Nič več uklonilnega zapora

Ustavni sodniki so konec lanskega leta uklonilni zapor, ki ga je v preteklih desetih letih v nasprotju z ustavo prestajalo skoraj 11 tisoč ljudi, razglasili za protiustaven. A ustavni sodniki tedaj niso dejali, da gre za protiustavni ukrep, ker je nesorazmeren s hudostjo kršitve, pač pa zgolj, da bi morala biti pravila za izrekanje uklonilnega zapora jasneje določena. Politiki so pustili vrata na široko odprta, da bi uklonilni zapor z nekaterimi zakonskimi spremembami ohranila. Minister za pravosodje Goran Klemenčič pa želi zdaj ta vrata zapreti.

Na ministrstvu so pripravili spremembe zakona o prekrških, ki v celoti odpravljajo uklonilni zapor. Storili so nekaj, česar (vsaj za zdaj) očitno niso bili sposobni glede dosmrtnega zapora. Kar zadeva dosmrtni zapor, je mogoče ministrstvu oziroma ministru očitati pomanjkanje poguma, da bi ravnal v skladu s svojim prepričanjem in ne nazadnje tako, kot je prav, v tem primeru pa ni tako. Ustavno sodišče je sicer odpravilo določbe zakona o prekrških, ki so urejale uklonilni zapor, a hkrati ni dejalo, da bi šlo za ukrep oziroma kazensko sankcijo, ki bi bila neustavna, ker je nesorazmerna s hudostjo kršitve. Ustavnih sodnikov ni zmotilo, da država pošilja ljudi za mesec dni v zapor, ker niso plačali kazni za prekršek. Ni jih zmotilo, da se za plačilno nedisciplino izreka najhujša oblika kazenske sankcije, ki se sicer izreka zgolj za najhujša kazniva dejanja, pa še to redko. To pa je očitno zmotilo ministra Klemenčiča, zato se je odločil odpraviti uklonilni zapor oziroma ga ne ponovno uvesti, kar je kot legitimno možnost dopustilo ustavno sodišče.

Poguma oziroma volje za odpravo uklonilnega zapora doslej ni pokazala nobena od zadnjih šestih vlad oziroma koalicij različnih političnih predznakov, in to čeprav so pred volitvami nekatere od njih obljubljale, da bodo to storile. Od vlade Janeza Drnovška leta 2002, v času katere je bil zakon napisan, prek vlade Antona Ropa, v času katere je bil uveljavljen, pa do dveh vlad Janeza Janše, vlade Boruta Pahorja in Alenke Bratušek. Tudi vlada Mira Cerarja je »počakala« na odločitev ustavnega sodišča, ki je, čeprav iz napačnih razlogov, uklonilni zapor odpravilo.

Pravosodni minister Goran Klemenčič, ki uklonilnega zapora ne bi ponovno uvajal, upa, da ga bo pri tem podprla koalicija.

Morda je prav zato pravosodni minister previden. Na ministrstvu so potrdili, da v predlogu sprememb zakona o prekrških res ni več uklonilnega zapora, čeprav ga ustavno sodišče ni označilo za neprimeren oziroma nedopusten ukrep. A hkrati poudarjajo, da gre za zakon, ki je še v »zelo zgodnji fazi širokega strokovnega usklajevanja, trenutno na ministrstvu za pravosodje analiziramo prispele pripombe različnih deležnikov,« in dodajajo, da je »trenutno o obstoju ali neobstoju političnega konsenza za odpravo uklonilnega zapora preuranjeno govoriti«.

O ponovni uvedbi uklonilnega zapora, pravijo na ministrstvu, sicer ne razmišljajo več, spremljajo pa posledice odprave uklonilnega zapora. Zadrega je v tem, da bo ta ukrep, s katerim je država silila ljudi k plačilu glob za prekrške, treba nekako nadomestiti, saj je precejšen delež »dolžnikov« takih, ki kazni sploh ne morejo plačati. Teh niti mesec dni zapora ni mogel »prepričati«, naj plačajo kazen za prekršek, verjetno jih daljša zaporna kazen prav tako ne bi mogla. Tudi za tiste, ki bi globo lahko poravnali, pa je ne, bo treba najti kako rešitev, ki bi bila sorazmerna s kršitvijo in bi hkrati preprečila čezmerno širitev plačilne nediscipline na področju prekrškov. Doslej je država enim in drugim grozila z najhujšo obliko kazenske sankcije, z omejitvijo svobode gibanja, nekatere neplačnike, okoli 11 tisoč jih je bilo v desetih letih, pa tudi zaprla.

Na ministrstvu se bodo po preučitvi pripomb na predlog zakona odločili, ali bo šel zakon v tej obliki v nadaljnjo obravnavo ali pa bo potreben nov krog usklajevanj, »bodo pa predvidene rešitve najverjetneje šle v smeri krepitve alternativnih sankcij, kot je družbeno koristno delo«. To je gotovo najprimernejša in hkrati tudi zelo učinkovita oblika izterjave »dolga« do države zaradi nekega prepovedanega ravnanja. A za širšo uporabo tega ukrepa bo treba vzpostaviti mrežo izvajalcev družbenokoristnega dela in mrežo ponudnikov, za kar bodo nujni (politična) volja, nekaj dodatnih proračunskih sredstev in pa tudi nekaj časa.

Da za potrebe prehoda od pravne praznine, ki jo je pustila odločba ustavnega sodišča, do ureditve rešitve z družbenokoristnim delom politika ne bi nemara dosegla konsenza, da bi »začasno« veljalo uklonilni zapor vendarle ohraniti.