Krepitev občutka pravičnosti?

Sredi julija je minister za pravosodje Goran Klemenčič potrdil, da uklonilnega zapora ne nameravajo ponovno uvesti, čeprav je ustavno sodišče to možnost dopustilo. A je hkrati dodal, da je sprememba zakona o prekrških v zelo zgodnji fazi in da je »trenutno o obstoju ali neobstoju političnega konsenza za odpravo uklonilnega zapora preuranjeno govoriti«. Svarila nismo vzeli dovolj resno, dopolnjeni predlog sprememb zakona o prekrških predvideva uvedbo »nadomestnega« zapora. Je res bistveno, kako ga imenujemo? Ni zapor pač zapor?

Predlog sprememb zakona o prekrških je najprej predvideval odpravo uklonilnega zapora, ki ga je razveljavilo ustavno sodišče, čeprav so ustavni sodniki presenetljivo dejali, da je zaporna kazen za prekršek po njihovem dopustna, če je zakonsko dobro urejena. Potem pa so med strokovnim usklajevanjem na ministrstvu za pravosodje zakonski predlog dopolnili …

Tako imenovano »polovičko«, ki smo jo poznali doslej, spreminjajo v »tretjinko«, to pomeni, da imajo storilci prekrškov možnost poravnati kazen, če v osmih dneh plačajo zgolj tretjino dosojene globe. V naslednjih osmih dneh lahko poravnajo kazen, če plačajo dve tretjini dosojenega zneska. Šele če storilec prekrška ne poravna niti celotnega zneska kazni, sledi izvršba. A humanost in razumevanje za gmotni položaj storilcev, ki jim grozijo relativno najvišje kazni v Evropi, se tu ne nehata. Neplačano in tudi neizterljivo kazen bi lahko storilec prekrška »odplačal« z delom v splošno korist. Potem pa, v nasprotju z vsem zapisanim in v nasprotju z napovedmi o odpravi zapora kot sankcije za prekrške, sledijo določbe o novem, nadomestnem zaporu.

Z zaporom bo resda (v nasprotju z uklonilnim zaporom, ki ni vplival na obveznost plačila kazni) denarno kazen mogoče »odplačati«, a še vedno gre za najvišjo kazensko sankcijo, ki se bo izrekala za prekršek. Torej za ukrep, ki je nesorazmeren s težo prepovedanega ravnanja. Zapor se izreka za najhujša kazniva dejanja, pa še to redko, saj se večinoma nadomešča z izrekom pogojne zaporne kazni. Poleg tega bo nadomestni zapor lahko trajal kar tri mesece, to je precej dlje kot uklonilni zapor, ki je bil omejen na največ mesec dni.

Novi kaznovalni sistem na področju prekrškov naj bi prinesel veliko razumevanja za male kršitelje in ničelno toleranco za večkratne povratnike. S tem pa krepitev občutka pravičnosti.

V čem, razen v poimenovanju, je bistvena razlika med uklonilnim in nadomestnim zaporom? »Predlagana rešitev nadomestnega zapora ni v ničemer podobna institutu uklonilnega zapora, ki ni pomenil načina ’odplačila globe’, temveč je bil namenjen lomljenju volje storilcev, ki jim globa po prestanem zaporu ni ugasnila,« pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje in dodajajo, da bo nadomestni zapor sankcija, ki »ne bo podvržena sistemskemu avtomatizmu, temveč bo predstavljala izjemen ukrep, ki ga bo moralo izreči pristojno sodišče«. Poleg tega se bo lahko izrekal zgolj za večkratne kršitelje, in še to po tem, ko kršitelj ne bo izkoristil nobene druge možnosti, da poravna dolg do države. »Uvaja sistem, ki bo na eni strani dosledno sankcioniral povratnike in tiste, ki so sistem lahko izigravali, ter s tem krepil občutek pravičnosti«, hkrati pa bo ob omenjenih zakonskih omejitvah »razširil možnosti odplačila globe tako skozi t. i. tretjine kot tudi skozi družbeno koristno delo«, pojasnjujejo in opozarjajo, da gre zgolj za prvi osnutek gradiva, ki je bil poslan v medresorsko usklajevanje in strokovno razpravo »in bo – predpostavljamo – pred predložitvijo na sejo vlade deležen sprememb in dopolnitev«.

Toda dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti pravi, da »nadomestni zapor ni nič drugega kot zapor, ki ga ne bi smelo biti za prekrške, če kaj damo na civilizirano kazensko pravo«. Po njegovem del krivde sicer nosi tudi ustavno sodišče, ki je sankcijo zapora za prekrške označilo za primerno, a dodaja, da »so se besede ministra Klemenčiča o tem, da razmišljanje o uklonilnem zaporu po odločitvi ustavnega sodišča zanj sploh ni več aktualno, pokazale za navadno slepilo«.