Kdo je tu nelegitimen?

Razlog razveljavitve sodbe in vrnitve mandata »po krivem« obsojenemu, »za demokracijo nepogrešljivemu« Ivanu, naj razumemo takole: sodniki se ne smejo vtikati v to, kar jim tožilci položijo na krožnik, ne smejo videti več, niti tega ne, kar bi jih sicer prepričalo v obtožbi. Tako bi »kontaminirali« postopek; če tožilec naročilo Patrii za izplačilo predujma ni kvalificiral kot pristajanje na podkupnino (»trditveno breme«), tega pač »ni bilo«. Lahko je šlo samo za naključen spodrsljaj, a sodniki v načelu ostajajo prejemniki pošiljke, spis tožilcev lahko zavrnejo ali obravnavajo zgolj takšnega kot je. Nad nezadostno poantiranimi kazenskimi ovadbami si je dovoljeno/zaželeno umiti roke. Sterilno čista pravni postopek in avtoriteta ustavnega prava sta najvišji vrednoti.

Posledice te Pilatovske drže so tokrat zares »težko popravljive«, če ne usodne. Opogumljeni Ivan se spet repenči, njegova SDS pogojuje sprejem zakona o preprečitvi kandidiranja obsojencem. Eden od inteligentnih poslancev v Državnem zboru je resno repliciral z ugotovitvijo, da lahko volilci, če se jim zahoče, v parlament izvolijo tudi kriminalca ...

Obstaja še drug, v odločbi Ustavnega sodišča SRS prezrt vidik zadeve (»ne smejo« ga zaznati, ker ni bil na krožniku): Ivan je kot predsednik vlade prisegel, da bo deloval »v prid Slovenije«; če koruptivno mešetarjenje s provizijami ni samoinciativno prijavil, je prelomil prisego v Državnem zboru. Posledice? Ni jih. Prelom prisege ne moti niti Matevža Krivica.

Avstrijsko vrhovno sodišče je v isti zadevi obsodilo posrednika Riedla; denar je nakazal v Slovenijo, tu pa je grešni kozel Jože Zagožen, tekač-sel na šahovnici korupcije. Visoki »Princ teme«, plemeniti vitez iz Grosuplja, ga je pustil »tovariško« obtičati na cedilu. Verjamemo naj, da se je dogovarjal na lastno pest. Verjamemo naj, da je Ivan čist kot otroška solza. In da je »nepogrešljiv«, kljub vseslovenski ljudski vstaji proti njemu. Tam sta izstopala transparenta »V imenu ljudstva – kriv je!« in »25 let po krivem na svobodi«.

Pravniškim filistrom ni še nikoli uspelo smisla za »prav« tako odtujiti »ljudstvu«, v imenu katerega sodijo. Sledeč »modernejšemu pojmovanju« teorije prava, da kazenski postopek ni več iskanje največjega približka resnice o dogodku, »pač pa ga je treba razumeti kot spor dveh enakovrednih strank« (ne vem zakaj to izključuje prvo trditev), so zakuhali veriženje absurdov. Upam, da bo v ponovnem sojenju Ivanu redno sodišče ohranilo pogum in ubranilo svojo čast.