Jure Trampuš

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Politika

O mišji luknji

Kadar politika »čez rob preživitvenega minimuma« potisne kulturno institucijo, v kateri je nekoč prepoznala javni interes, je čas, da zamenjamo politiko

Miha Turšič, ki do srede zvečer še ni prekinil že štirinajstdnevne gladovne stavke, in ministrica Julijana Bizjak Mlakar, ki zagotavlja, da ga posluša in se zaveda pomena kulture

Miha Turšič, ki do srede zvečer še ni prekinil že štirinajstdnevne gladovne stavke, in ministrica Julijana Bizjak Mlakar, ki zagotavlja, da ga posluša in se zaveda pomena kulture
© Matej Pušnik

Zgodba o Mihi Turšiču, umetniku, ki gladovno stavka, pač ni zgodba o tem, kako naj bi se v vitanjskem Ksevtu šli kreativno računovodstvo, o čemer nas želi prepričati ministrstvo za kulturo. Pri tem, da ne bomo deležni očitkov o neuravnoteženem poročanju, obstaja možnost, da je bilo spornih 45.784 evrov z računovodskega vidika napačno zavedenih, a takšne sume bi moralo dokazati ali ministrstvo za kulturo ali za finance. Tega doslej ni prepričljivo storilo ne eno ne drugo.

Zgodba o Mihi Turšiču je drugačna. Ne gre za računovodsko vprašanje, ampak za odnos politike do kulture in umetnosti. To, kar se dogaja s Ksevtom, način financiranja te ustanove, pozabljanje na javni pomen središča evropskih vesoljskih tehnologij, je simptom celotne kulturne politike. Ministrici Julijani Bizjak Mlakar razpada ministrstvo, zapuščajo jo ljudje, ki o kulturi kaj vedo, po težkih proračunskih pogajanjih ji je uspelo izboriti, če se v parlamentu pri potrjevanju proračuna ne bo v zadnjem trenutku kaj spremenilo, najmanj denarja za kulturo, odkar obstaja slovenska država. Zgolj za primer: leta 1995 je znašal delež državnega proračuna, namenjen za kulturo, 2,5 odstotka, lani samo še 1,67 odstotka, krčenje pa se nadaljuje. Kot je zapisal filozof dr. Mladen Dolar: »Pomanjkanje vsakega posluha in razumevanja v primeru Ksevta se vpisuje v širši vzorec, kjer ministrstvo ne zmore ponuditi drugega, kot da nadaljuje krčenje in rezanje, ki sta sicer stalnica kulturne politike v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih in k čemur so kolektivno prispevale leve in desne vlade.«

Edina resna kulturna politika, ki jo vodi ministrstvo, je politika varčevanja, zato je stvari treba pogledati povsem politično.

Za neobstoj kulturne politike ni kriva samo direktorica direktorata za ustvarjalnost, katere odstop zahteva Turšič, ni kriva nerodna ministrica, ki o pomenu kulture ne ve veliko, sicer bi zaradi proračunskega krčenja nastopila odločneje, tako kot v imenu upokojencev rad nastopa njen strankarski kolega Karl Erjavec. Kriva sta vlada in njen premier Miro Cerar. Politik, ki je na politični parket stopil z geslom o strokovnih in visoko etičnih kadrih v ministrski ekipi, podpira nekompetentno ministrico. Dejstvo, da se je v reševanje spora med Ksevtom in ministrstvom kot mediator in odposlanec vmešal premierov državni sekretar Tadej Slapnik, odgovornosti Mira Cerarja ne zmanjšuje. Je za resno uvidenje in priznanje problemov na kulturnem ministrstvu res potrebna štirinajstdnevna gladovna stavka? Iskanje »humane rešitve«, ki jo obljublja Miro Cerar, ni dovolj, težave, s katerim se spoprijema Ksevt, niso težave zgolj neke odmaknjene kulturne ustanove iz Vitanja, to, kar se dogaja s Ksevtom, se dogaja tudi z drugimi kulturnimi zavodi in kulturnimi ustvarjalci. Sredstva, ki so namenjena kulturi, pač ne bi smela biti razumljena kot strošek.

Vprašanje Ksevta bo nazadnje verjetno vsaj začasno rešeno, morda bo izpolnjena tudi kakšna Turšičeva zahteva, recimo ta, da se bo zavod preoblikoval v funkcionalno nacionalno institucijo z ustreznejšim načinom financiranja. Tako naj bi nastala v sklopu gospodarskega in ne kulturnega ministrstva slovenska vesoljska agencija.

A vse to vzroka – neobstoja kulturne politike – ne bo odpravilo. Za začetek bi morala odstopiti ministrica. Morala bi se, z besedami dr. Jožeta Vogrinca, »skriti v najbližjo mišjo luknjo, lahko je tudi voluharjeva ali murnova; vsaka bo dobra«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.