Kdo je tu nelegitimen?

Državnotožilski svet, pristojen za to, da predlaga razrešitev generalnega državnega tožilca, se je odločil, da državnemu zboru ne bo predlagal, naj dr. Zvonka Fišerja razreši s tega položaja. Politika oziroma pravosodni minister Goran Klemenčič in vlada, ki sta nekdaj imela pristojnost predlagati razrešitev prvega tožilca, sta zdaj zvezanih rok. Zakona za potrebe razrešitve Zvonka Fišerja ne bodo spreminjali, kot predlaga SDS. Je pa minister, ki se doslej v zadevi ni želel opredeljevati, prvega tožilca pozval, naj razmisli, ali še ima potrebno legitimnost za opravljanje funkcije.

Gre za zaposlitev Boštjana Škrleca na položaju generalnega direktorja vrhovnega tožilstva, pri kateri je več nadzornih organov ugotovilo kršitve v postopku imenovanja, v katerem je bil Fišer predlagatelj. Predsednica državnotožilskega sveta, upokojena tožilka Alenka Mežnar, je odločitev pojasnila z besedami, da so kršitve v postopku res bile, da pa razrešitve niso predlagali, ker bi bila to »nesorazmerno ostra sankcija za kršitev, ki jo je generalni državni tožilec storil«.

Razrešitev generalnega državnega tožilca se na prvi pogled sicer zdi povsem sorazmerna glede na kršitev, če vemo, da je njegovo ravnanje v tem primeru komisija za preprečevanje korupcije označila za koruptivno. Predsednik komisije Boris Štefanec s sodelavci pravi, da je Fišer v postopku imenovanja svoje desne roke kršil dolžno ravnanje oziroma »izpolnil vse znake korupcije po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije«. Kdo ima prav, državnotožilski svet, ki trdi, da gre za malenkostne očitke, ali protikorupcijska komisija, ki je to Fišerjevo ravnanje označila za korupcijo?

Do primera Fišer so največ odzivov sprožile tri odločbe protikorupcijske komisije, v katerih so bili preiskovanci ministrica, vodja opozicije in zmagovalec na volitvah. Leta 2011 je komisija ugotovila, da je koruptivno ravnala notranja ministrica Katarina Kresal. In sicer zato, ker je ministrstvo pod njenim vodstvom najelo prostore za novo-

ustanovljeni Nacionalni preiskovali urad pri ministričinem prijatelju oziroma znancu, ta pa je od tega imel več sto tisoč evrov koristi od najemnine, čeprav naj bi bile na voljo tudi cenejše možnosti za ureditev prostorov za elitno enoto kriminalistov. Kresalova je odstopila, tožilstvu pa kasneje ni uspelo dokazati kazenske odgovornosti nikomur od tedaj vodilnih na ministrstvu.

Protikorupcijska komisija je potem v začetku leta 2013 izdala še dve odmevni odločbi, in sicer v postopku preverjanja premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank. V odločbah zoper predsednika SDS Janeza Janšo in predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića je ugotovila obstoj več sto tisoč evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Po novem koruptivna javna funkcionarja najvišjega reda se nista odločila za odstop. Eden od njiju je bil po tem ponovno izvoljen za poslanca, drugi pa za župana glavnega mesta. V vseh treh primerih odločitev protikorupcijske komisije ni bila presenetljiva. Če nič drugega, to dokazujejo izračuni in na desettisoče oziroma stotisoče spornih evrov.

Sedanji generalni državni tožilec pa je verjetno za vedno obveljal za koruptivnega, ker je predlagal, da se premestitev enega od tožilcev izpelje v skladu z napačnim zakonskim členom. Premestitev zato, ker ni šlo za zaposlitev, saj je Škrlec že bil zaposlen na tožilstvu. V postopku tudi niso bile nikomur kršene pravice, saj je bil Škrlec edini, ki se je prijavil na razpis. Da so bile v postopku storjene napake, ni dvoma. Navsezadnje so jih na tožilstvu priznali s tem, ko so postopek izpeljali ponovno, tokrat v skladu z navodilom iz sodbe upravnega sodišča.

Do Fišerjevega ravnanja v tem postopku se je negativno izrekla tudi protikorupcijska komisija. A ko to stori ta komisija, njen sklep nujno pomeni, da je nekdo »izpolnil vse znake korupcije«, da je koruptiven. Zaradi tega se je Fišer znašel v skupini javnih funkcionarjev, med katerimi so tudi prej omenjeni politiki, ki jih javnost dojema kot koruptivne. Do tega ima javnost vso pravico, saj to črno na belem piše v uradnem dokumentu, ki ga je sprejela komisija za preprečevanje korupcije.

Kot vse odločitve protikorupcijske komisije, ki so bile doslej deležne velike pozornosti, se tudi pri primeru Fišer postavlja vprašanje legitimnosti odločitev komisije same, njenih pristojnosti in posledic za javne funkcionarje, ki jih prinašajo njene odločitve. Funkcionarji se namreč lahko sami odločijo, ali bodo odločitev protikorupcijske komisije spoštovali ali ne. Je komisija še legitimna, če nihče ne spoštuje njenih odločitev? Če njenih odločitev poleg politikov ne jemlje resno niti generalni državni tožilec?

Kot smo zapisali – jemati odločitve protikorupcijske komisije resno ni lahko. Še posebej, če komisija odločbe ne podpre z utemeljitvami, dokazi. Za to in s tem za verodostojnost odločbe bi bili v tem primeru uporabni odgovori na nekaj vprašanj: koliko je bilo korupcije v primeru Fišer? Kdo je komu omogočil korist in kakšno? Kdo je podkupoval in kdo je bil podkupljen? V katero smer je stekel denar in pri kom je končal? Kolikšno je bilo oškodovanje javnih sredstev?