Ustavna sodnica, ki je glasovala proti referendumu: Prizadeto je človekovo dostojanstvo istospolno usmerjenih 

Na spletni strani Ustavnega sodišča so objavljena tudi pisne obrazložitve ustavnih sodnikov, ki so glasovali proti referendumu o družinskem zakoniku. Ustavna sodnica Dr. Etelka Korpič – Horvat je denimo v svojem ločenem odklonilnem mnenju pojasnila svoja nesoglasja z odločitvijo Ustavnega sodišča o referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Med drugim je zapisala, da referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«. Sodnica Korpič – Horvat dodaja, da je cilj določbe ni »in favorem« pravici do referenduma, temveč »in favorem« varstvu človekovih pravic, in poudarja, da je s sprejeto razlago Ustavno sodišče zelo široko odprlo vrata referendumskemu potrjevanju.

Da je neka zakonska ureditev protiustavna, velja takrat in samo takrat, tedaj in šele tedaj, ko Ustavno sodišče ugotovi, da je ureditev v določenem zakonu protiustavna, še ugotavlja sodnica in kasneje navaja dejstvo, da je po 53. Členu Ustave sklenitev zakonske zveze človekova pravica in temeljna svoboščina. Torej gre za zakon, ki naj bi odpravil protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Njeno izjavo si lahko v celoti preberete v obliki pdf-datoteke na tej povezavi. 

V svojem odklonilnem ločenem mnenju pa je ustavna sodnica Dr. Jadranka Sovdat zapisala, da se lahko vsaka oblast izvaja samo v okviru Ustave in vsaka oblastna odločitev se mora gibati v okviru ustavno dopustnih možnosti: »To velja tudi, ko jo izvršuje Ustavno sodišče z odločanjem o oceni ustavnosti odločitve Državnega zbora, da ne razpiše zakonodajnega referenduma. Moje videnje ustavnih okvirov je v tej zadevi drugačno od večinskega. Nisem se mu mogla pridružiti, saj se tako rekoč v nobenem nosilnem delu ne strinjam z razlogi, ki so pripeljali do izreka odločbe. V tem primeru gre za odločitev o dopustnosti referenduma o noveli Zakona, katere edini cilj je "odpraviti določbe, ki zakonsko in zunajzakonsko skupnost dveh oseb nasprotnega spola, s tem pa spol in spolno usmerjenost določa[jo] kot tisto osebno okoliščino, od katere je odvisna pridobitev posameznih pravic", kar da je v neskladju s 14. členom Ustave«.

Sodnica Jadranka Sovdat prav tako ne more sprejeti razlage, ki je v odločbi ponujena o novi ustavni ureditvi zakonodajnega referenduma, še zlasti ne »glede četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave«. Ta razlaga po njenem mnenju nasprotuje temeljnim pravilom razlage (ustavno)pravnega besedila, hkrati pa vključuje (izrecno ali molče) nekatera ustavnopravno zgrešena stališča: »Razlaga, s katero se ne strinjam, je tako ključna, da bi za sprejeti izrek odločbe glasovala le, če bi lahko pritrdila tezi o tem, kako ne glede na to na dopustnost referenduma tako in tako odločilno vpliva nedopustno odpravljanje protiustavnosti prek refleksnih učinkov, kot pravi odločba v 51. Točki obrazložitve, ali če bi me celotna vsebinska presoja pripeljala do tega, da pred seboj nimamo primera iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Ta presoja sicer sploh ni bila opravljena. Če bi jo opravili, bi za tak izrek morali med drugim reči, da je ustavno dopustno zanikati istospolno usmerjenim osebam pravice, vključno s človekovimi pravicami, le in zgolj na temelju osebne okoliščine (kakršne so tudi spol, rasa, jezik, vera, itn., kar vse tako ustave kot mednarodni instrumenti naštevajo v t. i. protidiskriminacijskih klavzulah), pri čemer bi si morali zatisniti oči pred protiustavnimi pravnimi prazninami. Ne enemu ne drugemu ne morem pritrditi.«

Jadranka Sovdat nadaljuje, da se boji, da bo na podlagi večinske odločitve prizadeto sámo človekovo dostojanstvo istospolno usmerjenih oseb, saj se bo že drugič v nekaj letih z dovoljenjem Ustavnega sodišča, izdanim v obliki enako "prazne" odločbe kot prvič, na referendumu odločalo o tem, ali te osebe sploh smejo biti v celoti enakopravne s tistimi, ki so drugače spolno usmerjeni, ali pa je dovolj, če se jim v neznano dolgem prihodnjem času odkrhne majhen delček po majhen delček te enakopravnosti.

»Na referendumu se, enako kot prvič, ne bo odločalo o naših pravicah, temveč bomo vsi odločali o tem, ali naj te, ki jih mi imamo, njim sploh dovolimo. Ne bo se odločalo o tem, ali so nam te osebe enake, ker je jasno, da nam niso. Saj tudi moški ni enak ženski, pa se nam zdi sámo po sebi umevno, da moških v primerjavi z ženskami (in obratno seveda) pri pravnem urejanju ne smemo diskriminirati na podlagi spola kot osebne okoliščine. Tu pa se zgleda zdi sámo po sebi umevno, da jih je treba še naprej (v pomembnem delu) diskriminirati zgolj in samo po spolni usmerjenosti kot osebni okoliščini oziroma da naj o tem, ali jih je treba diskriminirati, odločijo volivke in volivci. Pri tem v isti sapi pravimo, da so tudi ti zavezani Ustavi tako kot zakonodajalec. In v isti sapi pravimo, da morajo istospolno usmerjene osebe v resnici uživati nediskriminacijsko obravnavo,« je med drugim še zapisala omenjena sodnica, ki v svojem zapisu zaključuje, da na podlagi tega, kar je navedla, in ob odsotnosti argumentov, ki bi jo prepričali o nasprotnem, si vsekakor ne dovoljuje, da bi se priključila izreku odločbe.

Njeno izjavo si lahko v celoti preberete v pdf-datoteki tu.