Je to mogoče?

Lahko politike, še posebej tiste iz izvršilne veje oblasti, ministre in predsednika vlade pokličemo na odgovornost? Ne zgolj politično ali odškodninsko, pač pa tudi kazensko? In zakaj tega ne počnemo?

To so vprašanja, ki se postavljajo že vsaj od začetka socialnoekonomske krize, ljudsko ovadbo so zahtevali državljani na protestih, vsa ta vprašanja pa se odpirajo tudi v sklopu razprave o prodaji državnega premoženja. Recimo ob prodaji nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Bo kdo odgovarjal, če bo vlada državne deleže v podjetjih prodala pod ceno? Če to ne bo prodaja, pač pa razprodaja in bodo oškodovana javna sredstva?

»Politikov, kar se tiče njihovega dela, upravljanja državnega premoženja, še odškodninska odgovornost ne skrbi, kaj šele kazenska,« opozarja višji tožilec mag. Jože Kozina, ki mu je uspelo s pravnomočnimi obsodbami v nekaterih odmevnih primerih, tudi na primer zoper Igorja Bavčarja in Boška Šrota. A v kazenskem zakoniku je zapisan tudi člen, ki omogoča prav kazenski pregon odgovornih oseb, ki bi morale z državnim premoženjem ravnati skrbno, pa tega ne storijo. Uradna oseba je tudi minister. In tudi predsednik vlade.

Konec leta 2011 je bil namreč med zadnjo obsežnejšo spremembo kazenskega zakonika sprejet tudi člen, ki določa kaznivost uradnih oseb za oškodovanje javnih sredstev. Čeprav se zdi logično, da je oškodovanje javnih sredstev kaznivo tako kot oškodovanje zasebnega kapitala, odtlej vendarle o tem ne more biti več nobene dileme.

Novo kaznivo dejanje je bilo uzakonjeno na predlog računskega sodišča in ene izmed delovnih skupin za pripravo sprememb zakonika. Vlado in s tem večino v državnem zboru je tedaj vodil Borut Pahor.

Z računskega sodišča, tedaj ga je vodil Igor Šoltes, so predsedniku vlade, ministrom in poslancem v državnemu zboru sporočili, da pri svojem delu pogosto ugotovijo sume dejanj, ki »imajo za posledico neposredno ali posredno oškodovanje proračunskih sredstev ali pa škodljivo uporabo teh sredstev v nasprotju s predpisi ali mimo njih«, a na podlagi kazenskih ovadb, ki jih vložijo, ni obtožb, kaj šele obsodb.

Edino kaznivo dejanje, ki je v omenjenih primerih prišlo v poštev, je zloraba uradnega položaja. In na vrhovnem tožilstvu so tedaj pojasnjevali, da številnih ravnanj, ki imajo za posledico oškodovanje javnih sredstev, ne morejo opredeliti kot zlorabo. Zato to preganjajo kot »kaznivo dejanje nevestnega dela v službi«. Pri tem pa se pojavi problem, ker je to kaznivo dejanje (tako kot tudi zloraba uradnega položaja) mogoče storiti le v najvišji stopnji krivde, in sicer se mora uradna oseba zavestno odločiti kršiti predpise z namenom oškodovanja javnih sredstev. Po mnenju tožilstva bi morala namreč biti kazniva tudi malomarnost, skratka opuščanje najvišje stopnje skrbnosti, ki bi morala voditi ljudi, ki upravljajo javni denar.

In dobili smo novi 257. a člen kazenskega zakonika, ki je upošteval predloge računskega sodišča in tožilstva. Eksplicitno določa, da se kaznuje »uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev«, ki povzroči ali omogoči oškodovanje javnih sredstev. In sicer to ne velja več zgolj za tiste uradne osebe, ki to počnejo namenoma oziroma »zavestno«, pač pa tudi za tiste, ki z »opustitvijo dolžnega nadzorstva ali kako drugače povzročijo oškodovanje javnih sredstev«.

Da bi se izognili različnim interpretacijam, kaj so v teh primerih javna sredstva in kaj ne, je v 257. a členu to poimensko našteto. Javna sredstva so »nepremičnine, premičnine, denarna sredstva, terjatve, kapitalske naložbe in druge oblike finančnega premoženja države, samoupravne lokalne skupnosti, Evropske unije ali druge pravne osebe javnega prava«. Vlada oziroma premier Miro Cerar na primer prodaja nacionalnega telekomunikacijskega operaterja oziroma državno kapitalsko naložbo v tem podjetju, javna sredstva torej.

Zakaj se nihče ne želi podpisati pod posel, če pa naj bi bil smotrn in finančno sprejemljiv, kot trdijo te iste uradne osebe, med katerimi so tudi ministri in predsednik vlade?

Novi člen še dodatno razširja možnost za pregon, saj po novem uradna oseba ne potrebuje sebi ali komu drugemu omogočiti pridobitve protipravne premoženjske koristi, kot je to pogoj v primeru kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Zadošča že, da zaradi določenega dejanja nastane škoda. Ta bi nastala, če bi bil državni delež v nekem podjetju prodan po nižji ceni od realne vrednosti. Bistvo tako razširjenih možnosti za pregon oseb, ki upravljajo javna sredstva, je v tem, da gre za premoženje, ki nekako nima točno določenega lastnika, ki bi zanj skrbel. Zato je smiselna vsaj enaka, če ne celo višja stopnja zaščite, kot je je deležna zasebna lastnina. V prejšnjem političnem sistemu smo podobno zaščito javnih sredstev, takrat se je to imenovala družbena lastnina, že poznali. Šlo je za kaznivo dejanje »nevestnega gospodarjenja«, ki je prav tako predvideval kaznivost upravljanja javnih sredstev, v primeru, da je nastala škoda.

Bi predsedniku vlade lahko očitali kaznivo dejanje po 257. a členu, če bi bilo državno podjetje prodano pod ceno? Bi to lahko očitali finančnemu ministru? Še posebej, če ni skrivnost, da ima premier oziroma vlada podatke, da je podjetje vredno več od cene, po kateri ga prodajajo?

Višji državni tožilec mag. Jože Kozina, član gospodarsko korupcijskega oddelka na Specializiranem državnem tožilstvu, se strinja, da gre za smiselna vprašanja. Po njegovem mnenju bi prodaja državnega podjetja po ceni, ki je nižja od dejanske vrednosti, lahko zadostila pogoju, da je nastalo oškodovanje javnih sredstev. Soglaša tudi, da podjetje v državni lasti ne bi moglo biti prodano, če vlada oziroma premier, ki jo vodi, ne bi odločila, da se neko državno podjetje uvrsti oziroma ostane na seznamu podjetij, ki se bodo prodala. Glede tega ima premier prvo in zadnjo besedo. »Premier je uradna oseba in posledično ta člen velja zanj. To je nesporno. Težava je v tem, da je treba dokazati, da je bila prodaja nesmotrna in da je nastala škoda zaradi prodaje podjetja. Spomnim se, kako smo se leta ukvarjali s ceno za prodajo Mercatorja, na koncu pa je obveljalo mnenje izvedenca, da je bila cena ustrezna.«

Dodatna težava, izpostavlja Kozina, pa je običajno v takih primerih »dobiti posameznika, ki je sam odločal o prodaji državnih naložb. Vedno se skrijejo v zavetju kolektivnih organov, nadzornega sveta, uprave, ministrstva, vlade …« In dodaja, da je v tovrstnih primerih težko sploh začeti predkazenski postopek, »če že vnaprej ni neke očitne kršitve, na katero se da opreti«. Zato bi, dodaja Kozina, glede prodaje državnega premoženja morali imeti postavljena jasna merila. Predvsem postopkovna pravila, da se bo dala transparentna ponudba, da se bo skušal dobiti najboljši ponudnik, »ne zgolj formalno, in da je zadaj neki skriti kupec, in postavljena morajo biti tudi merila, v katerih primerih se prodaja državnega premoženja ustavi in se ne sme nadaljevati«. Če imamo to določeno, pravi Kozina, je odgovornim veliko lažje očitati, da so kršili pravila igre, »če pa je vse to tako ohlapno kot sedaj in se eni izgovarjajo na druge, pa je to veliko težje«.

Kozina se zaveda, da bi v pravosodju vsi skupaj potrebovali več poguma in znanja na področju korporacijskega prava, borznega trga in tako naprej. »Pregon odgovornih recimo v primeru prodaje Telekoma je tvegan. Ko začneš postopek, ustvariš neko vzdušje, da se bo nekaj zgodilo. To pa je visoka politika, in če ni pravega poguma na tožilstvu in v sodstvu, potem je to tvegano početje.«

V primeru neuspeha, opozarja Kozina, »politika dobi nov zagon in izgovor, da udari po pravosodju. Saj vidite, kako se hitro stvari sfižijo. Recimo, da imajo sodniki na prvi stopnji še pogum, pa potem morda tudi na višji stopnji, potem pa sami vidite, kaj se zgodi, rešilni čolni začnejo padati z vseh strani. To je žalostno«. In to ima potem logičen, dodaten negativni vpliv na delo tožilcev in sodnikov. »Če si res iz jekla, kar pa ni nihče, potem greš lahko mimo tega, sicer pa se začneš vedno pogosteje spraševati, ali se vse to sploh še splača početi. To so pa že nevarna vprašanja.«

Tožilci se to očitno vse preveč sprašujejo. 257. a člen je tako po zahtevani stopnji krivde kot tudi po zahtevani posledici, ki nastane, formalno olajšal pregon odgovornih za oškodovanje javnih financ. A podatki o uporabi tega člena oziroma o pregonu odgovornih za oškodovanje javnih financ v praksi niso dobri. Novi 257. a člen velja tri leta. Iz letnega poročila o delu tožilstev za leto 2014 izhaja, da so na tožilstvu prejeli skupaj 33 ovadb, jih 22 zavrgli, le v dveh primerih na sodišču dali predlog za uvedbo preiskave, vložena ni bila niti ena obtožnica, posledično izdana niti ena sodba. V letu in pol pred tem, odkar velja ta člen, pa bi ovadbe lahko dobesedno prešteli na prste ene roke.

Da bi pravosodje moralo pokazati več poguma pri pregonu najbolj odgovornih za prodajo državnega premoženja in še posebej za bančno luknjo ter nadgraditi začeto delo, se strinja tudi profesor z ljubljanske pravne fakultete dr. Franjo Štiblar, ki je nedavno pisal o tem, da bo prej ali slej prišel čas, ko bodo »politiki morali prevzeti odgovornost za svoja ravnanja, in to ne zgolj moralno odgovornost«. Petra Zemljič, svetovalka na računskem sodišču, ki je sploh predlagalo razširitev možnosti za pregon uradnih oseb, ki upravljajo javno premoženje, prav tako meni, da »smo lahko kritični do organov pregona, ker v treh letih od uveljavitve dodatnih možnosti za pregon uradnih oseb tega niso znali izkoristiti. A dajmo jim še nekaj časa, ti postopki ne tečejo tako hitro.«

Seveda pa ni niti predkazenskega postopka, kaj šele kazenskega postopka, opozarja Kozina, če nihče ne vloži kazenske ovadbe. Nekdo mora vložiti kazensko ovadbo zoper ministra ali predsednika vlade. To pa lahko stori vsakdo. Zakon o kazenskem postopku pravi: »Vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.« Naznanilo oziroma ovadba pa se »poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno«. Ovadbo lahko vloži posameznik, lahko pa tudi skupina državljanov, društvo ali ne nazadnje politična stranka, kot je bil to primer, ko je zunajparlamentarna stranka Solidarnost pred časom prav po 257. a členu ovadila ljubljanskega župana Zorana Jankovića zaradi zlorabe občinskega glasila v predvolilne namene oziroma zaradi s tem nastalih stroškov za občinski proračun. In seveda, kazenska ovadba je lahko tudi anonimna.

Kako bi bila videti kazenska ovadba zoper trenutnega predsednika vlade? Predpostavimo, da je Telekom prodan pod ceno. Sklep o tem, da gre Telekom na seznam podjetij, ki jih bo vlada prodala, je res sprejela vlada kot kolektivni organ in pri tem niti ni pomembno, katera vlada. Aktualni premier Miro Cerar bi moral zahtevati, da vlada podjetje v takem primeru umakne s seznama, saj bo sicer država oškodovana. S tem je kot uradna oseba opustil dolžno ravnanje in je utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev v skladu z 257. a členom kazenskega zakonika.

Za to kaznivo dejanje so predvidene višje kazni kot za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali nevestnega dela v službi. In sicer kazen zapora do petih let (v primeru večje premoženjske škode celo do osmih let) in poleg tega tudi denarna kazen. Pomembna je namreč preventivna funkcija člena, ki omogoča pregon tistih, ki oškodujejo javne finance oziroma njegov demonstrativni učinek. Zakaj se v primeru Telekoma vsi izogibajo odgovornosti za prodajo? Zakaj se nihče ne želi podpisati pod posel, če pa naj bi bil smotrn in finančno sprejemljiv, kot trdijo te iste uradne osebe, med katerimi so tudi ministri in predsednik vlade, pa tudi uslužbenci državnega holdinga?

257. a člen kazenskega zakonika

Oškodovanje javnih sredstev

(1) Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo.

(3) Uporabnik javnih sredstev po tem členu je pravna oseba javnega prava ali njena enota ali pravna oseba zasebnega prava ali zasebnik, če s temi sredstvi ali na njihov račun izvaja javno službo ali druge dejavnosti v javnem interesu ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije ali druge izključne ali posebne pravice.

(4) Javna sredstva po tem členu so nepremičnine, premičnine, denarna sredstva, terjatve, kapitalske naložbe in druge oblike finančnega premoženja države, samoupravne lokalne skupnosti, Evropske unije ali druge pravne osebe javnega prava.

Kako se je minister Simoniti izognil odgovornosti

Nekdanji minister za kulturo je nezakonito podaril Blejski otok RKC, a za to ni bil kaznovan

Borut Mekina

Nihče, noben minister in nobena vlada ne sme brez sklepa parlamenta nikomur podarjati ali prodajati državnega premoženja. Tako piše v zakonu. Telekom lahko vlada proda le, če s sklepom soglaša parlament. Določeno nepremičnino pa, če parlament soglaša z letnim programom razpolaganja z nepremičninami.

Kljub temu je nekdanji kulturni minister Vasko Simoniti leta 2008 naredil prav to. Rimskokatoliški cerkvi (RKC) je podaril dve nepremičnini na Blejskem otoku in ji otok odstopil v brezplačno uporabo za 40 let. To je storil s podpisom tajnega sporazuma takoj po tem, ko je prva vlada Janeza Janše izgubila na volitvah.

Omenjeni primer smo v Mladini razkrili leta 2008. Vlada je tik pred svojim odhodom, ko bi lahko opravljala zgolj tekoče posle, rokohitrsko spremenila več kot deset let sodnih odločitev in pravniških razprav. Dve slovenski sodišči, ustavno in vrhovno, sta namreč pred tem odločili, da Blejski otok z gospodarskimi nepremičninami pripada državi, cerkvico na njem pa dobi v postopku denacionalizacije blejska župnija. Zadeva je bila res pravnomočno končana. A ker je RKC na vsak način želela vse, sta ji na pomoč priskočila prva vlada Janeza Janše in njen kulturni minister Vasko Simoniti. Otok in nepremičnine na njem so cerkvi enostavno podarili.

Da je bilo ravnanje Simonitija povsem očitno nezakonito, je po letu 2008 potrdilo več strokovnjakov in sodišč. Pravnika dr. Miha Juhart in dr. Peter Grilc sta leta 2009 ugotovila, da je sporni dogovor že na prvi pogled ničen. Kranjsko sodišče pa je kasneje zapisalo, da »v postopku izvedeni dokazi kažejo na to, da se je odvil nedopusten promet z nepremičninami« in da cerkev ne bi smela dobiti v last nepremičnin, ki so bile po zakonu o varstvu kulturne dediščine izvzete iz prometa. Kajti po slovenski zakonodaji se takšni spomeniki ne bi smeli odtujiti: »Ta prepoved je absolutna, gre za prisilni predpis, ki veže vse udeležence v pravnem prometu in ne le odtujitelja (državo, op. a.), njena kršitev pa pomeni ničnost pogodbe.«

A ko je leta 2008 Mladina zaradi te povsem očitne kršitve zakona proti Vasku Simonitiju vložila kazensko ovadbo, se ni zgodilo nič. Mladina je ovadbo vložila zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ker je bilo očitno, da je Simoniti pri podpisu sporazuma z ljubljansko nadškofijo navajal netočna dejstva. Trdil je, da gre za poravnavo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, čeprav strasbourško sodišče tožbe sploh še ni prejelo. Poleg tega je v sporazumu zapisano, da je sklenjen z namenom, da bi zaprli vprašanje denacionalizacije, čeprav ga je pred tem res neprepustno zaprlo že ustavno sodišče.

A tožilka Tamara Gregorčič je Mladinino ovadbo po letu in pol zavrgla, dejansko z argumentacijo, da posamezni ministri niso odgovorni, saj je vlada kolektivni organ, v katerem je odgovornost razpršena. Ugotovila je, da je vlada obravnavala sporni sporazum »po predpisanem postopku, kot ga določata zakon o vladi in poslovnik vlade. S sklenitvijo sporazuma je vlada soglašala, za podpis pa pooblastila ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, zaradi česar le-temu ni moč očitati, da je s podpisom sporazuma izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic«. Simoniti ni bil kriv, ker je ravnal po navodilih vlade, vlade pa ni mogoče tožiti, ni odgovorna.

Včasih, tudi če je primer še tako očiten, enostavno ne gre. Kasneje sta Mladinini ovadbi sledili še dve tožbi države, ki ju je sprožila vlada Boruta Pahorja, za ničnost sporazuma, ki pa tudi nista uspeli. Tragikomično sicer. Prvi postopek je padel v vodo iz procesnih razlogov, ker je prva sodnica rekla, da bi morala država poleg blejske župnije tožiti še ljubljansko nadškofijo. In ko je v drugo država tožila obe, je druga sodnica rekla, da bi morala država tožiti le župnijo.

Ministrstvo za kulturo bi se na to še lahko pritožilo. A je seveda nato oblast prevzela druga vlada Janeza Janše, s kulturnim ministrom Žigo Turkom, ki tega ni storil. Tako so nepremičnine na otoku prešle v cerkveno last, otok pa v upravljanje cerkve za približno 40 let. Evidentno nezakonito, ne da bi kdorkoli odgovarjal …

Pirova zmaga

Kako je islandsko posebno sodišče praktično oprostilo Geira Haardeja, premiera, ki je vodil islandsko vlado v času zloma bančnega sistema

Jure Trampuš

Islandsko nacionalno sodišče ali Landsdómur je bilo ustanovljeno točno pred stotimi leti. Njegov edini namen je obravnava primerov, ko so ministri ali predsednik vlade osumljeni kriminalnih dejanj. V stotih letih obstoja se je to posebno sodišče sestalo samo enkrat. Leta 2011 so obravnavali primer Geira Haardeja, nekdanjega islandskega premiera, ki ga je parlament obtožil hujših nepravilnosti v času islandske finančne krize. Haarde je sicer izkušen islandski politik, pred svojo premiersko funkcijo je bil nekaj let minister za finance, pa zunanji minister, vodja Neodvisne stranke, nekaj let je delal tudi v islandski centralni banki.

Rezultat procesa je bil dvoumen. Sodniki so nekdanjega premiera spoznali za krivega, njegov greh pa naj bi bil v tem, da ni pravočasno sklical izredne seje vlade, ko se je začel rušiti islandski bančni sektor. S tem je kršil ustavno načelo, ki določa, da se morajo ministri sestajati ob »pomembnih državnih zadevah«. Ali z drugimi besedami, večina sodnikov je presodila, da bi moral premier v trenutku, ko je dobil informacijo o možnem zlomu državnega bančnega sistema, kar bi ogrozilo javne finance, sklicati sejo vlade in raziskati, ali so te informacije točne in kaj natančno pomenijo. Sodniki so sklenili, da bi bil takšen sestanek izjemnega pomena.

V vseh drugih točkah obtožnice pa je bil Haarde oproščen. Oproščen je bil malomarnega dela, obtožb o tem, da se ni zavedal problema napihnjenega in prevelikega bančnega sektorja, da ni zavaroval britanskih varčevalcev in da ni bolje preučil posebnega vladnega poročila o finančni nestabilnosti iz leta 2006. Že prej pa je sodišče zavrnilo najhujšo obtožbo »velikega zanemarjanja dolžnosti«. Dejstvo, da ni sklical sestanka, je majhen prekršek, zato je sodišče tudi odločilo, da mora država sama poravnati stroške postopka. Med postopkom se je Haarde sicer zagovarjal, »da nihče ni niti pomisli, da je v bančnem sistemu kaj sumljivega«, parlament pa je obtožil, da so ga na sodišče poslali zaradi »političnih vzrokov«. V času njegove vlade, tik pred zlomom, je bila finančna moč bančnega sistema sicer desetkrat večja od tedanjega islandskega bruto domačega proizvoda.

Posebno sodišče bivšemu premieru na koncu ni naložilo nobene kazni. A ta se s sodbo ni strinjal, bila naj bi »absurdna«, zato se je pritožil na strasbourško sodišče za človekove pravice. Proces tam še ni končan, si pa je nekdanji premier in obsojeni politik poiskal novo, dobro službo, postal je islandski veleposlanik v Washingtonu.