Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Družba

Med industrijo in vrtičkarstvom

Multinacionalke so globoko zasidrane v slovenskem kmetijstvu

Kmetijska izložba, poskusno polje pšenice pri Ptuju

Kmetijska izložba, poskusno polje pšenice pri Ptuju

Na desnem bregu Drave z lepim pogledom na znamenito veduto Ptuja stoji selekcijsko-poskusni center Semenarne Ljubljana. Na približno 50 hektarjih vrtov in njiv tam raste vse, kar ima Semenarna ponuditi na trgu. Pohvalijo se lahko s tem, da imajo največji vrt v Sloveniji. Na njem razvijajo in preizkušajo nove sorte, hkrati pa vzdržujejo že uveljavljene.

»Vzdrževalna selekcija poteka na 67 različnih sortah predvsem vrtnin, nekaj je tudi poljščin,« razlaga vodja centra Darko Vernik. Skupaj z zaposlenimi prav on skrbi, da ptujska čebula, čebula belokranjka, ljubljanska ledenka, ljubljansko korenje ipd. ostanejo takšni, kot jih poznamo. »Dejansko izvajamo vzdrževalno selekcijo pri večini tradicionalnih slovenskih sort.«

Na Ptuju poteka tudi velik del pridelave semen za prodajo. Za mestnega človeka je pravi šok, ko prvič vidi cveteti korenje ali pa motovilec. Navajeni smo, da zelenjavo vidimo predvsem takrat, ko je »tehnološko zrela«, torej ko je primerna za prodajo, ne pa takrat, ko so rastline nekajkrat višje in oblikujejo cvetove ter razvijejo seme. Takrat so nekatere neprepoznavne.

Prav vsi večji slovenski pridelovalci koruze so semena prisiljeni kupovati vsako leto znova.

Semenarnina semena so še vedno izjemno priljubljena med vrtičkarji. »Na vrtičkarskem delu ima Semenarna še vedno okoli 50-odstotni tržni delež,« pravi Darko Vernik. Kar se tiče kmetijskega dela, pa je njihov tržni delež bistveno nižji in ne presega desetih odstotkov. Lastniška nesoglasja in finančne težave so ob hkratnem prodoru tujih ponudnikov semen in sprostitve trga povzročili, da že dolgo niso najpomembnejši igralci na trgu. Tuja semenarska podjetja, ki so svoja semena včasih povečini prodaja prek Semenarne, so raje poiskala druge distributerje. Danes Semenarna slovenskim kmetom pod svojo blagovno znamko v pretežni meri ponuja v tujini razvite sorte, na primer koruzna semena francoske korporacije RAGT.Čeprav v prihodnjih letih načrtujejo komercializacijo nekaterih doma vzgojenih sort žita in koruze, si bistvene spremembe tržnega deleža ne morejo obetati. »Skoraj nemogoče je konkurirati velikim multinacionalkam,« pravi Darko Vernik. »Slovenija je premajhno tržišče, da bi se nam izplačalo vlagati v razvoj novih sort poljščin.«

Monsanto je že tu

Koruza je najbolj razširjena poljščina v Sloveniji. Zaseda približno 40 odstotkov vseh njivskih površin. Kmetje jo povečini gojijo za prehrano svoje živine. Ponudba semena na trgu je ogromna. »Zelo hitro lahko naštejemo kakih 150 sort koruze z različnimi lastnostmi,« pravi Damjana Iljaš, svetovalka za poljedelstvo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ljubljana. Obstajajo zgodnje in pozne sorte, sorte, odporne proti različnim boleznim, z večjo toleranco do suše ... Odločitev je za kmete vse prej kot lahka. »Na izbiro kmeta vpliva precej dejavnikov. Cena je vsekakor pomembna. Potem so tu priporočila svetovalne službe in Kmetijskega inštituta. Veliko dajo na svoje izkušnje in izkušnje drugih kmetov. Veliko pa je seveda odvisno tudi od komercialistov posameznih podjetij.«

V Sloveniji svoja semena koruze trži večina največjih multinacionalk. Prevladujoč tržni delež ima ameriški Pioneer. Tu sta še švicarska Syngenta in zloglasni Monsanto, ki svoja gensko nespremenjena semena trži pod blagovno znamko Dekalb. Pomembni igralci na trgu so tudi nemški Agrosaat, avstrijski Saatbau ter hrvaška BC Inštitut iz Zagreba in Kmetijski inštitut Osijek.

Pri razvoju novih sort smo v Sloveniji kolikor toliko konkurenčni le na področju krompirja in hmelja.

Vsi po vrsti ponujajo izključno hibridna semena koruze, ki v prvi generaciji obrodijo izjemno bogato, če pa kmet tako seme shrani in ga znova poseje, je pridelek mnogo manjši. Zato so prav vsi večji kmetje že vrsto let koruzna semena prisiljeni kupovati vsako leto znova.

Veliki zelenjavni brat

Še na enem področju vse bolj prevladujejo hibridi – zelenjadarstvu. »Avtohtone domače sorte vrtnin imajo še vedno visok ugled med vrtičkarji, tržni proizvajalci pa večinoma uporabljajo hibride,« priznava Darko Vernik.

Med glavnimi na področju hibridov zelenjadnic sta Syngenta in Seminis, »zelenjavna podružnica« Monsanta. Nadzor nad semeni je strog. Prodajni pogoji, navedeni na spletni strani zastopnika družbe Seminis za Slovenijo, podjetja Cabo, so precej povedni. »Kupec izrecno dovoljuje, da se pri njem zglasi oseba, ki jo je prodajalec pooblastil oziroma ji je naročil, naj preveri spoštovanje določb iz teh splošnih prodajnih pogojev, še posebno določbe glede intelektualne lastnine in ohranjanja kakovosti blaga. Zato se kupec strinja, da bo omogočil prost dostop do svojih poslovnih prostorov, vključno do svojih proizvodnih kapacitet. Prodajalec sme prav tako pregledati vso povezano dokumentacijo.«

A kljub takim avtoritarnim metodam se kmetje odločajo za njihova semena. Pridelki so pač večji, lepši, zanesljivejši in vzdržljivejši. »Kmet, ki goji zelenjavo za prodajo na tržnici, mora natančno poznati čas, ki bo pretekel od setve ali saditve do tržne zrelosti pridelka. Vsako saditev posebej mora načrtovati tako, da bo lahko vsako soboto na trg pripeljal dovolj svežih glav solate. Vedeti mora, koliko časa bo to glavo solate lahko skladiščil, da bo obdržala tržno vrednost,« razlaga dr. Vladimir Meglič s Kmetijskega inštituta.

Veliko kmetov danes sicer še vedno vzdržuje svoje zaloge semen vrtnin za »hude čase«, a predvsem za lastno uporabo.

Semenska pridelava korenja v selekcijsko-poskusnem centru Semenarne Ljubljana na Ptuju

Semenska pridelava korenja v selekcijsko-poskusnem centru Semenarne Ljubljana na Ptuju

Lastna semena

Pri pšenici, drugi najbolj razširjeni slovenski poljščini, je stanje nekoliko drugačno, pa čeprav so najpomembnejši igralci isti. Sorte pšenice in drugih vrst žita v veliki večini namreč niso hibridne, posledično pa kmetje še vedno velik del semena, tudi če ga kupijo od multinacionalk, v prihodnjih letih nato pridelajo sami, pri čemer so večji kmetje imetniku žlahtniteljske pravice dolžni plačati primerno povračilo, mali kmetje pa so tega povračila oproščeni.

A pridelava semena ni preprosta. Če seme, ki ga kmet pridela sam, ni zdravo, ima lahko v naslednjih letih težave, saj se s tem lahko razmnožijo bolezni. Njivi, ki jo kmet izbere za semensko pridelavo, mora posvetiti največ pozornosti. Najboljši pridelek, ki bi na trgu dosegal najboljšo ceno, je treba shraniti. »Najslabše je, če za setev porabijo ostanke,« pravi Damjana Iljaš. »Znanje o pravilnem semenarjenju se izgublja. Tudi prostorov, primernih za shranjevanje semen, je vse manj.«

Žita so, kar se semenske pridelave tiče, redka izjema. Semenska pridelava žit predstavlja približno 80 odstotkov vse semenske pridelave v Sloveniji. Semenske pridelave za celotno zelenjadarstvo, koruzo, sojo ali krmne rastline pa, kot pravi direktor Kmetijskega inštituta dr. Andrej Simončič, praktično ni. »Semenarstvo v Sloveniji stagnira že zadnjih 20 let, še posebej pa v zadnjem obdobju, ko smo vstopili v EU in s tem na enotni trg. Od vstopa v EU so se kmetijske površine, namenjene semenski pridelavi, zmanjšale s približno 2500 na 1500 hektarjev.«

Še bolj kot pri proizvodnje je slovensko kmetijstvo od tujih korporacij odvisno na področju odkupa pridelka.

Pri razvoju novih sort smo v Sloveniji kolikor toliko konkurenčni le na področju krompirja, kjer vlogo žlahtnitelja opravlja Kmetijski inštitut, in hmelja, kjer za to skrbi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo iz Žalca.

Konkurenčnost ali smrt

Ob aktualni razpravi o gensko spremenjenih rastlinah je vedno znova izpostavljena bojazen, da bo to slovenske kmete spravilo v odvisnost od multinacionalk. »Že danes večino semena koruze in drugih poljščin ter zelenjadnic kupujemo od multinacionalk,« pravi Andrej Simončič. »Govoriti, da bodo gensko spremenjene rastline povzročile odvisnost od multinacionalk, je v Evropi več kot smešno.« Sama odvisnost se mu sicer ne zdi nič nenavadnega. »Tudi avtomobilov, pralnih strojev ali oblačil ne kupujemo več od obrtnikov na vasi. Kupujemo pač od tistih, ki nam največ ponudijo za sprejemljivo ceno. To pa najlažje zagotovijo velike in dobro organizirane družbe. Kmetijstvo je industrijska panoga, tako kot tekstilna in avtomobilska industrija.«

Semenska banka: Genska banka kmetijskih rastlin na Kmetijskem inštitutu v Ljubljani hrani semena več kot 3200 različnih sort kmetijskih rastlin

Semenska banka: Genska banka kmetijskih rastlin na Kmetijskem inštitutu v Ljubljani hrani semena več kot 3200 različnih sort kmetijskih rastlin

Velik del javnosti po njegovem mnenju na kmetijstvo še vedno gleda kot na nekakšno umetnost, kot na dejavnost, ki jo vidijo v povsem drugi luči kot sebe in svoje delo dopoldne v službi. Na kmetijstvo gledamo z idealističnimi pogledom. Prisegamo na kmetijstvo »naših babic«, na stare, avtohtone sorte, na ekološko kmetovanje. Politika ni nič drugačna.

»Siliti kmeta v nekonkurenčnost je absurd, ki je zrasel v glavah ljudi, ki živijo na valovih nekega dnevnega populizma. Iluzorno je pričakovati, da bo kmet konkurenčen, če bo sejal izključno avtohtone sorte in ne bo uporabljal fitofarmacevtskih sredstev,« pravi dr. Simončič. »Kako naj kmetje s pridelavo ptujskega luka, ki ga pridelajo približno 20 do 25 ton na hektar, konkurirajo npr. kakšnemu nizozemskemu hibridu, ki navrže 120 ton na hektar?« Brez konkurenčnosti, opozarja, pa lahko na trajnostno kmetijstvo pozabimo. »Neumno je od kmeta pričakovati, da bo obdeloval zemljo brez možnosti zaslužka, ki bi mu omogočil preživetje na daljši rok.« Govoriti, da je prednostna naloga Slovenije ekološko kmetijstvo, se mu zdi s tega vidika neracionalno in cinično. »Upoštevati moramo, da smo že danes v več kot 50 odstotkih odvisni od uvoza hrane. Tudi zaradi Slovencev danes po svetu izsekavajo gozdove. Enostavno sami ne pridelamo dovolj. Ker idealiziramo ’naravno’ in ekstenzivno kmetijstvo, moramo uvažati hrano, pridelano na način, ki se ga nerazumno otepamo.« Povprečni pridelek slovenskega kmeta je že tako od 20 do 30 odstotkov nižji od evropskega povprečja. »Na Danskem propadajo kmetje, ki pridelajo 10 ton pšenice na hektar. Slovenski kmetje je v povprečju pridelajo od 4 do5 ton na hektar.«

Nostalgija

Dr. Vladimir Meglič na Kmetijskem inštitutu vodi največjo od štirih javnih kmetijskih genskih bank v Sloveniji. V hlajenih kletnih prostorih inštituta v Župančičevi jami v Ljubljani hranijo in ohranjajo več kot 3200 semen različnih kmetijskih rastlin. Kot človek, ki je odgovoren za ohranjanje starega kmetijskega izročila, je seveda zelo naklonjen starim sortam. A gojenje teh sort je po njegovih besedah »butična dejavnost, ki ji je dodano vrednost mogoče zagotoviti z ustvarjanjem zgodbe«. Ne more pa biti to recept za zagotavljanje prehranske varnosti. »Ministrstvo včasih premalo posluša kmete in stroko. S starimi in avtohtonimi sortami hočemo v Sloveniji rešiti problem samooskrbe s hrano. To pač ne gre. Kmetje potrebujejo moderne, visoko donosne in kakovostne sorte, ki ustrezajo njihovemu načinu pridelave.« Vrtičkarske metode pač ne morejo konkurirati najsodobnejšim tehnologijam. »Kmetijstvo ni enostavno. Strokovnjaki in raziskovalci skušamo kmetom pomagati do kakovostnih in stabilnih pridelkov. In tukaj pridejo v poštev vse tehnologije, od klasičnih do genske tehnologije. Ta tehnologija je prisotna v večini sveta. Evropa se ji upira, a prej ali slej jo bomo morali sprejeti.«

Stare sorte, shranjene v genski banki, so lahko koristne predvsem zato, ker se v njih lahko skrivajo lastnosti, ki bi lahko bile uporabne pri žlahtnjenju novih sort. »Od različnih okusov, ki smo jih nekoč poznali, do odpornosti proti boleznim in škodljivcem, ki včasih niso bile prisotne, ali pa še niso pomenile takšnega problema.« Ker gre za javno gensko banko, so semena pod določenimi pogoji dostopna vsem, tudi multinacionalkam. Vzorce so že pošiljali na primer na Nizozemsko.

Ne morejo pa stare sorte rešiti slovenskega kmetijstva. Še celo sodobne slovenske sorte, z izjemo hmelja, nimajo pomembnega tržnega deleža. »Slovenske sorte krompirja, požlahtnjene na Kmetijskem inštitutu, imajo pri nas približno pet- do desetodstotni tržni delež. Kar je v primerjavi z drugimi vrstami kmetijskih rastlin veliko.«

Vodja centra Darko Vernik s pridelkom semena ljubljanskega motovilca, ki ga bodo vrtičkarji sejali prihodnje leto

Vodja centra Darko Vernik s pridelkom semena ljubljanskega motovilca, ki ga bodo vrtičkarji sejali prihodnje leto

Rastlinska farmacija

Fitofarmacevtska sredstva in sredstva za varstvo rastlin sta lepša in »varnejša« izraza za snovi, ki jim po domače rečemo pesticidi. In pesticidi imajo lepo število podkategorij: herbicidi za zatiranje plevelov, insekticidi za zatiranje škodljivih žuželk, akaricidi za zatiranje pršic, fungicidi za zatiranje gliv, limacidi za zatiranje polžev, baktericidi, viricidi ...

Glavni ponudniki na slovenskem trgu so tuje multinacionalke. »Na področju fitofarmacevtskih sredstev je bil svoje čase Pinus Rače glavni igralec,« pravi Damjana Iljaš. »Zdaj že nekaj časa ni več tako.« Tu so Syngenta, BASF, Bayer, Dow Agrosciences, Du Pont, Monsanto ... Cinkarna Celje, pomemben proizvajalec bakra in žvepla, dveh najpogosteje uporabljanih fungicidov v Sloveniji, je na znamenitem seznamu petnajstih podjetij, predvidenih za privatizacijo. Družbo Pinus iz Rač, ki jo je znani podjetnik Igor Jurij Pogačar pripeljal v prisilno poravnavo, je letos od slabe banke kupil ameriški proizvajalec generičnih pesticidov Albaugh.

Franc Štih med svojim posevkom Syngentine pšenice

Franc Štih med svojim posevkom Syngentine pšenice

Veriga odvisnosti

Slovensko kmetijstvo je torej že danes v pretežni meri odvisno od tujcev. Še bolj kot pri kmetijski proizvodnji je to vidno na področju odkupa pridelka.

Ljubljanske mlekarne, največjega slovenskega odkupovalca mleka, obvladuje francoska multinacionalka Lactalis.

Največji proizvajalec pijač, skupina Pivovarna Laško, je v lasti nizozemskega Heinekena. Fructal, največji proizvajalec sadnih sokov, je v lasti srbskega Nectarja.

Mercator, največjega slovenskega trgovca, obvladuje hrvaški Agrokor.

Žito, največjega slovenskega odkupovalca pšenice, je kupila hrvaška Podravka, s čimer so si Hrvati po besedah podpredsednika Sindikata kmetov Slovenije Franca Küčana zagotovili uporabnika njihovih presežkov pri pridelavi pšenice, kar je »katastrofa za slovensko kmetijstvo«.

Celotna prehranska veriga je v Sloveniji vse bolj prepuščena tujcem.

Morilec plevela

Glifosat, najbolj priljubljen herbicid. Tudi v Sloveniji.

Herbicid Boom Efekt, proizveden v Sloveniji

Herbicid Boom Efekt, proizveden v Sloveniji

Najbolj znan izdelek družbe Pinus iz Rač je herbicid Boom Efekt. Njegova aktivna učinkovina je glifosat. Tisti glifosat, proti kateremu so odporne številne gensko spremenjene poljščine in ki ga Monsanto trži pod blagovno znamko RoundUp.

»V tujini se danes največ glifosata proda za uporabo pri pridelovanju rastlin, ki so odporne proti glifosatu. Pri nas teh rastlin ne pridelujemo, je pa uporaba teh pripravkov tudi pri nas zaradi številnih možnosti uporabe dokaj razširjena,« razlaga dr. Andrej Simončič, sicer strokovnjak za fitofarmacevtska sredstva. »Glifosat se v kmetijstvu kot tudi na drugih površinah uporablja že 40 let. V Sloveniji, oziroma takratni Jugoslaviji, smo ga začeli uporabljati praktično sočasno kot drugod po svetu.« Glede na podatke, ki so nam jih poslali z Uprave za varno hrano, je glifosat najbolj uporabljan herbicid v Sloveniji.

Kmetje ga največ uporabljajo za zatiranje trdovratnih večletnih plevelov na strniščih ali po spravilu pridelkov. Uporabljajo ga vinogradniki in sadjarji. V manjših količinah ga je mogoče kupiti v prosti prodaji.

Med njegovimi največjimi uporabniki so Slovenske železnice in DARS. Na železnicah za zatiranje plevelov v progovnem pasu na leto porabijo približno 13 tisoč litrov herbicidov na osnovi glifosata. Na Darsu so za zatiranje plevelov v sredinskem ločilnem pasu na avtocestah in na bankinah lani porabili nekaj manj kot 2500 litrov herbicidov. Prevladujoča aktivna učinkovina: glifosat. Uporabljajo ga tudi v središču glavnega mesta. »V okviru rednih vzdrževalnih del uporabljamo predvsem herbicide za zatiranje plevelov na peščenih površinah (Park Tivoli, Levstikov trg, Masarykova ulica, Tabor, Vegova ulica, Mirje, Zoisova ulica),« so nam odgovorili z Mestne občine Ljubljana. »Letno zaradi napredne tehnologije škropljenja porabimo le 30 litrov herbicida, poraba se z leti ne povečuje.« Večinoma herbicide uporabijo štirikrat na leto.

Glifosat je dolgo veljal za enega najvarnejših pesticidov. Nemški inštitut za ocenjevanje tveganj je lani po temeljitem pregledu vse znanstvene literature in novih raziskavah sklenil, da »glifosat nima rakotvornih ali mutagenih lastnosti, prav tako pa ne škoduje plodnosti, reprodukciji in razvoju zarodka pri laboratorijskih živalih«. Letos pa je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC), ki deluje pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije, na presenečenje številnih strokovnjakov glifosat na podlagi nekaterih raziskav na živalih in omejenih dokazov, da glifosat pri ljudeh lahko povzroča eno od oblik levkemije, uvrstila v skupino snovi, ki verjetno povzročajo raka.

Kralj na vasi

Sodobni kmet v Sloveniji

Franc Štih je eden največjih slovenskih kmetov. Ukvarja se izključno s poljedelstvom, največ s pridelavo pšenice in koruze. Obdeluje približno 300 hektarjev polj, od tega polovico v Sloveniji, polovico pa na Hrvaškem. Ob prihodu na dvorišče njegove kmetije v Noršincih pri Ljutomeru, ki jo je sicer že prevzel sin, se oči najprej ustavijo na velikem svetlečem se novem kombajnu ameriškega proizvajalca Johna Deera. Sam se na dvorišče pripelje v novejšem Mercedesovem terencu. »Moj oče je imel pridelek pšenice tono in pol na hektar. Ko sem na začetku 70. let začel kmetovati, smo imeli pridelek 4 tone pšenice na hektar. Če imaš danes pridelek manj kot 6 ton na hektar, je bolje, da pšenice ne prideluješ,« opisuje zaostrovanje konkurence v kmetijstvu.

Kljub temu da je ustvaril eno največjih kmetij v Sloveniji, je v primerjavi z največjimi madžarskimi kmeti še vedno palček. »Na Madžarskem kombajn na eni parceli žanje tudi po več dni, pri nas pa konča v nekaj minutah ali največ eni uri. Cena slovenske pšenice pa mora biti primerljiva z Madžarsko.«

Nad finančnim izplenom svoje kmetije se sicer ne more pritoževati. Pri 300 hektarjih se pač že pozna ekonomija obsega.

Težave slovenskega kmetijstva med drugim pripisuje tudi šolski vzgoji. »Šolska vzgoja je pred 50 leti sporočala: Če se ne boš pridno učil, boš dober samo za kmeta. Namesto da bi sporočala: Učite se, da boste znali kmetovati. To se nam še danes maščuje. Kmet brez izobrazbe danes ne more uspeti. Uporabljati mora sodobno mehanizacijo, povsod so že računalniki.«

Na kmetiji še vedno pridelajo in posejejo več kot polovico lastnega semena pšenice. »Pri izbiri sort se prilagajamo vremenskim razmeram. Prihajajo ekstremno visoke temperature. Če bi sejali pozne sorte, bi bile rastline zaradi pomanjkanja vlage že prizadete. Zato največ sejemo zgodnje sorte, ki izvirajo iz Hrvaške, saj se s tem izognemo suši. Namakanja ekonomika ne bi prenesla.«

Med posevki koruze prevladujejo Pioneerjevi hibridi, v zadnjem času povečujejo delež hibridov Monsantovega Dekalba. »Madžarski kmetje dobijo seme koruze po 80 do 100 evrov na hektar, v Sloveniji pa ga, ker nimamo svojih sort, plačujemo po 200 evrov na hektar.«

O sejanju avtohtonih sort, razen na vrtu za skednjem za lastne potrebe, ne razmišlja. »Avtohtonega semena koruze in pšenice v Sloveniji ni dovolj niti za mojo kmetijo.«

Še vedno pa se mu toži po Tovarni sladkorja Ormož, ki so jo nizozemski lastniki v imenu omejevanja proizvodnje sladkorja v Evropski uniji zaprli v zameno za lepo odškodnino.

»Kmetje smo bili pri gojenju sladkorne pese evropsko primerljivi, pa smo pridelavo sladkorja žrtvovali na oltarju Evropske unije. Gojil sem 50 hektarjev sladkorne pese. Nobena druga kultura ji ni mogla konkurirati. Toča ji ni mogla do živega. Odkup je bil zagotovljen po vnaprej določeni ceni. Takrat smo kmetje celo zmanjševali obseg reje živine.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.