Denis Vičič

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Politika

Omejenost

V slovensko glasbo se po novem uvrščajo samo skladbe, izvedene v slovenščini

Ludovik Material na letošnji ediciji festivala Liverpool Sound City

Ludovik Material na letošnji ediciji festivala Liverpool Sound City
© Phil Greenhalgh, Kapa Records

»Ja neću da izlazim vani. Prosto ne mogu da budem ko iz reklame. Jer ja se plašim svih tih presretnih ljudi, njihova sreća mene tera na plač. Toliko znaju, al njih se ništa ne tiče. Dušo, ostanimo kući i gledajmo porniće, ah ...«

Skladbo Večerni program slovenske skupine Ludovik Material, iz katere je navedena kitica, bi morda na radiu slišali večkrat, če si glasbeni uredniki ne bi nalašč napačno razlagali zakonskega predpisa o glasbenih kvotah. Ta od njih zahteva, da »v eter spuščajo« vsaj 20 odstotkov glasbe slovenskih avtorjev, in to ne samo v nočnem programu, kot to počne večina komercialnih radijskih postaj, ampak ves dan. Predlagana novela zakona o medijih, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo, takšno »izmikanje« preprečuje. Izrecno določa, da se mora slovenska glasba predvajati tudi podnevi.

Pa vendar zaradi predvidene spremembe Večernega programa na radiih ne bo slišati večkrat. Ministrstvo se je namreč odločilo tudi za spremembo definicije, kaj slovenska glasba je. Po novem naj to ne bi bila več glasba slovenskih avtorjev, ampak zgolj še skladbe, izvajane v slovenskem jeziku.

»Ta definicija je preozka in nepotrebna,« pravi glasbenik Miha Blažič N’toko, ki se izraža v slovenščini in angleščini. »Domači izvajalci imamo že spodbudo za ustvarjanje v slovenščini – k temu nas neposredno usmerja slovensko občinstvo. Potrebujemo pa tudi prispevek vrhunskih glasbenikov, ki pač ustvarjajo v tujih jezikih in predstavljajo Slovenijo na svetovnih odrih. Če si želimo, da bi naši kakovostni ustvarjalci prodirali v tuje medije, zakaj bi jim odtegnili spodbudo v domačih? Protislovnost te definicije se sicer kaže že v tem, da po njej niti glasba naših evrovizijskih tekmovalcev niti naš najbolj mednarodno prepoznavni glasbeni brand Laibach nista več slovenska glasba.«

Z ministrstva za kulturo pojasnjujejo, da je predlog v skladu z resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko. V tej res piše, da »se slovenska jezikovna politika, če nekateri govorci slovenščine materni jezik neupravičeno zapostavljajo, ne sme apriorno odpovedovati možnosti zavezujočega pravnega predpisovanja rabe jezika«.

A možnost ne pomeni nuje. Sploh če rešitev ni dobra. Tako, kot je napisana zdaj, bi sistem kvot lahko izkoristili celo tuji avtorji – pesmi bi odpeli v slovenščini … Ko se s kvotami varujejo zgolj še vokalne in vokalno-instrumentalne skladbe s slovenskim besedilom, pa postane še bolj upravičena bojazen, da bi bile kvote resnično samo potuha glasbenikom.

»Sem ljubitelj slovenščine in mislim, da bi bilo povečano predvajanje glasbe s slovenskimi besedili dobro zanjo, a se mi zdi novela zakona vseeno zelo omejevalna,« pravi slovenist in glasbenik dr. Marko Stabej. Predlaga, da bi zagato rešili tako, da bi ustvarili dve kategoriji: eno bi bila slovenska glasba, drugo glasba v slovenščini, za obe pa bi lahko ohranili primerne kvote.

»Podpiram, da se kvote slovenske glasbe uveljavijo tudi v dnevnem predvajalnem času,« o noveli še pravi N’toko. »A bi morali uzakoniti še dodatne opredelitve, denimo zahtevo po predvajanju novejše in žanrsko raznolike produkcije in mlajših, tudi še neuveljavljenih avtorjev,« opozarja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.