O škofovi odgovornosti

Polemika o vlogi in delovanju škofa Rožmana v času medvojne okupacije je z vključitvijo dr. Tamare Griesser - Pečar precej zvodenela, še več, očitno je, da so na obeh straneh prevladali argumenti ad hominem. Najbrž predvsem zato, ker je Dr. Griesser - Pečar že v svojem prvem oglašanju eksplicitno zavrnila vsebinsko razpravo, češ da ne bo »ponovno razpravljala o vlogi škofa Rožmana«, ker da je njegovo delovanje med vojno »temeljito raziskano, objavljeni so ključni dokumenti« (19. 6.).

Zdi se, da bi se vendarle veljalo vrniti k vsebinski razpravi. Navsezadnje tudi dr. Griesser-Pečar v svojem zadnjem oglašanju (3. 7.) trdi, da je »sploh ne motijo različna mnenja, če se spoštujejo dejstva«. In kakšna so vsebinska spoznanja, da ne rečem zgodovinska dejstva o vlogi in delovanju škofa Rožmana v času vojne? Sam si težko predstavljam, da bi bilo pri uravnoteženi obravnavi njegovega delovanja dovoljeno spregledati dogodek, ki ga je v polemiki sicer že omenjal dr. Repe, navaja pa ga tudi dr. Griesser - Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod, in sicer, da je 12. septembra 1942 škof Rožman italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot. V tej spomenici je med drugim zapisano tudi naslednje: »S strani zdravega dela Slovencev, ki so se izjavili za resno sodelovanje z italijanskimi uradnimi organi zavoljo ureditve reda in iztrebljanje prevratniški elementov in kolovodij, predlagamo naslednje /…/«.

12. septembra 1942 se je potemtakem ljubljanski cerkveni vrh s škofom Rožmanom na čelu skupaj z delom predvojne politične elite zavestno odločil za sodelovanje z okupacijskim režimom. Dr. Mlakar je sicer v svojem odgovoru dr. Repetu (19. 6.) škofovo vlogo pri nastajanju spomenice poskušal omiliti, češ da je bil »škof Rožman značajsko zelo ›sugestibilen‹«. In tudi dr. Griesser - Pečar meni, da je kolaboracija politični pojem, ki bi ga bilo treba definirati (19. 6.). To dvoje bi najbrž res veljalo upoštevati.

A dejstvo ostaja: del slovenske politične in cerkvene elite s škofom Rožmanom na čelu se je septembra 1942 odločil za sodelovanje z okupacijskim režimom – torej za kolaboracijo. In tega dejstva ni mogoče niti spremeniti niti pozabiti.