Drugi kitajski kontinent

V Namibiji, ki je orjaška, a ima le toliko prebivalcev kot Slovenija, je že nekaj deset tisoč Kitajcev. Vsi so tja migrirali v zadnjih letih. V Zambiji jih je že več kot sto tisoč. V Mozambiku tudi. Nič posebnega: v Afriko jih je v zadnjih desetih letih migriralo že več kot milijon. In niso padli z neba.

Tja, v Afriko, jih je, pravi Howard W. French, avtor knjige Drugi kitajski kontinent (China’s Second Continent), izvozila Kitajska – kot pionirje, koloniste, osvajalce »divjine«. Kitajci Afriko doživljajo tako, kot so Američani doživljali »Divji zahod« – kot brezmejno priložnost, kot poslovno razodetje, kot neprecenljivo ekspedicijsko pustolov-

ščino, kot regenerativni skok v neznano, kot teritorij, na katerem se lahko ločijo od »starega«, utrujenega, represivnega sveta in svobodno zadihajo, kot nov življenjski prostor, kot veliko praznino, ki jo je treba kultivirati in »civilizirati«, kot zlato mrzlico, kot izpolnitev kitajske verzije »ameriškega sna«. Na Kitajskem si nobody – v Afriki si vse. Kitajsko življenje v Afriki postane film.

Ko je kitajski voditelj Deng Xiaoping, izumitelj kitajskega obrata v kapitalizem, leta 1979 obiskal Ameriko, mu je neki ameriški kongresnik očital, da se Kitajci ne morejo prosto gibati in da ne morejo emigrirati. Deng mu je mirno odvrnil: »Oh, nič lažjega. Koliko Kitajcev hočete? Deset milijonov? Petnajst?« To očitno ni bil le vic. Kitajski parlament je recimo leta 2011 resno razpravljal o predlogu, da bi v Afriki zaposlitev zagotovili sto milijonom Kitajcev.

In res, nekateri Kitajci zdaj v Afriki trgujejo s poceni čevlji, igračami, plastiko in elektroniko, drugi kmetujejo, tretji so podjetniki in tovarnarji, četrti gradijo ceste, mostove, proge in nogometne stadione, peti švercajo. Kitajske četrti, kitajska mesta, kitajske šole, kitajski televizijski programi, kitajski golfisti, kitajske tovarne, kitajske ekonomske enklave, kitajski hoteli, kitajske klinike in kitajski bordeli so del nove afriške panorame.

Vse to pa poteka pod neposrednim ali prikritim pokroviteljstvom kitajske države, pravi French. Jiang Zemin, kitajski šef, je leta 1996 v etiopski Adis Abebi napovedal ustanovitev Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja, kar je delovalo tako prepričljivo, da je lahko po vrnitvi kitajskim podjetjem zapovedal: Pojdite ven! Tega jim ni rekel še noben kitajski voditelj. Ker je hotel ustvariti vtis, da prihaja v miru, je Afriki obljubil bajni petmilijardni razvojni sklad, odpis dolgov, gradnjo kopice bolnišnic in šol, kitajska banka Export-Import pa je afriškim državam med letoma 2001 in 2010 dala več posojil kot Svetovna banka. Ni čudno: Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad pri posojilih komplicirata. Kitajska ne komplicira. In Afrika se je odprla. Na stežaj. Jasno, ne pod svojimi pogoji.

Kitajski parlament je recimo leta 2011 resno razpravljal o predlogu, da bi v Afriki zaposlitev zagotovili sto milijonom Kitajcev.

Vse namreč poteka po kitajskih pravilih – Kitajska je Afriki vsilila pravila svojega kapitalizma. Afriške nacionalne zakonodaje za kitajska podjetja ne veljajo. Kitajska, »tovarna sveta«, je v Afriko izvozila svojo verzijo kapitalizma.

Leta 1970 so Američani v Nigru »donatorsko« zgradili most, ki so ga poimenovali Most Johna F. Kennedyja. Dvajset let kasneje so v Nigru »donatorski« most zgradili še Savdijci in ga poimenovali Most kralja Fahda. Pred nekaj leti so Libijci nedaleč stran »donatorsko« zgradili administrativni kompleks, ki so ga poimenovali po Moamerju Gadafiju. Potem pa so most Nigru donirali še Kitajci – imenovali so ga Most prijateljstva.

Bogovi so padli na glavo

Če bi radi zelo nazorno – brez skrivanja in zastranjevanja – videli, kaj kitajski »prijateljski« kapitalizem počne z Afriko, potem si oglejte sijajni dokumentarec Prihajamo v miru, ki je pravkar startal tudi pri nas. V njem vidite neoliberalizem na odprti sceni – v čisti kitajski obliki.

Odprta scena, ki kitajskemu kapitalizmu omogoči, da izživi vse svoje sanje in fantazije, je Južni Sudan, najmlajša država na svetu. In nova država – še zlasti afriška, nemočna, brez kake mednarodne zaščite – je za tuje investitorje res sijajna, enkratna, neponovljiva priložnost. Ne, take priložnosti niso mogli zamuditi. In Hubert Sauper, avstrijski dokumentarist, znan predvsem po Darwinovi nočni mori, je sam zgradil dvokrilno letalo (in menda ga je gradil dve leti!), da bi lahko to laboratorijsko sliko čistega kapitalizma, ki prihaja v miru, kot prijatelj, z nasmehom tujega investitorja, dobrega gospodarja, posnel iz zraka.

Južni Sudan ima nafto in rudnine, toda od tega dejansko nima nič – tu namreč vidite le opustošenje, kaos, razsutost, pomanjkanje, revščino, podhranjenost, bedo. Jasno, nafto in rudnine so morali prepustiti tujim investitorjem, predvsem kakopak Kitajcem, ki sudanska naravna bogastva izkoriščajo brez milosti. Še huje, za sabo puščajo strašno umazanijo, strupene odplake, okoljsko katastrofo. To ni naša stvar, pravi neki kitajski boss – z okoljem naj se ukvarjajo Sudanci!

Neki tuji investitor se hvali, kako je prišel do koncesije za orjaško zemljišče, pa četudi so domačini temu nasprotovali, predstavnik ameriške energetske korporacije trdi, da Sudancem »dobesedno in figurativno prinašajo svetlobo«, teksaški misijonarji, ki – s solarnimi biblijami! – spreobračajo brezbožne domačine, skušajo tu ustanoviti biblično verzijo »novega Teksasa«, vsi pa so arogantno prepričani, da imajo prirojeno pravico do izkoriščanja sudanskih naravnih bogastev.

In vsi ti »magični« tuji investitorji z neverjetno lahkoto in brutalnostjo počnejo to, česar doma ne morejo. Domačine nategujejo in zastrupljajo, jim pulijo koncesije, si jih šovinistično podrejajo ter jih puščajo v postapokaliptični bedi, ki se vidi iz aviona. In vendar vsi po vrsti zagotavljajo, da s tem blazno pomagajo domačinom in da je vse, kar počnejo, v interesu Južnega Sudana. Sudanci so tako slabi gospodarji, da je bolje, če njihova naravna bogastva izkoriščajo tujci – saj veste, da ne grejo v nič. In predvsem: da ne gre v nič ta priložnost, ki za sabo pušča morasto, morbidno smetišče, groteskni, postapokaliptični wasteland. Ko se neoliberalnemu kapitalizmu izpolnijo vse sanje, se svet prelevi v Darwinovo nočno moro.

Neoliberalno logiko, ki so jo v Afriki prej poganjali Evropejci in Američani (zato se v dokumentarcu oboji tudi pojavijo), so zdaj posvojili Kitajci, zelo dobro pa jo je formuliral kitajski posebni odposlanec Liu Guijin, ki je pred nekaj leti oznanil: »Mi ne postavljamo političnih pogojev. Razumeti moramo, da politično in ekonomsko okolje v Afriki ni idealno. Toda ne moremo čakati, da bo vse, kot je treba, in da bodo človekove pravice v popolnosti spoštovane.«

Razlogi za beg

Kitajci afriško delovno silo plačujejo mizerno (10 dolarjev na teden v zambijskem rudniku bakra, 21 centov na uro v Namibiji ipd.), delovniki so dolgi, saj trajajo po 13 ur, nadur ne plačujejo, obnašajo se ošabno, delavcem stalno grozijo, neprestano jih priganjajo, izsiljujejo, psujejo, celo pretepajo, delovne razmere so brutalne in nevarne, za varnost in zaščito pri delu – recimo s kemikalijami – ni poskrbljeno, hrana je kilava, če sploh je, kajti pravice do odmora za kosilo pogosto nimajo, tako da tezgarijo od jutra do večera.

Ja, delavci se pritožujejo, celo protestirajo, a ne pomaga. V Evropi bi jim delodajalci rekli: bodite veseli, da imate delo! Kitajski delodajalci pa jim rečejo: bodite veseli, da Kitajska dela uslugo Afriki! Ironija je v tem, da tako mislijo tudi afriški voditelji, ki so pripravljeni na vsako koncesijo – samo da Kitajska, velika tuja investitorka, ostane pri njih. Pa naj stane, kar hoče.

Napol suženjsko delo? Ni problem. Onesnaževanje okolja? Ni problem. Zastrupljanje ozračja? Ni problem. Plenjenje naravnih bogastev? Ni problem. To, da kitajska podjetja po oceni organizacije Human Rights Watch veljajo za največje kršitelje delavskih pravic v Zambiji? Ni problem. To, da v eksploziji v kitajski tovarni razstreliva umre 50 Zambijcev? Ni problem. Če kitajski delodajalci na afriške delavce streljajo? Ni problem. Sindikati, stavke – pozabite! To bi le ustvarjalo »neugodno« in »neprivlačno« poslovno okolje, ki bi odvračalo kitajske investicije. Tako rekoč vse afriške države poznajo redukcije elektrike – elektrike ni tudi po 12, 14, celo 16 ur na dan, toda v zambijskih rudnikih bakra je nikoli ne zmanjka, pravi Howard W. French, nekdanji reporter New York Timesa, zdaj profesor na Univerzi Columbia. Kitajski stroj, ki je v Afriko izvozil vse najnižje delovne standarde, mora teči – pa četudi se vsi dobički stekajo na Kitajsko. Kitajci gradijo jezove, elektrarne in elektroinfrastrukturo, toda ne zato, da bi elektriko zagotovili Afričanom, temveč zato, da bi lahko poganjali kitajski stroj.

Podton kitajske politike je jasen: delamo vam uslugo! Prihajamo v miru! Smo vaši prijatelji! Zato so številne afriške vlade – predvsem nove, krhke demokracije, podkupljive diktature in nestabilne, slabo organizirane, disfunkcionalne države – raje izbrale laissez-faire. Kitajskega poslovanja ne regulirajo – in kitajskega priseljevanja tudi ne. Kitajska, ki korumpira afriško politiko in srfa od enega »zlatega« trenutka do drugega, ima v Afriki res robustni občutek, da se je v pravem času znašla na pravem kraju in da denar leži na tleh – le pobrati ga je treba.

Denar pogosto leži pod zemljo, jasno, v obliki zlata, rudnin, kobalta, železa, boksita, urana, titana, diamantov ipd., pač naravnih bogastev, ki jih – tako kot nekoč Evropa in Amerika – pleni Kitajska. V Kongu, v katerem je zaradi vojne za rude umrlo že nekaj milijonov ljudi, je Kitajska v zameno za zgraditev nekaj cest, tirov, bolnišnic in univerze dobila 20-letno pravico do bakra in kobalta. V Gvineji, vojaški diktaturi, je v zameno za zgraditev nekaj infrastrukture dobila pravico do železa, boksita in nafte. V kaotični Sierri Leone, deželi diamantov, od katerih ni imela nikoli nič le sama Sierra Leone, je v zameno za zgraditev nekaj infrastrukture dobila pravico do železa, ki je kakopak vitalno za kitajsko industrijo. Podobno je v Gani, deželi zlata, nafte in gozdov, in drugod – infrastruktura v zameno za pravico do izkoriščanja naravnih bogastev.

Nerodno je le to, da infrastruktura, ki jo »donatorsko« in ekspresno gradi Kitajska, ne vzdrži ravno dolgo, pravi French – običajno že po nekaj letih razpade, omahne, spusti. Kot recimo ceste in Narodno gledališče v Gani ali pa kot letališki terminali v Mozambiku.

Ponekod, recimo v Maliju, pa Kitajci mostove, ceste, bulvarje in monumentalna križišča gradijo v zameno za orjaške površine zelo plodne obdelovalne zemlje, ki jo spreminjajo v svoje njive, svoje žitnice. Hrana, ki jo tu pridelujejo, ni namenjena Afriki, ampak Kitajski, ki ima izredno malo obdelovalne zemlje in ki bo že čez 10 let potrebovala več hrane, kot je je trenutno na prostem trgu. Afrika postaja kitajska žitnica. Namakalne sisteme v Afriki, ki ima 60 odstotkov neobdelane obdelovalne zemlje na svetu, gradijo zase. A v resnici tudi vso transportno infrastrukturo, z »donatorsko« vred, v resnici gradijo zase: da bodo lažje in učinkoviteje transportirali in izvažali afriška naravna bogastva. Nič posebej unikatnega: s tem le sledijo Evropejcem in Američanom, prejšnjim okupatorjem Afrike.

In kar je še posebej ironično: v afriških deželah, ki imajo ogromne količine naravnih bogastev, je revščina precej večja kot v afriških deželah, ki naravnih bogastev nimajo. Nič manj ironično pa ni, da izčrpavanje afriških naravnih virov poteka vzporedno z afriško demografsko eksplozijo: »Pri takšnem tempu bo imela Afrika čez 40 let dvakrat več prebivalstva, kot ga ima sedaj. Toda do tedaj bo glavnina afriških naravnih bogastev, recimo rudnin, že povsem izčrpana. Države, ki so gospodarstvo diverzificirale in investirale v državljane, predvsem v njihovo izobrazbo in zdravje, se lahko nadejajo blaginje. Države, ki tega niso storile, pa bodo postale pekel, v katerem bo komaj mogoče živeti, če sploh.«

Rasizem kot poslovni model

Je pa res, da Kitajci afriških delavcev niti ne potrebujejo – pri svojih projektih, ki jih kar mrgoli, uporabljajo delovno silo, ki jo pripeljejo iz Kitajske. In iz Kitajske ne pripeljejo le inženirjev, projektantov, menedžerjev, podizvajalcev, strojev, tehnologije, materiala ipd., ampak tudi polkvalificirane ali povsem nekvalificirane delavce za najtežja in hierarhično najnižja dela. Delajo vse, da bi afriškemu gospodarstvu pustili čim manj.

Ko hočejo kje v Afriki zgraditi hotel, cesto ali stadion, pošljejo Kitajci daleč najnižjo, tako rekoč dampinško ponudbo, priskrbijo posojilo kitajske banke, pripeljejo svoje stroje in svoje delavce – ni alternative. Neki Kitajec, ki se je zasidral v Mozambiku, pravi: »Si predstavljate, da bi šel najprej v Ameriko ali Nemčijo? Ljudje v teh jebenih krajih so prepametni. Ne verjamem, da bi jih lahko premagal. Zato smo morali najti zaostale, revne dežele, ki jih lahko vodimo, kraje, kjer lahko poslujemo in stvari uspešno upravljamo.« V Gvineji so neki most gradili le ponoči, v popolni tajnosti, da Gvinejci ne bi videli, da med delavci ni Gvinejcev.

Tako se je, pravi French, med Afričani rodila tudi urbana legenda, »da kitajska podjetja pri svojih afriških projektih uporabljajo kitajske zapornike. S to urbano legendo so si Afričani lažje pojasnili, zakaj imajo kitajski delavci tako grobe poteze, zakaj živijo tako disciplinirano, zakaj na delo in z dela vedno potujejo v skupinah in zakaj spijo v barakah. S to legendo so si tudi lažje pojasnili, zakaj lahko kitajska podjetja za vsak projekt vedno kandidirajo z najnižjo ponudbo. Navsezadnje, kako pa naj kdo tekmuje z gradbenim podjetjem, ki uporablja zaporniško delovno silo?« To sicer ni res, toda vtis ni niti malo naključen.

Kot zaporniška delovna sila pogosto izgledajo afriški delavci. Kitajci so vse rasne predsodke do Afričanov, ki so jih »podedovali« od Evropejcev in Američanov, odpeljali v neoliberalno dobo. French srečuje Kitajce, ki pravijo: »Afričani delajo le, ko jih gledaš«, »Samo lenarijo«, »Stalno se le pritožujejo«, »Nimajo pojma, kaj delajo«, »Stalno so odsotni«, »Preveč plešejo«, »Njihove navade so se oblikovale v času, ko še ni bilo telefonov in avtocest«, »Imajo veliko dobre zemlje in dobra telesa, a ne znajo trdo delati«, »Ob nedeljah ne delajo«, »Tu ni kompetentnih ljudi«, »Nemogoče jih je kaj naučiti«, »Tržne kapacitete črncev so slabe«, »Nikoli se ne bodo razvili« in tako dalje.

Kar je dobro za Kitajce, bo dobro tudi za nas, so si rekli, misleč, da ne morejo izgubiti. Toda kar je dobro za Kitajce, ni dobro zanje. Afrika spet izgublja.

To je rasizem, toda Kitajci so ga prelevili v poslovni model. Ne da je to kaj novega: v poslovni model so ga prelevili že Evropejci in Američani. In ne da to nima zveze z neoliberalnim odnosom do delovne sile: če je brezposelnost visoka, pomeni, da ljudje ne delajo dovolj trdo! Če sta lakota in revščina tako hudi, pomeni, da ljudje lenarijo! Če Afričani ne vedo, kaj bi počeli s svojimi naravnimi bogastvi, potem je prav, da jih prepustijo nam, Kitajcem, ki vemo, kaj početi z njimi!

Zakaj so Afričani Kitajce sploh sprejeli? Nič, ko so ugotovili, da od Evropejcev in Američanov niso imeli ničesar, da so jih ti izdali ter da so bili njihovi idealistični, ganljivi, bratski govori o pomoči, solidarnosti, miru, razvoju, pravni državi, privatizaciji in podjetniškem duhu le pokroviteljske retorične smeti, so alternativo zagledali v Kitajski. Kar je dobro za Kitajce, bo dobro tudi za nas, so si rekli, misleč, da ne morejo izgubiti. Toda kar je dobro za Kitajce, ni dobro zanje. Afrika spet izgublja, pravi French. Spet je v slepi ulici. Spet je prisiljena v kulturo kolonialne odvisnosti. Kitajci zelo poceni prihajajo do orjaških zemljišč in rudnikov, strupene industrijske odplake spuščajo kar na prosto, z »velikodušno« korupcijo in še »velikodušnejšim« dampinškim pridobivanjem javnih naročil pa ubijajo lokalni zasebni sektor. Kitajska je v Afriki investirala vase.

Selitve

V Namibiji, Senegalu, Tanzaniji in Malaviju so izbruhnili burni protesti proti kitajskim trgovcem s ceneno robo, v Gani se pritožujejo nad invazijo kitajskih zlatokopov in rudarjev, ki prevzemajo orjaške površine zemlje, onesnažujejo okolje, iztrebljajo gozdove, a ne pogozdujejo (»Vaše okolje ni naš problem!«), v Zambiji pa zaradi Kitajcev prihaja celo do nemirov.

Toda Kitajci ne bodo niti odšli niti ustavili svojega stroja: Afrika je prihodnost Kitajske. Kitajska potrebuje trge za svoje produkte, trge, na katerih bo investirala presežni kapital, trge, na katerih bodo imele njene investicije visok donos – in seveda, Kitajska potrebuje naravna bogastva, redke rude in surovine, s katerimi bo ohranjala svojo hitro, silovito rast. In Afrika izpolnjuje vse te kitajske pogoje, ali bolje rečeno – Afrika je vse to, kar Kitajska nujno potrebuje, če hoče ostati imperij. V Afriki se Kitajska počuti kot doma: brez resnih izzivalcev in tekmecev. Počne lahko, kar hoče. Nihče ji nič ne more.

Nadaljuje tam, kjer sta Evropa in Amerika končali. In to brez kakšnih posebnih olepšav. Energično, surovo, pohlepno, grabežljivo, požrešno. Zgodovinsko okno, ki se je v zadnjem desetletju odprlo Afriki, vidi kot svoje zgodovinsko okno – demokracija, civilna družba, mednarodne konvencije, nacionalne zakonodaje in regulacije, minimalna plača in človekove pravice so popolnoma odveč, le motnja. Kitajski poslovneži se najraje pogovarjajo neposredno z afriškimi voditelji, bodisi s huntami, diktatorji ali predsedniki. Najraje s huntami in diktatorji. Poslovanje s huntami in diktatorji je ideal. Hunte in diktatorji ne komplicirajo. Kitajska, velika donatorica, jih ne le krepi in bogati, temveč tudi legitimira. Tuji investitorji imajo vedno raje despote kot pa demokracijo – z despotom se prej dogovorijo kot z demokracijo. In če okrog divjata državljanska vojna in teror, še toliko bolje – v času vojne in terorja se pričakovanja ljudstva krepko znižajo.

Ko v Sauperjevem dokumentarcu Prihajamo v miru zagledate južnosudanskega predsednika Mayardita s kavbojskim klobukom, ki mu ga je podaril George Bush, lažje razumete, zakaj priložnosti v Afriki ne grejo nikoli v nič. Ob tem se sprašujete le eno: kje je tu tista famozna nevidna roka trga? Vse roke, ki plenijo, so namreč zelo vidne. Transparentne. Tako transparentne, da bi jih lahko mednarodno kazensko sodišče v Haagu obsodilo v nekaj urah.

Zahod pa se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov – ko jih gledate in poslušate v tem dokuju, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. V Afriki ima tuji kapital več svobode od ljudi – in tudi več človekovih pravic.

Afričani imajo dovolj razlogov za beg. In ne le Afričani: neoliberalizem povsod po svetu ustvarja razloge za beg in velike selitve, celo selitve narodov. Kitajci se selijo v Afriko, Afričani se selijo v Evropo. To, da se ljudje z revnega globalnega juga selijo na bogati globalni sever, pa ne preseneča – grejo pač tja, kjer je njihov denar.

Morda je čas, da se Slovenci preselijo na Kitajsko – tja, kamor so se odselila njihova delovna mesta. Ali še bolje: lahko bi se preselili tja, kamor je šel njihov denar – v davčne oaze, recimo v Liechtenstein ali Luksemburg.