Staš Zgonik

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Družba

Eksplozivni GSO

Po 20 letih gojenja gensko spremenjenih rastlin je vse težje upravičiti njihovo zavračanje

Slovenija je, kar se tiče odnosa do gensko spremenjenih rastlin, nekoliko smešna država. Na eni strani je naša država namreč eden najvztrajnejših nasprotnikov gojenja gensko spremenjenih rastlin v Evropski uniji, na drugi strani pa je Slovenija velika uvoznica gensko spremenjenih poljščin, namenjenih za krmo živali. Soja je s prepovedjo uporabe kostne moke namreč pri nas postala prevladujoč vir beljakovin v živinoreji in perutninarstvu. In ker je več kot 80 odstotkov po svetu gojene soje gensko spremenjene, je konvencionalno sojo vse težje dobiti in je vse dražja. Slovenski piščanci, ki jih jemo, so bili tako pretežno krmljeni z gensko spremenjeno krmo. Pa s tem ni nič narobe.

Raziskovalki dr. Alison L. Van Eenennaam in dr. Amy Young z Univerze Davis v Kaliforniji sta lani zbrali podatke o rasti in zdravju rejenih živali za obdobje od leta 1983, ko gensko spremenjene rastline še niso bile na voljo, do leta 2011, ko so bile že 15 let sestavni del njihove krme. Zbrali in analizirali sta podatke o več kot 100 milijardah živali. In podatki »niso razkrili negativnih trendov na področju rasti in zdravja živali«. Prav tako, poudarjata avtorici raziskave, nobena raziskava doslej ni odkrila razlik v sestavi hranil v živalskih proizvodih iz živali, krmljenih z gensko spremenjeno krmo. »Ker so DNK in proteini običajen sestavni del prehrane, v mleku, mesu ali jajcih ni zaznati nikakršnih sledi gensko spremenjene krme.«

Revolucija z napako

Gensko spremenjene rastline na poljih obstajajo že 20 let. Lani so rasle na 180 milijonov hektarjev kmetijskih površin po svetu. Odkar so bile leta 1995 v ZDA odobrene prve rastline, se obseg kmetijskih površin, ki jih zasedajo, iz leta v leto ves čas povečuje. Od leta 2003 do lani se je skoraj potrojil. Kmetje, ki jih uporabljajo, so z njimi očitno zadovoljni. »Treba se je vprašati, zakaj je na primer že več kot 80 odstotkov soje, gojene po svetu, gensko spremenjene,« pravi dr. Branka Javornik z ljubljanske Biotehniške fakultete. »Morda zato, ker je strupena, ker kmete sili v porabo večjih količin pesticidov? Ne. Pridelava je pač veliko cenejša in preprostejša. In zato se kmetje odločajo zanjo. Gre za povsem ekonomsko logiko.« Če obstaja možnost zmanjšanja uporabe pesticidov ob hkratnem povečanju pridelka, zakaj je ne bi izkoristili?

Kljub temu gensko spremenjene rastline doslej niso izpolnile pričakovanj in smelih napovedi o prehranski revoluciji. Med gensko spremenjenimi poljščinami danes prevladujeta dve »gensko dodani« lastnosti – odpornost proti herbicidu glifosatu in pa sposobnost proizvajanja naravnega insekticida. Odpornost proti glifosatu kmetom omogoča, da z enim herbicidom uničijo ves plevel, rastlina pa ostane nepoškodovana. Sposobnost proizvajanja insekticida, ki izhaja iz »izposojenega« gena bakterije bacillus thuringensis, ki jo kmetje, tudi ekološki, že desetletja uporabljajo za boj proti škodljivcem, pa kmetom omogoči eno skrb manj. Prihrani jim čas in denar.

Potrošnike to težko prepriča. Od tega, vsaj neposredno, nimajo nič. Brez neposrednih potencialnih koristi pa je vsako potencialno tveganje, če je še tako majhno in nepomembno, preveliko. In to je težava, ki ima veliko zaslug za slab ugled gensko spremenjenih rastlin v javnosti. Način uvajanja genske tehnologije v kmetijstvo je bil zgrešen. Tako imenovana prva generacija gensko spremenjenih rastlin je kmetom prinesla prihranke, multinacionalkam ogromne dobičke, potrošnikom pa zgolj strah. »Še vedno imamo zelo slab izbor gensko spremenjenih rastlin,« priznava dr. Javornik.

Prva generacija gensko spremenjenih rastlin je kmetom prinesla prihranke, multinacionalkam ogromne dobičke, potrošnikom pa zgolj strah.

Začarani krog

Multinacionalke, kot je Monsanto, ki danes obvladujejo proizvodnjo in distribucijo gensko spremenjenih semen, so s svojo težnjo po maksimiziranju dobičkov ter agresivnim pristopom k trženju in uveljavljanju patentov naredile medvedjo uslugo novi tehnologiji. Odpor javnosti do gensko spremenjenih rastlin, ki ga je sprožilo njihovo ravnanje, se je odrazil v izjemno strogi regulaciji. In s tem zavrl prodor novih sort, ki bi bile zanimive tudi za potrošnike. Razvoj nove gensko spremenjene sorte stane nekaj deset milijonov evrov, izid pa je zaradi odpora ljudi negotov. Zato si lahko investicijo in tveganje privoščijo le največje korporacije, ki se usmerjajo predvsem v najdonosnejše vrste poljščin s potenciali za industrijsko rabo, kot so koruza, soja in bombaž. Strokovnjaki z univerz in raziskovalnih inštitutov pa raziskave na manj razširjenih in lokalno izjemno pomembnih kmetijskih rastlinah pogosto opuščajo, ker si njihovega razvoja enostavno ne morejo privoščiti.

Kot opozarja Evropski svet akademij znanost držav članic EU (EASAC), počasen in nepredvidljiv regulatorni postopek za odobritev in komercializacijo gensko spremenjenih rastlin, ki velja v EU, škoduje evropskim raziskavam in razvoju. »Poslabšuje zmožnosti Evropske unije za razvoj rešitev lokalnih kmetijskih potreb in globalnih izzivov. Namesto da bi izvažali napredna semena in nove kmetijske tehnologije, dejansko izvažamo zgolj usposobljene raziskovalce.«

Zlati riž, gensko spremenjen tako, da proizvaja betakaroten, bi v najrevnejših državah lahko reševal življenja

Zlati riž, gensko spremenjen tako, da proizvaja betakaroten, bi v najrevnejših državah lahko reševal življenja
© International Rice Research Institute

Znanstveni konsenz

Kritika nekaterih vidikov zgodnjega uvajanja gensko spremenjenih rastlin je torej upravičena. A ne na račun njihove varnosti. Kdo seje strah pred gensko spremenjenimi rastlinami? Predvsem okoljski aktivisti. Znanstveniki, z redkimi izjemami, v njih ne vidijo problema.

Dr. Martina Bavec z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede je ena redkih izjem. Kot je nedavno dejala za Dnevnik, bo prave posledice mogoče oceniti šele po več desetletjih uporabe gensko spremenjenih rastlin v prehrani ljudi. A gensko spremenjene so, kot smo zapisali, v uporabi že 20 let, pa ni prišlo do nobenih negativnih učinkov.

Praktično vse akademije znanosti največjih svetovnih držav, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija, razvoj in uporabo gensko spremenjenih rastlin podpirajo ter zavračajo sicer uveljavljeno mnenje, da gensko spremenjene rastline prinašajo večje tveganje za zdravje od rastlin, vzgojenih s tradicionalnimi metodami žlahtnjenja, na primer s križanjem ali izzvanimi mutacijami. Trditi, da so vsi, ki podpirajo gensko spremenjene rastline, plačanci industrije, je nesprejemljivo. In če bi bile študije, ki potrjujejo varnost gensko spremenjenih rastlin, pristranske, bi najuglednejši znanstveniki, zbrani v akademijah, to verjetno prvi opazili.

Velike okoljevarstvene organizacije, na primer Greenpeace, so se znašle v zagati. Na eni strani opozarjajo na nevarnost podnebnih sprememb in s kazanjem na konsenz večine znanstvenikov zavračajo pomisleke klimatskih skeptikov. Na drugi strani pa opozarjajo na problem gensko spremenjenih rastlin in s kazanjem na mnenje peščice znanstvenikov izpodbijajo konsenz večine.

Vedno pa se seveda najde kakšna raziskava z grozečimi zaključki, ki jo je mogoče s pridom citirati. Na primer tista francoskega mikrobiologa dr. Gillesa Erica Seralinija, ki naj bi pokazala, da uživanje gensko spremenjene koruze pri podganah povzroča rast tumorjev. A v tej raziskavi je zavestno uporabil vrsto podgan, ki je že sama po sebi genetsko nagnjena k razvoju tumorjev, objavil pa jo je sočasno z izidom svoje knjige in dokumentarnega filma z naslovom »Smo vsi poskusni zajčki?«. Take raziskave so po navadi odmevne, manj odmevno pa je kasnejše dogajanje, ki se praviloma vedno konča z umikom članka. Tudi v tem primeru se je.

Za trditve o povečani nevarnosti po 20 letih uporabe gensko spremenjenih rastlin v kmetijstvu namreč ni dokazov. »Z gensko spremenjenimi rastlinami se tako ali drugače prehranjuje več milijard ljudi, pa po 20 letih še vedno nismo opazili kakšnih negativnih učinkov,« pravi dr. Branka Javornik.

Evropska komisija je leta 2010 izdala zbornik raziskav o okoljski in zdravstveni varnosti gensko spremenjenih rastlin, ki jih je financirala od leta 2000. »Glavna ugotovitev, ki jo lahko potegnemo iz več kot 130 raziskovalnih projektov, v katere je bilo vključenih več kot 500 neodvisnih raziskovalnih skupin, je, da gensko spremenjene rastline, same po sebi, ne prinašajo nič drugačnih tveganj od običajnih metod žlahtnjenja rastlin.«

Skupina italijanskih znanstvenikov pod vodstvom dr. Alessandra Nicolie z Univerze v Perugii je lani na podlagi pregleda več kot 1700 znanstvenih člankov o varnosti gensko spremenjenih rastlin, objavljenih v predhodnih desetih letih, prišla do sklepa, da »znanstvene raziskave, opravljene do zdaj, niso zaznale pomembnih tveganj, ki bi bila neposredno povezana z uporabo gensko spremenjenih rastlin«.

Praktično vse akademije znanosti največjih svetovnih držav, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija, podpirajo razvoj in uporabo gensko spremenjenih rastlin.

Varnostni kontekst

Vse rastline, ki jih danes uživamo, so gensko spremenjene. V tisočletjih so ljudje z namerno selekcijo ustvarili in razmnožili različice, ki so se najbolje ujemale z njihovim okusom in razmerami v kmetijstvu na določenem območju. V 18. stoletju so začeli tudi namerno križati rastline. Po drugi svetovni vojni so nove tehnike križanja v tkivnih kulturah omogočile ustvarjanje hibridov med daljnimi sorodniki, ki jih po »naravni poti« ne bi mogli uspešno križati. Tem so se kmalu pridružile še namerno izzvane mutacije. Pri tem postopku semena rastlin izpostavijo strupenim kemikalijam ali radioaktivnemu sevanju, s čimer povzročijo mutacije njihovega genoma, nato pa semena posejejo in opazujejo, kaj zraste iz zemlje. Veliko semen zaradi poškodb na genome sploh ne vzklije, veliko rastlin je pohabljenih, peščica pa pridobi potencialno koristne lastnosti. Vse naštete metode veljajo za neproblematične, za konvencionalne metode, ki ne zahtevajo posebne regulacije.

Problematično je postalo šele gensko spreminjanje rastlin s pomočjo biotehnologije. Pa čeprav gre za doslej najbolj natančno in nadzorovano metodo žlahtnjenja rastlin, ki je za nekajkrat skrajšala čas, potreben za razvoj novih sort. »Nerazumljivo se mi zdi, da so postopki žlahtnjenja, kot so spodbujanje mutacij s pomočjo radioaktivnega obsevanja ali izpostavljanja strupenim kemikalijam, sprejemljivejši od genskega spreminjanja,« pravi dr. David Dobnik z Nacionalnega inštituta za biologijo. »Pri genskem spreminjanju točno vemo, kaj želimo spremeniti in kako bo ta sprememba delovala. Z obsevanjem pa lahko spremenimo še marsikaj drugega, učinka sprememb pa ni vedno mogoče opaziti. Lahko sicer z mutacijo dobimo novo uporabno lastnost, nikoli pa ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj smo še dobili zraven.« Če je genska modifikacija uporaba pincete, je izzivanje mutacij uporaba macole.

Velika biotehnološka podjetja so pred nekaj leti obupala nad dolgotrajnimi postopki odobritve novih gensko spremenjenih rastlin v Evropski uniji. Monsanto je umaknil vse svoje vloge za odobritev, nemški BASF je svoj raziskovalni oddelek preselil v ZDA. Namesto v gensko spreminjanje so se podjetja usmerila v iskanje koristnih mutacij s pomočjo obsevanja. »Ta tehnika nam omogoča veliko fleksibilnost,« je za Bloomberg dejal Jonathan Bryant iz družbe BASF. »Ker gre za konvencionalno metodo žlahtnjenja, je veliko sprejemljivejša.«

Nikakor ne trdimo, da je uporaba namerno izzvanih mutacij za žlahtnjenje rastlin nevarna in bi jo bilo treba prepovedati. Da je tehnika dovolj varna, kažejo desetletja uporabe. A tveganje za neželene zdravstvene učinke je, čeprav izjemno majhno, glede na trditve ameriške Akademije znanosti večje kot pri genski modifikaciji.

Protest proti gensko spremenjenim rastlinam v Londonu. Za nasprotnike je njihovo  vsiljevanje eksperimentiranje na ljudeh.

Protest proti gensko spremenjenim rastlinam v Londonu. Za nasprotnike je njihovo vsiljevanje eksperimentiranje na ljudeh.
© Profimedia

Naravno?

Lastnost, ki gensko modifikacijo rastlin ločuje od drugih postopkov žlahtnjenja, je možnost vstavitve genskega materiala iz popolnoma druge vrste, tudi na primer bakterije ali virusa. In to je tisto, kar velikokrat sproža odpor, češ da gre za nenaravno spreminjanje. Pa čeprav bakterijsko DNK zaradi naravnega procesa horizontalnega prenosa genov že danes najdemo tako v rastlinskih kot v človeškem genomu.

Kaj je pravzaprav naravno? Je naravno, da so banane sterilne, ker smo jih ožlahtnili tako, da nimajo semen? Je naravno, da so navadne vrtne jagode, ki jih poznamo danes, nastale z naključnim križanjem dveh vrst divjih jagod, enih iz Čila in enih z zahoda ZDA, ko so jih posadili skupaj v botaničnem vrtu v Versaillesu v Franciji?

»Geni, DNK, so samo informacija, samo zaporedje nukleotidov, ki so enaki v vseh živih organizmih,« pravi dr. Branka Javornik. »Človek si s koruzo deli 50 odstotkov genov.«

Če je problem vnos »tujega« genskega materiala v rastlino, zakaj enako obravnavamo vse gensko spremenjene rastline? Zakaj je problematična sama tehnologija? Veliko gensko spremenjenih rastlin je bilo ustvarjenih z vstavitvijo gena divjih sorodnikov rastline. Je to še vedno nenaravno? Novejše tehnologije za genske modifikacije omogočajo izjemno natančno utišanje ali povečanje izražanja določenih genov znotraj rastlinskega genoma samega. Je to nenaravno? Ali je morda bolj nenaravno, da semena pošljemo na 15-dnevno potovanje v vesolje, da bi jih izpostavili kozmičnemu sevanju in morda izzvali koristne mutacije, kot so to pred leti storili Avstralci?

Slovenska hinavščina

Kot smo omenili v uvodu, je Slovenija trdna nasprotnica gojenja gensko spremenjenih rastlin, nima pa težav z njihovim uvozom in množično uporabo pri krmljenju živali, namenjenih prehrani. Dr. Branka Javornik za to uporablja izraz »hinavska država«. In če bi Slovenija prepovedala uvoz gensko spremenjene krme, bi se rejci hitro morali spoprijeti s težavami, saj bi jim druga krma dvignila ceno proizvodnje, zato bi živali težje prodajali.

Se pa, vsaj za zdaj, veliko laže odpovemo gojenju gensko spremenjenih rastlin. Trenutno obstoječe gensko spremenjene sorte namreč niso najbolj zanimive za naše razmere, pa čeprav bi nam po besedah dr. Jelke Šuštar - Vozlič s Kmetijskega inštituta ena že lahko pomagala rešiti problem koruznega hrošča. »Ta škodljivec v zadnjih letih tudi v Sloveniji povzroča vse večjo gospodarsko škodo, saj je njegovo zatiranje na konvencionalni način zelo težko. Na voljo pa so gensko spremenjene sorte, ki so proti njemu odporne. Vendar žal ne v Evropi, zato jih kmetu ne moremo niti ponuditi.«

Že zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin s konvencionalnimi, ki je bil sprejet leta 2009, je v Sloveniji praktično onemogočil gojenje gensko spremenjenih poljščin, saj je postavil tako stroge pogoje za varnostne ukrepe, da so v slovenskih razmerah praktično neuresničljivi. Trenutno pa je v javni obravnavi zakon, ki bi vladi omogočil celo popolno prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin na našem ozemlju. »Problematično se mi zdi, da se je ustvarilo vzdušje, ki a priori odklanja te rastline, kar nam jemlje možnost izbire,« je razočarana dr. Branka Javornik.

S prepovedjo gojenja gensko spremenjenih rastlin bi se po mnenju dr. Martine Bavec »kmetijstvo približalo mnenju in željam večine potrošnikov in davkoplačevalcev, ki setev gensko spremenjenih rastlin in gensko spremenjeno hrano zavračajo. Kmetje pa tudi ne bi imeli nikakršne škode, saj trenutno ne sejejo takih rastlin«.

V Monsantovih rastlinjakih preizkušajo tudi nove sorte koruze, odporne proti suši

V Monsantovih rastlinjakih preizkušajo tudi nove sorte koruze, odporne proti suši
© Profimedia

S sprejetjem predloga novega zakona bi nasprotniki dobili na voljo široko bazo potencialnih neznanstvenih argumentov za prepoved gensko spremenjenih rastlin. Prepovedali bi jih lahko, če bi bilo njihovo gojenje v neskladju s kmetijsko in prostorsko politiko, ter celo, če bi njihovo gojenje lahko ogrožalo javni red in mir. Kar je pravzaprav spodbuda nasprotnikom, naj posežejo po nasilnih protestih.

Na drugih področjih napredek in znanstvene dosežke spoštujemo. Zaradi napredka se danes že resno pogovarjamo o spreminjanju človeškega genoma. Medtem ko gensko spremenjeni hrani nasprotujemo, nam vse več najpomembnejših in najučinkovitejših zdravil za najhujše bolezni izdelujejo gensko spremenjene celice.

»V Sloveniji smo trenutno še lahko brez večjih posledic proti gensko spremenjenim rastlinam,« pravi dr. David Dobnik. »Odnos javnosti se bo spremenil šele takrat, ko bo uvedba gensko spremenjenih rastlin edina rešitev, bodisi zaradi rastlinskih bolezni bodisi zaradi podnebnih sprememb.«

Zaradi stroge regulacije, ki je tudi posledica odpora javnosti, si lahko investicijo v razvoj gensko spremenjenih rastlin privoščijo le največje korporacije.

V tem trenutku splošno odklonilno mnenje torej nima negativnih posledic za Slovenijo. Ni pa povsod tako. Zaradi pomanjkanja vitamina A v njihovi prehrani vsako leto oslepi nekaj sto tisoč otrok. Polovica jih v naslednjem letu življenja umre zaradi slabo delujočega imunskega sistema, ki je prav tako posledica pomanjkanja vitamina. Glavno vlogo v njihovi prehrani igra riž, ki ne vsebuje niti malo vitamina A. Leta 2000 sta Ingo Potrykus s švicarskega Zveznega Inštituta za tehnologijo v Zürichu in Peter Beyer z Univerze v Freibergu v Nemčiji po več letih poskusov razvila gensko spremenjeni riž z vsebnostjo betakarotena, ki se v telesu spremeni v vitamin A. Zaradi značilne oranžnorumene barve se ga je oprijel vzdevek »zlati riž«. Sprva je bila vsebnost betakarotena še tako nizka, da dnevni odmerek riža nikakor ne bi zadoščal za pokritje dnevnih potreb po vitaminu A. Po več letih razvoja pa se je vsebnost povečala za več desetkrat. Kljub temu da bi lahko dokazano zmanjšal breme zaradi pomanjkanja vitamina A in kljub temu da bi bil veliki večini kmetov, zlasti najrevnejšim, na voljo brezplačno, zlati riž doslej še vedno ni bil odobren za gojenje nikjer na svetu. Na Filipinih trenutno potekajo zadnji poljski poizkusi. Leta 2013 je skupina aktivistov razdejala polje, kjer je potekal eden takih poskusov, in sprožila ogorčenje znanstvene skupnosti. V Sloveniji bi lahko na podlagi takega napada prepovedali gojenje zlatega riža, saj bi lahko trdili, da njegovo gojenje ogroža javni red in mir.

Genska rešitev

Zadnja obrambna linija pred rastlinskimi boleznimi

Havajske papaje po zaslugi genske  spremembe še vedno uspevajo

Havajske papaje po zaslugi genske spremembe še vedno uspevajo
© Profimedia

Proti koncu 90. let prejšnjega stoletja so bili havajski pridelovalci papaje, sladkega sadeža, polnega vitamina C, obupani. Virus, ki je napadal drevesa in na sadežih puščal okrogle zelene lise, je njihovo dejavnost pahnil na rob prepada. Dr. Dennis Gonsalves, strokovnjak za rastlinske bolezni z univerze Cornell, se ni mogel sprijazniti s propadom nasadov, ki so zaznamovali krajino nedaleč od njegovega rojstnega kraja. V genski zapis semen papaje je zato vstavil del virusnega genoma. Rastlini mu je uspelo »vcepiti« odpornost proti virusu. Gensko spremenjena semena je razdelil pridelovalcem. In jih s tem rešil pred propadom. Na Havajih še danes gojijo papajo.

V 80. letih prejšnjega stoletja se je v Sloveniji razširil virus, ki je napadal izjemno priljubljeno sorto krompirja, imenovano igor. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo so se, da bi rešili nosilno avtohtono slovensko sorto, ki je nekoč pomenila kar 60 odstotkov vseh krompirjevih posevkov, zatekli h genskemu spreminjanju. Podobno kot v primeru havajskih papaj so tudi v tem primeru krompirju vcepili del virusnega genoma in dosegli odpornost krompirja proti virusu. A ravno takrat se je v Evropski uniji začel pogrom nad gensko spremenjenimi rastlinami in projekta nikoli niso končali. Sorte krompirja igor v Sloveniji danes ne pridelujemo več.

Prikaz uspeha raziskovalcev z Nacionalnega inštituta za biologijo z gensko spremenjenim krompirjem sorte igor

Prikaz uspeha raziskovalcev z Nacionalnega inštituta za biologijo z gensko spremenjenim krompirjem sorte igor
© Nacionalni inštitut za biologijo

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.