Konec svobode

Zakaj ameriško prisluškovanje Slovencem ni lanski sneg, temveč vrnitev Udbe v novi preobleki

Mar niso zasvojenosti s prisluškovanjem in nadzorovanjem očitali prav udbašem in pripadnikom drugih komunističnih tajnih služb? Takega zasvojenca – Stasijevega, vzhodnonemškega – ste videli v filmu Življenje drugih.

Mar niso zasvojenosti s prisluškovanjem in nadzorovanjem očitali prav udbašem in pripadnikom drugih komunističnih tajnih služb? Takega zasvojenca – Stasijevega, vzhodnonemškega – ste videli v filmu Življenje drugih.

»Manj bistveno je in upam, da ne bo kdo užaljen, če to tako imenujem, prodajanje lanskega snega oziroma operacija Eikonal,« je prejšnji teden rekel poslanec Branko Grims, predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, in nadaljeval: »Ta operacija je bila začeta pred 11 leti in se je končala pred osmimi leti, o njej se je večkrat oziroma vsaj trikrat tudi javno govorilo v najširši evropski javnosti, v posameznih parlamentih, zadnja takšna še najbolj obsežna razprava je bila pred poldrugim letom v nemškem parlamentu, kjer so imeli tudi preiskovalno komisijo.« Potem je še dodal, da je to prisluškovanje, ki ni »klasično prisluškovanje, temveč gre za elektronsko obdelavo gore podatkov, kjer se iščejo točno določene besedne zveze«, namenjeno »varnosti samih držav, ker se na ta način skušajo preprečiti huda varnostna ogrožanja, delno pa je to usmerjeno tudi v preprečevanje najhujših oblik kriminala«. Kar pomeni, da je »nesmisel, da se je to prikazovalo kot neko posebno razkritje«, in da gre torej le za »prodajanje lanskega snega«.

Vsekakor, sodišče – verjetno tudi ustavno – bi mu pritrdilo. Sama operacija Eikonal je faktično res »lanski sneg«. Toda obenem zveni to, kar je rekel Grims, čudno nelogično, še toliko bolj, ker prihaja iz njegovih ust. Grims je namreč poslanec SDS, ki je za prisluškovanje, kot vemo, zelo občutljiva, saj še vedno »preganja« vse, ki so v nekdanji Jugoslaviji prisluškovali komurkoli – Edvardu Kocbeku, če hočete. Še več, ko poslušate SDS, imate občutek, da je bilo prisluškovanje nekaj grozljivega in neodpustljivega, znak tiranije, totalitarizma in »temne strani Meseca«, tako rekoč zločin proti človeštvu. Nič več. Hecno: če prisluškujejo udbaši, potem je to zločin – če pa to počnejo ameriške in nemške tajne službe (NSA in BND), potem je vse okej. Naj jim bomo hvaležni, ker nam prisluškujejo? Naj bomo ponosni, ker nas opazijo?

Precej nelogično je, da prisluškovanje izpred nekaj let razglasiš za »lanski sneg«, za nekaj, kar je itak vsesplošno znano, tako da ni več omembe vredno, prisluškovanje izpred 40 ali 50 let pa obravnavaš kot letošnji sneg, saj veste, kot da se je zgodilo včeraj, po »lanskem snegu«, potemtakem kot nekaj, kar terja tako rekoč nujno izredno sejo parlamenta. In bog ne daj, da bi prisluškovanje izpred 40 let kdo razglasil za »lanski sneg«. Naj se počutimo bolje, ker vemo, da nam prisluškujejo Američani in Nemci, ne pa komunisti? Naj bomo užaljeni, če nam ne prisluškujejo?

© Tomaž Lavrič

In ker smo že ravno pri prisluškovanju, ki je namenjeno »varnosti samih držav, ker se na ta način skušajo preprečiti huda varnostna ogrožanja, delno pa je to usmerjeno tudi v preprečevanje najhujših oblik kriminala«, se je treba vprašati: mar ni bilo tudi udbaško prisluškovanje v Jugoslaviji namenjeno varnosti Jugoslavije? Mar se niso s tem skušala preprečiti huda varnostna ogrožanja, pa tudi najhujše oblike kriminala? Navsezadnje, v Jugoslaviji so ustaši in četniki tu in tam poskrbeli, da je v zrak zletela tudi kakšna kinodvorana – danes bi jim rekli teroristi. Morda so jim tako rekli že tedaj. In ni vrag, da ni tudi Udba med prisluškovanjem iskala »točno določenih besednih zvez«.

Naj se počutimo bolje, ker vemo, da nam prisluškujejo Američani in Nemci, ne pa komunisti? Naj bomo užaljeni, če nam ne prisluškujejo?

Grims je vmes še navrgel: »V praksi takšno masovno prisluškovanje za navadnega človeka s poštenimi nameni ne pomeni nič.« Če imaš poštene namene, se nimaš česa bati. Zdaj pa se spomnimo Jugoslavije, časa Udbe in njenega masovnega prisluškovanja: mar ni tudi tedaj veljalo, da se navadnemu človeku s poštenimi nameni ni česa bati? Jasno, tisti, ki so imeli nepoštene namene, so morali paziti, kaj govorijo in kakšne »besedne zveze« uporabljajo.

In glede na to, da se je izkazalo, da je ameriška Nacionalna varnostna agencija, alias NSA, digitalna Udba, leta in leta prisluškovala nemški kanclerki Angeli Merkel (WikiLeaks je objavil celo prepise njenih telefonskih pogovorov), pomeni, da je Angela Merkel teroristka, da torej ogroža varnost in da je imela nepoštene namene, saj se skušajo s prisluškovanjem, ki kakopak ni klasično prisluškovanje, »preprečiti huda varnostna ogrožanja, delno pa je to usmerjeno tudi v preprečevanje najhujših oblik kriminala«. Če so hoteli preprečiti »huda varnostna ogrožanja« in »najhujše oblike kriminala«, so morali prisluškovati Angeli Merkel. Zakaj bi ji sicer prisluškovali? Živo si lahko predstavljamo, kako je Angela Merkel rekla: oh, briga me, kar naj mi prisluškujejo, saj imam poštene namene!

Bilo kuda, Udba svuda

Prisluškovanje, kot kaže, še zdaleč ni le naivni in patetični »lanski sneg« – še vedno namreč krepko naletava in zametava. Bolj ko naletava in zametava, bolj se zdi, da George Orwell z Velikim bratom ni mislil na komunistične tajne policije, temveč na to, kar se dogaja danes. In bolj ko naletava in zametava, več vemo.

Vemo, da NSA ne prisluškuje le teroristom in tihotapcem orožja, temveč tudi drugim, evropskim politikom, ministrom, višjim in nižjim uradnikom, borcem za državljanske svoboščine, civilistom, vsem po vrsti, podjetjem, ustanovam, medijem, recimo nemškemu Spieglu, ki nimajo s terorizmom nobene zveze. Vemo, da prisluškuje tudi obveščevalnim službam in varnostnim agencijam drugih, magari prijateljskih držav. Vemo, da je – ob pomoči nemške BND (Bundesnachrichtendienst), ki se je skušala s tajnim sodelovanjem Američanom odkupiti, ker je pred 11. septembrom 2001 spregledala »hamburško islamistično celico«, iz katere so prišli piloti treh potniških letal, ki so strmoglavila na Ameriko – prisluškovala tudi nam, Slovencem in drugim Evropejcem (našim telefonskim pogovorom, mejlom, esemesom ipd.). Vemo, da to sistematično prisluškovanje nima kakšne silne zveze z vojno proti terorju, ki se je začela po 11. septembru 2001, saj je NSA evropskim državljanom – in tudi evropskim politikom – prisluškovala že prej. »Kaj ima oddelek za ribištvo pri nemškem ministrstvu za kmetijstvo z Osamo bin Ladnom in Al Kaido?« se je retorično spraševal Spiegel. Vemo, da je vojna proti terorju le izgovor za sistematično in brezmejno prisluškovanje. Vemo, da NSA Evropi ne prisluškuje v imenu evropske varnosti, temveč v imenu svojih političnih in ekonomskih interesov – ja, v imenu industrijske špijonaže (prisluškovanje evropskim korporacijam, ki so na »prostem« trgu neposredne tekmice ameriških) ali pa kar klasične špijonaže, kot jo poznamo iz časa hladne vojne.

© Tomaž Lavrič

In glede na to, da je NSA nemškemu vrhu skrivaj ovadila visokega uradnika, ki je imel skrivne »nepoštene« stike z mediji, si lahko mislimo, da bi recimo tudi kakšni slovenski politični stranki priskrbela zaupne podatke o tem, kaj kuje konkurenca. NSA je to menda storila zato, ker je visoki uradnik z zaupnim informiranjem medijev ogrožal ameriške interese – če ne ogrožaš ameriških interesov, če torej ameriško prisluškovanje toleriraš, potem lahko pričakuješ nagrade, pač zaupne podatke, ki jih NSA zlahka prestreže s prisluškovanjem tvoji politični konkurenci. Kar je nekoč Udba delala za partijo, lahko danes NSA dela za politično stranko, ki ji je iz teh ali onih razlogov simpatična. Kar seveda pomeni, da se lahko NSA vmešava v notranjo politiko katerekoli države, tudi Slovenije. In le zakaj se ne bi, če ima pa povsem proste roke? NSA si je v Evropi izborila najmanj takšno stopnjo deregulacije, kot jo ima kapital. Slogan »alternative ni«, ki ga zelo dobro poznamo iz financ in ekonomije, velja tudi za prisluškovanje. Zato ni čudno, da politične stranke in evropske vlade kar tekmujejo, katera bo prijaznejša do NSA in katera bo njeno početje ganljivejše relativizirala, kot da bi se zavedale, kaj jih čaka, če bodo preveč težile in če se ne bodo obnašale tako, kot da je masivno prisluškovanje, ki ga stalno in z nadudbaško vnemo izvaja NSA, le lanski sneg.

Zasvojenost s prisluškovanjem

Na začetku junija je ameriški kongres sprejel zakon o svobodi (USA Freedom Act), ki je omejil delovanje ameriških obveščevalnih služb. Ameriške obveščevalne službe, z NSA vred, ne morejo več prisluškovati vsem povprek in kadar se jim zljubi. Toda zakon o svobodi je, kot opozarja David Cole (New York Review of Books), ameriški ustavnik in profesor na Univerzi v Georgetownu, ameriškim obveščevalnim službam prisluškovanje omejil le v Ameriki, ne pa tudi drugod po svetu. V Evropi in Sloveniji lahko NSA še vedno prisluškuje po mili volji, nadzoruje in zbira podatke. In ja, še vedno lahko po mili volji spremlja vsak vaš korak, identificira in zabeleži vsak vaš premik, kar velja tudi za ameriške informacijske gigante, sicer zasebne korporacije, kot so Google, Facebook in Microsoft, ki naše osebne podatke, kot je razkril Edward Snowden, izročajo ameriškim obveščevalnim službam (ne pozabite, Facebook lahko že na podlagi vaših všečkov predvidi vašo raso, vašo spolno usmerjenost, vaše politično prepričanje, vaš status, vašo osebnost, pa tudi to, ali uživate droge).

So se evropske vlade oglasile, ko je kongres sprejemal ta zakon o svobodi? So se zavzele za svobodo evropskih državljanov? So kriknile: hej, kaj pa mi? Ne. Zamižale so in se delale, kot da ni nič. To je le lanski sneg.

Zakon o svobodi tudi ni omejil ameriškega ubijanja z droni – ubijanja na daljavo. Da Američani likvidacije teroristov in »teroristov« izvajajo z droni, vemo. Lanski sneg. Vemo tudi, da z droni zaenkrat pobijajo v »eksotičnih« deželah (Afganistan, Pakistan, Jemen, Somalija ipd.). Lanski sneg. Prav tako pa vemo, da pri teh dronskih likvidacijah pogosto likvidirajo civiliste, ženske in otroke, svate, zahodne talce, naključne mimoidoče, ki imajo s terorjem še manj kot oddelek za ribištvo pri nemškem ministrstvu za kmetijstvo. Lanski sneg. Toda ameriško ubijanje na daljavo je le nadaljevanje ameriškega prisluškovanja na daljavo.

Ljudje so imeli nekoč občutek, da jim udbaši kradejo »dušo«. Zdaj, ko vse poteka digitalno, tega občutka nimajo več. To, česar ne vedo, jih ne boli.

Spletna stran Intercept (https://theintercept.com/drone-papers), ki je nedavno objavila tajne dokumente o ameriškem programu dronskih likvidacij (Drone Papers), pravi, da z droni na vsakega »pravega« terorista ubijejo šest civilistov, povsem nedolžnih oseb, pač naključnih ljudi, ki so bili tedaj, v času likvidacije, v bližini. Dron torej ne loči med teroristom in civilistom, še med odraslim in otrokom ne. Še več: upravljavci dronov in Cijini analitiki običajno sploh ne vedo, koga so likvidirali. In kako običajno identificirajo človeka, ki ga kanijo likvidirati? Na podlagi metapodatkov (»signal intelligence«), ki jih pridobijo prek njegovega telefona. Ti metapodatki so običajno napačni. Ko »tarčo« likvidirajo, se izkaže, da so ves čas sledili telefonu »tarčine« matere. V koščkih tako ne konča »tarča«, ampak njena mati. Ergo: tudi prisluškovanje ne loči med teroristom in civilistom, med odraslim in otrokom, med materjo in sinom.

Bi v času, ko je od prisluškovanja na daljavo le korak do likvidacije na daljavo, pretiravali, če bi rekli, da je evropsko legitimiranje prisluškovanja legitimiranje dronskih pokolov nedolžnih? NSA nam tako masivno in masovno ne prisluškuje zato, ker bi bilo to nujno, temveč zato, ker lahko. Ker ima proste roke. Ker zanjo velja logika prostega trga. Ker se lahko – tako kot kapital – požvižga na demokracijo, človekove pravice in svobodo. Ker država svojih državljanov ne ščiti več, temveč se strinja z logiko NSA: evropski državljani niso več državljani, temveč tarče.

Je država, ki državljanov ne ščiti več, sploh še država? Ko berete in poslušate, kaj vse počne NSA, imate občutek, da evropske države – s Slovenijo vred – spreminja v failed states, propadle države, nedržave. Da se Amerika z droni repenči prav v nedržavah, kot so Somalija, Jemen in Afganistan, je več kot le ironično, tako kot je več kot le ironično, da o tem, kaj je demokracija, kaj svoboda, kaj zasebnost, kaj državljanstvo in kaj država, odločajo tajne službe, nove verzije Udbe. In bolj ko o tem, kaj je demokracija, kaj svoboda, kaj zasebnost, kaj državljanstvo in kaj država, odločajo netransparentne organizacije (in netransparentni politični procesi, ki jih omogočajo, če smo že ravno pri tem), transparentnejši postajamo mi sami. A ker imamo poštene namene, se nimamo česa bati. Problem je le v tem, da bi se morali tega »lanskega snega« prekleto bati: sprega tajnih služb, politike in korporacij zelo spominja na Mussolinijev ideal »korporativne države«.

© Tomaž Lavrič

Intercept navaja tudi nekega insajderja, ki pravi, da so vsi vpleteni, od vojske do Cie, z dronskim ubijanjem – »s to mašino, s tem načinom delovanja« – že povsem zasvojeni. »Dlje ko jim bodo pustili, da tako delujejo, težje jih bo od tega odvrniti.« Kar velja tudi za prisluškovanje: dlje ko jim bodo pustili, da tako delujejo, težje jih bo od tega odvrniti. Sploh pa: mar niso zasvojenosti s prisluškovanjem in nadzorovanjem očitali prav udbašem in pripadnikom drugih komunističnih tajnih služb? Takega zasvojenca – Stasijevega, vzhodnonemškega – ste videli v filmu Življenje drugih. Frazo »enkrat udbaš, vedno udbaš« pa itak poznamo. V Sloveniji, vsaj med tistimi, ki imajo ameriško prisluškovanje za »lanski sneg«, ne velja za »lanski sneg«. Udbaši – tudi oni obsedeni stasijevec – so prisluškovanje zlorabljali. Svinje! Wall Street Journal je pred dvema letoma poročal, da so uslužbenci Nacionalne varnostne agencije – očitno zasvojeni z »lanskim snegom« – prisluškovali svojim bivšim ženam in puncam.

Svoboda je le še občutek

Če naj parafraziram Brucea Schneierja, avtorja knjige Zbirke podatkov in Goljat (Data and Goliath), ki popisuje skrivne bitke za nadzor nad našo zasebnostjo: predstavljajte si, da bi vlada sprejela zakon, ki bi od vsakega državljana terjal, da ima na sebi prisluškovalno napravo. Ali pa si predstavljajte, da bi vlada sprejela zakon, ki bi od vsakega državljana terjal, da vse svoje najintimnejše in najskrivnejše osebne podatke razkrije policiji. Jasno, vsi bi takoj ponoreli. To je diktatura! Tiranija! Stalinizem! Ljudje – nestrpno čakajoč odločitev ustavnega sodišča – bi šli na ulice. Pa vendar so vlade pustile, da so ameriške obveščevalne službe – z nemajhno pomočjo voljnih podizvajalcev, informacijskih korporacij – naše telefone in mejle spremenile v prisluškovalne naprave. In ja, tega niso storile zato, ker bi bilo to nujno ali pa neizogibno, temveč zato, ker so lahko. In ker to ne izgleda več udbaško.

Zdaj pa se spomnimo Jugoslavije, časa Udbe in njenega masovnega prisluškovanja: mar ni tudi tedaj veljalo, da se navadnemu človeku s poštenimi nameni ni česa bati?

In zakaj ne izgleda več udbaško? Ker prisluškovanje poteka na daljavo – digitalno, virtualno. NSA s prisluškovanjem nikogar fizično ne moti ali histerizira. Kar naj nam bi bilo v tolažbo in veselje. In kar naj bi ustvarjalo vtis, da to ni udbaško, temveč nekaj čistega, tako rekoč neoporečnega in povsem sprejemljivega, da torej ne gre za vmešavanje v našo zasebnost, demokracijo, svobodo. Zasebnost, svoboda in demokracija po novem veljajo le za občutke – če nimaš občutka, da so kršeni, potem je vse okej. In digitalnost s svojo nevidnostjo in neopaznostjo ustvarja občutek, da niso kršeni. Le kako bi bili, če pa človek ničesar ne čuti?

Nekoč je bilo drugače. Udbaši so živeli v preddigitalni dobi: plazili so se po hišah in stanovanjih, razbijali stene, nameščali prisluškovalne naprave, fizično vohljali, napenjali daljnoglede, zalezovali in zasledovali ljudi. In tako dalje. Človek je slej ko prej opazil, da jih ima na grbi. Ja, človek je udbaše čutil. Kar je bilo moteče, nečisto, umazano, nesprejemljivo, grozljivo – in vpadljivo.

Nicholas Elliott, nekdanji tajni agent britanske obveščevalne službe (MI6), je v spominih, naslovljenih With My Little Eye, opisal, kako ga je nekoč »izprašal« oficir notranje varnosti.

Oficir: Sedite. Rad bi se pogovoril z vami.

Elliott: Kot želite, polkovnik.

Oficir: Ali vaša žena ve, kaj počnete?

Elliott: Da.

Oficir: Kako je to izvedela?

Elliott: Dve leti je bila moja tajnica, pa ji je kapnilo.

Oficir: A tako. Kaj pa mati?

Elliott: Misli, da delam za SIS in da SIS pomeni Secret Intelligence Service.

Oficir: Moj bog! Kako pa je to izvedela?

Elliott: Član vojaškega kabineta ji je povedal na neki zabavi.

Oficir: Kaj pa oče?

Elliott: Misli, da sem vohun.

Oficir: Zakaj pa misli, da ste vohun?

Elliott: Ker mu je to v klubu White’s povedal šef tajne službe.

Takšnih dram, sumničenj in ugibanj ni več. Digitalnost ni očistila in »odrešila« le prisluškovanja, temveč tudi udbaško naravo prisluškovanja. In to v več kot le v enem ali dveh smislih. Samo pomislite: udbe so nekoč rekrutirale množico ovaduhov, špicljev in denunciantov, ki so delali – vohljali, ovajali – zanje. Če so hotele pokriti ves teren, če so hotele »prestreliti« celotno prebivalstvo, če so torej hotele prisluškovati vsem, so potrebovale ogromno ovaduhov, ogromno »fizičnih« delavcev (ki so, če je bilo treba, ovajali svoje bivše žene in punce). Danes to ni več potrebno: ves teren – celotno prebivalstvo – je mogoče »prestreliti« digitalno. Tako je prisluškovanje čistejše, manj ekshibicionistično. In Udba ne izgleda udbaško, pa četudi NSA le nadomešča Udbo, zato se niti ni mogoče čuditi, da je v holivudskih filmih vedno prikazana kot Udba, kot mračna, zarotniška, diabolična organizacija.

Ljudje so imeli nekoč občutek, da jim udbaši kradejo »dušo«. Zdaj, ko vse poteka digitalno (in ko je mogoče na daljavo povsem neopazno – in brez tveganja, da bi to povzročilo javno ogorčenje, proteste ipd. – prisluškovati celotnim skupnostim in nacijam, če hočete), tega občutka nimajo več. To, česar ne vedo, jih ne boli. Če imajo poštene namene, se itak nimajo česa bati. Digitalnost je odpravila vtis, da je prisluškovanje nekaj udbaškega. Zato digitalno udbaštvo deluje tako nedolžno in neboleče – kot lanski sneg.

© Tomaž Lavrič

Zadnji udbaš

Zasebno lastnino, ki velja za neodtujljivo, ščitijo z vsemi sredstvi. In kot se zdi, ima pravna država le še eno nalogo: ščitenje zasebne lastnine. Toda ironično: same zasebnosti ne ščitijo več. Postala je tako odtujljiva, da so jo prepustili prostemu trgu. Obenem ti, ki imajo prisluškovanje za »lanski sneg«, težijo, da je premalo ekonomske svobode. Toda ironično: sama svoboda ne zanima nikogar več. Zahtevajo tudi, da se nemudoma zaprejo slovenske meje. Toda ironično: prisluškovanju meje odpirajo. Prisluškovanje prodajajo kot jamstvo varnosti, demokracije in svobode, češ kdor ima poštene namene, se nima česa bati. Toda ironično: če veš, da ti prisluškujejo, potem se ne moreš več izražati svobodno, saj začneš avtomatično paziti, kaj rečeš in zapišeš. In tu je največji problem: prisluškovanje svobodo vedno tanjša in omejuje, včasih jo pokonča, in vedno – pa četudi izgleda le kot »lanski sneg« – ustvarja udbaški efekt.

Precej nelogično je, da prisluškovanje izpred nekaj let razglasiš za »lanski sneg«, prisluškovanje izpred 40 ali 50 let pa obravnavaš kot letošnji sneg.

Leta 1997 so v Ameriki prijeli Jacka Barskyja, zadnjega še delujočega agenta KGB v Ameriki. Ko so ga ustavili in mu rekli, da so FBI-jevci in da bi radi govorili z njim, je mirno odvrnil: »Sem aretiran? Kje ste bili toliko časa?« In res se je zdelo, da so nanj pozabili: hladne vojne je bilo tedaj že zdavnaj konec, Sovjetske zveze ni bilo več, KGB se je preselil v muzej. Jack Barsky je bil v resnici Albrecht Dittrich, vzhodni Nemec iz Jene, v Ameriki pa je – podobno kot zakonca Jennings v seriji Američani – živel in vohunil 20 let. Toda ko so ga prijeli, ga niso zaprli. Kak teden so ga zasliševali, potem pa so ga izpustili.

Jack Barsky, ki so mu celo pustili, da je ohranil lažno identiteto in ostal Jack Barsky, je bil le lanski sneg.

S FBI-jevcem, ki ga je zasliševal, je kasneje celo igral golf, lani pa je dobil tudi ameriško državljanstvo, toda tedaj je že hudo snežilo, nametavalo in zametavalo – bolj kot v najhujših ruskih zimah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.