itd. Kaj pa napredek v biotehnologiji, genetiki? Zakaj ne bi vpliva človeka na okolje zmanjšali kar s spreminjanjem človeške vrste?

»Napredek v genski tehnologiji je omogočil preprosto, poceni in učinkovito spreminjanje človeškega genoma. … Tehnologija omogoča tudi spreminjanje človeških zarodnih celic, na primer semenčic ali oplojenega jajčeca. Kar pa pomeni, da bi bila morebitna genska sprememba, če bi se iz take celice razvil otrok, vgrajena v prav vse celice bodočega potomca. In ta potomec bi to svojo gensko spremenjeno zasnovo prenesel na svoje potomce ... Biotehnologija bi se aktivno vmešala v človeško evolucijo,« je v članku Gensko spremenjeni otroci zapisal Staš Zgonik.

In prav na napredek v genski tehnologiji opominja začetnik špekulativnega dizajnerskega projekta »Neverjetni vse manjši človek«, ki v razmislek, kako omejiti vse večji vpliv človeka na okolje in podnebje, predlaga možnost, da bi človeka kar pomanjšali.

Predlog seveda zveni absurdno, temelji pa na preprosti logiki. »Če se višina poveča za 20 odstotkov, se telo v vse smeri poveča za 20 odstotkov, kar pomeni, da se teža dejansko poveča za 73 odstotkov. Vsa ta dodatna teža potrebuje dodatno hrano, vodo, energijo. Biti večji je morda nekoč še predstavljalo evolucijsko prednost, danes pa je to dejansko breme nam samim in planetu. Zato bi po teoriji »vse manjšega človeka« človeka morali pomanjšati na 50 centimetrov,« piše Arne Hendriks na spletni strani Arup.

Ljudje smo menda v višino »pridobivali« zaradi boljše prehrane, boljše higiene, zdravstvene oskrbe in na splošno boljših bivanjskih razmer. A bi se morali zaradi vse večjega števila Zemljanov, ki bi vsi radi zadostili vse več potrebam, morali vprašati, ali ne bi bilo bolje biti manjši.

Če bi se pomanjšali, bi bila vsa energija iz obnovljivih virov, ki jo proizvedemo danes, že dovolj za zadostitev vseh energetskih potreb. Iz enega paradižnika bi pripravili obilno juho, z enim piščancem nasitili nekaj oseb. Potrebovali bi manj letal, vozili bi manjše avtomobile, nosili manjša oblačila. Stanovanjski problem bi postal preteklost: vse človeštvo bi lahko živelo v šestih največjih mestih na svetu – Tokiu, Mexico Cityju, Sao Paulu, Mumbaju, Delhiju in New Yorku, preostale površine bi lahko pustili prazne ali jih namenili kmetijstvu. Ker bi bilo res vsega na pretek in dovolj za vse, bi s tem morda rešili celo revščino.

Pri pomanjševanju bi se seveda lahko pojavilo nekaj težav. Človeški možgani bi bili majhni kot oreh, kar bi morda pomenilo, da bi bili ljudje neumnejši. A to ni nujno res. Predvsem pa bi več nevarnosti prežalo iz okolja: naenkrat bi bili smrtno nevarni večji insekti, mačka, ali toča …

Da bi se neprijetnostim izognili, je filozofski trio S. Matthew Liao, Anders Sandberg in Rebecca Roache v eseju razmišljal o alternativi drastičnemu zmanjšanju na 50 centimetrov – človeku bi jih filozofi odvzeli le 15. Že ta »rez« bi potrebe po hrani zmanjšal tja do 18 odstotkov.

Ker »kljub skokovitemu napredku genska tehnologija še vedno ne ponuja dovolj zanesljivosti, poleg tega pa o delovanju genov in njihovi interakciji z okoljem še vedno vemo premalo, da bi se lahko z gotovostjo izognili morebitnih nepredvidenim in neželenim posledicam,« kot je še zapisal Staš Zgonik, so Liao, Sandberg in Roache ponudili alternativni predlog – da bi selekcijo najprej delali pri umetnih oploditvah, in sicer tako, da bi izbrali tiste zarodke, ki imajo v genih »zapisano« majhnost. Rast ljudi bi lahko omejili tudi s hormonskimi terapijami, so še razmišljali filozofi z Univerze v New Yorku in Oxforda.

Vsi ti razmisleki sprožajo mnoge nove pomisleke. Kar je bil – vsaj zaenkrat – dejanski cilj raziskovalnega projekta »Neverjetni vse manjši človek«, ki je na nizozemskem tednu oblikovanja leta 2013 prejel nagrado v kategoriji Future Concepts in bil predstavljen tudi v ljubljanski galeriji Kapelica.

Možnosti, kako spremeniti človeka, da bi preprečili podnebne spremembe, so sicer še druge, tudi manj invazivne. Ena je prek izobraževanja doseči nižjo rodnost, saj velja, da se bolje izobraženi kasneje ali pa sploh ne odločijo imeti otroka. Še preprosteje pa bi bilo zmanjšanje izpustov doseči s spremembo prehranjevalnih navad – živinoreja je kriva za okrog 20 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.