Borut Mekina

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Politika

Parada neumnosti

Slovenija, ki želi biti dejavnik stabilnosti v regiji, je pokazala, da regije ne razume več

Ministrice za obrambo Andreje Katič zgodovina oboroženih spopadov na Balkanu ne zanima preveč

Ministrice za obrambo Andreje Katič zgodovina oboroženih spopadov na Balkanu ne zanima preveč
© Borut Krajnc

Zakaj Slovenska vojska ne bo sodelovala na paradi v Zagrebu, ki jo Hrvaška organizira ob 20. obletnici operacije Nevihta? Poglejmo še enkrat, kaj sta o tem dejala oba prva po državnem protokolu, predsednik vlade Miro Cerar in vrhovni poveljnik vojske, predsednik države Borut Pahor. Prvi je dejal, da gre pri tem za »občutljivo zunanjepolitično vprašanje«, za odnose v jugovzhodni Evropi, ki je za Slovenijo strateškega pomena … Drugi pa, da zaradi »osebne privrženosti mirovni politiki nisem naklonjen organiziranju vojaških parad«.

Ko smo se v samostojni Sloveniji prvič leta 1995 in potem leta 2006 odločali o vojaški paradi, so bile izjave vrhovnih politikov veliko bolj načelne, lahko bi celo rekli modre. Ko je leta 1995 ob 50. obletnici zmage nad fašizmom obrambni minister Jelko Kacin želel v Ljubljani organizirati kolosalno parado skupaj z zavezniki, na kateri bi padalci pristajali na Slovenski cesti, je tedanji predsednik države Milan Kučan ideji nasprotoval, ker je »vojaška parada kot razkazovanje moči v naši razmerah, v sodobnem času in še posebej ob tej priložnosti anahronizem«.

Ko je podobno idejo ob 15. obletnici osamosvojitve gojila vlada Janeza Janše, je drug predsednik države, Janez Drnovšek, paradi nasprotoval spet iz načelnih razlogov. »Vojaška parada je neprimerna in nepotrebna oblika praznovanja … Slovenija se mora profilirati kot država miru, ki se zavzema za nenasilne oblike reševanja sporov,« je dejal. Danes, kot vidimo, je paradiranje z vojsko postalo neprimerno zgolj še zaradi osebnega prepričanja predsednika države, ki je diplomiral iz miroljubnega reševanja sporov. Predsednik vlade pa paradi nasprotuje zgolj zaradi zunanjepolitičnih razlogov.

Ni dvoma, zakaj smo tukaj. Vsa tradicija civilnodružbenega boja za človekove pravice, katerega pomembni del je bil v Sloveniji konec osemdesetih tudi pacifizem, ki je dal osamosvojitvi in uporu legitimnost, sta očitno pozabljena. To je produkt sistematične glorifikacije orožja in vojne ter minimaliziranja vloge približno polovice vseh družbenopolitičnih akterjev, ki so se tedaj borili za demokracijo. Rezultat je, da slovenska politika ne zna ovrednotiti niti tako osnovnega vprašanja, kot je paradiranje slovenskih vojakov v čast Nevihte.

Z operacijo Nevihta je Hrvaška res pridobila nadzor nad svojim ozemljem, operacija je prinesla konec vojne na Hrvaškem, je pa povzročila, po različnih ocenah, tudi eksodus 120.000 pripadnikov srbske manjšine in smrt nekaj sto civilistov. Zaradi česar si Hrvaška že leta po tem v mednarodni skupnosti prizadeva za legitimnost ofenzive. Če bi bila slovenska obrambna ministrica Andreja Katič seznanjena z vsaj temi dejstvi (brez poznavanja hrvaško-srbskih odnosov od leta 1914), ne bi mogla pomisliti, kaj šele reči, da bo Slovenija na paradi v počastitev tega dogodka sodelovala s tremi pilatusi in desetimi vojaki »v okviru Nata«.

S paradiranjem Hrvaška sama, verjetno iz predvolilnih vzgibov, v času naraščanja ekonomskih napetosti vodi napačno, kratkovidno politiko. Slovenija, ki želi postati nekakšen dejavnik stabilnosti v regiji, svetilnik razuma, pa je pokazala, da vse manj pozna tudi polpretekle dogodke v svoji soseščini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.