Božje mesto

Zakaj je kapitalizem religija in zakaj bi ga bilo treba od religije nujno ločiti

Cesta besa, briljantni rimejk briljantnega Cestnega bojevnika, je – tako kot original – apokaliptični film, kar pomeni, da je sveta konec. Družine ni več, družbe ni več, države ni več, človeštva ni več, zgodovine ni več. Ostali so le opustošenje, brezmejne puščave, kaos, anarhija, entropija in barbarstvo. In kaj je povzročilo to apokalipso, ta »konec sveta«? Zunajzemeljska invazija? Meteor? Sonce? Božji gnev? Ne, nič od tega. Ni ga povzročilo nekaj zunanjega, ampak nekaj notranjega. Ali bolje rečeno: velika katastrofa ni prišla od zunaj, ampak od znotraj – iz samega srca kapitalizma.

Z eno besedo: kapitalizem je bil ta, ki je povzročil konec sveta. Apokalipsa je vgrajena v sam kapitalizem – ne kot nadstandard, ampak kot del njegove standardne opreme. Še huje: apokalipsa je nekaj, kar se je v kapitalizmu že zgodilo.

Tako kot je v Cesti besa neizogibna apokalipsa, ki jo povzroči kapitalizem, je neizogibno tudi vprašanje, ki nam ga zastavlja Cesta besa: kako to preprečiti? Kako preprečiti, da bi kapitalizem povzročil konec sveta? Kako preprečiti, da bi nas potegnil v barbarsko distopijo? Odgovorimo lahko z retoričnim vprašanjem: kaj če bi za začetek državo ločili od kapitalizma? Kot veste, pri nas in v svetu velja načelo ločenosti države in cerkve. Zakaj ne bi uveljavili še načela ločenosti države in kapitalizma?

Recimo: ko je Amerika na začetku 20. stoletja gradila cestno omrežje in po II. svetovni vojni avtocestno omrežje, se je država ločila od kapitalizma. Kar pomeni, da je ceste in avtoceste neposredno gradila država, ki je vedela, da jih prosti trg zlepa ne bo zgradil. Niti zgrda. Še nikoli jih ni. Zato država gradnje cest in avtocest ni le financirala, ampak jo je tudi izpeljala ter desetletja regulirala in strogo nadzorovala. Ni hotela ponoviti napake, ki jo je storila v 19. stoletju, ko je širom po Ameriki gradila železniški sistem – in ko tega ni počela v ločenosti od kapitalizma.

Ali natančneje: država je gradnjo financirala, železniškim družbam je zagotovila tudi orjaška zemljišča (četrtino Minnesote! petino Wisconsina, Iowe, Kansasa, Severne Dakote in Montane! sedmino Nebraske! osmino Kalifornije!), pravno kritje in davčne odpise, toda samo izvedbo gradnje je potem v celoti prepustila zasebnim železniškim družbam. Jasno, gradnje ni niti regulirala niti nadzorovala.

Kar je pripeljalo do neverjetnega kaosa, norih situacij in katastrof, pravi Alex Marshall, avtor knjige Presenetljivi dizajn tržnih ekonomij: v istem okrožju je vsaka železniška družba vlekla svojo železnico. Ali pa so železniške družbe tire vlekle tam, kjer so dobile večje podkupnine. Gradnja je napredovala po polžje – pač v ritmu, v katerem so prihajale podkupnine. Tračnic včasih sploh ni bilo – ali pa po njih vlaki niso nikoli vozili. Ali pa so jih opustili po krstni vožnji. Včasih so položili kar lesene tračnice. Včasih so potegnili tračnice različnih, napačnih dimenzij. Včasih so položili preveč tračnic – da bi zasitili trg in uničili konkurenco. Varnosti ni bilo nobene. Mostovi so se redno rušili. Postaje so komaj stale.

Tako je bilo, ko je železniško omrežje gradil prosti trg. Tako je bilo, ko je država pustila, da jo nadomešča kapitalizem. Tako je bilo, ko je država svojo usodo prepustila kapitalizmu. Kar pa po drugi strani niti ni bilo ravno presenetljivo: to je bil čas brezmejne vere v moč prostega trga – čas brezmejne vere v kapitalizem. Potemtakem čas, ki je bil zelo podoben našemu. In da ne bo kakega nesporazuma: kapitalizem je tudi tedaj potreboval zelo, zelo veliko vere. Skupaj – in pri življenju – ga je držala le vera. Slepa vera. Tako kot danes.

Kapitalizmu lahko dobro ime povrnemo le tako, da vanj slepo verjamemo. In če se zgodi kaj neprijetnega ali pogubnega, je to le dokaz, da naša vera v kapitalizem ni dovolj močna.

Navsezadnje, ko so Američani gradili železniško omrežje, so videli, kakšen neverjeten kaos, kakšne nore situacije in kakšne katastrofe povzroča deregulirani kapitalizem, a so kljub temu še naprej verjeli vanj.

In danes ni nič drugače: ko neoliberalci pogledajo skozi okno, vidijo, kakšne katastrofe povzroča deregulirani kapitalizem (kriza, brezposelnost, revščina, neenakost, ekonomske vojne ipd.), a ga v svojih cerkvah še vedno oznanjajo.

V tem so na las podobni vernikom, ki se sprašujejo: če obstaja Bog, zakaj je potem v svetu toliko trpljenja in toliko nesreče? Kar pa jih ne odvrne od vere v Boga. Ravno nasprotno: to, da je v svetu toliko trpljenja in toliko nesreče, je razlog za še bolj gorečo in vdano vero v Boga, za popolno prepustitev Bogu.

Natanko taka pa je tudi mantra neoliberalcev: to, da je v svetu toliko trpljenja in toliko nesreče, toliko brezposelnosti in neenakosti, toliko opustošenj in katastrof, je le posledica omajane ali pa že kar izgubljene vere v kapitalizem. Trpljenje, beda, brezposelnost, neenakost, opustošenje in katastrofe, s krizo vred, so razlog za še bolj gorečo vero v kapitalizem, za popolno prepustitev kapitalizmu, za popolno vdajo prostemu trgu.

Z eno besedo: kapitalizmu lahko dobro ime povrnemo le tako, da vanj slepo verjamemo. In če se zgodi kaj neprijetnega ali pogubnega, je to le dokaz, da naša vera v kapitalizem ni dovolj močna, dovolj iskrena, dovolj čista in dovolj slepa.

Suma teologije

Celo Russell Brand, britanski igralec, komik, pamfletist, provocateur in aktivist, se je nedavno v svojem youtubskem šovu The Trews vprašal, ali je kapitalizem religija. Absolutno, da, vsekakor, pravi – kapitalizem je religija. Še huje: kapitalizem – ta nevidni ekstremizem, sredi katerega živimo – je ekstremna ideologija. »Kapitalizem ima svoje svete knjige, svoje rituale, svoje institucije, svoje duhovnike.« Kot vsaka religija. »Če si heretik, boš obsojen. Če se ne strinjaš s pravili in zakoni, boš zaprt. Če postaneš ekspert ali pridigar, pa boš bogato nagrajen.«

Russell Brand, po novem antikapitalistični brand, je s tem le pritegnil dobremu staremu Walterju Benjaminu, ki je leta 1921 napisal esej – no, bolj nedokončan esej, fragment – Kapitalizem kot religija, v katerem je poudaril, da je kapitalizem »religiozni fenomen« in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije.

Kapitalizem je kult, pravi Benjamin – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Je pri kapitalizmu kaj drugače? Ničesar ni brez kapitalizma, ničesar ni mimo kapitalizma, ničesar ni zunaj kapitalizma. Ali kot bi rekli neoliberalci: alternative ni! Vse, kar je onstran kapitalizma, je nesmiselno. Vsemu, kar kapitalizma ne slavi po božje, je usojeno strašno maščevanje, božja kazen. Nič, kapitalizem je strukturiran kot religija.

Dalje, ta kult je permanenten – vsakdo mora v njem vsak dan sodelovati, brez prestanka, brez predaha, non-stop. Vsak dan je glorifikacija kapitalizma. Kapitalizem ne pozna nedelje, prostih dni, ali bolje rečeno – za kapitalizem je vsak dan nedelja. Vsak dan je pojedina, no, požrtija. Kapitalizem ima vsak dan odprto – kot Bog. Tudi Bog ima namreč odprto 24 ur na dan. Non-stop. V klasični noir kriminalki Rdeča luč, posneti davnega leta 1950, nekdo umori duhovnika, morilca pa kasneje scvre elektrika, ko lomasti po orjaškem neonskem napisu neke korporacije, toda vsa krščanska ikonografija, ki se pretika skozi film, daje jasno vedeti, da ga je kaznoval Bog. Takoj zatem se v ozadju prikaže napis: »Odprto 24 ur.« Logično: Bog dela non-stop. Brez predaha. Kot kapitalizem. Bog je neizbežen – kot kapitalizem. Svobodne volje ni.

In končno, pravi Benjamin: kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Nimate dovolj »močnega značaja«, bi rekel Friedrich Hayek, oče neoliberalizma. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Točno, vedno so krive žrtve. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je bil »znak«, da boš odrešen.

Kapitalizem ljudi tudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. Dolg je potreboval ogromno vere, da je postal dolg. Religije niso zaman učile, da je človeška eksistenca že sama po sebi oblika zadolženosti (Bogu), da smo zadolženi v trenutku, ko se rodimo, in da tega večnega dolga na zemlji sploh ni mogoče poravnati, zato moramo tudi »kazni« – recimo strogo varčevanje ali izgubo socialnih ugodnosti – sprejemati z vzvišenostjo verske askeze, verskega samoprezira in verskega samomrcvarjenja, pravi David Graeber, avtor bestsellerja Dolg: prvih 5000 let dolžništva.

Kapitalizem – še posebej v tem neoliberalnem stadiju – pa zmaguje zato, ker je še mističnejši, ezoteričnejši, iracionalnejši in nerazumljivejši od religije.

V kapitalizmu se ljudje nikoli ne izkopljejo iz dolgov. Odrešitve ni. Odveze tudi ne. Obstajajo le novi in novi dolgovi ter novo in novo kopičenje krivde. Bolj ko si zadolžen, bolj si kriv – in bolj ko si kriv, bolj si zadolžen. Kapitalizem je stvarnik krivde in dolga – kot Bog. Toda za razliko od religij je kapitalizem prvi kult, ki ne ustvarja pokore, ampak izključno krivdo, pravi Benjamin. V kapitalizmu je brezmejna le akumulacija krivde in dolga. Svečeniki kapitalizma – od Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in bonitetnih agencij do Evropske komisije in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – ljudem stalno in ritualno ponavljajo: krivi ste! Krivi ste, ker se ne prilagajate, ker ne sprejmete strukturnih reform, ker ne privatizirate, ker lenarite, ker ste zajedavci, ker se šlepate na socialno državo, ker ste nekonkurenčni in neproduktivni, ker trošite več, kot ustvarite, ker se globoko v sebi še vedno upirate kapitalizmu, ker niste ozdravljeni nevere, ker so v vas še vedno grešne, socialistične usedline!

Dela nimate, ker nočete delati – trg je tako genialen, da bi zagotovil popolno zaposlenost! Če bi mu le pustili! Država naj trg sprosti! Treba je le »verovati v zasebno lastnino in tržno konkurenco,« so neoliberalci zapisali leta 1947, na svojem ustanovnem shodu v švicarskem letovišču Mont Pelerin. Verujte!

Svečeniki kapitalizma ljudem tudi stalno in ritualno ponavljajo: zadolženi ste! Razdolžite se! Varčujte! Zategujte! Odrecite se življenju! Kapitalizem ne prerazporeja bogastva, ampak krivdo. Kapitalizem ni obljuba odrešitve in odveze, ampak poziv k samouničenju, poziv k uničenju tega, kar je človeku najdražje. Vse trdno in stalno se itak sproti razblinja. Stabilnosti ni. Pokoriti se ni mogoče. Brezup je edino upanje. Kapitalizem namreč brezup tako raztegne in poglobi, da ga na koncu prelevi v »religiozno stanje«, v upanje, da bo prav ta brezup pot do odrešitve in odveze. Bolj ko si obupan, bolj moraš verjeti v kapitalizem.

Smrt Boga

Max Weber je v sloviti knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma (1905) trdil, da obstaja povezava med ekonomijo in religijo, med kapitalizmom in vero, in da je nastanek kapitalizma navdihnila protestantska etika, potemtakem religija, toda Walter Benjamin je dodal, da protestantska etika kapitalizma ni le navdihnila, ampak se je kapitalizem v času krščanske reformacije prelevil v religijo, tako da je postal »najekstremnejša religija, kar jih je kdaj bilo«.

Še huje: kapitalizem se je v religijo tako parazitsko zažrl, da jo je nadomestil. Ali bolje rečeno, v religijo se je tako zažrl, da je zgodovina krščanstva zdaj zgodovina kapitalizma. Konservativci radi poudarijo, da je religija temelj kapitalizma, češ komunizem je brezbožen, kapitalizem pa religiozen. Teolog Michael Novak celo trdi, da je kapitalizem ustvarila katoliška cerkev.

No, Robert Anton Wilson, ameriški mistični anarhist, je leta 1961 v eseju Je kapitalizem razodeta religija? temu vendarle prikimal, toda na svoj disonantni način: kapitalizem je bil histerična vizija nevrotičnega meniha, ki je sedel na stranišču in tuhtal, kam naj odvrže presežke.

Kapitalizem se je v religijo tako parazitsko zažrl, da vzporednic med njima ni ne konca ne kraja. Za začetek, religija je edina zveličavna Resnica, ki se ji je treba povsem in brez pomislekov podrediti. Kapitalizem je natanko taka Resnica. Če se ji ne ukloniš, se boš cvrl v peklu. Ali pa na neonskem napisu: Odprto 24 ur!

Religije so vero pogosto vsiljevale na silo, magari s puščanjem krvi – ko kapitalizem vsiljuje vero, ljudem prav tako pušča kri. Odrecite se Hudiču, pa vas bo Bog ljubil! Zategnite pas, pa bo trg začel delovati! Religije in kapitalizem temeljijo na ultimatih: če ne boste storili tega, se bo zgodilo nekaj hudega!

Religije skušajo družbo in ljudi preoblikovati po svoji podobi – kapitalizem tudi. Religije in kapitalizem določajo, kaj je ključno in odločilno, kaj je življenjskega pomena. Kapitalizem stalno moralizira, toda moralni pomisleki so mu le v napoto – kot religijam.

V kapitalizmu in religijah ne more nihče stopati po svoji poti. Obstaja le prava pot, ta pa je vedno vnaprej predpisana. Paziti moraš le, da ne prideš v nasprotje z uradno dogmo. Religija ima svoje dogme, neoliberalizem pa svoje: zasebna lastnina, brezmejna rast, privatizacija, deregulacija, vitka država, manjši javni sektor, nizki javni izdatki, nizki davki, nizki stroški dela ipd.

Kot pravi Panayota Gounari: ni več odprtih vprašanj, vsa vprašanja že imajo odgovore, vse je že odločeno, alternative ni, vsak boj je odveč.

Oba, religija in kapitalizem, stalno ponavljata iste fraze, kar ustvarja iluzijo, da imata prav, toda realnost ima v obeh primerih ločeno mnenje. Religija velja za nezmotljivo – in tudi neoliberalci se imajo za nezmotljive in nevprašljive, za neizogibne in samoevidentne. Še več, prepričujejo nas, da samo oni poznajo skrivne zakone, ki urejajo trg in družbo – to nas vedno kakopak prepričuje tudi religija.

Oba, religija in neoliberalizem, se tudi strinjata, da je država slab gospodar. Oba ljudem predpisujeta trpljenje in žrtvovanje (življenja, zdravja, svobode, razuma, domišljije ipd.). Mazohizem bo nagrajen: zadnji bodo prvi! Če ne na zemlji, pa v nebesih. In ja, oba se na smrt bojita komunizma, totalitarizma.

In vendar oba, kapitalizem in religija, stremita prav k poenotenju sveta. Kapitalizem je univerzalna metoda, uporabna povsod, v kulturi, umetnosti, zdravstvu, šolstvu, znanosti in seksu – kot religija. Kot pravi Panayota Gounari: ni več odprtih vprašanj, vsa vprašanja že imajo odgovore, vse je že odločeno, alternative ni, vsak boj je odveč.

Religija je mesijanska, profetska – tako kot kapitalizem, ki stalno napoveduje prihodnost, še posebej pa grozote, ki se bodo zgodile, če ne bomo storili tega in tega, če torej ne bomo ubogali, izpolnjevali navodil in direktiv, božje volje.

Kapitalizem je kolekcija ritualov – kot religija. Eno s kapitalizmom in Bogom si, ko imaš poravnane vse račune. Le da teh računov ne moreš nikoli poravnati – niti v religiji niti v kapitalizmu. Ko so neoliberalci rohneli, da so se nekateri obnašali tako, kot da so banke bankomati, je bilo, kot da bi hoteli reči: Bog ni bankomat!

Bog je, kot pravijo, neviden, skrit očem – tako kot je nevidna roka trga, ki jo tako fanatično slavijo in oznanjajo neoliberalci in ki jo je Adam Smith, avtor Bogastva narodov (1776), izvirno koncipiral kot »božjo roko«. Trg se samoregulira in samokorigira – kot Bog. Trg – vseviden, vseveden in vsepovsoden kot Bog – deluje tako perfektno, »da se zvečine niti ne zavedamo, da deluje,« je zapisal Milton Friedman, veliki ideolog ekonomskega liberalizma. Mar natanko to ne velja tudi za Boga?

In tako kot religije ostro nasprotujejo vsakršnemu poseganju v stvari, ki so v domeni Boga, tudi neoliberalci ostro nasprotujejo vsakršnim državnim posegom na trg. To le ogroža »naravni«, »spontani« red. Tako kot abortus žali modrost Boga, davki žalijo modrost trga, to kolekcijo božjih atributov. Trg je postal »prva resnično svetovna religija,« pravi David R. Loy, avtor Budistične zgodovine Zahoda.

Bog ni le skrit, ampak se lahko nanj obrneš zgolj, ko je njegova krivda na vrhuncu: »Bog, zakaj si me zapustil?« Tudi kapitalizem deluje skrivno, tajno, nevidno. In ko propadeš in ko je njegova krivda v zenitu, dahneš: »Kapitalizem, zakaj si me zapustil?« Toda Bogu moraš molk, ošabnost, krutost in druge defekte odpustiti – tako kot kapitalizmu.

Religije imajo svoje svete knjige, neoliberalci pa svoje (Pot v hlapčevstvo, Kapitalizem in svoboda, Bogastvo narodov, Atlas Shrugged ipd.). Religije imajo svoje svete očete, neoliberalci pa svoje (Friedrich Hayek, Milton Friedman, Robert Lucas, Ayn Rand, Pinochet ipd.). Tako kot religije zavračajo vse, kar ni v skladu s svetimi knjigami, neoliberalci zavračajo vse, kar ni v skladu s Hayekovimi in Friedmanovimi knjigami. Zato se ne smemo čuditi, da je teolog Harvey Cox pred leti ugotavljal, da leksika Wall Street Journala in poslovnih rubrik v revijah Time in Newsweek zelo spominja na leksiko Geneze, Pisma Rimljanom in Avguštinovega Božjega mesta.

Z vero v Boga lahko tekmuje le vera v finančni sistem, borzo, delnice, investicije. Ko kaj kupuješ, izkazuješ vero v kapitalizem. Brez vere bi se kapitalizem sesul.

Ali kot gre zelo priljubljeni spletni mem Miguela D. Lewisa: »Kapitalizem je religija. Banke so cerkve. Bankirji so duhovniki. Bogastvo so nebesa. Revščina je pekel. Bogataši so svetniki. Reveži so grešniki. Blago je blagoslov. Denar je Bog.«

Svečeniki kapitalizma – od Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in bonitetnih agencij do Evropske komisije – ljudem stalno in ritualno ponavljajo: krivi ste!

Veruj, ker je absurdno!

Oba, religija in kapitalizem, se obnašata tako, kot da se je vsa zgodovina zgodila le zato, da bi omogočila njun prihod na svet. Oba temeljita na slepi veri (dejstva so le motnja), avtoritarnosti (ubogajte!), indoktrinaciji (kapitalistične vrednote), spreobračanju (odprite se, več investicij, privatizirajte!), eshatologiji (nenehno pričakovanje »konca sveta«, katastrofe, krize, bankrota ipd.), špekulacijah (stave na prihodnost), »inteligentnem dizajnu« (Bog, trg), filantropiji (bolj ko nam boste pustili obogateti, več denarja bomo lahko podarili!), pregonu blasfemije (komunist!), misterijih, magiji in čudežih. Tako kot je Bog svet ustvaril iz niča, tudi kapitalizem denar ustvarja iz niča. Nastanek sveta – čudež! Ceste in avtoceste – čudež! Železnice – čudež! Izkrcanje na Luni – čudež! Internet – čudež! Nič od tega ni čudež – razen sveta je vse ustvarila država.

Francis Fukuyama je pred leti v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek zapisal, da je neoliberalni kapitalizem zadnji stadij zgodovine – in da onstran neoliberalnega kapitalizma zgodovina ni več mogoča. Z neoliberalnim kapitalizmom je človeštvo prišlo do konca, do zadnje točke, do najpopolnejše oblike bivanja – v nebesa. In ta nebesa so univerzalna in večna. Kapitalizem se je zgrudil v religijo.

V srednjem veku so duhovniki maševali v latinščini, ki je ljudje niso razumeli. V našem času so maševanje v latinščini zamenjali tisti ezoterični, mistični, iracionalni, nerazumljivi finančni produkti, ki jih je finančna industrija prodajala kot suho zlato. Mistični, ezoterični, iracionalni in nerazumljivi so bili zato, da bi se lahko izognili davkariji in regulatorjem. Da bi uspeli, so morali biti nerazumljivi. In tisti, ki so jih kupovali, so jih kupovali prav zato, ker so bili mistični, ezoterični, iracionalni, nerazumljivi kot krščanski nauk o Sveti trojici: verujte, ker je absurdno, bi rekel Tertulijan. Verujte, ker je iracionalno! Verujte, ker je neverjetno!

Podobno je z religijo, pravi Boris Groys: religija je preživela prav zato, ker je mistična, iracionalna, nerazumljiva. Kapitalizem – še posebej v tem neoliberalnem stadiju – pa zmaguje zato, ker je še mističnejši, ezoteričnejši, iracionalnejši in nerazumljivejši od religije.

Če bi hoteli preprečiti apokalipso, potem bi morali kapitalizem ločiti od religije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.