Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Svet

Apokalipsa zdaj

Pred natanko sedemdesetimi leti so Američani izbrisali Hirošimo, tri dni kasneje pa še Nagasaki – da Japonska ne bi padla pod komunizem

Ena sama bomba – uranova, alias »Deček« – je v mestu z 245.000 prebivalci pobila več kot 100.000 ljudi, še 100.000 jih je poškodovala, uničila je 60.000 stavb (od 90.000), njena temperatura na tleh je dosegla 6000 stopinj Celzija.

Ena sama bomba – uranova, alias »Deček« – je v mestu z 245.000 prebivalci pobila več kot 100.000 ljudi, še 100.000 jih je poškodovala, uničila je 60.000 stavb (od 90.000), njena temperatura na tleh je dosegla 6000 stopinj Celzija.

»Natančno petnajst minut čez osmo uro zjutraj po japonskem času 6. avgusta 1945, v trenutku, ko se je nad Hirošimo zabliskala atomska bomba, je gospodična Tošiko Sasaki, uslužbenka kadrovske službe v Vzhodnoazijski talilnici kositra, sedla za svojo mizo v pisarni in se obrnila, da bi ogovorila dekle pri sosednji mizi. V istem trenutku se je dr. Masakazu Fudži na terasi svoje zasebne bolnišnice nad eno izmed sedmih rek, ki v delti delijo Hirošimo, usedel s prekrižanimi nogami, da bi prebral osaški časopis Asahi; gospa Hacujo Nakamura, krojačeva vdova, je stala pri kuhinjskem oknu in gledala, kako sosed podira svojo hišo, ker je stala na požarni poti protiletalske obrambe; pater Wilhelm Kleinsorge, nemški duhovnik Družbe Jezusove, je v spodnjem perilu počival na ležišču v zgornji etaži dvonadstropnega misijona svojega reda in prebiral jezuitsko revijo Stimmen der Zeit; dr. Terufumi Sasaki, mlad član zdravniškega osebja velike sodobne mestne bolnišnice Rdečega križa, je hodil po bolnišničnih hodnikih z vzorcem krvi za Wassermannov test v roki; častiti gospod Kijoši Tanimoto, pastor v hirošimski metodistični cerkvi, pa je postal pred vrati bogataševe hiše v zahodnem predmestju Koi in se pripravljal raztovoriti cizo, polno predmetov, ki jih je odpeljal iz mesta v strahu pred pričakovanim velikim napadom bombnikov B-29 na Hirošimo. Atomska bomba je pobila sto tisoč ljudi in ta šesterica je bila med preživelimi.«

Tako se začne knjiga Hirošima, ki jo je leta 1946 objavil John Hersey, ameriški novinar in pisatelj, avtor številnih vojnih romanov (Zvon za Adano ipd.) in dopisnik iz evropskega in pacifiškega vojnega teatra. Hirošima najprej niti ni bila knjiga, ampak epski članek, ki je 31. avgusta 1946, dobro leto po razstrelitvi Hirošime in Nagasakija, izšel v reviji New Yorker – v tisti številki je izšel le ta članek in nič drugega. Noben članek ni mogel tekmovati s Herseyjevo Hirošimo. Nič – noben dogodek, nobena tema, nobena senzacija, nobena umetnina – ni moglo tekmovati s Hirošimo. Članek o Hirošimi je lahko stal le sam – kot unikat. Tudi Hirošima je bila unikat.

Ko se je 6. avgusta oglasila sirena za letalski napad, so se ljudje le rutinsko ozrli proti nebu, misleč, da gre le za ameriško meteorološko letalo. V tistem je nebo presekal gromozanski blisk.

Nekaj nepredstavljivega se je zgodilo prvič, toda nihče si ni niti v najbolj divjih sanjah predstavljal, kaj se je sploh zgodilo. Hersey je moral uporabiti številna literarna sredstva, da bi ljudem – Američanom, a ne le njim – predstavil nepredstavljivo. Ne, ničesar si ni izmišljal, le žurnalistično oko je moral okrepiti z literarnimi prijemi, da bi nepredstavljivo postalo predstavljivo – da bi torej ljudje dojeli, kaj z ljudmi naredi atomska bomba.

Hirošima, knjiga Johna Herseya, novinarsko-literarno poročilo o jedrski apokalipsi

Hirošima, knjiga Johna Herseya, novinarsko-literarno poročilo o jedrski apokalipsi

Hersey je moral res napeti literarne mišice, da bi s pomočjo pričevanj preživelih »ujel« neskončno povorko trpečih, krike zasutih in zapuščenih, grozljive raztrganine, ureznine, podplutbe in sluzaste opekline, ki jih je utrpela večina, ožgane obraze, prazne očesne votline, napihnjene, gnojne roke, zaprte, otekle veke, požare, ki so se netili in hitro širili, strašne piše vročega zraka, toče žerjavice, porušene hiše, ožgana debla, strahovit vrtinčast vihar, ki je ruval orjaška drevesa, opečene konje, ki so pobešali glave, lupine tramvajev in avtomobilov, ki so se ustavili sredi gibanja, riževa polja z rjavimi progami, nagnjene telefonske drogove, stavbe, otrebljene in olupljene do jeklenega ogrodja, osuple, razmesarjene ljudi, ki so bili boleče ukleščeni med ruševine in razvaline, žensko z odsekano dojko, bolniško sestro, ki je z glavo navzdol visela z bolnišničnega tramovja, pohabljence in poškodovance, ki so krvaveli, iznakažene družinske člane, ki so se naslanjali drug na drugega, vse te ljudi, ki so sedeli ali ležali na pločnikih in bruhali in umirali in izgledali kot kakšni berači, saj na sebi niso imeli ničesar drugega razen raztrganega, krvavega spodnjega perila. Pa žensko, ki je stoično ugotovila: »V tem pepelu je moj mož.« Pa otroke, ki so izbruhali vsak obrok. Pa moškega, ki se mu je zdelo, da je že mrtev. Pa reko, ki je nosila trupla. Pa doktorja, ki je mlahava, gnojna, sluzasta, še živa telesa znosil na vzpetino, stran od plime, pri čemer se je moral zavestno opominjati: »To so ljudje.« Pa tekočino iz razlitih oči, ki je tekla po licih. Pa gnoj, ki je mezel iz ran. Pa usta, ki so bila samo še nabrekle gnojne rane. Pa opekline, ki so bile najprej rumene, potem rdeče in nabrekle z oluščeno kožo, na koncu, zvečer, pa gnojne in zaudarjajoče. Pa rentgenske plošče, ki so bile vse osvetljene. Pa zaklonišča, ki so izgledala kot grobnice. Pa vsesplošni vonj po mrtvašnici, ki je bil tako močan, da je bil redko kdo lačen. Pa žive, ki so spali z mrtvimi. Pa mrtve, ki so jih sežigali na grmadah iz lesa podrtih hiš.

Blisk atomske bombe je bil tako sunkovit in tako silovit, da so od ljudi ostale le sence.

»Nekateri so imeli požgane obrvi, z obraza in rok jim je visela koža. Drugi so zaradi bolečin iztegovali roke naprej, kot bi kaj nosili. Nekateri so med hojo bruhali. Veliko je bilo golih ali razcapanih. Opekline so na posameznih slečenih telesih pustile vzorce – naramnic spodnjih majic, podvez in na koži nekaterih žensk (ker je bela barva odbijala toploto vročinskega vala, temna oblačila pa so jo absorbirala in prevajala na kožo) oblike rož z njihovih kimonov. Skoraj vsi so bili sklonjenih glav, molčeči in popolnoma brezizrazni.«

Nemogoče je bilo ločiti med živimi in mrtvimi. Večina je ležala pri miru z odprtimi očmi. »Prizadeti so molčali; nihče ni jokal, še manj kričal zaradi bolečin; nihče se ni pritoževal; nihče od številnih umirajočih ni umrl glasno; jokali niso niti otroci; zelo redki so sploh govorili.« Gospod Jošida se je v trenutku postaral. »Dva meseca pozneje je imel bele lase.« Gospa Nakamura je opazila, da je na glavniku ostal cel šop las, zato se je nehala česati. »Naslednje tri ali štiri dni so ji lasje izpadali kar sami, dokler ni bila popolnoma plešasta.« Ni bila edina, ki ni vedela, da je zbolela za radiacijsko boleznijo. Nihče ji ni mogel pomagati. »Od sto petdesetih zdravnikov v mestu jih je bilo petinšestdeset že mrtvih, večina drugih pa je bila ranjena. Od 1780 medicinskih sester je bilo 1654 mrtvih ali prehudo poškodovanih, da bi delale.«

Nebo nad Hirošimo, 6. avgust 1945

Nebo nad Hirošimo, 6. avgust 1945

Ne, običajni žurnalizem ne bi zlezel v kožo tistih, ki so atomsko bombo preživeli, še manj v kožo onih, ki so v Hirošimi, zgrajeni pretežno iz lesa, dobesedno izpareli. Blisk atomske bombe je bil itak tako sunkovit in tako silovit, da so od ljudi ostale le sence. »Po eni od zgodb naj bi bil na kamnitem pročelju banke, na kateri je delal, reliefno ovekovečen pleskar na lestvi v trenutku, ko pomaka čopič v posodo z barvo; po drugi naj bi na mostu blizu Muzeja znanosti in industrije, skoraj pod središčem eksplozije, ostala vtisnjena senca moškega in njegovega voza, na kateri se jasno vidi, da je prav takrat hotel pognati konja z bičem.«

Nova vsebina – atomska bomba in njene posledice – je terjala novo formo: intenzivni, subjektivni, literarni reportažni slog. In tej novi formi, s katero je Hersey opisal strašne posledice atomske bombe, bodo dvajset let kasneje, ko so na tak način začeli pisati Truman Capote, Hunter S. Thompson, Tom Wolfe, Norman Mailer, Joan Didion, Terry Southern in Gay Talese, rekli »novi žurnalizem«.

Hirošimsko številko New Yorkerja so ljudje razgrabili v nekaj urah. Takoj zatem so razgrabili še knjižno verzijo članka. Hirošima je postala senzacija, fenomen, bestseller, superseller. Ne brez razloga: bila je edini vir, ali bolje rečeno, kdor je hotel videti, kaj se je zgodilo v Hirošimi, je moral prebrati Hirošimo. Vsi posnetki atomske detonacije in njenih posledic so bili namreč strogo varovana skrivnost, z vsemi pričevanji vred (general Douglas MacArthur, vrhovni poveljnik okupacijske vojske, je strogo prepovedal razpečevanje kakršnihkoli poročil o posledicah napadov na Hirošimo in Nagasaki!), kar pomeni, da je svet atomsko bombo – in ljudi, ki so umirali molče, brez zamer, s stisnjenimi zobmi, in trinajstletnice, ki so žive zakopane umirale ob prepevanju japonske himne – prvič ugledal skozi Herseyjevo literarno oko. Hirošimo še vedno ponatiskujejo in prevajajo. In zdaj je – v prevodu Andreja Hitija Ožingerja – izšla tudi pri nas.

Nihče ni vedel, da atomska bomba sploh obstaja. Vse je bilo nenavadno in nelogično razmetano. Kot bi rekel Shakespeare: Neumnosti rojevajo neskončne tragedije.

Kaj se je zgodilo?

Tisti, ki so preživeli ameriški nuklearni holokavst, so se spraševali to, kar so se spraševali Judje, ki so preživeli nacistični holokavst: Zakaj smo prav mi preživeli, toliko drugih pa je umrlo? Nekatere je rešil pravočasen korak, druge vožnja s prvim namesto z drugim tramvajem. Vsaj tako so verjeli. Toda »danes vsak od njih ve, da je s preživetjem živel ducat življenj in videl več smrti, kot je kadarkoli pričakoval«. Ne da je tedaj kdo vedel, kaj se je v resnici zgodilo. Nekateri so celo hoteli na prefekturni policiji kar takoj vložiti zahtevek za poravnavo gmotne škode, neki pater pa je hotel med begom iz goreče hiše s sabo vzeti knjige, toda tako kot 6. avgust 1945 ni bil dan za poravnavo gmotne škode, to tudi ni bil dan za knjige.

Ko so Hirošimčani v dneh pred velikim pokom poslušali precej podrobne pripovedi o ameriških bombardiranjih Kureja, Ivakunija, Tokujame in drugih bližnjih mest, so vedeli, da bo kmalu prišla na vrsto tudi Hirošima. Letalski alarmi so bili nekaj vsakdanjega, saj so leteče trdnjave preletavale Hirošimo, ko so bile na poti drugam – Hirošimi, ki se je v obliki pahljače razprostirala čez šest otokov med ustji sedmih rek, so le dajale vedeti, da mislijo nanjo. »Krožile so govorice, da Američani za to mesto hranijo nekaj posebnega.«

6. avgusta je bilo jutro popolnoma jasno in mirno, obenem pa tako toplo, da se je obetal res naporen dan. Ko se je oglasila sirena za letalski napad, so se ljudje le rutinsko ozrli proti nebu, misleč, da gre le za ameriško meteorološko letalo, ki je priletelo vsako jutro ob istem času. »V tistem je nebo presekal gromozanski blisk.« Bilo je »kot sončna zavesa«, se je spominjal gospod Tanimoto, ki je naredil štiri ali pet korakov ter se vrgel med veliki skali na vrtu. »Ker je bil z obrazom naslonjen na kamen, ni videl, kaj se dogaja. Začutil je nenaden pritisk, potem pa so nanj začeli padati kosi desk in črepinje strešnikov. Groma ni slišal.« V Hirošimi se ni skoraj nihče spominjal, da bi ob bombi slišal kakršenkoli zvok. »Dvignili so se taki oblaki prahu, da je nastal nekakšen somrak.« Dan je postajal vse temnejši. Kaj se je zgodilo?

Dr. Fudži – hedonist, vedno družaben in s kozarcem viskija v roki, to jutro na verandi, v spodnjicah, s prekrižanimi nogami, zazrt v časopis – je prav tako videl le blisk, ki se mu je zdel »živo rumen«. Zdrznil se je in začel vstajati. V tistem trenutku – in od središča je bil oddaljen 1400 metrov! – se je »bolnišnica za njim nagnila in se s strašnim, parajočim hrupom prevrnila v reko«. Res se je zgodilo »nekaj posebnega«.

Preživeli so dobili strašne opekline, še leta so trpeli zaradi posledic radiacijske bolezni. Umirali so. Tudi otroci.

Preživeli so dobili strašne opekline, še leta so trpeli zaradi posledic radiacijske bolezni. Umirali so. Tudi otroci.

Pater Kleinsorge – deškega videza, mršavega obraza, štrlečega Adamovega jabolka, vbočenih prsi, opletajočih rok in prevelikega stopala – je po strahovitem blisku pomislil, da je na Zemljo treščil velik meteor. Potem je izgubil zavest. Vse je bilo tako neizrekljivo apokaliptično, da je izgledalo kot naravna nesreča. Dr. Sasakiju se je zdelo, da je bolnišnico razsvetlila in stresla »velikanska fotografska bliskavica« – očala so mu zletela z nosu, steklenička s krvjo se je raztreščila ob steni, copati so mu zdrknili izpod nog. »V bolnišnici je bilo grozno razdejanje: na bolnike so popadali težke predelne stene in stropi, prevračale so se postelje, popokale so šipe in porezale ljudi, po stenah in tleh je brizgala kri, povsod so bili razmetani instrumenti, veliko bolnikov je begalo naokrog in kričalo, drugi so ležali mrtvi.« Gospodično Sasaki, ki ni bila v sorodu z dr. Sasakijem, je v talilnici kositra »zalila slepeča svetloba«. Otrpnila je. Strop se je udrl, zgornji leseni pod je razpadel na trske, ljudje so popadali v spodnje nadstropje, streha se je vdala, knjižne omare pa so se podrle in ji zlomile levo nogo. »V prvem trenutku atomske dobe so človeka v talilnici kositra pod sabo pokopale knjige.«

Gospod Tanimoto, ki je teologijo študiral v ameriški Atlanti in nosil ameriška oblačila, je z vzpetine zagledal osupljivo panoramo. Iz Hirošime, zravnane s tlemi, se je »dvigala srhljiva izparina. Skozi vseprisotni prah so blizu in daleč začenjale siliti kvišku dimne kepe. Spraševal se je, kako je lahko s tihega neba prišlo tolikšno razdejanje; slišal bi tudi nekaj visoko letečih letal. Hiše v bližini so gorele, in ko so začele padati velikanske kaplje, velike kot frnikole, je mislil, da prihajajo iz cevi gasilcev, ki se bojujejo s plameni.« V resnici je šlo za kaplje kondenzirane vlage iz viharnega stebra prahu, vročine in fisijskih delcev, ki se je dvignil kilometre nad Hirošimo, toda gospod Tanimoto tega ni vedel. Ni vedel, kaj naredi atomska bomba. Kot tudi ni vedel, da je ena sama bomba – uranova, alias »Deček« – v mestu z 245.000 prebivalci pobila 100.000 ljudi, da jih je še 100.000 poškodovala, da je uničila 60.000 stavb (od 90.000) in da je njena temperatura na tleh dosegla 6000 stopinj Celzija. A po drugi strani: tega ni tedaj nihče vedel. Nihče ni vedel, da atomska bomba sploh obstaja. Vse je bilo nenavadno in nelogično razmetano. Kot bi rekel Shakespeare: Neumnosti rojevajo neskončne tragedije. Le vprašanja so bila logična: »Zakaj je že noč? Zakaj se je hiša podrla? Kje so drugi? Kaj je bilo to? Kaj se je zgodilo?«

Dr. Fudži je bil prepričan, da ni šlo za bombo, ampak za nekakšen droben prah magnezija, ki ga je čez vse mesto razpršilo eno letalo in ki je eksplodiral, ko je prišel v stik z električno napeljavo.

Dr. Mači je odgovoril: »Gotovo je bil Molotofano hanakago,« alias »cvetlična košara Molotova,« alias »grozd samorazpršilnih bomb.« Toda število trupel je bilo vse teže razumljivo. Ali bi lahko vse to povzročila cvetlična košara Molotova? Bi vse to lahko povzročilo tiho nebo? Je letalo poškropilo mesto z bencinom ali vnetljivim plinom? Ali pa je šlo za diverzijo padalcev?

Dr. Fudži je bil prepričan, da sploh ni šlo za bombo, ampak za nekakšen droben prah magnezija, ki ga je čez vse mesto razpršilo eno samo letalo in ki je eksplodiral, ko je prišel v stik z mestno električno napeljavo. »To pomeni, da ga lahko razpršijo samo nad velikimi mesti, in to samo podnevi, ko vozijo tramvaji, in tako naprej.« Vseeno – vsi skupaj so izgledali le kot poskusni zajci nove velike igre na srečo.

Naslednji dan, 7. avgusta, je japonski radio objavil kratko obvestilo, da so Američani uporabili »še neznano vrsto bombe«. Toda preživeli v Hirošimi tega obvestila niso slišali, kakor tudi niso slišali ameriškega predsednika Trumana, ki je izjavil: »Bomba je bila močnejša kot dvajset tisoč ton TNT-ja. Imela je več kot dvatisočkrat večjo udarno moč od britanskega Grand Slama, ki je največja bomba, kar so jih kdaj uporabili v zgodovini vojskovanja.«

Trumanov šov

Hirošima je bila srhljiv original 20. stoletja. In tiste dni je bila tako originalna, tako odrezana od sveta in tako atomizirana, da niti ni vedela, da so jo vmes že reproducirali – 9. avgusta, dve minuti čez enajsto, so namreč Američani atomizirali še Nagasaki. Američani so nori na rimejke. »Debeluh«, ki je izbrisal Nagasaki, je bil le plutonijeva verzija uranovega »Dečka«. Žrelo, part deux. Tisti, ki so 16. julija 1945 v novomehiškem puščavskem kraju s tajnim imenom »Trinity«, 100 km severozahodno od Alamogorda in dobrih 300 km od Los Alamosa, ob 5:29:45 v najvišji tajnosti opazovali test prve detonacije atomske bombe, so itak dahnili: Prečudovito! Čarobno! Veličastno! Detonacija atomske bombe je bila ultimativni film. Amerika ni bila nikoli bližje Bogu.

Govorice, ki so zlagoma dosegle Hirošimo, so to strašno orožje imenovale genši bakudan – bomba izvirnega otroka. Ja, bil je otrok – in ja, bil je izviren. Kot vse grozote 20. stoletja.

Vojne je bilo konec. Japonska je kapitulirala. In okupirala je ni Sovjetska zveza, ampak Amerika. Prav v tem pa je bil tudi trik, pravi Gar Alperovitz, avtor knjige Odločitev za uporabo atomske bombe (1995): z atomsko bombo niso ustavili Japonske, ampak Sovjetsko zvezo, ki je bila na tem, da prehiti Ameriko in okupira Japonsko. Da bi Japonska padla pod komunizem? Pod nobenim pogojem! Da bi Japonsko rešili pred komunizmom, so morali izbrisati Hirošimo in Nagasaki. Mudilo se je. Ko bi Sovjeti enkrat vkorakali v Mandžurijo, bi bilo za atomsko bombo prepozno, predvsem pa njene uporabe ne bi mogli več upravičiti.

Herseyjeva Hirošima je bila problem, saj je pokvarila ameriško zmagoslavje, predvsem pa zamajala ameriško vero v moralnost in upravičenost atomske bombe. Trumanova administracija je namreč takoj po izbrisu Hirošime in Nagasakija propagandno oznanila: Atomska bomba je končala vojno! In res, ko so ljudje pogledali, kaj se dogaja, so ugotovili, da je vojne res konec – fantje so se vračali domov. Sklep je bil logičen: atomska bomba je končala vojno!

Slogan se je lepo prijel. Kupili so ga tudi mediji, ki so drug za drugim ponavljali, da je atomska bomba končala vojno in da alternative atomski bombi ni bilo: če ne bi bilo atomske bombe, bi vojna še kar trajala in trajala – in umrlo bi še mnogo ameriških vojakov! Na sto tisoče! Milijon! Še sreča, da imamo atomsko bombo! New York Times: »Japonci so s svojo krutostjo in hinavščino sami iskali!« Vsaka molitev je bila odveč. Tudi liberalne revije, recimo Nation, New Republic in PM, so se strinjale. PM: »Ko že ravno mečemo atomske bombe, zakaj ne bi kake vrgli še na Tokio?«

Ljudstvo je bilo navdušeno. Številni Američani so bili za genocid nad kompletno Japonsko. Ne pozabite Pearl Harborja! Ne pozabite bataanskega marša smrti! Ne pozabite bombardiranja Šanghaja! Ne pozabite japonskih taborišč smrti! Ne pozabite posilstva Nankinga! Povsod so se vrstili spiski japonske zahrbtnosti, krutosti in nečloveškosti. Tudi javnomnenjske raziskave so potrdile in utrdile to percepcijo: 85 % Američanov je podpiralo uporabo atomske bombe.

Toda oglasili so se tudi tisti, ki so temu nasprotovali in ki zgodbe o moralnosti in upravičenosti atomske bombe niso kupili: voditelji ameriške evangeličanske skupnosti (»vojaško nepotrebno in moralno neopravičljivo dejanje«), voditelji ameriške katoliške skupnosti (»z atomsko bombo je bil zadan najhujši udarec civilizaciji in morali do sedaj«), časopis United States News (atomska bomba, s katero so kremirali 100.000 ljudi, je primerljiva z nacističnimi plinskimi celicami), zgodovinar Lewis Mumford (»odsotnost občutka krivde pri nas je – podobno kot pri nacistih – tako velik greh kot greh sam«), znanstvenik Albert Einstein (atomsko bombo so uporabili zato, da bi preprečili sovjetsko vključitev v vojno na Pacifiku) in kakopak Hirošima, Herseyjeva obdukcija hirošimskih žrtev, ki so jo ponatisnili vsi vplivni časopisi, na radijskih postajah pa so jo brali štiri ure in pol – brez reklam.

Ko je Trumanova administracija v grozi spoznala, da izgublja nadzor nad percepcijo mita o uporabi atomske bombe, je sklenila, da je treba mit za vsako ceno rešiti, zato je izvedla propagandni blitzkrieg, ki se ga ne bi sramoval niti Goebbels niti Colin Powel, Bushev zunanji minister, ki je leta 2003 predstavil famozno »goro dokazov«, s katero so legitimirali napad na Irak. Vsi, ki so pakirali atomsko bombo (»vsi predsednikovi možje«, vsi atomski hardlinerji, vključno z generalom Lesliejem R. Grovesom, ki je v Los Alamosu vodil »projekt Manhattan«), so staknili glave in skomponirali »magični« članek Odločitev za uporabo atomske bombe, v katerem so zagotavljali, da je atomska bomba skrajšala vojno (ki da bi sicer trajala do konca leta 1946), da alternative atomski bombi ni bilo (alternativa naj bi bila le pogubna invazija na Japonsko), da so z atomsko bombo rešili več kot milijon ameriških življenj (toliko ameriških vojakov naj bi padlo ob invaziji na Japonsko), da so ciljali le vitalne vojaške objekte, ne pa civilistov, da so odločitev sprejeli absolutno premišljeno, da nepričakovana uporaba atomske bombe ni imela nobene zveze z dejstvom, da je Sovjetska zveza napovedala vključitev v vojno na Pacifiku in da so se skušali Japonci o vdaji pogajati s Sovjetsko zvezo ter da je atomska bomba le eno izmed orožij in nič več, navsezadnje, ameriško konvencionalno bombardiranje Tokia, ki se je odvrtelo marca 1945, ni imelo nič manjšega učinka kot atomska bomba (100.000 mrtvih), pa se ni nihče zgražal. Manjkalo je le to, da bi se – tako kot holivudski film Začetek ali konec, posnet po vojni – zlagali, da je radiacija neboleča in da so deset dni pred bombardiranjem metali letake, ki so Hirošimčane pozivali, naj čim prej zapustijo mesto.

Ko je Trumanova administracija v grozi spoznala, da izgublja nadzor nad percepcijo mita o uporabi atomske bombe, je sklenila, da je treba mit za vsako ceno rešiti.

Jasno, nič od tega ni bilo res, toda članek Odločitev za uporabo atomske bombe, ki ga je februarja 1947 objavila prestižna revija Harper’s in pod katerim je bil podpisan ugledni in vplivni Henry L. Stimson, nekdanji vojni minister, so takoj ponatisnili praktično vsi ameriški mediji, s čimer je povojno pranje možganov doseglo vrhunec, atomska bomba pa popolno glorifikacijo. Ameriška čast je bila rešena. Občutek krivde je izginil. Vse je bilo v redu. Kritiki so bili utišani. Dvomov ni bilo več. Realnost je bila spet udobna. Mit se je v hipu prijel.

Dr. Sasaki je dahnil: »Vidim, da prav zdaj v Tokiu sodijo vojnim zločincem. Mislim, da bi morali soditi tistim, ki so se odločili uporabiti bombo, in vse obesiti.« Predsednik Truman – makiavelistični populist in ljudski True Man iz Misurija – ni hotel veljati za vojnega zločinca, zato je sfabriciral mit o atomski bombi, obenem pa prikril, da so v Hirošimi in Nagasakiju umrli tudi številni Američani.

»Presenetljivo veliko ljudi v Hirošimi je bilo bolj ali manj ravnodušnih do etičnosti uporabe bombe. Morda jih je navdajala s preveliko grozo, da bi hoteli razmišljati o tem,« je zapisal John Hersey. Lahko si sicer domišljamo, da je bila prav njegova Hirošima razlog, da Američani atomske bombe niso več uporabili. Učinke atomske bombe so za vsak primer raje dosegali s konvencionalnim orožjem – v Vietnamu, Afganistanu in Iraku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.