Junaki naše dobe

Zakaj se neoliberalci lahko vedno zanesejo na množične morilce

Gimnazijca Harris in Klebold sta leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine pobila učiteljico in 12 sošolcev

Gimnazijca Harris in Klebold sta leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine pobila učiteljico in 12 sošolcev

Nemški skladatelj Karlheinz Stockhausen je 12. septembra 2001 teroristični napad na Svetovni trgovinski center, ki se je zgodil dan prej, razglasil za »največjo umetnino vseh časov«. Dobrih deset let kasneje je začela Islamska država svoje pokole – eksekucije, obglavljenja ipd. – spreminjati v spolirane filme za množično potrošnjo. Predstavljajte si, da je množični pokol simfonija, roman ali pa film: kaj nam hoče z njim avtor, množični morilec, sporočiti?

Nedavno je študent na kolidžu v oregonskem Roseburgu pobil devet študentov. Amerika je bila »šokirana«, »zgrožena«, »zaprepadena«, »ogorčena«. Kmalu je tudi izvedela, kdo jih je pobil: 26-letni Chris Harper Mercer. In seveda – kmalu je dobila njegov profil. Fant je bil iz mešanega zakona, oče in mati sta se hitro ločila, z materjo, ki ga je klicala »baby«, sta se v Oregon preselila iz Los Angelesa, bil je miren in neopazen, sramežljiv in introvertiran, tesnoben in nervozen, brez punc in prijateljev, imel je težave z avtizmom, obiskoval je posebno šolo, postati je hotel filmar, hodil je smešno, iz vojske so ga vrgli po enem mesecu, obseden je bil z orožjem (v lasti je imel 14 kosov strelnega orožja), fantazijami o belski nadvladi, nacizmom in »močjo«, v kateri je videl zadnjo »čisto« stvar, organizirani religiji pa je tako nasprotoval, da je žrtve pred eksekucijo najprej vprašal, kateri veroizpovedi pripadajo.

Seung-Hui Cho, 23-letni študent korejskega rodu, je leta 2007 na univerzi Virginia Tech v Blacksburgu pobil 32 ljudi

Seung-Hui Cho, 23-letni študent korejskega rodu, je leta 2007 na univerzi Virginia Tech v Blacksburgu pobil 32 ljudi

Aha, so rekli Američani: še en, ki se ni integriral! Če se človek ne integrira, se mu zmeša! V resnici je kakopak ravno nasprotno: Mercerju se je uspelo integrirati. Ali bolje rečeno: integracija mu je perfektno uspela. Ko je postal množični morilec, je postal »pravi« Američan. Biti množični morilec je nekaj zelo ameriškega. To vemo. Navsezadnje, Mercerjev množični pokol je bil že 45. letošnji množični pokol na ameriških šolah. Takoj zatem sta sledila še dva, na univerzah v Arizoni in Teksasu. Od leta 2013, ko je začela organizacija Everytown for Gun Safety sistematično spremljati in procesirati množične pokole na ameriških šolah, jih je bilo že 143. Če pa gledate total, potem je bilo letos v Ameriki že 318 množičnih pokolov, poroča organizacija Mass Shooting Tracker. In leta še ni konec. Obstaja pa še hujši total: v zadnjem desetletju je za posledicami poškodb, povzročenih s strelnim orožjem, umrlo že več kot 300 tisoč Američanov, trikrat več, kot jih je umrlo v vseh vojnah po II. svetovni vojni.

Ergo: Chris Harper Mercer se je le vklopil. Da bi dokazal, da se je integriral, je pobil devet ljudi. Amerika pa je bila »šokirana«, »zgrožena«, »zaprepadena« in »ogorčena«, kot da se je kaj takega zgodilo prvič. To, da je Mercer na kolidž prikorakal v popolni bojni opremi (šest kosov orožja, jekleni oklep, vojaški škornji, vojaške hlače ipd.), da je napad skrbno načrtoval, da je žrtve pobijal po vojaško, kot da gre za likvidacije ali eksekucije (v slogu »najdi & uniči«), in da je imel zelo natančno predstavo o bližnjici do integracije (»Več ljudi ko pobiješ, dlje si pod žarometi«), daje slutiti, da med množičnim morilcem in »pravim« Američanom ni delal razlike. In Ameriški ostrostrelec, Eastwoodov film o Chrisu Kylu, ameriškem ostrostrelskem rekorderju, ki naj bi bil v Iraku likvidiral 160 »tarč«, mu je prikimal in pomežiknil. Oba sta bila verjetno pro-life.

Integracija je nasilje

Ko se v Ameriki zgodi množični pokol, vedno poslušamo zgodbo o neuspeli integraciji. Poslušali smo jo leta 2014, ko je 15-letni Jaylen Fryberg na gimnaziji nedaleč od Seattla pobil štiri sošolce, in leta 2005, ko je 16-letni Jeff Weise v minnesotskem Red Laku pobil devet ljudi, od deda do sošolcev. Ker je šlo za najhujša gimnazijska množična pokola po »bovlingu« na koloradski gimnaziji Columbine in ker sta bila oba storilca, Fryberg in Weise, staroselskega, indijanskega rodu, je zgodba o neuspeli, spodleteli integraciji še toliko bolj odmevala, toda njuna množična pokola sta le potrdila uspešno integracijo: prvi – sicer zgleden dijak, priljubljen, zabaven in vedno nasmejan – se je integriral in postal »pravi« Američan, ko je pobil štiri ljudi, drugi – problematičen, depresiven, zlorabljen – pa, ko jih je pobil devet. Seung-Hui Cho, 23-letni študent korejskega rodu, osamljen in tih, kulturno dezorientiran in socialno marginaliziran (»Oskrunili ste moje srce, posilili mojo dušo, sežgali mojo zavest. Če bi le vedeli, kako je biti žrtev vaših zločinov!«), se je leta 2007 integriral (in postal »pravi« Američan), ko je na univerzi Virginia Tech v Blacksburgu pobil 32 ljudi. To je bil najhujši civilni množični pokol v zgodovini Amerike. In seveda: to je bila najbolj grozljiva, najbolj krvava integracija v zgodovini Amerike.

Ko se v Ameriki zgodi množični pokol, vedno poslušamo zgodbo o neuspeli integraciji.

Ko ob integraciji preteče toliko krvi in umre toliko ljudi, postane sporočilo vseh teh množičnih pokolov več kot očitno: integracija je nasilje. Ali bolje rečeno: družba terja integracijo, ljudi dobesedno sili v integracijo, kar počne nervozno, agresivno, posesivno, fanatično, plenilsko in panično (ponekod z vojnami, ne pozabimo), toda obenem je postala tako trda, tako hladna, tako kruta, tako neobčutljiva, tako nesolidarna, tako nihilistična, tako tržna, tako razredno, socialno in kulturno rigidna (in sveto prepričana, da ve, kaj je to »avtentična« oblika pripadnosti), da se lahko outsider – marginalec, deklasiranec, odpadnik, izrinjenec, tujec, priseljenec ipd. – vanjo integrira le na silo. Nihilistično. In svoj morilski, integracijski pohod – sprevrženo afirmacijo empatije, strasti in domišljije, ki so iz družbe izginile – vedno konča s samomorom. Vsi tedaj dodajo: morilec si je sodil sam. Kar pa je tako, kot če bi rekli: to, da je imel tak smisel za pravno državo (prisodil si je kazen, kakršno bi mu prisodilo ameriško sodišče!), dokazuje, da se je res integriral.

Jaylen Fryberg je bil »unikaten« v tem, da je pobil tudi prijatelje. Na »onem svetu« je hotel imeti »svojo ekipo«, kot je zapisal pred pokolom. Očitno še vedno ni verjel, da se je dovolj integriral in da ga bodo drugi sprejeli. Sedemindvajsetletni James Holmes, ki je leta 2012 – maskiran v Jokerja – uletel v koloradski kino, v katerem so predvajali novega Batmana (Vzpon Viteza teme), in pobil 12 ljudi, ni naredil samomora, temveč je hotel vedeti, kako se film konča: ali ima happy end? Zanimalo ga je, ali ima happy end vsaj film.

26-letni Chris Harper Mercer je nedavno na kolidžu v oregonskem Roseburgu pobil devet študentov

26-letni Chris Harper Mercer je nedavno na kolidžu v oregonskem Roseburgu pobil devet študentov

Naravna selekcija

Leta 2007 je 18-letni Pekka-Erik Auvinen na gimnaziji v finski Tuusuli, nedaleč od Helsinkov, pobil devet dijakov. »Sem cinični eksistencialist, antihumani humanist, antisocialni socialni darvinist, realistični idealist in božji ateist,« je tik pred pokolom zapisal na svoji spletni strani, za sabo pa je pustil tudi Manifest naravnega selektorja, v katerem je poudaril, da je »dandanašnji proces naravne selekcije povsem zgrešen«, da »se retardirani, neumni, šibki ljudje razmnožujejo hitreje od inteligentnih, močnih«, da »zakoni ščitijo retardirano množico, ki izbira voditelje družbe«, da je »moderna človeška rasa izdala svoje prednike in prihodnje generacije«, da »smrt in pobijanje nista tragediji, saj se v naravi dogajata med vsemi vrstami«, da »vseh človeških življenj ni vredno rešiti« in da si »preživetje zaslužijo le superiorni, inteligentni, močni, vsi drugi – neumni, retardirani, šibki – pa naj izginejo.« Na koncu je dodal: »To je moja vojna – vojna enega proti človeštvu, vladam in šibkim množicam sveta! Ni milosti za človeško sodrgo! Človeštvo je precenjeno! Spet je treba vpeljati naravno selekcijo in preživetje najmočnejšega!« Njegov prezir do demokracije, strpnosti, človekovih pravic in politične korektnosti je bil brezmejen.

Neoliberalci bi se morali z njim strinjati. Tudi neoliberalna ideologija, pravi Franco ‘Bifo’ Berardi, ki v sijajni knjigi Junaki (Heroes) popisuje množične morilce v dobi finančnega kapitalizma, se stalno sklicuje na »preživetje najmočnejšega«, v imenu te ideje pa »briše humanistično razliko med sfero naravnega zakona in sfero morale«, »med naravo in družbo«. Neoliberalci nevidno roko, ki naj bi vodila trg, prikazujejo kot »naravno silo«, vsi človeški in še posebej ekonomski odnosi pa »le upoštevajo naravne zakone samoregulacije, tako da ni nobene potrebe po kakšnih posebnih regulatornih posegih države ali politike«. Kar pomeni, da človeštvo ni nič privilegiranega, saj »surove tržne energije veljajo za edine učinkovite regulatorke ekonomskega življenja in družbenega življenja nasploh«. Auvinenova fraza »človeštvo je precenjeno« je le parafraza »neoliberalne vere v zveličavno učinkovitost nevidne roke, ki regulira ekonomsko sfero«, le parafraza naravnega zakona, ki daje pravico do vodenja ekonomije in upravljanja financ le najmočnejšim (»superiornim, inteligentnim, močnim,« kot bi rekel Auvinen), vse druge – »neumne, retardirane, šibke« – pa obsoja na izginotje, le parafraza antisocialnega socialnega darvinizma, ki ga je oznanjal Auvinen in ki ga zadnja desetletja vsiljujejo neoliberalci. Dodajte še neoliberalni prezir do demokracije (ki je le motnja, saj ovira trg), strpnosti (ki ubija konkurenčnost), človekovih pravic (ki zavirajo produktivnost, učinkovitost, dobičke) in politične korektnosti (ki podpira lenobo, brezdelje ipd.), pa hitro ugotovite, da se je Pekka-Erik Auvinen leto pred izbruhom velike krize le vklopil in integriral v neoliberalni tok – brutalno, panično, patološko, eksplozivno, morilsko. Z eno besedo: empatično. Just do it! Craig Blankfein, šef Goldmana Sachsa, je leta 2009 oznanil: »Opravljam božje delo!« Kot Auvinen. In kot Eric Harris in Dylan Klebold.

16-letni Jeff Weise je leta 2005 v minnesotskem Red Laku pobil devet ljudi, od deda do sošolcev

16-letni Jeff Weise je leta 2005 v minnesotskem Red Laku pobil devet ljudi, od deda do sošolcev

Ko sta Harris in Klebold, še gimnazijca, leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine pobila učiteljico in 12 sošolcev, smo izvedeli, da sta v svojih dnevnikih prav tako slavila naravno selekcijo. Harris, ki je na dan pokola nosil majico z napisom »Naravna selekcija«, je celo zapisal, da bi rad vse ljudi spravil v računalniško igrico Doom, ki bi potrdila, da šibki umrejo in da preživijo le najmočnejši. Harrisa in Klebolda so v šoli stalno šikanirali in poniževali, stalno so se jima posmehovali, češ da sta zgubi. »Dovolj imava tega sranja!« Hotela sta biti zmagovalca – če ubiješ, zmagaš. Če si močan in superioren, imaš pravico do zmagovanja, ubijanja, plenjenja. Njun pokol je bil le transfiguracija neoliberalne ideologije, le »samomorilska oblika neoliberalne volje do zmagovanja,« pravi Berardi. Ko so neoliberalci oznanili, da je razrednega boja konec, so hoteli s tem reči, da sta na svetovnem odru ostali le še dve socialni kategoriji – zmagovalci in poraženci. »Ni več kapitalistov in delavcev. Ni več izkoriščevalcev in izkoriščanih. Ali si močan in pameten – ali pa si zaslužiš bedo.«

Sporočila množičnih morilcev so nedvoumna. Finančni kapitalizem se je militariziral – ekonomija, delo, produkcija in trgovina so se prelevili v bojišče, na katerem se vsi bijejo proti vsem. Boj za preživetje je neusmiljen, sadističen, morilski. Množični morilec, »junak dobe finančnega kapitalizma«, sicer evforično verjame, da so najmočnejši in najbolje prilagojeni upravičeni do zmage (in ubijanja), toda obenem »ve ali vsaj čuti, da sam ni najbolje prilagojen in najmočnejši. Zato se odloči za edino mogočo obliko maščevanja in samouveljavitve: da ubije in da je ubit.«

Množični pokoli delujejo katarzično, očiščevalno: ljudi pomirijo, tako da pozabijo na svojo bedo, svoje nezadovoljstvo in svojo depresijo, na nečloveške delovne razmere, nizke plače.

Množični pokoli so neoliberalni dobi – dobi absolutnega kapitalizma in kapitalističnega absolutizma – res pisani na kožo. Še več: neoliberalni stroj ne le kliče po njih, temveč jih potrebuje. Spomnite se le Čistke (The Purge, 2013), v kateri v distopični Ameriki enkrat na leto priredijo »čistko«, »patriotsko noč«: 12 ur je dovoljeno pobijati ljudi! Kogar hočeš. Na slepo. Nediskriminativno. Brez milosti, brez občutka krivde, brez slabe vesti in brez strahu pred kakim sodnim epilogom ali maščevanjem. Pobijanje je tedaj povsem legalno. In te »čistke« delujejo katarzično, saj ljudi pomirijo in odrešijo – za eno leto jim iz glave izbijejo vse slabe, nemirne, nevarne misli, z nezadovoljstvom in vstajniškimi popadki vred. Tudi množični pokoli delujejo katarzično, očiščevalno: ljudi pomirijo, tako da pozabijo na svojo bedo, svoje nezadovoljstvo in svojo depresijo, na nečloveške delovne razmere, nizke plače, socialno poniževanje, izsiljevanje, brezposelnost in regresivni nihilizem finančnega brezpravja, na svojo stalno nestalnost, na to, da so le še fleksibilni ulomek časa, ki ga kupujejo delodajalci, in da delajo 24 ur na dan, tudi ko spijo – množični pokol je hujši in apokaliptičnejši od tega, kar se jim dogaja. Množični pokol jim iz glav za nekaj časa izbije slabe, divje, nevarne, morilske misli. Na srečo se kmalu zgodi nov množični pokol. Več ko je množičnih pokolov, bolje za neoliberalni status quo. Avtomatizacija množičnih pokolov je v popolni morbidni rimi z avtomatizacijo finančnega kapitalizma.

Zmaga fikcije

Za množične morilce pravijo, da so izgubili stik z realnostjo ali pa da ne ločijo med fikcijo in realnostjo. James Holmes, ki je v kino, v katerem so predvajali novega Batmana, uletel maskiran v Jokerja, Batmanovega nasprotnika, in potem pobil množico gledalcev, je mislil, da je del filma – fikcijo je imel za realnost. V tem lahko vidite nekaj patološkega, toda Holmes se je s tem le vklopil in integriral v neoliberalni tok, v logiko finančnega kapitalizma.

Samo pomislite: finančna industrija na dan obrne 1,3 trilijona dolarjev, ki pa jih nihče ne vidi. Ni se jih mogoče dotakniti. Elektronski denar ni le virtualen in eteričen, ampak fiktiven – brez pokritja v zlatu ali realnosti. Denar je le še znak, imidž, simulacija, »nič v obliki denarja«. Finance so se tako odlepile od realnosti, od realne ekonomije, da v primerjavi z njo izgledajo kot fikcija. Kapital se stalno seli, nikjer ni doma – tudi finančne elite so dislocirane, z realnostjo nimajo nobenega stika. Ne pripadajo več nobeni skupnosti, nobeni domovini, nobeni realnosti. Mistični finančni produkti, špekulacije in goljufije so spektakel, ki ne loči več med realnostjo in fikcijo. Trg, dolg in varčevanje izgledajo kot fikcije. Tovarne propadajo, delo se dematerializira, delovna mesta crkavajo, življenje izginja. Ko življenje ni več življenje, temveč le še finančna abstrakcija, le še algoritem, se je težko integrirati. Realni so le še negotovost, nepredvidljivost, tesnoba, napetost in strah, ki pa itak izgledajo tako, kot da so pobegnili iz filmov, računalniških igric, fikcij.

Mar evropska identiteta res temelji na krščanski veri, je islamofobija res temelj evropske identitete? Bi morala Evropa res delovati kot fundamentalistična tvorba?

V neoliberalnem kapitalizmu zmagujejo fikcije. Ali bolje rečeno: v neoliberalnem kapitalizmu zmagujejo in bogatijo tisti, ki razliko med realnostjo in fikcijo najbolj zamešajo. Zato ni naključje, da so v neoliberalni dobi najbolj cenjeni prav finančni produkti (credit default swap, alias CDS), s katerimi staviš, da bo nekdo propadel. Zmagaš le, če drugi propade ali pa če se vsem ljudem – zaradi kleščenja socialne države, manjšanja javnih izdatkov, strogega varčevanja in znižanja plač – življenje nenadoma dramatično poslabša. Bolj ko se jim poslabša, večji je dobiček. Neoliberalno simuliranje množičnega pokola ima visok donos. Zmaga upravičuje nasilje. Vtis, da živimo v dobi, ko skuša zgodovina narediti samomor, ni povsem napačen.

V Igrah lakote, simulaciji neoliberalne distopije in socialnega darvinizma, preživi le zmagovalec. Drugi – poraženci, zgube – lahko naredijo samomor. Neoliberalna ekonomija se spreminja v »ekonomijo samomora«, pravi slovita indijska antiglobalistka Vandana Shiva. V Indiji je v zadnjih 20 letih samomor naredilo več kot 250 tisoč kmetov, ki jih je odkupovanje Monsantovih semen tako zadolžilo, da so povsem obubožali. Samomor je njihova oblika »strukturne prilagoditve«. V kitajskem Shenzhenu, v Foxconnovi tovarni, največji znojilnici na svetu (brutalne delovne razmere, bedne plače ipd.), so delavci serijsko skakali v smrt. Na blogu so zapisali: »Umrli smo, da bi pokazali, da smo sploh živeli.« Da bi pokazali, da so živi, so morali umreti. Privatizaciji francoskega Telekoma so sledili izsiljevanje, poniževanje in zastraševanje zaposlenih – izsiljevanju, poniževanju in zastraševanju je sledila dolga serija samomorov zaposlenih – seriji samomorov pa je končno, po mnogih letih, sledil bujni dobiček. Zmaga upravičuje množični pokol. Neoliberalec bi moral biti res malenkosten, da se ne bi strinjal z množičnimi morilci.

Leta 2011 je 36-letni Anders Behring Breivik v Oslu in na otočku Utøya pobil 77 ljudi

Leta 2011 je 36-letni Anders Behring Breivik v Oslu in na otočku Utøya pobil 77 ljudi

Mučenik »čiste« Evrope

Kar nas pripelje v Evropo. Leta 2011 je 36-letni Anders Behring Breivik v Oslu in na otočku Utøya pobil 77 ljudi, za sabo pa pustil histerični, delirični, militantni manifest 2083: Evropska deklaracija o neodvisnosti, v katerem je rohnel proti »kulturnemu marksizmu« in ga razglašal za največjega sovražnika Evrope. Zakaj? Ker razbija tradicionalno družino, feminizira zahodno družbo in plodi politično korektnost. Politična korektnost plodi moralni relativizem, moralni relativizem pa plodi strpnost – predvsem strpnost do sovražnikov krščanske Evrope. Kdo je največji sovražnik krščanske Evrope? Islam. Direktna posledica strpnosti in demokracije je »islamizacija Evrope«, »islamska kolonizacija Evrope«. Temu se je treba z vsemi sredstvi upreti, pravi Breivik, »sicer bodo naša velika mesta demografsko povsem preplavili muslimani«. V ženskah vidi zlo: ženske so šibke, inferiorne, nestabilne, nedisciplinirane, Zahod bi z lahkoto izdale ter se vdale muslimanom, zato v Evropi – »civilizaciji brez očetov« – vidi »žensko, ki je raje posiljena, kot pa da bi se ranila, medtem ko se brani«. Breivik, ki je terjal deportacijo vseh muslimanov, je pobijal v imenu islamofobije.

Zdaj pa pomislite na burne, divje, strupene, agresivne in nasilne nacionalistične, ksenofobične in rasistične odzive, ki jih je v Evropi povzročil prihod muslimanskih beguncev. Poslušali smo o »islamski nevarnosti«, »islamizaciji Evrope«, »islamskem posiljevanju Evrope«. Pod evropske žaromete so se vrnile »domovina«, »religija«, »družina«, »nacija«, »kri«, »korenine«, »pripadnost«. Evropo je preplavila islamofobija.

In zdaj se vprašajte: koliko Evropejcev se na lepem strinja z Breivikom? Koliko Evropejcev mu je prikimalo? Koliko Evropejcev je prevzelo njegovo retoriko? Koliko Evropejcev razmišlja kot množični morilec? Ko smo brali in poslušali odzive na begunski val, je bilo tako, kot da bi brali in poslušali Breivika, ki živi v zablodi, pravi Franco ‘Bifo’ Berardi, da evropska identiteta temelji na krščanski veri ali pa na nekem »izvoljenem ljudstvu«. Še več: Breivik se je obnašal, kot da je islamofobija temelj evropske identitete.

V zadnjem desetletju je za posledicami poškodb, povzročenih s strelnim orožjem, umrlo že več kot 300 tisoč Američanov, trikrat več, kot jih je umrlo v vseh vojnah po II. svetovni vojni.

Evropejci, ki so se nacionalistično, histerično, paranoidno, ksenofobično, rasistično odzvali na begunski val, so s tem le pokazali, da prav tako živijo v zablodi, da evropska identiteta temelji na krščanski veri, da je islamofobija temelj evropske identitete in da bi morala Evropa delovati kot fundamentalistična tvorba.

Teh, ki se strinjajo z Breivikom, mučenikom »čiste« Evrope, je očitno veliko. Če bi jim rekli, da je Breivik pobil 77 ljudi, bi odvrnili: ne bodite malenkostni!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.